<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba III Kp 26606/2016
ECLI:SI:VSLJ:2018:III.KP.26606.2016

Evidenčna številka:VSL00011113
Datum odločbe:21.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - lahka telesna poškodba - huda telesna poškodba - posebno huda telesna poškodba - hujša posledica - naklep - zavestna malomarnost - opis kaznivega dejanja - mladoletna oškodovanka - pregon po uradni dolžnosti - očim - garantna dolžnost - sostorilstvo - storitev - opustitev - storitveno kaznivo dejanje - opustitveno kaznivo dejanje - nepravo opustitveno kaznivo dejanje

Jedro

Pojem mladoletnik se uporablja v enakem pomenu kot mladoletna oseba, to je oseba, ki še ni stara osemnajst let in je v tem pomenu nadrejeni pojem za izvirno uporabljena izraza otrok in mladoletnik. V času obtožencema očitanih kaznivih dejanj je veljal spremenjeni 15.a člen KZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/2015), ki je določal, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti.

Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja je razviden očitek naklepnega delovanja obeh obtoženih v sostorilstvu glede temeljnega kaznivega dejanja, to je do kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Do smrti mladoletne oškodovanke zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov, torej glede hujše posledice pa opis, upoštevajoč določbo 28. člena KZ-1, kaže na malomaren odnos obtožencev do takšne posledice.

Pojem očim ni pravni pojem, pač pa opredeljuje vlogo materinega partnerja do njenih otrok iz prejšnjega zakona. Ne glede na to, da je bil obtoženi poročen, je med obtoženima obstajala življenjska skupnost, katere del je bila ves ta čas tudi mladoletna oškodovanka. Tako je na strani obeh obtoženih obstajala garantna dolžnost do mladoletne oškodovanke.

Iz opisov kaznivih dejanj kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe je mogoče natančno razbrati, katerih kaznivih dejanj je sodišče obtoženca spoznalo za kriva, saj je določena njuna vloga, opisana so njuna protipravna ravnanja, s katerimi sta izpolnila zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Opis kaznivih dejanj pa je tudi vsekakor dovolj konkretiziran. Obtoženca sta delovala kot sostorilca v storitvi in opustitvi, delovala sta z aktivnim ravnanjem kot tudi z opustitvijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, petih kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1. Obtoženima je določilo kazni in sicer za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 A. A. tri leta in šest mesecev zapora, B. B. tri leta zapora, za vsako od petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 122. člena KZ-1 A. A. sedem mesecev zapora, B. B. šest mesecev zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 123. člena KZ-1 A. A. tri leta in štiri mesece zapora, B. B. tri leta zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 124. člena KZ-1 A. A. deset let zapora in B. B. devet let zapora. Obtoženima je nato izreklo enotno kazen A. A. triindvajset let zapora, B. B. enaindvajset let zapora, v katero jima je vštelo čas pridržanja in pripora od 3. 7. 2016 od 01:30 ure dalje. Odločilo je tudi, da se po določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in tudi odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Nadalje je odločilo, da sta obtoženca po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati potrebne izdatke oškodovancev in nagrado ter potrebne izdatke njihovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo:

- zagovornica obtožene A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, obtožbo za kazniva dejanja lahke telesne poškodbe in za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe s hujšo posledico zavrne, za ostala očitana kazniva dejanja pa obtoženo po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Podrejeno, da sodbo spremeni v višini izrečene ji zaporne kazni tako, da za posamezna kazniva dejanja in za enotno zaporno kazen določi nižjo kazen;

- zagovornik obtoženega B. B. zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu pa obdolženega B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

3. Na pritožbi je odgovorila višja državna tožilka, ki je predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njuna zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo ni pristopil državni tožilec, vendar so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni, saj je bil o seji v redu obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s šestim odstavkom 378. člena ZKP po zaslišanju obtožencev in njunih zagovornikov na seji izključilo javnost v delu, v katerem je sodnica poročevalka poročala o vsebini izpovedi prič mld. C. C., mld. D. D. in E. E. ter o vsebini izvedenskih mnenj izvedencev psihološke stroke dr. F. F. in psihiatrične stroke dr. G. G. zaradi varstva osebnega in družinskega življenja obeh obtožencev in oškodovancev ter varstva osebnega in družinskega življenja mladoletnih oškodovank.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, petih kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1.

K pritožbi zagovornice obtožene A. A. zoper sklep I K 26606/16-1035 z dne 31.8.2017:

8. Predsednica senata je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnila predlog zagovornikov za izločitev strokovnjakov prof. dr. H. H. in izr. prof. dr. I. I., ki sta v okviru Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljnjem besedilu Komisija) izdelala izvedensko mnenje dne 14. 8. 2017, pod točko II izreka pa zavrnila predlog zagovornikov, da se iz spisa izloči mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, št. ... z dne 14. 8. 2017. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica izpodbija le točko II izreka sklepa. Pritožnica navaja, da prej omenjeno izvedeniško mnenje ni izdelala Komisija, imenovana v skladu s Pravilnikom Medicinske fakultete, ki določa v kakšni sestavi lahko Medicinska fakulteta izdela fakultetno izvedeniško mnenje. Takšno pritožbeno naziranje je napačno. Po določbi 96. člena Pravilnika o organizaciji in delovanju Medicinske fakultete v Ljubljani šteje Komisija za fakultetna izvedenska mnenja štiri člane, s katerimi morajo biti zastopana strokovna področja sodna medicina, psihiatrija in klinična medicina. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja posreduje svoja strokovna izvedenska mnenja le na zahtevo pristojnega sodišča Republike Slovenije. Komisija lahko k sodelovanju pritegne potrebno število strokovnjakov, učiteljev in asistentov ustrezne katedre, da po njenem pooblastilu izdelajo izvedensko poročilo. Upoštevajoč navedeno določbo so pritožbene navedbe, da Komisija, ki je izdelala izvedeniško mnenje, ni bila sestavljena iz štirih članov, neutemeljene. Komisija ne izdela izvedeniškega mnenja, kot zmotno meni pritožnica, pač pa le imenuje enega ali več strokovnjakov, ki mnenje izdelajo. Z zatrjevanjem, da bi morali izvedeniško mnenje izdelati štirje člani Komisije, pritožnica napačno razlaga določbo 96. člena Pravilnika. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijanega sklepa, da izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ki sta ga izdelala prof. dr. H. H. in izr. prof. dr. I. I. ni dokaz, ki bi moral biti iz spisa izločen. Spisovno ni izkazano, da je bilo izvedeniško mnenje pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ni dokaz, za katerega je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opirati, ali ki je bil pridobljen na podlagi tega dokaza (18. člen ZKP). Sodišče druge stopnje po oceni pritožbenih navedb zaključuje, da so pritožbene navedbe, s katerimi se pritožnica brezuspešno zavzema za izločitev izvedeniškega mnenja Komisije, posledica pritožničinega zmotnega tolmačenja Pravilnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in za to navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje.

K pritožbi zagovornice obtožene A. A. zoper sodbo:

9. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da obtoženka zaradi ugotovljene odsotnosti empatije oziroma omejene empatije ni prepoznavala potreb otrok in je bila zato obsojena za nekaj, kar sploh ni bila sposobna zaznati neodvisno od svoje volje in hotenja (točka 2 pritožbe). Pritožnica se sprašuje, ali je obtožena kot mati, za katero je ugotovljena omejena sposobnost empatije, sploh sposobna biti garantno odgovorna mati, ki prepozna potrebe svojega otroka in se nanje primerno odzove v smislu svoje varovalne garantne dolžnosti in ali je lahko taka mama kazensko odgovorna za kršitev garantne dolžnosti, če sposobnosti zaznavanja čustev in potreb svojih otrok nima zaradi svojih osebnostnih značilnosti. Pritožnica trdi, da obtožena glede na odsotnost empatije ni zaznala sporočila joka pri mladoletni oškodovanki in njene bolečine ob zlomljeni ključnici, razbiti ustnici, zlomu reber, udarcu v glavo, torej je logična posledica, da nanje ni bila sposobna odreagirati na način kot to od nje zahteva garantna dolžnost. Pritrditi je pritožnici, da je izvedenec psihološke stroke ugotovil, da je pri obtoženi zmožnost empatije omejena. Vendar pritožnica na podlagi te ugotovitve napačno zaključi, da obtožena ni bila sposobna odreagirati na način kot to od nje zahteva garantna dolžnost. Pritožbena graja, da je bila obtožena obsojena za nekaj, kar sploh ni sposobna zaznati neodvisno od svoje volje in hotenja, ni podana. Pritožnica zmotno enači empatijo s sposobnostjo razumeti svoje dejanje in imeti v oblasti svoje ravnanje (prištevnostjo). Prištevnost in empatija sta dva različna pojma. Zaradi okrnjene empatije sposobnost obtožene razumeti pomen dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje ni bila okrnjena. Glede te okoliščine sta odgovor podala izvedenca dr. F. F. in dr. G. G. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe podalo izčrpno oceno o tem, da prištevnost obtožene A. A. (prav tako tudi soobtoženega B. B.) ni bila okrnjena. Te razloge v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje.

10. Izvedenec psihološke stroke doc. dr. F. F. je ugotovil, da je zmožnost empatije obtožene A. A. omejena. Izvedenec v mnenju ugotavlja, da obtožena ne prepoznava in tudi zanika potrebe otrok in drugih ljudi, podcenjuje trpljenje in doživljanje bolečine pri drugih. Do otrok je pogosto površna in brezbrižna in je zanje poskrbela šele, ko so bile njihove težave res očitne in ko so jo na to opozorili drugi. Takšen zaključek izvedenca psihološke stroke pa pritožnica napačno interpretira. Izvedenec je namreč ugotovil, da je empatija omejena, ne pa da je ni. Tudi izvedenec psihiatrične stroke dr. G. G. je v svojem mnenju ugotovil, da če tudi bi bila pri obtoženi prisotna prilagoditvena motnja v času obravnavanih dogodkov ter ob upoštevanju sočasnih osebnostnih potez obtožene, ni mogoče ugotoviti tolikšnega vpliva te psihične motnje na preiskovankino sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj in na sposobnost obvladovanja svojih ravnanj, da bi bili navedeni sposobnosti bistveno zmanjšani. Izvedenec dr. G. G. je ugotovil, da obtožena v predmetnem času ni imela psihičnih motenj. Na glavni obravnavi je bil izvedenec psihiatrične stroke še bolj določen. Navedel je, da je bila sicer obtoženkina zmožnost vživljanja v čustva in trpljenje drugih zmanjšana, vendar ne do te mere, da nekdo z uporabo neke razumske presoje ne bi bil sposoben kompenzirati tovrstnih čustvenih ali pa drugačnih občutkov, ki ga prevevajo ob tem. S tem so ovržene teze pritožbe o odsotnosti empatije in posledično nesposobnosti obtožene oceniti in prepoznati bolečino in poškodbe, ki jih je mladoletna oškodovanka v predmetnem času zaradi ravnanj obeh obtoženih doživljala in utrpela. Tudi izvedenec dr. F. F. je pri obtoženi ugotovil določene osebnostne značilnosti, ki vplivajo na sam specifični pogled na sebe, na druge in na odnose, vendar jih ni ocenjeval kot motnjo osebnosti. Potrdil je, da osebne okoliščine, ki jih je pri obtoženi ugotovil, niso vplivale na splošno sposobnost razumevanja same socialne situacije; sposobnost razumevanja pomena svojih dejanj in obvladovanja vedenja je bila pri obtoženi ohranjena. Iz njegovega mnenja nadalje izhaja, da se obtožena sicer težje prilagaja stresnim situacijam kot povprečna oseba, a ne gre za izrazite motnje v psihiatričnem smislu. Upoštevajoč izpostavljene ugotovitve obeh izvedencev, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da prištevnost obtoženke, kljub ugotovitvam o omejenosti empatije, v času storitve kaznivih dejanj ni bila okrnjena.

11. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da bi upoštevajoč razloge izpodbijane sodbe o sočasnem delovanju obeh partnerjev tako, da je eden aktivno ravnal, drugi pa to ravnanje dopustil oziroma tega ni preprečil, čeprav bi moral, moral biti v postopku tudi J. J., oče mladoletne oškodovanke (točka 3 pritožbe). Pritožnica zaključi, da obtožena A. A. ne bi smela biti v postopku kot mati mld. K. K., saj ni v postopku oče mld. K. K. J. J., ki je imel prav tako garantno dolžnost do mld. oškodovanke. Pritožnica zmotno meni, da obtoženi ni dokazano, da je ravno v času delovanja aktivnega storilca opustila svojo varovalno dolžnost. Pritožnica svojo tezo opira na listinske dokaze, ki jih sicer ne navede, pač pa svojo pritožbeno trditev konkretizira le z dejstvom, da je aktivni storilec deloval v času odsotnosti matere, ki je delala v izmenah. Takšne pritožbene teze sodišče druge stopnje ne sprejema. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je bila mladoletna oškodovanka zaupana v varstvo in vzgojo obtoženima, ki sta v predmetnem času živela v življenjski skupnosti. J. J. je seveda imel garantno dolžnost do mladoletne K. K., vendar le v času, ko mu je bila zaupana v varstvo in vzgojo. Spisovno je razvidno, da je bila mladoletna oškodovanka nazadnje pri svojem očetu med 27. in 29. majem. Zadnjič jo je videl dne 13. 6. 2016. Obtožena je namreč stike med oškodovanko in sorodniki omejevala, saj so J. J. in tudi ostale priče izpovedale, da je obtožena vsakič, ko so povprašali po K. K. oziroma izrazil željo po tem, da bi videli oškodovanko, povedala, da oškodovanka spi, ali pa je pri njej varuška. Brezpredmetno torej pritožnica navaja, da bi tudi J. J. moral biti v postopku. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zelo natančno analiziralo oba zagovora obtoženih, izpovedbe prič, kot tudi vse listinske dokaze, vključno s potrdili o delovnem času, o tem kdaj sta obtožena delala, o tem zaslišalo številne priče, zato pritožnica s posplošenimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more spremeniti.

12. Pravno zgrešeno je pritožničino stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo pri kaznivih dejanjih po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zavrniti obtožbo, saj ni bilo ustreznega predloga za pregon (točka 4 pritožbe), s čimer pritožnica zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo spremenjeni 15.a člen KZ-1, ki je bil spremenjen po storitvi očitanih kaznivih dejanj in je začel veljati 2. 7. 2017, namesto da je uporabilo člen 15.a KZ-1, ki je veljal v času storitve očitanih kaznivih dejanj lahkih telesnih poškodb, ki je imel dikcijo "kazniva dejanja zoper mladoletnika" in ne mladoletno osebo, ni utemeljen. Pritožnica zmotno tolmači navedeni zakonski določbi, hkrati zmotno tolmači pojem mladoletne osebe in mladoletnika skozi določbi 71. in 72. člena Kazenskega zakonika (KZ). Brezuspešno zato pritožnica zatrjuje, da mladoletna oškodovanka ni imela 14 let in torej ni imela statusa mladoletnika, zato zanjo ni bil izključen predlog za pregon. Določbi 71. in 72. člena KZ se uporabljata za mladoletnega storilca kaznivega dejanja. Določba 15.a člena KZ-1 pa določa način pregona storilcev kaznivih dejanj, izvršenih na škodo mladoletnikov (oškodovancev). V času obtožencema očitanih kaznivih dejanj je veljal spremenjeni 15.a člen KZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/2015), ki je določal, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Po določbi prvega odstavka 32. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1C – Ur. l. RS, št. 54/15) se določba 15.a člena uporablja za kazniva dejanja, izvrševana po začetku veljavnosti KZ-1 C, ki začne veljati tri mesece po objavi v uradnem listu, torej 20. 10. 2015. Izraz mladoletnik oziroma mladoletna oseba se v temeljnem pomenu enači z osebo, sposobno kazenske krivde, torej osebo staro od štirinajst do osemnajst let (drugi odstavek 5. člena in drugi odstavek 9. člena KZ-1). V posameznih primerih pa je pojem mladoletnik uporabljen v enakem pomenu kot mladoletna oseba, to je oseba, ki še ni stara osemnajst let in je v tem pomenu nadrejeni pojem za izvirno uporabljena izraza otrok in mladoletnik. Tendenca je, da bo pojem mladoletnik uporabljen le za storilca, starega od štirinajst let do osemnajst let, zoper katerega se uveljavlja kazenska odgovornost, za žrtev pa pojem mladoletne osebe.1 Smiselno izhaja tudi iz komentarja mag. Mitja Deisingerja k 192. členu KZ-1, ki pojasni, da je mladoletna oseba, oseba pred dopolnjenim 18. letom starosti.2 Upoštevajoč, da so bila kazniva dejanja lahke telesne poškodbe storjena v časovnem obdobju od januarja 2016 do 2. 7. 2016, je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki obtožbe v tem delu ni zavrnilo, pravilno, povsem prepričljivo je svojo odločitev v točki 76 obrazložitve tudi utemeljilo.

13. Pritožnica očita izpodbijani sodbi, da sodišče prve stopnje ni zaznalo, da izpostavljene osebne lastnosti soobtoženca dokazujejo njegovo aktivno vlogo, ker jo potrjujejo tudi mehanizmi nastanka posameznih poškodb, večinoma nastalih iz enega dogodka nekaj dni pred hospitalizacijo oškodovanke. Objektivne okoliščine pri njem so bile takrat takšne, da so lahko sprožile njegovo impulzivno agresivno reagiranje in izkazujejo gotovost, da je aktivni storilec zadnjih poškodb, ki bi sicer morale biti konzumirane v enem samem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe s hujšo posledico, pri čemer se pritožnica sklicuje tudi na svoje navedbe v ugovoru zoper obtožbo (točka 4, stran 5 pritožbe). Pritrditi je pritožnici, da je izvedenec psihološke stroke dr. F. F. glede obtoženčevega odnosa do otrok ugotovil, da v primeru, ko otroci ne zadovoljujejo njegovih pričakovanj, lahko reagira tudi impulzivno in agresivno. Pri tem pa pritožnica spregleda, da je isti izvedenec tudi za obtoženo A. A. navedel, da ima do svojih otrok dokaj avtoritaren, represiven in čustveno hladen odnos. Izvedenec je tudi ugotovil, da je obtožena v čustveno obremenjujočih, stresnih situacijah svoj avtoritaren vzgojni pristop lahko uveljavljala tudi skozi fizično kaznovanje ali pa se je vpletala v konflikte z otroci, pri čemer je pozabljala na svojo vlogo matere. Izpostavljeno pritrjuje pravilnemu zaključku izpodbijane sodbe, da sta oba obtožena kazniva dejanja izvrševala skupaj bodisi kot aktivni bodisi kot pasivni sostorilec, kar bo podrobno obrazloženo v nadaljevanju.

14. Brezuspešno pritožnica navaja, da bi morale biti "zadnje poškodbe" ( pri čemer pritožnica niti ne navede katere), konzumirane v enem samem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe s hujšo posledico, za katero pritožnica prav tako protispisno trdi, da jo je povzročil le soobtoženi B. B. Če je storilec povzročil poškodovancu vsaj eno obliko posebno hude telesne poškodbe, so vse druge hude ali lahke telesne poškodbe, ki bi pomenile kaznivo dejanje po 122. ali 123. členu KZ-1, konzumirane v 124. členu KZ-1.3 Iz zadnje alineje izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtožena v času med 30. junijem in 2. julijem 2016 z oškodovanko ravnala tako, "da je eden od njiju, čeprav je vedel, da ji drugi povzroča poškodbo, to dopustil, čeprav bi moral kot oseba, ki jo je imela dolžnost varovati pred poškodbami to preprečiti, drug pa je z njo ravnal tako, da je prišlo do udarca v robat predmet in sta ji povzročila razpočno rano na zgornji veki. V istem časovnem obdobju pa jo je eden od njiju močno udaril v glavo in ji povzročil obtolčenino spodnje ustnice, izbitje prvega levega zgornjega sekalca, odkrušenje krone prvega desnega zgornjega sekalca, rano na zgornji ustnici in številne obtolčenine desne poloble velikih možganov ter akutni hematom desne strani velikih možganov, s čimer sta uničila pomemben del njenega telesa in je bilo življenje oškodovanke v nevarnosti" in nato z izrecno navedbo, "da je 4. julija 2016 ob 16:40 zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov umrla". Iz mehanizma nastanka poškodb je razvidno, da razpočena rana na zgornji levi veki ni bila prizadejana z istim udarcem kot poškodbe, opisane v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ravnanje obtožencev v navedenem časovnem obdobju pravno opredelilo po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana.

15. Pritožnica zatrjuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ker je sodba nezakonita in nesklepčna glede očitanega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem odstavku s hujšo posledico. Smiselno pritožnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona, ker opis dejanja v izpodbijani sodbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev ni podana. Za opredelitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem odstavku 124. člena KZ-1 je odločilna ugotovitev, da je storilec z naklepnim dejanjem povzročil eno ali več oblik posebno hude telesne poškodbe, ki jih zakon našteva v prvem odstavku istega člena, da je poškodovana oseba umrla zaradi takšne poškodbe, da je storilec glede te posledice ravnal malomarno kot je to določeno v 28. členu KZ-1 in da je med njegovim ravnanjem in poškodovančevo smrtjo podana vzročna zveza.4 Po oceni pritožbenega sodišča opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe poleg abstraktnega dela vsebuje dejstva in okoliščine, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 kot tudi dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe Kazenskega zakonika kot to določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. V opisu predmetnega dejanja je konkretiziran način ravnanja obeh obtoženih, torej "da je eden od njiju, čeprav je vedel, da ji drugi povzroča poškodbo, to dopustil, čeprav bi moral kot oseba, ki jo je imela dolžnost varovati pred poškodbami to preprečiti, drug pa jo je med 30. junijem in 2. julijem 2016 močno udaril v glavo in sta tako povzročila, da je oškodovanka utrpela obtolčenino spodnje ustnice, izbitje prvega levega zgornjega sekalca, odkrušenje krone prvega desnega zgornjega sekalca, rano na zgornji ustnici in številne obtolčenine desne poloble velikih možganov ter akutni hematom desne strani velikih možganov, s čimer sta uničila pomemben del njenega telesa in je bilo življenje oškodovanke v nevarnosti" in nato z izrecno navedbo, "da je oškodovanka, 4. julija 2016 ob 16:40, zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov umrla". Iz takšnega opisa predmetnega kaznivega dejanja je razviden očitek naklepnega delovanja obeh obtoženih v sostorilstvu glede temeljnega kaznivega dejanja, to je do kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Do smrti mladoletne oškodovanke zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov, torej glede hujše posledice pa opis, upoštevajoč prej izpostavljeno določbo 28. člena KZ-1, kaže na malomaren odnos obtožencev do takšne posledice. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ker iz razlogov sodbe izhaja, da sta obtoženca do hujše posledice delovala iz malomarnosti, čeprav to ni zajeto v opisu kaznivega dejanja. Temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 124. člena KZ-1 je storjeno lahko le z naklepom, kvalificirana oblika, vsebovana v drugem odstavku istega člena pa glede hujše posledice določa malomarnost, zato tega ni potrebno vnašati v izrek, pač pa mora sodišče v obrazložitvi navesti razloge glede krivde. V sodni praksi se namreč pojavljajo različne tehnike zapisa opisa kaznivega dejanja, najpogosteje se v opisu kaznivega dejanja prepletajo prvine abstraktnega in konkretnega dejanskega stanu kot je navedeno tudi v predmetnem opisu kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, s kakšno obliko krivde sta obtožena navedeno kaznivo dejanje storila, tako temeljno kot kvalificirano obliko, zato zatrjevana kršitev ni podana. Opis kot izhaja iz izreka sodbe v celoti zadostuje konkretizaciji očitanega kaznivega dejanja, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo prepričljivi razlogi, da sta obtožena v odnosu do smrti ravnala z zavestno malomarnostjo. Takšno oceno je sodišče prve stopnje utemeljeno gradilo na dejstvu, da je eden od obtoženih K. K. močno udaril v glavo, drugi pa, čeprav je vedel, da drugi povzroča K. K. poškodbo, to dopustil, čeprav bi moral kot oseba, ki je imela dolžnost varovati K. K. pred nevarnostjo in poškodbami, to na kakršenkoli način preprečiti. Glede na navedeno, upoštevajoč življenjske izkušnje obtožencev, ki sta oba starša, odrasli, zreli osebi, sta dejanje izvršila zavestno in hote. Nedvomno sta se zavedala, da zaradi močnega udarca v glavo, kjer so vitalni organi, oškodovanka zaradi zadobljenih poškodb lahko umre, pa sta lahkomiselno mislila, da do takšne prepovedane posledice ne bo prišlo.

16. Sodišče druge stopnje tako zavrača pritožbene navedbe, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, saj opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo zakonskega dejanskega stanju kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1, v obrazložitvi pa je navedeno s kakšno obliko krivde sta obtožena ravnala do temeljnega kaznivega dejanja in do hujše posledice.

17. Pritožnica glede kaznivega dejanja pod prvo alinejo izreka, z navedbami, da so si mnenja zaslišanih zdravnikov in izvedencev o tem, ali je zlom reber izkazan in o tem, kdaj naj bi zlom nastal, zelo različna, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (točka 4, stran 6 pritožbe). Pritrditi je pritožnici, da je zlom reber izključil izvedenec dr. L. L., ki se je glede te poškodbe izjavil v dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Glede svojih ugotovitev, ki se nanašajo na zlom reber, je bil tudi podrobno zaslišan na glavni obravnavi. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 16. 6. 2017, po vpogledu rentgenskega posnetka celotnega prsnega koša K. K. izvedenec dr. L. L. ugotavlja, da oškodovanka v preteklosti pred škodnim dogodkom ni utrpela zloma reber. Pri tej ugotovitvi je izvedenec vztrajal tudi na glavni obravnavi. Dr. M. M., zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi je navedel, da je pri slikanju mld. oškodovanke zaznal zloma 9. in 10. rebra, ki sta bila starejšega datuma, stara vsaj osem tednov. Pri tem je navedel, da je videl dva stara zloma reber. Povedal je, da se na slikah vidi kostni kalus, to se pravi vretenasta zadebelitev reber, ki ga povzroči proces celjenja okvirno v dveh do treh tednih. Dr. M. M. je navedeno pokazal na rentgenski sliki, pri čemer je povedal, da se je posvetoval s petimi kolegi, ki so njegovim ugotovitvam pritrdili. Povedal je tudi, da se takšna slika vidi pri poškodbi, stari tri do štiri tedne, po treh, štirih mesecih pa pri tako majhnem otroku zlom ne bi bil več viden. Tudi dr. N. N. je tako pred preiskovalnim sodnikom kot na glavni obravnavi vztrajal pri tem, da je zaznal zlom reber, ki je bil starejši od zloma ključnice, saj je bil že popolnoma zaceljen. Povedal je, da je bil starejši od šest tednov. Izvedenec sodne medicine dr. O. O. v svojem mnenju kot tudi v dopolnitvi mnenja, ni ugotovil zloma reber, je pa prepričljivo pojasnil, da med obdukcijo zloma devetega in desetega rebra levo ni potrdil, ker pri izdelavi mnenja ni imel podatka, da so bila rebra zlomljena na hrbtni strani. Izvedenec je med notranjim pregledom na obeh straneh prsnega koša iztipal vsa rebra po celi dolžini in ugotovil le nežne zadebelitve na sprednji strani 9. in 10. rebra levo, ki so se z dodatnimi preiskavami pokazale kot prehoda hrustančnega dela v kostni del reber brez kalusa. Potrdil je ugotovitev dr. M. M., da bi zlom lahko prikazali med obdukcijo, če bi odstranili mehka tkiva okrog zloma. Ker pa sam ni imel podatkov o zlomu reber, tkiva ni odstranil in zato do teh ugotovitev ni prišel. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbo 258. člena ZKP, po ugotovitvi, da so v mnenju izvedenca in izpovedbah dveh zdravnikov specialistov nasprotja, ki jih ni bilo možno odpraviti niti z njihovim zaslišanjem, zaradi ugotovitve, ali je oškodovanka utrpela zlom 9. in 10. rebra, odredilo novo izvedenstvo medicinske stroke, pri čemer je izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenske mnenja. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je upoštevajoč izvedensko mnenje, ki sta ga izdelala strokovnjaka prof. dr. H. H. in prof. dr. I. I., oškodovanka utrpela zlom 9. in 10. rebra levo. Tako se izkažejo pritožbene navedbe kot neutemeljene, predvsem tudi glede načina nastanka poškodb. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe glede mehanizma nastanka poškodbe, torej da je poškodba nastala z močnim udarcem v hrbet. Tak mehanizem kot eden od možnih izpostavita dr. H. H. in dr. I. I., ki sicer navajata, da nastane takšen zlom največkrat po direktnem padcu otrokovega telesa na trd rob, redkeje pa po direktnem udarcu drugega človeka s pestjo ali trdim robatim predmetom. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč, da je tudi dr. M. M. kot najverjetnejši način nastanka teh poškodb navedel močan udarec v zadnji del hrbta, kot možnega pa ga je dopustil tudi dr. L. L., postopalo pravilno, ko je kot nastanek poškodb navedlo močan udarec v hrbet. Upoštevajoč izpovedbe prič in mnenje Komisije za izvedenskega mnenja pri MF je pravilna tudi časovna umestitev predmetne poškodbe med januar in maj 2016. Sodišče druge stopnje tako nima nobenih pomislekov v zaključke izpodbijane sodbe kaznivega dejanja pot prvo alinejo izreka sodbe.

18. Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da obtožbena trditev "da naj bi zlom ključnice nastal z udarcem po rami" kot tudi, „da naj bi kronični hematom desne strani možganov nastal z zalučanjem K. K. v večjo gladko površino" (kaznivi dejanji pod tretjo in šesto alinejo izreka) brez opredelitve načina in sredstva, ne vzdrži natančno predpisane vsebine obtožnega akta po 269. členu ZKP zatrjuje kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Po določbi 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP mora obtožba med drugim obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem in sredstva s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Opis kaznivih dejanj, razviden iz prve in četrte alineje na strani 4. izreka sodbe vsebuje konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe stori, kdor koga tako telesno poškoduje, ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali je za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovanec začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje. Bistveno je, da iz konkretiziranega opisa dejanja, ki se očita obtoženima, izhajajo zakonski znaki očitanega dejanja. Opis dejanja kot izhaja iz tretje in šeste alineje na strani 4 izreka sodbe te kriterije vsekakor izpolnjuje. Opis dejanja, da je eden od njiju, čeprav je vedel, da drugi povzroča K. K. poškodbe, to dopustil, čeprav bi moral kot oseba, ki je imela dolžnost varovati K. K. pred nevarnostjo in poškodbami, to na kakršenkoli način preprečiti, drugi pa je, med aprilom 2016 in 11. junijem 2016 K. K. zalučal v predmet z večjo gladko površino, kamor je udarila z glavo in sta tako povzročila, da je K. K. utrpela kronični hematom desne strani velikih možganov, zaradi česar bi bilo lahko v nevarnosti življenje poškodovanke in je bil začasno in znatno oslabljen pomemben organ in je bila začasno nezmožna za vsakršno igro ter med 7. majem in 11. junijem 2016 K. K. udaril po rami in sta tako povzročila, da je K. K. utrpela zlom ključnice, zaradi česar je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del njenega telesa in zmožnost za igro začasno znatno zmanjšana, vsebuje vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Iz izreka tako opisanih kaznivih dejanj namreč jasno izhaja kakšne poškodbe je v določenem časovnem obdobju utrpela mladoletna oškodovanka, katero ravnanje obtožencev je bil njihov vzrok, posledice telesnih poškodb, prav tako takšnemu opisu ni mogoče očitati, da ne vsebuje mehanizma nastanka poškodbe.

19. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje logičnemu razlogovanju izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti izvedeniška mnenja, navedlo določne razloge, razvidne iz točke 48 in 53 – 59 obrazložitve glede načina nastanka poškodb, ki jih problematizira pritožnica. Izvedenec dr. L. L. v svojem izvedeniškem mnenju in njegovih dopolnitvah ter mnenjih, ki jih je podal tekom glavnih obravnav, ugotavlja, da zlom ključnice nastane najpogosteje pri padcu in udarcu na ramo s strani. Pritrditi je pritožbi, da na strani 15 prvega izvedeniškega mnenja, izvedenec v tabeli opisanih poškodb kot mehanizem zloma ključnice določa padec. Vendar je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je padec običajni mehanizem nastanka te poškodbe. Po predočenju obtoženkinega zagovora, da je K. K. padla s trampolina, ki je bil brez ograje, pri čemer se ji je noga zagozdila med vzmet, v posledici česar je padla, je izvedenec pojasnil, da je tak mehanizem nastanka zloma ključnice sprejemljiv. Sodišče prve stopnje je navedlo določne in prepričljive razloge, ki jih v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, zakaj ocenjuje, da je oškodovanka utrpela zlom ključnice zaradi udarca po rami. Ti razlogi izhajajo iz točke 49 obrazložitve. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo zagovoru obtoženke, da naj bi do zloma ključnice prišlo zaradi padca K. K. s trampolina, saj je obtožena glede poškodb K. K. sorodnikom dajala različne informacije, pa tudi iz pisem, ki sta si jih izmenjavala obtoženca, izhaja njuno dogovarjanje glede zagovora za predmetno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je tako upoštevajoč izpovedbo dr. M. M., ki je navedel, da lahko poškodbo ključnice povzroči direkten udarec po rami, lahko pa tudi padec na ramo, mnenje izvedenca L. L. ter ostale izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je poškodba ključnice nastala z udarcem enega od obtožencev po rami K. K. Sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom izpodbijane sodbe, ki zagovor obtožene o nastanku poškodbe kot posledici padca s trampolina, ovrže s pojasnilom, da bi v tem primeru obtoženca oškodovanko nedvomno peljala k zdravniku. Tega pa nista storila, saj sta se bala posledic odkritja njunih protipravnih ravnanj. Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da nastanek poškodbe kot ga zatrjujeta obtožena ni sprejemljiv, tudi iz razloga, ker nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi kadarkoli v predmetnem času videle oškodovanko igrati se na trampolinu.

20. Sodišče druge stopnje zaključuje, da opis kaznivega dejanja, "da je kronični hematom desne strani možganov nastal z zalučanjem K. K. v večjo gladko površino", predstavlja dovolj konkretiziran opis kaznivega dejanja. Pritožbena navedba, da brez opredelitve načina in sredstva ne vzdrži natančno predpisane vsebine obtožnega akta po 269. členu ZKP je neutemeljena. Večkrat je bilo pritožnici v tej odločbi že pojasnjeno, kaj mora opis dejanja vsebovati. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na zgoraj izpostavljeno. Opis kaznivega dejanja pod tretjo alinejo je vsekakor zadosti konkretiziran opis kaznivega dejanja. Brezuspešno pritožnica zatrjuje, da je še bolj sporen in nedoločen opis dejanskega stanja pri zadnjem očitanem dejanju, "da je s K. K. ravnal tako, da je prišlo do udarca v robat predmet" pri čemer ravnanje ni konkretizirano in sredstvo ni določeno. Pritožnica navaja, da takšen način nastanka poškodbe izključuje tudi izvedenec L. L. Iz prvega mnenja izvedenca L. L. izhaja, da je akutni subduralni hematom oškodovanka lahko utrpela z udarcem v predel ust ali drugim topim udarcem v glavo. V prvi dopolnitvi mnenja je pojasnil, da je bila za nastanek akutnega subduralnega hematoma potrebna velika energija z učinkom na glavo, pri čemer je dopustil možnost, da so poškodbe obtolčenine ust, razpočna rana na zgornji ustnici in izbitje prvega levega zgornjega sekalca ter odkrušenja krone sosednjega sekalca nastale istočasno oziroma v časovno podobnem obdobju. Izvedenec tudi ugotavlja, da bi se pri močnem udarcu v glavo velika kinetična energija lahko prenesla preko obraznih struktur tudi na možgane. Pri tem pa pritožnica spregleda, da je izvedenec navedel, da gre za eno od naštetih verjetnosti nastanka akutnega subduralnega hematoma, saj bi lahko nastal tudi z drugim topim udarcem v glavo, kar je kot mehanizem nastanka poškodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje in za to navedlo določne razloge, ki jim pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

21. Pritožnica protispisno navaja, da je opis kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe sporen in nedoločen, ker je navedeno, da naj bi obtožena s K. K. ravnala tako, da je prišlo do udarca v robat predmet, v posledici katerega je utrpela posebno hudo telesno poškodbo. Navedeno iz opisa kaznivega dejanja namreč ne izhaja. Obtoženima se očita, da je oškodovanka utrpela posebno hudo telesno poškodbo zaradi močnega udarca v glavo, v posledici česar je utrpela obtolčenino spodnje ustnice, izbitje prvega levega zgornjega sekalca, odkrušenje krone prvega desnega zgornjega sekalca, rano na zgornji ustnici in številne obtolčenine desne poloble velikih možganov ter akutni hematom desne strani velikih možganov, medtem ko je zaradi udarca K. K. v robat predmet utrpela razpočno rano na zgornji levi veki, v posledici česar je bila prizadeta njena zunanjost, kar pa je lahka telesna poškodba. Pritožnica je torej protispisno povzela, da je posebno hudo telesno poškodbo po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1 oškodovanka utrpela zaradi udarca v robat predmet, saj se to obtoženima ne očita.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

22. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, sta obtožena živela v skupnosti, ki je bila zunajzakonski podobna, je neutemeljena (točka 4 pritožbe). Prepričljivi in dokazno podprti so razlogi izpodbijane sodbe, razvidni iz točke 9 obrazložitve, da sta obtožena živela v družinski skupnosti, katere del je bila ves ta čas tudi oškodovanka. Pritožnik navaja, da obtoženi B. B. ni bil zunajzakonski partner obtožene A. A. in ne očim K. K., slednja pa ni bila njegova pastorka, s čimer zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnih predpisov. V posledici takšnih pritožbenih zatrjevanj pritožnik tudi meni, da ni kršil garantne dolžnosti, saj jo do mladoletne oškodovanke ni imel. Pritožnik izpostavi, da je bila zakonska zveza med obtoženim in njegovo ženo pravnomočno razvezana 17.6.2016. Hkrati pritožnik zatrjuje, da v izreku sodbe obtoženčeva garantna dolžnost ni opredeljena oziroma ni navedeno, na čem naj bi temeljila, v posledici česar zatrjuje kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prekoračilo obtožbo. S temi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Spisovno je razvidno, da sta obtožena A. A. in B. B. skupaj živela od 25. 12. 2015 do odvzema prostosti. Ob razpadu zveze z dotedanjim partnerjem J. J. je A. A. začela živeti v skupnosti z obtoženim B. B., kamor je s seboj vzela dve hčerki C. C. in K. K., starejši D. D. in E. E. pa sta ostali pri očetu. V februarju 2016 je C. C. zaradi sladkorne bolezni odšla živet k očetu. B. B. je bil v predmetnem času poročen s P. P. Zakonska zveza med njima je bila pravnomočno razvezana 17. 6. 2016, s čimer so potrjene pritožbene navedbe, da med obtoženima ni obstajala zunajzakonska zveza. Po določbi 20. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Po določbi prvega odstavka 12. člena istega zakona ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ne bi bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Upoštevajoč navedene določbe je torej pritrditi pritožniku, da med obtoženima ni obstajala zunajzakonska skupnost, saj se je obtoženi B. B. pravnomočno razvezal šele 17. 6. 2016, kar izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v ... (priloga C37) in kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nesporno je, da sta v predmetnem času obtožena živela skupaj in je bila ves čas pri njima mladoletna K. K. Brezuspešno pritožnik posledično navaja, da v obtožnici ni navedeno na čemu naj bi temeljila domnevna garantna dolžnost B. B., ker očim ni bil, v petitu pa o tem sploh ni nobene navedbe. Zatrjevana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je storjena takrat, kadar sodišče prekorači obtožbo, torej ni podana. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je navedeno, da je očim materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega razmerja. Pojem očim ni pravni pojem, pač pa opredeljuje vlogo materinega partnerja do njenih otrok iz prejšnjega zakona. Kot je bilo povedano že zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med obtoženima obstajala življenjska skupnost na naslovu X., katere del je bila ves ta čas tudi mladoletna oškodovanka. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema obširne, izčrpne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe, da je na strani obeh obtoženih (tudi na strani obtoženega B. B.) obstajala garantna dolžnost do mladoletne oškodovanke. Vsakršno drugačno pritožbeno zatrjevanje nima podlage v izvedenih dokazih.

23. Pritožnik vidi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o času nastanka zloma ključnice (točka 4 (pravilno 5) pritožbe). Pritožnik s protispisno navedbo, da sta zdravnika, ki sta pripravila izvedensko mnenje Medicinske fakultete dopustila možnost, da je bil zlom ključnice starejši od pol leta, torej še pred časom, ko je začel živeti z obtoženko, ne more omajati pravilnih dokaznih zaključkov v izpodbijani sodbi, glede časa nastanka zloma ključnice med 7. majem in 11. junijem 2016. Sodišče prve stopnje je v točki 50 obrazložitve glede časa nastanka zloma ključnice pravilno povzelo izpovedbe prič - zdravnikov, ki so mladoletno oškodovanko obravnavali in izvedencev, katerih naloga je bila ugotoviti tudi čas nastanka poškodb in nato navedlo določne razloge o času nastanka predmetne poškodbe, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz izvedeniškega mnenja Komisije izhaja, da je zlom ključnice bolj svež kot zlomi reber, za katere sta izvedenca ocenila, da so stari več tednov ali celo mesecev. Iz mnenja izhaja, da se na rentgenogramu jasno vidi, da je zlom leve ključnice le delno zaceljen. Izvedenec dr. H. H. je na glavni obravnavi dne 4. 9. 2017 navedel, da je zlom ključnice relativno mlad. Dr. I. I. pa je navedla, da je na rentgenogramu videla še delno preraščen, delno zaceljen zlom ključnice levo. Izvedenec dr. L. L. ugotavlja, da je zlom ključnice star 3-4 tedne. Dr. M. M. je glede zloma ključnice navedel, da je star 2-4 tedne oziroma ni mlajši od treh tednov. Dr. N. N. je ocenil, da je zlom ključnice star okoli 4 tedne. Upoštevajoč povedano, zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgoraj navedene dokazne vire, zlom ključnice pravilno časovno umestilo v obdobje med 7. majem in 11. junijem 2016.

K skupnim pritožbenim navedbam zagovornice obtožene A. A. in zagovornika obtoženega B. B.:

24. Zagovornica obtožene A. A. zatrjuje, da je sodba nesklepčna, ker vloga matere v izvršenih oblikah trpinčenja, zanemarjanja K. K., v obtožnici (pravilno izreku sodbe) pod točko I ni opredeljena, in se je posledično ne da preizkusiti v smeri očitanega kaznivega dejanja in niti ostalih kaznivih dejanj. Pritožnica zatrjuje, da je sodba nesklepčna, ker se ne da ugotoviti, kdo je delal, kdaj je delal, kaj je delal in ali je dejanje storil z opustitvijo ali storitvijo. Nadalje zatrjuje, da v opisu dejanskega stanja manjka tudi opis skupnega delovanja pri opisanem trpinčenju v izreku sodbe. Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijana sodba glede storitve in delovanja storilcev nedoločena. Pri posameznem očitanem dejanju je izključena presoja temeljnih predpostavk za storilca, ki jih predpisuje 20. člen KZ-1 (točka 4, stran 5 pritožbe).

25. Podobne pomanjkljivosti izpodbijani sodbi očita tudi zagovornik obtoženega B. B., ki zatrjuje, da iz opisa kaznivega dejanja zoper življenje in telo ni razvidno, česa vse se bremeni obtoženega B. B., ali opustitve ali storitve, saj to v odnosu do njega ni bilo konkretizirano, s čimer zatrjuje kršitev pravice do obrambe in poštenega sojenja ter se zavzema za oprostitev obtožbe. Pritožnik zatrjuje, da je obtožba (pravilno sodba) nesklepčna tudi glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, zato jo je potrebno razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Zagovornik obtoženega B. B. zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 355. člena, 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev obdolženčevih ustavnih pravic iz 14., 22., 27. in 29. člena Ustave RS, pri čemer večino naštetih kršitev niti ne konkretizira.

26. Težišče pritožbenih navedb obeh pritožnikov je torej predvsem v očitku, da opisi kaznivih dejanj niso konkretizirani do te mere, da bi se lahko ugotovilo, katera od kaznivih dejanj naj bi obtožena storila aktivno in katera pasivno, saj iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da sta obtožena delovala v sostorilstvu bodisi z opustitvijo, bodisi z aktivnim ravnanjem, njun prispevek oziroma vloga pa ni natančno določena.

27. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi že večkrat pojasnilo, da mora po določbi 269. člena ZKP obtožnica obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj označi. Določbe prvega odstavka 359. člena ZKP pa predpisujejo vsebino izreka prvostopenjske sodbe. Glede na 1. točko prvega odstavka te določbe izreče sodišče v sodbi, katerega dejanja obtoženca spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Iz opisov kaznivih dejanj kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe je mogoče natančno razbrati, katerih kaznivih dejanj ju je sodišče spoznalo za kriva, saj je določena njuna vloga, opisana so njuna protipravna ravnanja, s katerimi sta izpolnila zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Opis kaznivih dejanj pa je tudi vsekakor dovolj konkretiziran. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe podrobno in natančno obrazložilo vlogo posameznega obtoženca. Obtoženca sta delovala kot sostorilca v storitvi in opustitvi, delovala sta z aktivnim ravnanjem kot tudi z opustitvijo. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da so kazniva dejanja, za katera ju je sodišče prve stopnje spoznalo za kriva, premalo konkretizirana, saj se jima istočasno očita, da je eden od njiju ravnal aktivno, drugi pa z opustitvijo. Temeljna določba, ki določa, na kakšen način je kaznivo dejanje storjeno, je 17. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da je kaznivo dejanje lahko storjeno s storitvijo ali opustitvijo. Po določbi tretjega odstavka istega člena je z opustitvijo lahko storjeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je moral preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek take posledice enakega pomena kot storitev. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da je bila mladoletna oškodovanka zaupana v varstvo in vzgojo obtoženima ne glede na obliko življenjske skupnosti, ki sta si jo v predmetnem času ustvarila, pri čemer je brezpredmetno zatrjevanje pritožnika, da upoštevajoč, da je bil v predmetnem času poročen, zunajzakonska skupnost med njim in obtoženo ni mogla obstajati. Sodišče prve stopnje je glede te okoliščine navedlo prepričljive razloge v točkah 8 – 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Po določbi drugega odstavka 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Kaznivo dejanje je torej storjeno v sostorilstvu, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca, je, da sta izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element sostorilstva. Objektivni element sostorilstva je v zakonskem besedilu izražen z besedami, "da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja" (sostorilstvo v ožjem smislu), oziroma z besedami, "če s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi" (sostorilstvo v širšem smislu), subjektivni element pa z izrazom "skupno", kar pomeni, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje - cum animo auctoris.5 Možnost sostorilstva je sicer pri nepravih opustitvenih dejanjih skrčena, saj gre za neizpolnitev individualne storilčeve dolžnosti, da prepreči prepovedano posledico. V teh primerih je za sostorilstvo poleg sporazumne opustitve obveznosti potrebno še, da je bila taka obveznost individualno naložena dvema ali več osebama na isti pravni podlagi.6 Glede na prej opisano vlogo obtožencev in njuno razmerje do mladoletne oškodovanke, je imel vsak od njih nedvomno dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice ne glede na njune zagovore, v katerih drug drugega obremenjujeta za storitev predmetnih kaznivih dejanj. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tudi natančno obrazložilo, na osnovi katerih dokaznih virov zaključuje, da sta obtožena dejanje storila v sostorilstvu.

28. Sodišče druge stopnje na tem mestu samo primeroma našteva okoliščine, ki dokazujejo, da ni nobenega dvoma, da sta obtožena kazniva dejanja storila v sostorilstvu. Pojasnila, ki sta jih obtožena dajala znancem in sorodnikom glede poškodb in drugih posledic zanemarjanja in surovega ravnanja, ki so jih opazili v predmetnem času pri oškodovanki, dejstvo da oškodovanke, kljub poškodbam, ki sta jih oba zaznala, nista peljala k zdravniku, saj bi bil na tak način njuno protipravno ravnanje odkrito, hramba protibolečinskega sirupa v hladilniku, praktično popolna izolacija oškodovanke, izsledki preiskave mobilnih telefonov obtožencev in še vrsto drugih okoliščin, ki jih je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, utemeljujejo pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da sta oba obtožena ravnala v sostorilstvu v kombinaciji storitvenega in opustitvenega ravnanja. Zavedanje o skupnem delovanju izkazuje njuno dogovarjanje glede zagovora, ki izhaja iz pisem, ki sta jih oba predložila, kot tudi iz vrste drugih dokazov, ki jih je pravilno ocenilo in natančno povzelo in na podlagi njih napravilo logično in izkustveno dokazno oceno sodišče prve stopnje, izkazuje, da sta obtožena delovala skupaj, da sta se dejanja zavedala in sta ga hotela storiti, kar vse izhaja iz prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe. Tudi v pravni teoriji velja stališče, da je opustitveni storilec tisti, ki v nasprotju s svojo garantno dolžnostjo posledice ne prepreči, pri čemer morajo biti poleg garantne dolžnosti izpolnjene tudi vse ostale predpostavke za izpolnitev biti kaznivega dejanja na opustitveni način. Osrednji argument za to stališče je, da je storilstvo v prvi vrsti izpolnitev biti inkriminacije, zato je tisti, ki izpolni to bit, pa čeprav po merilih nepravih opustitev, zmeraj storilec, ne glede na to, da je bil ob njem še nekdo, ki je deloval aktivno.7

29. Sodišče druge stopnje, upoštevajoč zgoraj obrazloženo zaključuje, da pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba nesklepčna, da ni mogoče razbrati za katera kazniva dejanja oziroma ravnanja sta bila obtožena spoznana za kriva, da iz njih ni razviden subjektiven odnos obtoženih, s čimer zagovornik obtoženega B. B. zatrjuje kršitev pravice do učinkovite obrambe ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 355. člena, 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi kršitev obdolženčevih ustavnih pravic iz 14., 22., 27. in 29. člena Ustave RS, zaključuje, da zatrjevane kršitve niso podane, opis kaznivih dejanj v obtožbi, kateremu je v bistveni meri sledilo tudi sodišče prve stopnje, je dovolj konkretiziran, da omogoča učinkovito obrambo.

30. Oba pritožnika se brezuspešno zavzemata za izrek milejše kazni, ko navajata, da je pri odmeri kazni potrebno upoštevati, katera kazniva dejanja so bila storjena s storitvijo in katera z opustitvijo ter da se je do te okoliščine potrebno opredeliti pri vsakem kaznivem dejanju, zato bi bilo za kazniva dejanja, ki jih je storil z opustitvijo, potrebno določiti bistveno nižje kazni. Zagovornica obtožene A. A. pa še izpostavlja posebne olajševalne okoliščine kot so odsotnost empatije in sposobnosti prepoznavanja potreb otrok, osebne značilnosti, ki jih je izpostavil izvedenec psihološke stroke, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in uporabiti omilitvena določila, česar pa ni storilo.

31. Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani storilca. Le to je povsem pravilno in korektno v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Oba pritožnika se zavzemata za nižje posamezne določene kazni in nato za izrek nižje enotne kazni, pri čemer se sklicujeta na to, da so bila kazniva dejanja storjena tudi z opustitvijo, česar sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno. Kazenski zakonik ne predpisuje možnosti omilitve kazni pri nepravih opustitvenih kaznivih dejanjih. Pooblastilo za izredno omilitev kazni vsebuje določba 50. člena KZ-1, po kateri sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Kot je bilo uvodoma izpostavljeno Kazenski zakonik za neprava opustitvena kazniva dejanja ne predpisuje milejše kazni, podane pa tudi niso tiste posebne olajševalne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale izrek omiljene kazni. Sodišče druge stopnje pripominja, da je sodišče prve stopnje obtoženima določilo posamezne kazni in nato izreklo enotno kazen, upoštevajoč vse olajševalne in oteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in obrazložilo. Sodišče druge stopnje tako razlogom izpodbijane sodbe, navedenih v točki 73 obrazložitve le pritrjuje.

32. Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornice obtožene A. A., da je pri odmeri posamezne določene in nato enotne kazni pri obtoženi A. A. potrebno upoštevati posebne omilitvene subjektivne okoliščine, ker naj bi bila zaradi smrti mladoletne oškodovanke hudo prizadeta, s čimer se pritožnica zavzema za odmero nižje kazni. Obtožena je vsa kazniva dejanja izvršila z direktnim naklepom. Do smrti mladoletne oškodovanke pa je ravnala s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi s svojo aktivno vlogo nedvomno lahko kazniva dejanja preprečila. Okoliščine, na katere izrecno opozarja pritožnica tako niso izkazane. Ne nazadnje tudi izvedenec psihološke stroke dr. F. F. ugotavlja, da pri nobenem od obtoženih ni zaznal občutkov krivde za smrt mld. K. K. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin so po presoji pritožbenega sodišča posamezne določene kazni in izrečena enotna kazen sorazmerne s težo, načinom storitve kaznivih dejanj ter kazensko odgovornostjo obeh obtoženih. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, razvidnih iz točke 74 obrazložitve, v katerih je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, zaradi katerih je obtoženki odmerilo višjo kazen kot obtoženemu B. B.

33. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) zato je glede na vse navedeno pritožbo zagovornice obtožene A. A. in pritožbo zagovornika obtoženega B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

34. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče oba obtoženca po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 25. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse lahko ogroženo njuno preživljanje.

PRAVNI POUK: Zoper sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
1 Glej Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnil dr. Matjaža Ambroža in dr. Hinka Jenulla, GV Založba, Ljubljana 2012, stran 155.
2 Glej Kazenski zakonik 2017 dr. Mitja Deisinger Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., 2017, str. 361.
3 Glej Kazenski zakonik 2017 dr. Mitja Deisinger Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., 2017 str. 161.
4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 273/2001 z dne 16.1.2003.
5 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006.
6 Tako prof. dr. Ivan Bele v Kazenski zakonik s komentarjem Splošni del GV Založba Ljubljana 2001, stran 215.
7 Ambrož M., Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu. GV založba, Ljubljana 2014, str.128-131.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 15a, 17, 17/1, 17/3, 20, 20/2, 28, 122, 122/1, 123, 123/1, 124, 124/1, 124/2, 192, 192/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 269, 269/1, 269/1-2, 359, 359/1, 359/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NjA4