<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 363/2017
ECLI:SI:VSCE:2018:CP.363.2017

Evidenčna številka:VSC00019896
Datum odločbe:15.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Kamenšek Krajnc (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), Katarina Lenarčič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:ugotovitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - nova stvar - stvarnopravni zahtevek glede dela stvari - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca

Jedro

Pravilen je zaključek (tč. 54 obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bili pri izgradnji stanovanjske hiše izpolnjeni pogoji za to, da je mogoče nepremičnino šteti za novo stvar, in da tedaj skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev.

Glede na to, da je skupno premoženje pravdnih strank nastalo s skupnimi vlaganji zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev v prvotno posebno premoženje enega zakonca (toženca), je sodišče ugotavljalo razmerje med posebnim in skupnim premoženjem glede na celotni objekt. Ugotovilo je, da seštevek deleža zemljišča in deleža izvedbe gradbe kot posebnega premoženja toženca znaša 58,51 %. Nadaljnjo gradbo pa sta izvajali pravdni stranki kot skupno vlaganje, pri čemer sodišče prve stopnje šteje njune prispevke kot primerljive ter zato enake, zato je odločilo, da pripada vsakemu polovica ostalega deleža (100 – 58,51 = 41,49), kar pomeni 20,745 % za vsakega. Ob upoštevanju okoliščine, da zaradi upoštevanja predpisov o obsegu zemljišča za rabo stavbe, nova parcela 368/8 zajema še 56 m2 več zemljišča, ki je posebno premoženje toženca, je tožencu na račun tega dodatnega premoženja priznalo večji delež od 79,25 % (toliko znaša seštevek deleža posebnega premoženja in polovice skupnih vlaganj), in sicer 80 %, kolikor je zahteval.

Preureditev hleva (za rejo konjev) ne pomeni ustvaritev nove stvari, zato ta objekt ne predstavlja „nove stvari“; prav tako ne izdelava maneže za konje (s peskom in leseno ograjo. Sodišče tudi ni sledilo tožnici, da gre pri spremembi funkcije pomožnega objekta iz „sušilnice“ v „zidanico“ za nastanek nove stvari, ker je ugotovilo, da se je ta sprememba realizirala šele z dokončanjem objekta, to pa je bilo po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. Ugotovilo je, da tožničin delež vlaganja v izdelavo sten in ostrešja v zidanico (delež vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje znaša 18 %) glede na zakonsko domnevo o polovičnem deležu znaša 9 % celotne vrednosti objekta, ter ocenilo, da ne upravičuje tožničinega stvarnopravnega zahtevka na zidanici.

Izrek

I. Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točke I, II, III, IV in VI izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina s stanovanjsko hišo H., stoječo na delu parc. št. 368/1, 368/4 in 368/6 k.o. ..., za katere je po parcelaciji in določitvi zemljišča pod stavbo, vpis stavbe in delov stavbe v kataster stavb, ki jo je izdelal G. d.o.o., z dne 16. 3. 2016 in je sestavni del sodbe, pod št. 90064-16 rezervirana parc. št. 368/8, k.o. ..., in sicer vključno s sestavinami v pritličju v garaži, v 1. nadstropju in v 2. nadstropku, ki so naštete v 1-3 alineji točke I izreka sodbe; v točki II izreka ugotovilo, da znaša delež tožene, po nasprotni tožbi tožeče stranke, K. M. (v nadaljevanju: toženec ali tožena stranka) na nepremičnini parc. št. 368/8, k.o. ... kot skupnem premoženju pravdnih strank, 80 %, delež tožeče, po nasprotni tožbi tožene stranke, C. B. (v nadaljevanju: tožnica ali tožeča stranka), pa znaša 20 %; tožbeni zahtevek tožeče stranke C. B. za ugotovitev višjega deleža na tem skupnem premoženju pa je zavrnilo; v točki III izreka odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15 dni vrniti in izročiti tožencu v last in posest solastni delež do 1/2 nepremičnin parc. št. 366, 368/1, 368/4 in 368/8, k.o. ..., za katere je po parcelaciji, določitvi zemljišča pod stavbo, vpis stavbe in delov stavbe v kataster stavb, rezervirana številka 368/7, k.o. ...; tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da opisane nepremičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank pa zavrnilo; v točki IV izreka ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank v tej točki izreka sodbe naštete premičnine, in odločilo, da znaša delež vsake od pravdnih strank na tem premičnem skupnem premoženju 1/2; v točki V zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti ustrezno z.k. listino za vpis lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom ...-366/0-0, ...-368/1-0, ...-368/4-0, ...-368/6-0, vse k.o. ..., do ½ v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodne odločbe, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba; in v točki VI izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Sodišče prve stopnje je dne 7. 4. 2017 na predlog tožene stranke izdalo dopolnilno sodbo, s katero je sodbo z dne 16. 12. 2016 dopolnilo tako, da je v 4. točki izreka sodbe za zadnjo piko dodalo stavek, ki glasi: ″Tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi M. K. za ugotovitev višjega deleža na tem premičnem skupnem premoženju pa se zavrne.″

3. Tožeča stranka se je zoper sodbo z dne 16. 12. 2016 pritožila. S pritožbo izpodbija odločitev v točkah I, II, III in VI izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer graja odločitev sodišča v točkah I - III tako glede ugotovitve obsega skupnega premoženja, kot glede deleža na skupno ustvarjenem premoženju. Ker pa toženec ni vložil tožbe na višji delež na premičnem premoženju, tožnica ne izpodbija sodbe tudi v točki IV, čeprav se tožnica s pritožbo zavzema, da sodišče predmetno sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje, ker je sodišče deleže določilo napačno. V preostalem delu pa je sodba nepravilna in nezakonita. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v točkah I, II, III in VI izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in vrne sodišču v ponovno odločanje drugemu sodniku posamezniku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

4. Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v IV. in V. točki izreka, a je glede na vsebino pritožbe evidentno, da se le-ta nanaša na odločitev v točki IV in VI (odločitev o pravdnih stroških). Tožena stranka predlaga, da višje sodišče v delu, ki se nanaša na neindividualizirane predmete zatrjevanega skupnega premoženja, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrže, pritožbi pa ugodi tako, da tožencu tudi na premičnem premoženju prizna delež do 80 %, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju.

5. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper dopolnilno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče s sodbo z dne 16. 12. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke za ugotovitev višjega deleža na premičnem premoženju od 50 %. Toženec je trdil, da sta zakonca tekom trajanja skupnosti vlagala tudi v tožničino znanje, ki je zaradi okupacije s študijem manj sodelovala pri ohranjanju in pridobivanju skupnega premoženja in je zato posledično toženec več prispeval k njegovemu nastanku. Sodišče je take trditve toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstvo, da se je tožnica dodatno izobraževala, seveda ne more biti upošteven razlog za zmanjšanje njenega deleža na skupnem premoženju. Če njeno izpopolnjevanje ni predstavljalo dodatnega truda in če že ni povečevalo možnosti za pridobivanje skupnega premoženja, jih po mnenju sodišča zagotovo ni bistveno zmanjševalo, niti z vidika stroškov šolanja, ker jih je plačal delodajalec. Toženec meni, da tak zaključek ni pravilen. Tožnica se je v času študija, ki je s prekinitvami trajal 10 let, manj časa posvečala družini in kmetiji, kar je terjalo povečane napore toženca. Tega dejstva sodišče v obrazložitvi niti ne zanika. Toženec je v svojih navedbah opozoril tudi na to, da so bili s šolanjem povezani tudi stroški inštrukcij, prevozov in prehrane tožnice izven doma, ne le stroški vpisnin, za katere sicer sodišče ugotavlja, da jih je plačal delodajalec, vendar pa za tako ugotovitev nima podlage, saj se sklicuje zgolj na pogodbo, na podlagi katere ji je delodajalec plačal stroške šolanja v 4. letniku fakultete v Mariboru. Investicija v tožničino znanje se ni odrazila v skupnem premoženju v smislu njegovega povečanja, pač pa je predstavljala strošek in potrebo po tem, da so bili napori toženca, povezani z ohranjanjem in povečevanjem premoženja v času šolanja tožnice večji, zato bi moral biti iz tega naslova višje ocenjen tudi njegov prispevek k nastanku skupnega premoženja. Tožnica je pridobila znanje - kapital, ki ga je za potrebe skupnosti izkoriščala le dobri dve leti, saj je skupnost pravdnih strank potem razpadla. Končno pa je skupno premoženje enoten materialno pravni pojem in glede na to, da premičnine predstavljajo manjši del skupnega premoženja, ni nobenega razloga za to, da je razmerje deležev na njih drugačno kot na nepremičnem premoženju, kjer je sodišče tožencu priznalo 80 % delež. Glede na to, da sodišče v izreku dopolnilne sodbe ni ponovilo popisa skupnih premičnih stvari, glede katerih se je izreklo o deležih, in jih navaja zgolj v obrazložitvi, tožena stranka v zvezi z njimi navaja le, da se z obsegom ugotovljenega skupnega premočnega premoženja ne strinja in se je o tem izrekla že v pritožbi zoper sodbo z dne 16. 12. 2016. Predlaga, da višje sodišče dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožencu tudi na skupnem premičnem premoženju prizna delež do 80 %, podredno pa dopolnilno sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo predlagala zavrnitev njene pritožbe. Tožeča stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi zoper sodbo nista utemeljeni, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenih zahtevkov pravilno izhajalo iz materialnopravne podlage, ki jo je navedlo v 12. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Z izročilno pogodbo z dne 10. 3. 1988 sta toženčeva starša tožencu izročila nepremičnine parc. št. 366 (sadovnjak), 368/1 (sadovnjak), 368/4 (gospodarsko poslopje 254 m2 in stanovanjska stavba 118 m2) ter 368/6 (funkcionalni objekt 25 m2), vse vpisane v vl. št. ... . Namesto porušene stare stanovanjske hiše je bila po sklenitvi izročilne pogodbe zgrajena nova stanovanjska hiša. Sodišče je zaključilo, da je bila gradnja nove stanovanjske hiše projekt toženčevih staršev in da so toženec in njegovi starši izvajali aktivnosti za izgradnjo hiše kot svoj družinski projekt; starša sta hišo financirala, vse dokler ni bila 2. 4. 1990 izdana odločba o novem investitorju gradnje – tožencu. Sodišče je sicer verjelo, da se je tožnica že prej preselila v hišo toženčevih staršev, kjer sta s tožencem imela v zgornji etaži svojo sobo (spalnico) in sanitarije, z ostalimi člani toženčeve družine pa si v zgornji etaži delila skupne prostore (kuhinja, kopalnica in dnevna soba), a je ocenilo, da je okoliščina, ko sta pravdni stranki izvedeli, da bosta starša (sin se jima je rodil 2. 11. 1990), odločilna za opredelitev njunega razmerja kot zunajzakonske skupnosti, prej navedena odločba pa vsebinsko sovpada z novim „statusom“ tožnice in toženca. To oceno je podkrepilo z ugotovitvijo, da tožnica, ki je sicer trdila, da je bila gradnja hiše njun projekt, niti ni navajala o kakšnih konkretnih vložkih v gradnjo v letu 1989 niti to ni listinsko izkazala niti ni podala trditev o samostojnem gospodinjstvu ter o kakšnih drugih skupnih ekonomskih projektih – upoštevaje kriterije za nastanek zunajzakonske skupnosti. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila hiša v letih 1988 in 1989 zgrajena do III. gradbene faze s pozidanimi vsemi nosilnimi in predelnimi zidovi, izvedene so bile elektro in vodovodne instalacije, streha pa je bila pokrita s strešno lepenko brez kritine. V takem stanju je bil objekt spomladi 1990, ko ga je prevzel toženec. Glede na izrecen namen toženčevih staršev, da kmetijo skupaj z novo hišo izročita sinu, je sodišče zaključilo, da je objekt v opisanem stanju s pripadajočim zemljiščem posebno premoženje toženca. Prispevek toženčevih staršev za toženca predstavljajo tudi okna in vrata, ki so bila sicer bila vgrajena po začetku izpolnitve pogojev za priznanje zunajzakonske zveze, sodišče pa je verjelo staršema, da sta financirala tudi kritino, ki je bila nesporno položena v letu 1990. Glede na to, da je skupno premoženje pravdnih strank nastalo s skupnimi vlaganji zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev (pravdni stranki sta kasneje sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo z dne 18. 6. 2009, razpadla pa je že v novembru 2008) v prvotno posebno premoženje enega zakonca (toženca), je sodišče ugotavljalo razmerje med posebnim in skupnim premoženjem glede na celotni objekt. Ugotovilo je, da seštevek deleža zemljišča in deleža izvedbe gradbe kot posebnega premoženja toženca znaša 58,51 %. Nadaljnjo gradbo pa sta izvajali pravdni stranki kot skupno vlaganje, pri čemer sodišče prve stopnje šteje njune prispevke kot primerljive ter zato enake, zato je odločilo, da pripada vsakemu polovica ostalega deleža (100 – 58,51 = 41,49), kar pomeni 20,745 % za vsakega. Ob upoštevanju okoliščine, da zaradi upoštevanja predpisov o obsegu zemljišča za rabo stavbe, nova parcela 368/8 zajema še 56 m2 več zemljišča, ki je posebno premoženje toženca, je tožencu na račun tega dodatnega premoženja priznalo večji delež od 79,25 % (toliko znaša seštevek deleža posebnega premoženja in polovice skupnih vlaganj), in sicer 80 %, kolikor je zahteval. Sodišče je ugotovilo, da tudi v tč. I izreka sodbe navedene sestavine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Nadalje je zaključilo, da preureditev hleva (za rejo konjev) ne pomeni ustvaritev nove stvari, zato ta objekt ne predstavlja „nove stvari“; prav tako ne izdelava maneže za konje (s peskom in leseno ograjo), in je zato v tem delu tožničin stvarnopravni zahtevek neutemeljen. Sodišče tudi ni sledilo tožnici, da gre pri spremembi funkcije pomožnega objekta iz „sušilnice“ v „zidanico“ za nastanek nove stvari, ker je ugotovilo, da se je ta sprememba realizirala šele z dokončanjem objekta, to pa je bilo po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. Ugotovilo je, da tožničin delež vlaganja v izdelavo sten in ostrešja v zidanico (delež vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje znaša 18 %) glede na zakonsko domnevo o polovičnem deležu znaša 9 % celotne vrednosti objekta, ter ocenilo, da ne upravičuje tožničinega stvarnopravnega zahtevka na zidanici. Sodišče je nenazadnje ugotovilo, da v tožbi s strani tožnice navedene premičnine spadajo v skupno premoženje ter da znaša delež vsake od pravdnih strank na tem premičnem skupnem premoženju ½.

9. Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na vse ostale ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

O pritožbi tožeče stranke:

I. Glede vrnitve darila (točka III izreka izpodbijane sodbe)

10. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki vrniti in izročiti v last in posest solastni delež do 1/2 nepremičnin parc. št. 366, 368/1, 368/4 in 368/8, k.o. ..., za katere je po parcelaciji, določitvi zemljišča pod stavbo, vpis stavbe in delov stavbe v kataster stavb, rezervirana številka 368/7, k.o. ... . Nesporno med pravdnima strankama je, da je toženec, ki je postal do celote lastnik teh nepremičnin na podlagi izročilne pogodbe, tožnici, svoji takratni ženi z darilno pogodbo z dne 5. 7. 1994 podaril njemu solastni delež do ½ na nepremičninah parc. št. 366 (sadovnjak), 368/1 (sadovnjak), 368/4 (stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče) in 368/8 (travnik in funkcionalni objekt), vse vpisane v vl. št. 314 k.o. ... . Prav tako ni sporno, da vknjižba darila v zemljiški knjigi ni bila izvršena. V postopku se ni kot sporno izpostavilo niti, da darilo po svoji naravi presega pojem običajnega darila, niti, da darilo ni bilo izročeno. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo predlogu toženca (da naj se v primeru presoje sodišča, da je stanovanjska hiša skupno premoženje, opravi parcelacija) in po opravljeni parcelaciji pravilno zaključilo, da je z izvedbo parcelacije (kot je opisana v točki 52 obrazložitve izpodbijane sodbe) tisti del zemljišča, ki je zaradi izgradnje nove stanovanjske hiše prešel v novo stvar, dobil rezervirano novo identifikacijsko oznako (parc. št. 368/8), tako da je izločen iz parc. št. 368/1, 368/4, in 368/6 k.o. ..., zato ni nobenih ovir za izrek sodbe o vračilu darila, ki se nanaša na (preostanek) parc. št. 366, 368/1, 368/4 in 368/6 k.o. ..., ki so sedaj prav tako preštevilčene v rezervirano skupno oznako št. 368/7 k.o. ... . Kot je pravilno obrazložilo, je z razvezo zakonske zveze odpadla podlaga pravnega posla (darila), zato je nastala obveznost vrnitve prejetega darila glede na specialna določila 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR).

11. Tožnica zmotno meni, da je odločitev sodišča nezakonita, ker na podlagi Darilne pogodbe z dne 5.7.1994 nikoli ni pridobila lastninske pravice, saj se nikoli ni vknjižila v zemljiško knjigo, ker je Darilna pogodba nična in ker je izrek sodbe v III točki neizvršljiv.

12. Prvi razlog utemeljuje z navedbami, da pridobitev lastninske pravice po darilni pogodbi pomeni izvedeni način pridobitve lastninske pravice, zaradi česar se lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Trdi, da niti izročitev nepremičnine v posest ne predstavlja realizacije darilne pogodbe, saj se lastninska pravica prenese na obdarjenca šele z vknjižbo. Da bi se tožnica vknjižila v zemljiško knjigo, pa toženec ni niti zatrjeval, zato je tudi njegova trditvena podlaga glede pravnoodločilnih dejstev pomanjkljiva. In ker se tožnica nikoli ni vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica, tudi nikoli ni pridobila lastninske pravice, zato tudi ne more vrniti in izročiti predmeta Darilne pogodbe, ker predmeta, ki je vsebina izreka sodbe v točki III, sploh nima. Posesti nepremičnin tožnica nima več že od leta 2010, ko se je odselila z naslova skupnega bivališča pravdnih strank. Ker tožnica ni niti lastnica niti posestnica deleža do ½ navedenih nepremičnin, teh nepremičnin tudi ne more vrniti in izročiti tožencu, zato je izrek sodbe v točki III neizvršljiv, torej neutemeljen. Sodišče lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je prav takšno kršitev zagrešilo v tem postopku.

Pritožbeno sodišče se z gornjo razlago ne strinja. Toženčeva trditvena podlaga ni pomanjkljiva. Darilna pogodba je realni kontrakt, kar pomeni, da se za njeno sklenitev zahteva tudi dejanska izročitev stvari. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo darilo izročeno, torej da je toženec tožnici prepustil (so)posest na podarjenih nepremičninah, kar utemeljuje sklep, da je bila darilna pogodba realizirana. Sodišče je resda sledilo toženčevemu tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo, da v točki III izreka sodbe navedene nepremičnine vrne in izroči v last in posest, četudi zadošča le v posest, saj toženec (evidentno, ker do vknjižbe tožničine lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe v zemljiški knjigi ni prišlo) ni zahteval izstavitve zemljiškoknjižne listine, kar pa ne vpliva na pravilnost sodbe v tem delu. Četudi tožnica ob sojenju nima v posesti predmetnih nepremičnin, je toženec, glede na izkazano pravno podlago upravičen do pravnega varstva za vrnitev darila, kot mu ga je priznalo sodišče prve stopnje. Zato ne drži, da je izrek sodbe v tem delu neizvršljiv in neutemeljen, in neutemeljeni očitki postopkovne kršitve.

13. Tožnica tudi neutemeljeno trdi, da je Darilna pogodba nična, ker nima vseh obveznih sestavin, ki bi jih morala po pravilih overitve listine pred sodnikom vsebovati listina o darilu med zakoncema. Darilna pogodba je bila namreč, kot je razvidno iz priloge B3, overjena pred sodnikom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, dne 14. 7. 1994 (opr. št. R 413/949), kar pomeni, da je bilo zadoščeno predpisani obvezni obličnostni sestavini pogodbe (62. člen ZZZDR).

II. Glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (točka I izreka izpodbijane sodbe)

14. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je toženčev prvotni in nato modificiran tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša, nesklepčen in tudi neizvršljiv. Navaja, da stanovanjska hiša kot objekt ne more biti predmet pravnega prometa, ker je lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo samo stvarna pravica, to je lastninska pravica, ki pa jo je mogoče dobiti samo na nepremičnini (parceli), ne pa na objektu, razen, če gre za etažno lastnino v objektu. V danem primeru pa stanovanjska hiša ne predstavlja etažne lastnine, ampak gre za objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem. Zato je lahko predmet tožbenega zahtevka samo nepremičnina, na kateri se nahaja predmetni objekt (načelo supeficies solo cedit - 8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Tako je tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi neizvršljiv, ker je nemogoč. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti. Ker stanovanjska hiša ne more biti predmet pravnega prometa, tudi ne more biti samostojno predmet ugotovitvenega zahtevka po višjem deležu na tako ustvarjenem skupnem premoženju.

Tudi gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe ni ugotovilo, da spada v skupno premoženje zgolj stanovanjska hiša, pač pa (glede na modificiran tožbeni zahtevek po opravljeni parcelaciji), da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina s stanovanjsko hišo H., stoječo na delu parc. št. 368/1, 368/4 in 368/6 k.o. ..., za katere je po parcelaciji in določitvi zemljišča pod stavbo, vpis stavbe in delov stavbe v kataster stavb, ki jo je izdelal G. d.o.o., z dne 16. 3. 2016 in je sestavni del sodbe, pod št. 90064-16 rezervirana parc. št. 368/8, k.o. ..., in sicer vključno s sestavinami, navedenimi v I. točki izreka sodbe. To nenazadnje tudi sama pritožnica v nadaljevanju pritožbe ugotavlja.

III. Glede obsega skupnega premoženja (točka I izreka izpodbijane sodbe)

15. Tožnica sodišču neutemeljeno očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna ugotovitev o začetku in trajanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Najprej navaja, da je sodišče nezakonito zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v fotografijo z maturantskega plesa tožničinega brata in fotografijo s pogreba tožničinega dedka, kateri sta bili posneti leta 1987 in 1988 in ki jih je tožnica predložila na naroku dne 19. 4. 2013. ZPP v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica kršitve, ki jo sedaj uveljavlja v pritožbi, ni takoj uveljavljala na zadnjem naroku, potem ko je sodišče zaključilo dokazovanje in zavrnilo izvedbo predlaganih ter neizvedenih dokazov, torej takoj ko je bilo mogoče, v pritožbi pa tudi ni obrazložila, zakaj kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, zato se ta kršitev ne more upoštevati. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi tožnica ob zahtevani ustrezni skrbnosti fotografije lahko predložila do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Neutemeljen je zato tudi očitek, da razlaga sodišča, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve, posega v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pred zakonom in pravico do sodnega varstva.

16. Tožnica nadalje navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe podajalo dokazno oceno glede dveh vprašanj: časovne komponente pridobivanja dokumentacije za gradnjo hiše in samo nastajanje oz. gradnja hiše ter časovne komponente nastanka zunajzakonske skupnosti in dejansko stanje ugotovilo nepopolno in zmotno, podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede prispevka pravdnih strank h gradnji hiše in datuma nastanka zunajzakonske skupnosti.

17. Gornji očitki ne držijo. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je bila gradbena dokumentacija za sporno novo stanovanjsko hišo pridobljena v času, ko zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama še ni obstajala: 24. 2. 1988 je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, 17. 3. 1988 je bil izdelan zapisnik zakoličbe, dne 27. 5. 1988 pa je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Niti sama tožnica v postopku ni zatrjevala, da je bila ta dokumentacija pridobljena v času, ko je že obstajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank. Sodišče ni prekoračilo načela dispozitivnosti postopka in ni kršilo načela 212. člena ZPP, kot očita pritožnica, ker je v točki 26 navedlo, da je morala biti stara hiša porušena že najkasneje do 17. 3. 1988, ko se je naredil zakoličbeni zapisnik, in navedlo, da je morala biti do istega datuma tudi že pridobljena projektna dokumentacija, ker zakoličba objekta pomeni prenos objekta iz dokumentacije v naravo. Sodišče je namreč upravičeno opravilo dokazno oceno listinskih dokazov. Ne drži, da toženec tega ni trdil, saj je z navedenimi dokazi, ki jih je sodišče dokazno ocenilo, dokazoval navedbe o pridobivanju projektne dokumentacije in začetku gradnje.

18. Pravilno je sodišče tudi zaključilo, da gradnja stanovanjske hiše (oziroma natančneje začetek gradnje, glede na obrazložitev) ni bila skupen idejni projekt tožnice in toženca, pač pa očitno projekt toženčevih staršev (v okviru razdelitve premoženja med potomce), glede na tesno časovno ujemanje pridobivanja gradbene dokumentacije in izročilne pogodbe v času, za katerega nobena pravdna stranka ne trdi, da bi tedaj tožnica in toženec že živela v življenjski skupnosti. Tožnica v delu dokazne ocene in zaključka sodišča, izhajajočega iz okoliščine, da naj bi projekt sovpadal z datumom izročitve zemljišč tožencu, podaja pritožbeno grajo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne dokazne ocene. Tožnica zmotno meni, da sodišče ni z nobenim dokazom prepričalo, da je zaključek pravilen. Sodišče prve stopnje je zaključek sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič. K. J. in K. B. je utemeljeno verjelo, saj sta prepričljivo izpovedala, da investitorja gradnje nove hiše nista bila zgolj idejno in na papirju, temveč sta tudi financirala začetna gradbena dela ter s tem povezane stroške. Denar pa sta imela od prodaje lesa, mleka, krompirja, živine, jabolčnika in ostalih pridelkov iz obeh kmetij. Enako je tudi povedal njun sin S. Sodišče je pravilno sklepalo, da so gradbeni projekt po logiki že morali imeti, še preden se je naredil zakoličbeni zapisnik za novo hišo 17. 3. 1988, ko torej pravdni stranki še nista živeli skupaj, in ugotovilo, da oboje spada v tako zgodnjo fazo druženja tožnice in toženca, da je malo verjetno, da bi tožnica imela vpliv na izbiro gradbenega projekta, temveč je bolj verjetno, da so projekt izbrali toženec in njegova starša. Zato je drugačne izpovedi tožnice in njenih sorodnikov upravičeno ocenilo kot manj zanesljive. Dodatno je to oceno prepričljivo obrazložilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ni osnove za tožničin občutek, da je dokazna ocena pristranska, v korist toženca. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, po obrazloženem pa tudi ne drži, da je sodišče na podlagi svojih lastnih sklepanj ugotovilo, da je bila ideja o gradnji hiše ideja toženca in njegovih staršev. Lastno, dokazno nepodprto sklepanje predstavlja pritožbena navedba, da če bi starša toženca želela tožencu zgraditi hišo, bi mu jo očitno zgradila in potem tudi nanj prenesla lastninsko pravico. Zaključki sodišča v točki 26 obrazložitve so logično in življenjsko izkustveno pravilni in ne zgrešeni, kot navaja tožnica.

19. Tožnica v pritožbi pravilno navaja, da je ključnega pomena, kdo je financiral gradnjo hiše, zmotno pa meni, da je v tem delu obrazložitev sodbe zelo pomanjkljiva, da manjkajo razlogi o ključnih dejstvih in da je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je sodišče v obrazložitev sodbe povzelo samo tista ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo izrek sodne odločbe, pri tem pa bilo do izjav prič, ki so izpovedovale na strani toženca, zelo nekritično in jim je brezpogojno verjelo. Sodišče je poklonilo vero tožencu in K. J. in K. B., da sta slednja financirala izgradnjo hiše, in to s sredstvi od prodaje lesa, mleka, krompirja, živine, jabolčnika in ostalih pridelkov z obeh kmetij. Te dokazne ocene tožnica ne more izpodbiti z navedbo, da toženec za takšna svoja zatrjevanja ni predložil nobenega listinskega dokaza, in da je tožnica tudi s pribavo izpiskov o višini pokojnine za toženčeva starša izkazala, da slednja nista imela sredstev za gradnjo hiše. Dokazno moč izpovedb prič in pravdnih strank namreč sodišče ocenjuje, kot je to storilo tudi v konkretni zadevi, po načelu proste presoje dokazov, enako kot vse ostale dokaze. Glede na že zgoraj obrazloženo, da za obdobje pred 2. 4. 1990 pravdni stranki niti nista postavili trditev o samostojnem gospodinjstvu in skupnih ekonomskih projektih, tožnica zmotno meni, da je dokazno breme, da je gradnja hiše toženčevo posebno premoženje (ali v obliki darila staršev ali kako drugače), prešlo na toženca, ki bi moral ponuditi dokaze, da gradnja hiše ni bila izvedena s sredstvi in delom pravdnih strank, kakor tudi, da toženec ni predložil nobenega dokazila o tem, da naj bi ali material za hišo ali samo gradnjo izvajala njegova starša, niti, da bi mu hišo, zgrajeno do pod strehe, starša podarila. Ne drži niti, da je toženec samo trdil, da sta starša hišo zgradila do pod strehe, potem sta pa z gradnjo nadaljevali pravdni stranki, saj je sodišče to zaključilo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne razloge prvostopenjskega sodišča v točki 30 o času nastanka zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Ne drži, da je sodišče za začetek obstoja zunajzakonske skupnosti kar tako po lastni oceni določilo na datum 2. 4. 1990, saj je pri tem upoštevalo vse okoliščine, kot so opisane v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, in ne le datum odločbe o novem investitorju gradnje. Sodišče je v točki 38 obrazložilo oceno, da sta toženčeva starša financirala zgradbo do te faze, da je bila hiša zaprta z vgrajenimi okni in tudi streha pokrita s strešno lepenko, in oceno, da čeprav so se okna ter vrata vgradila po začetku izpolnitve pogojev za priznanje zunajzakonska skupnosti, tudi ta material (les) upoštevalo kot prispevek toženčevih staršev za toženca. Pravilno je ocenilo, da tekoči prihodki iz plač tožnici in tožencu niso zadoščali za dokončanje gradnje, saj sta morala za financiranje najeti kredit, in torej tudi kakšnih znatnih prihrankov nista imela. To je ugotovilo iz tožničinih bančnih izpiskov za obdobje od 1. 7. 1990 do 31. 12. 1994, ki ne kažejo na kakšne večje izdatek, ki sicer nastanejo pri gradnji hiše. V točki 39 pa je obrazložilo, da je bil kredit, najet pri Stanovanjskem skladu RS, leta 1993, porabljen za urejanje notranjosti, preden so se v letu 1994 vselili v hišo, ne pa tudi za že v letu 1990 položeno kritino. Šele v letu 1993 je bila izkazana prva večja denarna investicija pravdnih strank. Sodišče je glede na obrazloženo v točki 39 verjelo toženčevim staršem, da so v sklopu gradbenega materiala financirala tudi kritino (ki je bila nesporno položena v letu 1990). Obrazložitev v tem delu ni nejasna (v zvezi s tem tožnica navaja, da je vprašanje, koliko je tožnica zaslužila in koliko je imela ali ni imela prihrankov in ali je najemala kredite ali jih ni, pomembno glede vprašanja določitve deležev na skupno ustvarjenem premoženju, ne vpliva pa zmožnost prispevka k skupnemu premoženju na vprašanje obsega skupno nastalega premoženja) in ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni sodišče zmotno uporabilo 51. in 59. člen ZZZDR. Dokazna ocena sodišča ni zmotna niti glede časovnih komponent gradnje hiše niti glede časovne komponente nastanka zunajzakonske skupnosti. Toženec je res v odgovoru na tožbo navajal, da sta pravdni stranki pričeli živeti kot partnerja že leta 1989, v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2012 pa ni navedel zgolj to, da sta s tožnico zaživela v zunajzakonski skupnosti leta 1989, pač pa tudi dodal, da sta dejansko pričela načrtovati skupno življenje, po tem ko je tožnica ugotovila, da je noseča, in da začetek skupnega življenja dejansko spada v prvo polovico leta 1990. Zato ne drži, da je v vlogi z dne 18. 1. 2013 toženec že prilagajal svoje trditve in je navajal, da sta pravdni stranki zaživeli skupaj šele na polovici leta 1990. Toženec je v tej vlogi dodatno opisal, da do takrat s tožnico nista skupaj razpolagala z dohodki in ustvarjala skupnega premoženja. Bila sta fant in dekle, skupnost pa sta pričela načrtovati šele, ko je tožnica zanosila. Neutemeljen je zato očitek, da je toženec sprotno spreminjal in prilagajal trditve, do česar se sodišče ni dokazno opredelilo. V obravnavani zadevi niti ni pravno odločilno, kdaj sta se pravdni stranki pričeli dobivati, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tudi toženčeva trditev, da sta se pričela s tožnico dobivati poleti leta 1988 (izpovedba na str. 2 zapisnika z dne 26. 2. 2013) ne drži, saj da je iz fotografij tožnice, ki jih sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo, razvidno, da sta bila skupaj prisotna že v letu 1987 na maturantskem plesu tožničinega brata. Tudi sicer tožnica navedeno izpodbija z nedopustnim dokazom. Glede na zgoraj povzete trditve toženca se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnico, da je bilo v tem postopku sporno le vprašanje, ali je zunajzakonska skupnost nastala okoli oktobra 1988 ali v letu 1989. Sodišče ni ugotovilo, da je šele z izdajo določbe o spremembi investitorstva nastala zunajzakonska skupnost, pač pa da je je izdana odločba vsebinsko sovpadala z novim „statusom“ tožnice in toženca in da odločba kaže čas spremembe v statusu pravdnih strank; ocenilo je namreč, da je okoliščina, ko sta tožnica in toženenc izvedela, da bosta starša, odločilna za opredelitev njunega razmerja kot zunajzakonske skupnosti. Sledilo je torej toženčevi izpovedb, da je to izvedel po aprilu 1990, ko je bil že v bolniškem staležu in takrat sta začela s tožnico načrtovati, kje bosta živela. Obrazložitev sodbe (točka 30) glede na obrazloženo ni v nasprotju z navedbami strank. Podana tudi ni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa takega ni prišlo. Nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov pa takšne kršitve ne predstavlja, ampak lahko gre kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica zato neutemeljeno, z navedbo, da noben zakon ne predpisuje ali določa, da je izdana upravna odločba (v tem primeru celo o spremembi investitorja pri gradnji) podlaga za priznanje zunajzakonske skupnosti, izpodbija zaključek sodišča o pričetku zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Na pravilnost zaključka ne vpliva pritožbeno poudarjeno, da je sodišče v točki 30 obrazložitve zapisalo, da pa verjame tožnici, da je dejansko bivala in živela pri tožencu v hiši njegovih staršev že pred izdajo odločbe o spremembi investitorstva in da je delila skupne prostore v zgornji etaži hiše z drugimi družinskimi člani družine K. Sodišče je namreč v točki 30 pravilno ugotovilo, da niti ni bilo navedb o tem, da bi njuno razmerje tedaj (pred novico o naraščaju) na kak drug način preseglo zgolj romantične okvire, ker ni trditev o samostojnem gospodinjstvu ter kakšnih drugih skupnih ekonomskih projektih – upoštevaje že predstavljene kriterije za nastanek zunajzakonske skupnosti in dokazno breme tožeče stranke.

20. Ne drži očitek, da sodba nima razlogov in dokazne ocene, da je toženec v nasprotju z dokaznimi listinami podajal trditve o začetku in stanju gradnje nepremičnine, kar vse vpliva na obseg skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje se je v 37. točki opredelilo do trditev obeh pravdnih strank in obrazložilo, da je na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da je v obdobju 1988/1989 bil zgrajen nov objekt do III. gradbene faze s pozidanimi vsemi nosilnimi in predelnimi zidovi; izvedene so bile elektro in vodovodne instalacije (pri tem je sodišče sledilo izvedencu, da so bila dela opravljena prej, kot je trdil toženec, torej med gradnjo sten); objekt je bil brez estrihov in ometov; streha pa je bila pokrita s strešno lepenko brez kritine. Sodišče je pravilno zaključilo, da je v takem stanju bil objekt, ko ga je spomladi 1990 prevzel toženec. Izvedenec je svojo oceno podal tudi glede na po tožeči stranki podane ortofoto posnetke, tožeča stranka pa na oceno izvedenca o dinamiki gradnje ni imela pripomb. Pravnoodločilno dejstvo, to je stanje objekta, ko ga je prevzel toženec, je torej sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, izdelanega tudi ob upoštevanju ortofoto posnetka, in ne zgolj na podlagi zaslišanja prič, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izjava priče J. K., da se je stara hiša pričela rušiti spomladi 1988 in da je bila še istega leta zgrajena nova hiša, v nasprotju z ortofoto posnetk in da sodba sploh nima razlogov o izjavah priče v primerjavi s stanjem nepremičnine, kot je razvidna iz ortofoto posnetkov. Po obrazloženem ne drži, da je izpadla dokazna ocena o verodostojnosti izpovedbe toženca in izjave priče Karničnik Jožefa in ni podana kršitev 8. člena ZPP in 212. člena ZPP, niti ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, saj ima razloge o izvedenskem mnenju, izdelanem ob oceni ortofoto posnetkov, zato ne drži, da nima razlogov o vsebini dokazne listine ortofoto posnetki. Sodišče ni dolžno obrazložiti dokazne ocene vsakega izvedenega dokaza posebej. Po obrazloženem zato ne drži, da je na podlagi navedenih listin nedvomno podan dvom o verodostojnosti izpovedbe toženčevih staršev.

21. Glede na že zgoraj obrazložene pravilne zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj je razmerje pravdnih strank postalo zunajzakonska skupnost, se pritožnica zaman prizadeva izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča, ki so vodili do sprejema zaključka, s ponavljanjem trditev, da so v spisu dokazi (fotografije z maturantskega plesa tožničinega brata, katerih pa sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo), da sta bila tožnica in toženec že v letu 1987 resen par, če se je toženec udeleževal družinskih srečanj v družini tožnice; da toženec sam navaja, da sta bila s tožnico par že takrat, ko še slednja ni bila zaposlena in je še študirala v K., to pa je bilo pred oktobrom 1988, in da to dejstvo postavi na laž vse toženčeve trditve o tem, kako je bil do leta 1988 par s K. T. in kako tožnica ni v ničemer sodelovala pri odločanju o gradnji hiše. Relevantno ni, kdaj sta pravdni stranki postala par, pač pa kdaj je njuno razmerje preraslo v zunajzakonsko skupnost. To, da sta pravdni stranki živeli pri starših toženca, še ne pomeni, da sta živela v zunajzakonski skupnosti. Ne drži, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe tožnice, da se je preselila k tožencu takoj po zaposlitvi v oktobru 1988, saj je to storilo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da je takrat tudi nastala zunajzakonska skupnost in da je takrat pričelo nastajati skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene ne le izpovedb toženčevih staršev, pač pa tudi drugih prič (F. P., B. D., K. T.), verjelo tožencu, da sta njegova starša financirala začetek gradnje, ki sta jo namenila za toženca, saj toženec od plače v enem letu ni zmogel tega sam plačevati. Sodišče je utemeljeno štelo, da je tudi iz bančnih izpiskov tožnice za obdobje od 1. 7. 1990 dalje do 31. 12. 1994, ki ne kažejo na kakšne njene večje izdatke, ki sicer nastanejo pri gradnji hiše, dodatno potrjena izpoved toženčevih staršev, da sta financirala gradnjo hiše do podstrehe. Pritožbeno ni izpodbijano (pa tudi sicer ni bilo sporno), da sta dala hkrati toženčeva starša tudi les z ostrešje iz svojega gozda. Pravilno je nadalje sklepanje sodišča, da je najverjetneje, da sta, ker so imeli les doma, dala svoj les tudi za okna in vrata. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je glede na izpovedbi prič S. in C. izpoved priče L. O. (vdove zidarja O.) manj verjetna. Zgolj z navedbo, da nobena od prič pa ni bila neposredno navzoča ali udeležena ali ni videla, da bi K. J. in B. izvajala financiranje gradnje hiše, pritožnica ne more izpodbiti pravilne ocene sodišča, da sta toženčeva starša financirala zgradbo do te faze, da je bila hiša zaprta z vgrajenimi okni in tudi streha pokrita (s strešno lepenko) ter da je tudi material za ona in vrata prispevek staršev za toženca. Glede na vsa ugotovljena pravnoodločilna dejstva, je nerelevantno, ali sta K. J. in B. zgradila hišo do podstrehe kot svojo gradnjo na tuji nepremičnini ali kot darilo tožencu, relevantno je zgolj, da je bil objekt nesporno tožencu izročen brezplačno, zato predstavlja objekt, kot ga je spomladi 1990 toženec prevzel, s pripadajočim zemljiščem, posebno premoženje toženca, kot je sodišče pravilno zaključilo. Zato ni utemeljen očitek, da sodba nima razlogov, kako je sodišče okvalificiralo dejstvo, da naj bi po mnenju sodišča K. J. in B. zgradila hišo do podstrehe kot njuno gradnjo na tuji nepremičnini ali kot darilo tožencu.

22. Neutemeljen je nadaljnji očitek, da je zelo nejasna dokazna ocena izpovedbe prič, ki so bile predlagane s strani tožnice. Drži, da je priča R. C. na naroku dne 19. 4. 2013 izpovedal, da pri rušenju hiše ni sodeloval, ker je bil takrat v službi. Kot izhaja iz zapisnika, je nadalje izpovedal, da je bil prisoten, ko so se par dni po rušitvi stare hiše, ki se je porušila v enem dnevu, in po nato narejenih izkopih za novo hišo, ki so se naredili skoraj na isti lokaciji, kakor za staro hišo, samo malo stran, bil nato prisoten, ko so se delali temelji za novo hišo, par dni kasneje po izkopu, in da ve, da je bilo to leta 1989, ker je šel 14. 7. 1989 v vojsko, temelji pa so se delali spomladi istega leta. Sodišče prve stopnje je resda napačno zaključilo, da je bil R. C. prepričan, da je sodeloval pri rušenju stare hiše v letu 1989, saj je izpovedal, da pri rušenju hiše ni sodeloval. A je kljub temu pravilno ocenilo, da je njegov spomin očitno nepravilen zaradi objektivnega dejstva, da se je naredil zakoličbeni zapisnik za novo hišo v marcu 1988, kar pomeni, da je bila stara hiša porušena že leto dni prej in je priča oba dogodka (rušenje stare hiše z izdelavo novih temeljev in odhod v vojsko) nezanesljivo povezal. Sploh pa ne more biti podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP z nepravilno oziroma napačno dokazno oceno izpovedbe priče, niti z nepravilnim povzetjem izjave priče iz zapisnika, kot na zgoraj navedeno veže pritožnica. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da vse navedeno sovpada s stanjem hiše, kot izhaja iz ortofoto posnetkov, in da je izpovedba priče R. C. veliko bolj verodostojna od izpovedbe K. J. in B., ter bistveno manj obremenjena z interesom po zmagi ene in druge stranke v postopku.

23. Glede na čas pridobivanja gradbene dokumentacije sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam tožnice, da je bila gradnja sporne hiše ideja tožnice in toženca. Logičen je zaključek sodišča, da so morali gradbeni projekt (Zavoda za urbanizem B.) imeti, še preden se je naredil zakoličbeni zapisnik za novo hišo 17. 3. 1988, torej takrat, ko tožnica in toženec nesporno še nista (niti) živela skupaj, kakor tudi ocena, da je zato, ker oboje spada v tako zgodnjo fazo druženja tožnice in toženca, malo verjetno, da bi tožnica imela vpliv na izbiro gradbenega projekta, temveč je bolj verjetno, da so projekt izbirali toženec in njegova starša. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo drugačno izpoved tožnice in njenih sorodnikov kot manj zanesljivo; poleg tega pa je glede na izpovedbe upravičeno dobilo vtis, da so tožničini starši in njen brat vsaj o začetni fazi gradnje hiše vedeli več iz pripovedovanja tožnice kakor iz lastnih zaznav, tisto kar naj bi sami zaznali, pa se je ponekod razhajalo od objektivno danih dejstev. Ta dokazna ocena je povsem prepričljiva, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče izpovedbo priče C. T. brez tehtnih razlogov označilo kot neverodostojno. Sodišče pa tudi povsem utemeljeno glede na izpovedbi prič S. (da se je dogovoril z J. K. o izdelavi stavbnega pohištva za hišo) in C. (da je velikokrat žagal les iz gozda last toženčevega očeta) ni sledilo priči L. O. (vdovi zidarja O.), da toženčev oče ni imel nič z zidavo, saj je pravilno ugotovilo, da je vse podatke vedela pretežno posredno iz pripovedovanja drugih oseb in očitno ni dobro seznanjena o okoliščinah.

24. Drži, kar izpostavlja pritožnica, da je priča T. M. izpovedala, da je v času gradnje B. po službi vozila hrano na gradbišče, a ni izpovedala zgolj to, pač pa tudi, da je B. po porodniški vozila kosilo na gradbišče, ko so ometali hišo (zapisnik z dne 19. 4. 2013, str. 18), zato ni utemeljen očitek, da je celotna izpovedba T. M. vprašljiva glede verodostojnosti, ker da je priča najprej izpovedala, da sta hišo gradila starša toženca in da je bila hiša že zgrajena, ko se je tožnica v letu 1990 preselila k toženčevim staršem, nato pa se zagovorila in povedala, da je v času gradnje B. po službi vozila hrano na gradbišče. Sodišče prve stopnje se pri sprejemanju zaključka o tem, kdaj sta pravdni stranki vzpostavili zunajzakonsko skupnost, ni oprlo na izpovedbo priče T. M., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je priča neverjetno podrobno poznala toženčeve namene in njegovo mnenje o tem, kakšne narave je bila njegova veza s tožnico v posameznih življenjskih obdobjih, in da je priča tudi nejasno navajala, da naj bi tožnica in toženec ustvarila resno skupnost po rojstvu otroka in da tožnice pred trenutkom, ko se je preselila k tožencu in njegovim staršem (ko je prišla iz porodnišnice), sploh ni jemala kot resne partnerke, ter da je takšna izjava neživljenjska in kaže na to, da je priča zasledovala interes, da na čimkasnejši datum opredeli začetek zunajzakonske skupnosti.

25. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je tudi toženčeva priča M. K. bila zelo neverodostojna in neprepričljiva, naučena in pripravljena na pričanje, zaradi česar bi moralo sodišče napraviti dokazno oceno o verodostojnosti izpovedbe priče, ki je kazala interes po uspehu toženca v tej pravdi. Te priče namreč ni predlagal za zaslišanje toženec, pač pa tožnica, in sicer v zvezi z izpolnitvijo prevzemne obveznosti iz izročilne pogodbe (vloga tožeče stranke z dne 8. 1. 2012, tč. XXXI). Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni dokazno ocenjevalo izpovedbe te priče v zvezi z dejstvi, v dokaz katerih priča ni bila predlagana kot dokaz.

26. Neutemeljen je tudi očitek, da je priča M. K. K. izpovedovala naučeno in pripravljeno. Pritožnica navaja, da je priča izpovedala, da se je stara hiša porušila v letu 1988, ni pa znala pojasniti, od kod ji je znano, da se je to zgodilo točno tega leta. Nadaljnje nedosledje v izpovedi priče in očiten znak njene neverodostojnosti pa da je njena izpovedba, da se je hiša pričela graditi v letu 1990. Potem ko je sodnica opozorila pričo na protislovno izpoved, je priča popravila svojo izjavo in navajala, da se je hiša pričela graditi takoj po rušitvi stare hiše in da je bila pod streho v dveh letih. Zgolj zgoraj navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni takšnega nedosledja, ki bi vzbudilo dvom o pričini verodostojnosti. Prav tako ostala pričina izpovedba ne kaže na to, da je bila naučena. Glede na sorodstveno razmerje in sploh izpovedbo priče, da so živeli v družini in vedeli za vse, kaj se dogaja, ni nerazumljivo, da je priča vedela na splošno o financiranju in da naj bi K. J. (njen oče) prenehal s financiranjem gradnje v letu 1990. Ne drži, da priča ni vedela za O. E., saj je na izrecno vprašanje pooblaščenke tožene stranke (22. stran zapisnika o glavni obravnavi dne 19. 4. 2013) izpovedala, da ga pozna, da je bil zidar in da se je oče z njim zmenil, da je zgradil hišo do podstrehe „na čez“, to je od začetka do konca, njim pa je isti zidar zidal tudi že na Konovem, cca leta 1970, ko je oče tam renoviral hišo.

27. Zgolj to, da je priča izpovedala, in to na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke (čeprav v pritožbi pritožnica navaja, da tega nihče ni trdil), da je oče K. T. pomagal pri gradnji (in ne oba starša, kot navaja pritožnica) še ne pomeni, da je zaradi take izpovedbe priča B. D. neverodostojna, kot trdi pritožnica. Drugih okoliščin, zaradi katerih pritožnica sklepa, da je več kot očitno, da je bila priča dobro pripravljena in naučena, pa pritožnica ni navedla. Lastno sklepanje pritožnice predstavlja navedba, da je očitno priča B. D. zamenjal očeta tožnice za očeta K. T. Sicer pa je tudi priča F. P. izpovedal, da je, ko se je stara hiša rušila, hodil K. oče tam okoli.

28. Tožnica nadalje neutemeljeno opozarja na neverodostojnost izpovedbe prič K. J. in K. B. Kot je že bilo obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravnorelevantno dejstvo začetka obstoja zunajzakonske skupnosti in začetka nastajanja skupnega premoženja, zato z izpostavljanjem izpovedb prič, da nista poznala toženčeve punce vse do leta 1990, tožnica ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve o navedenem pravnorelevantnem dejstvu. Prav tako je že zgoraj obrazloženo, da je sodišče dinamiko gradnje hiše ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, ki upošteva tudi ortofoto posnetke, zato tudi na pravilnost ugotovitve ne more vplivati zatrjevano po pritožnici, da je izpovedba K. B., da naj bi bila hiša zgrajena s streho in zaprta (okna in vrata) v letu 1989, neskladna z ortofoto posnetki. Izven konteksta pričine izpovedbe pa je vzeta in neutemeljeno kot netočna označena izjava priče, da naj bi bila hiša zgrajena, preden je prešlo lastništvo nepremičnin na toženca. Glede na objektivni dokaz - izročilno pogodbo z dne 10. 3. 1988 in siceršnjo izčrpno izpovedbo priče o rušenju hiše in gradnji nove hiše, je evidentno, da se pričina izpovedba, da je bila hiša zgrajena, preden je prešlo lastništvo nepremičnin na toženca, nanaša le na prenos lastništva na do takrat zgrajeni hiši in ne vseh nepremičnin. Ne drži, da priča ni znala obrazložiti, od kod in kako ve, da se je stara hiša rušila ravno leta 1988 in da je bila ravno leta 1989 zgrajena nova hiša z okni in vrati, saj je povedala, da se teh letnic spominja. Pritožbeno sodišče, glede na to, da vendarle ne gre za take dogodke, ki ne bi ostali v spominu, ne more slediti pritožnici, da je to jasen indic, da je priča pričala naučeno in da je njena izjava manj zanesljiva, če ne povsem nezanesljiva.

29. Nenazadnje pritožnica neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izpovedbe priče F. P. Zgolj to, da je izpovedal, da naj bi bil toženec še v letu 1989, ko je bila hiša že pod streho, še v zvezi s K. T., ne pomeni, da je njegova izpovedba vse prej kot verodostojna, saj se je sodišče na njegovo izpovedbo oprlo predvsem pri ugotavljanju, kdaj se je začela graditi nova hiša in kdo je financiral začetek gradnje nove hiše, ne pa pri ugotavljanju dejstva nastanka zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Glede na to, da sta bila s tožencem že od otroških let prijatelja in soseda in se vsak dan družila, pa tudi ni tako življenjsko neverjetno, kot meni pritožnica, da bi se spomnil toliko podrobnosti iz toženčevega življenja izpred 30 let, sploh ker je izpovedbo povezal tudi s tem, da je tudi sam takrat začel z gradnjo hiše in je le-to primerjal z gradnjo toženčeve.

30. Po obrazloženem niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženec niti z eno svojo pričo ni uspel dokazati niti trditve, da se je hiša pričela graditi v letu 1988 in bila v istem letu zgrajena do pod strehe, niti trditve, da je gradnjo do podstrehe financiral K. J. in K. B.; da sodbi manjka dokazna ocena o izpovedbi prič, ki jih je predlagal toženec, in da je dokazna ocena izpovedb prič, ki jih je predlagala tožnica, pomanjkljiva, v tistem delu, ko pa je izdelana, pa napačna. Sodišče ni napačno določilo datuma začetka trajanja zunajzakonske skupnosti in ni zmotno ugotovilo obsega skupno ustvarjenega premoženja. Toženec je dokazal, da je stanovanjska hiša (objekt) v stanju, kot je bila spomladi 1990 (opisan v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe), vključno s prispevkom toženčevih staršev, opisanim v točki 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe (za material in kritino), s pripadajočim zemljiščem posebno premoženje toženca, saj sta mu ga izročila starša. Ni bistveno, da sodišče ni zaključilo, da je prejel darilo od svojih staršev v obliki gradnje na tuji zmelji (njegovi zemlji), bistveno je, da je to dobil brezplačno in da je bilo nesporno namenjeno in izročeno njemu. Posebno premoženje namreč zajema vse tiste premoženjske pravice, ki niso bile pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Ne drži torej stališče pritožnice, da je bilo le zemljišče toženčevo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta nadaljnjo gradbo izvajali pravdni stranki kot skupno vlaganje. Ne drži, da je zaključek sodišča, da sta toženčeva starša financirala gradnjo hiše do te faze, da je bila pokrita s streho in zaprta z okni in vrati, nepreverljiv in da temelji na izjavah prič toženca, ki jih je sodišče ocenilo zelo nekritično, kljub njihovi vprašljivi verodostojnosti. Zaključek sodišča temelji na skrbni in vestni dokazni oceni izvedenih dokazov in ni materialnopravno napačen. Za nastajanje skupnega premoženja ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze ali zunajzakonske zveze, temveč morata zakonca oziroma zunajzakonska partnerja delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Šele ob izpolnitvi tega pogoja je moč govoriti o nastajanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje ni nejasno in brez podlage podalo zaključka, da sta gradnjo (do že zgoraj navedene faze) financirala toženčeva starša. Sodišče tega zaključka ni obrazložilo zgolj z argumentom, da tožnica in toženec tako ali tako nista imela denarja za gradnjo, kot navaja pritožnica, pač pa na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Ne gre za neskladje v razlogih sodbe, ko po eni strani sodišče ugotavlja, da naj pravdni stranki ne bi izkazovali sredstev za gradnjo do leta 1990, po drugi pa se sodišče za čas po letu 1990 ne sprašuje, iz katerih denarnih virov sta pravdni stranki financirali nadaljnjo gradnjo. Prvenstveno je potrebno poudariti, da je sodišče pravilno v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da niti ni bilo navedb o tem, da bi razmerje pravdnih strank pred novico o naraščaju (torej spomladi 1990) na kak drug način presegalo zgolj romantične okvire, ker ni trditev o samostojnem gospodinjstvu ter kakšnih drugih skupnih ekonomskih projektih – upoštevaje kriterije za nastanek zunajzakonske skupnosti in dokazno breme tožeče stranke. Očitek, da sodišče postavlja dvojna merila glede zmožnosti financiranja gradnje pravdnih strank pred letom 1990 in po letu 1990, ni utemeljen.

IV. Glede deleža na skupnem premoženju (točka II izreka izpodbijane sodbe)

31. Določbi 51. in 59. člena ZZZDR je treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju.1 Sodišče prve stopnje je skladno s tem stališčem pravilno ugotovilo in tudi v izreku izpodbijane sodbe zapisalo, da spada nepremičnina s stanovanjsko hišo H., stoječo na delu parc. št. 368/1, 368/4 in 368/6 k.o. ..., za katere je po parcelaciji in določitvi zemljišča pod stavbo, vpis stavbe in delov stavbe v kataster stavb, ki jo je izdelal G. d.o.o., z dne 16. 3. 2016 in je sestavni del sodbe, pod št. 90064-16 rezervirana parc. št. 368/8, k.o. ..., in sicer vključno s sestavinami v pritličju v garaži, v 1. nadstropju in v 2. nadstropju, ki so naštete v 1-3 alineji točke I izreka sodbe; v točki II izreka pa ugotovilo, da znaša delež toženca na nepremičnini parc. št. 368/8, k.o. ... kot skupnem premoženju pravdnih strank 80 %, delež tožnice pa 20 %; tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev višjega deleža na tem skupnem premoženju pa je zavrnilo. Tožnica si zmotno razlaga, da je sodišče določilo različna deleža zakoncev k prispevku k skupnemu premoženju na različnih enotah oz. delih skupnega premoženja, in neutemeljeno podaja pritožbeno grajo kršitve določbe 59. člena ZZZDR. Sodišče je reševalo vprašanje skupnega premoženja celovito. Ne drži, da je obrazložitev sodbe v pretežnem delu dejansko neuporabna, ker temelji na napačno uporabljenem materialnem pravu tako glede obsega skupnega premoženja kot tudi glede določitve deleža na skupnem premoženju. Sodišče je pravilno izhajalo iz stališča sodne prakse, da je skupno premoženje zakoncev lahko nastalo tudi s skupnimi vlaganji zakoncev (oz. zunajzakonskih partnerjev) v prvotno posebno premoženje enega zakonca. Sodišče ni napačno določilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, ki odpade na stanovanjsko hišo. Pravilno je pri odločanju upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse o stvaronopravnih posledicah vlaganj v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca oz. zunajzakonskega partnerja. Pravilen je zaključek (tč. 54 obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bili pri izgradnji stanovanjske hiše izpolnjeni pogoji za to, da je mogoče nepremičnino šteti za novo stvar, in da tedaj skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev. Koncept računske operacije, ki jo je sodišče opravilo in obrazložilo v točki 43 in 44 obrazložitve izpodbijane sodbe in je v bistvenem povzet v točki 8 te obrazložitve, ni v nasprotju z materialnopravno podlago ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče niti ne more računati deleža na skupnem premoženju, ki v naravi predstavlja hišo - ker to zaradi načela superficies solo cedit ni dopustno, ker ni mogoče. Ravno zaradi tega načela je bilo potrebno izvesti postopek parcelacije za razmejitev tistih delov posameznih parcel, ki zaradi skupnih vlaganj spadajo pod pravni režim skupnega premoženja. Sodišče je izhajalo iz ocene vrednosti celotne nepremičnine (zemljišče z objektom), in ugotovilo obseg in višino posebnega premoženja toženca, zato očitek o nasprotnem ne drži. Pravilno je postopalo, ko je to vrednost najprej zmanjšalo za seštevek deleža zemljišča in deleža izvedbe gradbe kot posebnega premoženja toženca (za 58,51 %), nato pa pravi obseg skupnega premoženja (nepremičnina brez posebnega premoženja toženca) razdelilo v skladu s prispevki tožnice in toženca k nastajanju čistega skupnega premoženja v razmerju 50 : 50. Ne drži, da je sodišče povsem materialnopravno napačno postavko iz naslova gradbenih del, vodovodne inštalacije, elektroinštalacije v celoti štelo oz. računalo kot posebno premoženje toženca, saj je sodišče pravilno, na podlagi izvedenskega mnenja, ugotovilo, da so bile elektro in vodovodne instalacije izvedene do spomladi 1990. Izračun sodišča ni v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu in glede stanja hiše, ko naj bi po trditvah toženca, slednji prevzel gradnjo hiše. Ne drži, da je sodišče kot "posebno premoženje toženca" štelo popolnoma celoten obseg gradbenih del, v % deležu, kot je delež gradbenih del ocenil izvedenec in tudi vodovodna in elektroinštalacijska dela in tudi izdelavo strešne kritine in vgradnjo oken in vrat, čeprav ta dela sploh še niso bila izvedena s strani toženčevih staršev, ampak toženec sam trdi, da je opravil ta dela, saj to ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 43. točki. Izračun posebnega premoženja toženca zato ni napačen, sodišče pa tudi ni konceptno napravilo napačnega izračuna. Niti ni napačna razlaga sodišča v točki 43 obrazložitve, da je moralo "modificirati" procentne deleže posameznih gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del, zato, da je na koncu seštevek vseh teh del, skupaj z vrednostjo zemljišča pod stavbo, dal seštevek 100 %. Pritožnica v nadaljevanju podaja svoj izračun, za katerega misli, da je preprost in pravilen (na način: - vrednost zemljišča parc št. 368/1 = 20.072 EUR, - vrednost zemljišča parc. št. 368/4 = 15.701 EUR, - vrednost objekta št. 446 = 159.884 EUR. Zemljišče je posebno premoženje toženca (vrednost skupaj je 35.773 EUR). Hiša je skupno premoženje pravdnih strank (vrednost 159.884 EUR). Skupaj vrednost premoženja = 195.657 EUR. Tako ob predpostavki, da znaša njun prispevek v skupno premoženje vsakega do 1/2 pripada, tožnici protivrednost premoženja cca 80.000 EUR, tožencu pa cca 115.000 EUR, torej tožnici pripada delež 40 %, tožencu pa delež 60 %). In meni, da je delež pravdnih strank na skupno ustvarjenem premoženju, ki predstavlja nepremičnini parc. št. 368/1 in 368/4, s stanovanjskim objektom za tožnico 40 %, za toženca pa 60 %. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodba nima razlogov o tožničinem prispevku k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za gospodinjstvo in varstvu in vzgoji otrok, o pomoči tožničinih staršev k ustvarjanju skupnega premoženja, ko sta pravdni stranki skoraj 4 leta povsem brezplačno bivali pri starših tožnice in sta lahko vsa prejeta in zaslužena sredstva vložila v gradnjo hiše. Izpodbijana sodba ima namreč o tem razloge v točki 65 obrazložitve.

V. Glede parcelacije zemljišča in določitve deleža na nepremičnini - stanovanjska hiša na naslovu H. (v zvezi s točko I izreka izpodbijane sodbe)

32. Tožnica v pritožbi navaja, da v danem primeru, ko je zaradi gradnje nastala nova stvar, ni bilo nikakršne potrebe po parcelaciji nepremičnin, ampak bi moralo sodišče materialnopravno pravilno ugotoviti in določiti delež na skupno ustvarjeni nepremičnini (zemljišče s stavbo) in določiti delež na tako ustvarjenem skupnem premoženju, upoštevaje ob tem nesporno dejstvo med pravdnima strankama, da je zemljišče predstavljalo toženčevo posebno premoženje. Stališče, da ni bilo potrebe po parcelaciji nepremičnin, je zmotno. Pritožnica zmotno meni, da je originarno pridobila skupno lastnino na vseh nepremičninah, na katerih se je gradila hiša, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da spada v skupno premoženje stanovanjska hiša (nova stvar) in zemljišče pod njo, ne pa preostali deli nepremičnin parc. št. 368/1, 368/4, 368/6, k.o. ... . Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče s sodbo poseglo v originarno pridobljeno lastninsko pravico tožnice in jo zožalo. Sodišče ni ravnalo v nasprotju z določbo 72. člena SPZ. Zmotno je stališče pritožnice, da je parcelacija potrebna le, kadar teče spor in je postavljen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na točno določenem delu zemljišča/nepremičnine in kadar gre za izveden (pogodbeni) način pridobitve lastninske pravice. Ne drži niti očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju z določbama 54. in 55. člena ZZZDR, saj predmet spora ni nedopustno razpolaganje zakonca s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi.

VI. Glede zahtevka za nepremičnine parc. št. 368/1, k.o. H. (hlev in zidanica)

33. Tožnica podaja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri odločanju o deležu na skupnem premoženju ni upoštevalo, da sta pravdni stranki v celoti spremenili namembnost objekta Zidanica in objekt dejansko sezidali od temeljev in da sta povečali gabarite hleva in stari del hleva obnovili in zgradili bokse za konje. Sodišče je za oba objekta odločilo, da z vlaganji ni nastala nova stvar. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da je na mestu, kjer danes stoji zidanica, prej stala sušilnica, ki je predstavljala lesen objekt. Pravdni stranki sta les odstranili in pozidali nov objekt. Izvedenec je objekt Zidanice ocenil na vrednost 35.000 EUR, kar pa v nobenem primeru ni zanemarljiva vrednost in je z vlaganji in gradnjo, ki sta jo izvedli pravdni stranki dejansko nastala nova stvar. Sedaj je to v naravi zidani objekt, s spremenjeno namembnostjo. Izvedenec je tudi v mnenju na strani 25 razdelal po procentih prispevek k vrednosti po posameznih izvedbenih delih. Opis izvedenih del pokaže, da je dejansko s pozidavo in izvedbo obrtniških in krovskih del, nastal povsem novi objekt in ni šlo zgolj za izboljšavo obstoječega objekta ali prilagoditve objekta potrebam pravdnih strank, ampak sta dejansko na novo zazidala celoten objekt. Ker sta pravdni stranki sezidali nov objekt, je nastala nova stvar, saj se je objekt trajno spojil z zemljiščem. Nadalje sodišču očita, da sodba o trditvah tožnice iz njene vloge z dne 16. 2. 2011 (točka VIII) nima razlogov. Izvedenec je v mnenju na strani 26 podal izračun vloženih sredstev v hlev, in sicer je ocenil znesek vlaganj na znesek 10.217,08 EUR. Ker gre za visok vložek v objekt in ker sta pravdni stranki povečali gabarite na objektu za skoraj 60 m2, je nastala nova stvar; tožnica je vtoževala, da znaša njen delež na tem premoženju 1/2. Sicer pa sodišče o tem delu tožbenega zahtevka sploh ni razsodilo. Zato tožnica primarno predlaga izdajo dopolnilne sodbe, podrejeno pa podaja pritožbeno grajo kršitve določb postopka po 310. člena ZPP. V primeru neizdaje dopolnilne sodbe uveljavlja kršitev po 325., 326. in 327. členu ZPP, saj sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo oz. ni odločilo o delu zahtevka, in sicer o delu, da spada v skupno premoženje nepremičnina parc. št. 368/4, k.o. ..., na kateri se nahajata 2 objekta, in sicer hlev in zidanica, to sta objekta št. 447 in 448.

34. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki III izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke C. B. na ugotovitev, da v tej točki opisane nepremičnine spadajo v skupno premoženje premoženje pravdnih strank. Odločitev je v sodbi tudi obrazložilo (zaključek o tem v točki 60 glede hleva in maneže za konje ter v točki 64 glede zidanice). Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izdati predlagano dopolnilno sodbo in z neizdajo predlagane dopolnilne sodbe sodišče ni kršilo zgoraj navedenih določb ZPP.

35. Glede tega dela sodbe tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo, da je na mestu, kjer danes stoji zidanica, prej stala sušilnica, ki je predstavljala lesen objekt, saj je v točki 62 ugotovilo, da je to bilo nesporno. Na podlagi izpovedb toženca in prič S. N., J. H. in toženčevih staršev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je po tožeči stranki izpostavljena sprememba funkcije pomožnega objekta ″sušilnice″ v ″zidanico″ realizirala šele z dokončanjem objekta, to pa je bilo šele v času po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank konec leta 2008, saj se je tožnica odselila najkasneje novembra 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno z izvedencem ugotavljalo, kakšen pomen ima izdelava sten in ostrešja, kar je bilo narejeno v času skupnosti pravdnih strank in kar pomeni skupno vlaganje v posebno premoženje toženca, in ugotovilo, da vložek izdelave sten in ostrešja znaša 6.383,00 EUR, kar pomeni ob skupni vrednosti objekta 35.650,00 EUR delež skupnega vlaganja 18 %. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničin delež vlaganja glede na zakonsko domnevo o polovičnem deležu torej znaša 9 % celotne vrednosti objekta, kar ne upravičuje tožničinega stvarnopravnega zahtevka na zidanici. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami, s katerimi podaja lastno dokazno oceno, tožnica ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in sprejetega zaključka sodišča.

36. Neutemeljeno pritožba trdi, da sodba o trditvah tožnice v zvezi s hlevom iz njene vloge z dne 16. 2. 2011 (točka VIII) nima razlogov, saj so razlogi o teh trditvah od točke 57 do vključno 60. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožnica pa teh ugotovitev niti ne izpodbija, da je bil hlev dograjen pred izpolnitvijo pogojev za nastanek zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da je znesek vlaganj 10.217,08 EUR visok vložek v objekt in ker sta pravdni stranki povečali gabarite na objektu za skoraj 60 m2, je nastala nova stvar. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da preureditev hleva na način, kot ga navaja tožnica (za rejo konjev) ne pomeni ustvaritev nove stvari, prav tako ne izdelava maneže za konje (s peskom in leseno ograjo). Pravilna je zato odločitev sodišča, da ni utemeljen stvarnopravni zahtevek tožnice.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

37. Tožena stranka najprej navaja, da je tožeča stranka v tožbi postavila med drugim tudi trditev o tem, katere premičnine naj bi spadale v skupno premoženje pravdnih strank, ni pa predlagala nobenega dokaza v potrditev svojih navedb, zato so predlagani dokazi povsem nesubstancirani, tudi po sami vsebini pa se ne nanašajo na potrditev ostalih navedb pod to točko tožbe. Navaja, da je dokazno breme o obsegu skupnega premoženja na strani tožeče stranke. Tožena stranka z temi navedbami ne uveljavlja nobenega zakonsko določenega pritožbenega razloga, zato teh navedb ni moč preizkusiti.

38. Nadalje navaja, da je v odgovoru na tožbo opozorila na dejstvo, da so premičnine opisane na način, ki jih ne loči od drugih stvari iste vrste in tožeča stranka te pomanjkljivosti do konca postopka ni odpravila. Navedeno ne drži, saj je tožeča stranka po pozivu sodišča v vlogi z dne 18. 12. 2015 konkretizirala premičnine, za katere zahteva, da se ugotovi, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Nenazadnje pa je tudi sama tožena stranka v vlogi z dne 28. 1. 2016 navedla, da je tožeča v skladu s sklepom sodišča definirala premično premoženje, ni pa podala dokaznih predlogov, ki naj bi dokazovali njene trditve. Zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da še vedno meni, da je opis večine predmetov (v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da tudi puhalnik, plug za pluženje snega, rotacijska 1 kosilnica, ročna kosilnica BCS, mešalec za beton, tračni obračalnik niso individualizirani in da lahko predstavljajo vrsto različno zmogljivih strojev iste vrste, različnih velikosti, proizvajalcev, letnikov izdelave) ne ustreza pojmu določenega zahtevka po prvem odstavku 180 čl. ZPP, saj je za te navedbe prekludirana. Tožeča stranka je postavila določen zahtevek v delu, ki se nanaša na premičnine, zato tožena stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče zaradi nedoločnosti zahtevka v delu, ki se nanaša na naštete premičnine, tožbeni zahtevek zavreči.

39. Tožena stranka tudi z nadaljnjimi navedbami, da je navedla, da delovno orodje in kmetijski stroji na kmetiji ne spadajo v skupno premoženje, ker so last toženčevih staršev, na kar je tožnica odgovorila, da sta stranki kupili rabljene stroje brez računov in da ni res, da so last toženčevih staršev in da so bili kupljeni takrat, ko so starši že prenesli lastninsko pravico na toženca in zato niso imeli več interesa na njihovem nakupu, a za te trditve ni predlagala nobenega dokaza, ne uveljavlja nobenega zakonsko določenega pritožbenega razloga, zato teh navedb ni moč preizkusiti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje o delovnem orodju in kmetijskih strojih utemeljeno verjelo tožeči stranki.

40. Tožena stranka navaja, da je tožeča stranka trdila, da sodijo v skupno premoženje tudi kmetijski stroji, za katere je navedla, da so bili rabljeni, kupljeni pa naj bi bili v času trajanja skupnosti, a v potrditev te trditve ni navedla nobenega dokaza. Tožena stranka je tej trditvi oporekala in trdila, da so stroji starejši od 25 let (torej izdelani pred letom 1990) in da so bili last njenih staršev. Tožeča stranka s svojim opisom strojev-traktor rabljen kupljen 1990, ostali stroji rabljeni, kupljeni leta 1994, pritrjuje prvi trditvi tožeče stranke (da so starejši od 25 let), v potrditev navedb, da sta jih kupila s tožencem, pa ni podala nobenega dokaza. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo, da je najverjetneje, da sta stranki nabavili stroje skupaj, v času, ki je povezan z njunim začetkom obdelovanja zgornje kmetije, po vselitvi v skupno hišo v letu 1994. Sodišče se je moralo odločiti, ali verjame tožencu, ki je vendarle za nekatere premičnine izpovedal, da so bile nabavljene, ko sta bila s tožnico že skupaj, ali tožnici, saj dokazov o času in viru nabave ni imelo. Ker je tudi zaslišanje pravdnih strank dokaz, se ni moč strinjati s toženo stranko, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da tožeča stranka svoje trditve ni dokazala. Očitek zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen. Tožeča stranka je v vlogi dne 18. 12. 2015 navedla, da je bil rabljen traktor Universal kupljen v letu 1990, tožena stranka pa niti v vlogi z dne 28. 1. 2016 ni prerekala te trditve, kot že navedeno, je zgolj navedla, da ni podala dokaznih predlogov, ki naj bi dokazovali njene trditve. Zato je prekludirana za navedbe, da bi bilo treba, da bi lahko ta traktor spadal v skupno premoženje, ugotoviti (dokazovati), da je bil kupljen v drugi polovici leta 1990, kar ni bilo ugotovljeno. Sodišče ni sprejelo pavšalnega zaključka, da so bili stroji kupljeni po vselitvi v hišo v letu 1994, saj je obrazložilo, zakaj ocenjuje, da vsi vtoževani stroji spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da to, da sta stranki potrebovali in tudi uporabljali kmetijske stroje, ne dokazuje, da sta jih tudi kupili, ko je toženec vendarle pojasnil, da so bili to stroji njegovih staršev. Odločitev sodišča v zvezi s stroji ni povsem arbitrarna, dejansko stanje ni napačno ugotovljeno in zaključek tudi ne nasprotuje siceršnjim ugotovitvam sodišča v sodbi. Zato nista utemeljena očitka bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339 čl. ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

41. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ko je ocenilo, da tožničina okupacija s študijem ni zmanjševala njenega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge, ki jih je sodišče navedlo v 65. točki obrazložitve za sprejem take ocene. Tožena stranka s ponavljanjem svojih trditev, da se je tožnica zaradi študija, ki je s prekinitvami trajal 10 let, manj časa posvečala družini in kmetiji, kar je terjalo povečane napore toženca in njegovih staršev, neuspešno poskuša izpodbiti navedeno oceno prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka si zmotno razlaga obrazložitev sodišča, saj razmerje deležev na (čistem) nepremičnem skupnem premoženju ni različno od razmerja deležev na premičnem skupnem premoženju.

42. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških pravilno na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, saj sta obe v pravdi delno uspeli; upoštevalo pa je tudi naravo spora (obseg in deleži na skupnem premoženju). Ne drži, da se je sodišče v postopku pretežno ukvarjalo z vprašanjem razmerja deležev pravdnih strank na nepremičnem premoženju in z vrnitvenim zahtevkom tožene stranke, saj je sodišče opravilo več narokov, na katerih je zasliševalo pravdne stranke in številne priče tako v zvezi s trditvami tožeče kot tožene stranke. Zgolj to, da je tožena stranka zalagala tudi stroške izvedencev in s svojim zahtevkom v delu, ki se nanaša na nepremičnine, uspela v celoti, še ne pomeni, da bi morala biti odločitev sodišča drugačna.

O pritožbi tožene stranke zoper dopolnilno sodbo

43. Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo, ker je v izreku sodbe izpadla odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka toženca za ugotovitev višjega deleža na premičnem skupnem premoženju. V obrazložitvi je ponovilo obrazložitev, kot je v tč. 65 do vključno 69 sodbe z dne 16. 12. 2016, in dodalo, da zahtevek tožnika po nasprotni tožbi za višji delež na premičnem skupnem premoženju ni utemeljen. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče prvenstveno sklicuje na svojo obrazložitev v točki 41. Toženec zmotno meni, da zaključek sodišča ni pravilen. Drži, da je v svojih navedbah opozoril tudi na to, da so bili s šolanjem tožnice povezani tudi stroški inštrukcij, prevozov in prehrane tožnice izven doma, ne le stroški vpisnin, a je za te (in druge trditve v zvezi s šolanjem tožnice) trditve predlagal kot dokaz le poizvedbe pri G. d.d. o šolanju, ki se ga je v času zaposlitve pri njih udeleževala tožnica, in stroških, ki so bili v ta namen poravnani, poizvedbe pri izobraževalnih ustanovah, ki jih je tožnica obiskovala, o študijskih obveznostih tožnice, in zaslišanje strank (vloga z dne 10. 9. 2012). Ne drži pritožbena navedba, da sodišče nima podlage za ugotovitev, da je stroške vpisnin plačal delodajalec, saj je sodišče na podlagi potrdila G. d.d. z dne 27. 1. 2011 pravilno (priloga A 26; v potrdilu je navedeno, da potrjujejo, da so tožnici v času njenega študija od 1. 3. 1999 do 24. 11. 2004 plačali stroške šolanja za študij ob delu na Ekonomski poslovni fakulteti v Mariboru, smer denarništvo in finance) pravilno ugotovilo, da je delodajalec kril njene stroške šolanja ob delu. Pritožbena navedba, da se tožnica sklicuje zgolj na pogodbo, na podlagi katere ji je delodajalec plačal stroške šolanja v 4. letniku Ekonomsko poslovne fakultete v Mariboru, zato ni utemeljena. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da je investicija v tožničino znanje predstavljala strošek in potrebo po tem, da so bili napori toženca, povezani z ohranjanjem in povečevanjem premoženja v času šolanja tožnice večji, zato je neutemeljeno sklepanje, da bi moral biti iz tega naslova višje ocenjen tudi toženčev prispevek k nastanku skupnega premoženja. Po obrazloženem je odločitev v dopolnilni sodbi pravilna.

Zaključek

44. V pritožbah navedeni pritožbeni razlogi niso podan, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo v izpodbijanih delih in pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in dopolnilno sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

45. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo zoper sodbo, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Prav tako mora sama kriti svoje pritožbene stroške tožena stranka, ki tudi ni uspela niti s pritožbo zoper sodbo niti s pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Pravdni stranki nista upravičeni niti do povrnitve priglašenih stroškov za vložene odgovore na pritožbe, ker z njimi nista doprinesli k rešitvi pritožb. Pa tudi sicer je ob upoštevanju narave spora odločiti, da tudi te stroške nosita vsaka svoje. Odločitev temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------
1 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2008


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 59

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MjUw