<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2241/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2241.2017

Evidenčna številka:VSL00009986
Datum odločbe:21.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - skupno premoženje - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem - višina deležev na skupnem premoženju - nova stvar - nastanek nove stvari - vlaganja v posebno premoženje zunajzakonskega partnerja - skupna vlaganja - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - stvarnopravne posledice vlaganja v nepremičnino - ocena vrednosti nepremičnine - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj - vrednost vlaganj v nepremičnino - izvedensko mnenje - stvarnopravni zahtevek - obligacijski zahtevek - nematerialni prispevek - skrb za dom in družino - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - dokazna ocena

Jedro

V času uporabe ZTLR so imela vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, čeprav se presojajo po materialnopravnih določbah ZZZDR glede premoženjskih razmerij med zakoncema, stvarnopravne posledice le v primeru, če so v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti izvedena dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu, ali ob predpostavki, da je obstajalo soglasje drugega zakonca za pridobitev solastninske pravice na tej stvari.

Spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema. Upoštevati je treba celotno obdobje njunega skupnega življenja, celoto skupnega premoženja, ki ga v tem času ustvarita, in upoštevati celovit pristop pri ugotavljanju deležev na celotnem premoženju, ne pa po posameznih stvareh. Od tega izhodišča ni mogoče odstopiti niti tedaj, kadar gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Slednje lahko vpliva le na presojo o velikosti deležev posameznega partnerja na ugotovljenem skupnem premoženju. Dejstvi, kdaj je bila obravnavana stanovanjska stavba zgrajena in kdaj se je pravdnima strankama rodila skupna hči, torej sami po sebi ne moreta biti odločilni. Prav tako pa tudi ne zgolj dejstvo višine vložka, ki ga predstavlja toženčevo posebno premoženje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe stranki v skupno premoženje vložili znatno posebno premoženje: toženec zemljišče z delavnico ter del gradbenega materiala, tožnica pa pretežni del (83% kupnine) od prodanega stanovanja. Na strani toženca je ugotovilo in upoštevalo še njegovo fizično delo z gradnjo, obrtniško delo s kompenzacijami in pomoč njegovih prijateljev pri gradnji, ki jo je oddelal. Na strani tožnice pa je kot pravno upoštevno ugotovilo njeno skrb za gospodinjstvo, dom in avto, kar vse je financirala s svojo redno plačo, ter vzgojo in varstvo skupne hčerke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I, II, IV in V) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parc. št. 1 k. o. X (ID 0001) in da sta deleža pravdnih strank na njem za vsako do 50 % (točka I in točka II izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek tožeče stranke (za delež tožeč stranke do 70 % in za nižji delež tožene stranke – do 30 %) zavrnilo (točko III izreka).

2. Nasprotni tožbeni zahtevek toženca za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi nepremičnina parc. št. 2 k. o. Y (ID 0002) in za ugotovitev, da znašata deleža pravdnih strank na njem za vsako do 50 %, je zavrnilo.

3. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (točka V izreka).

4. Pritožbo vlaga tožena stranka. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in ravna v skladu s 351. členom ZPP ter tožnici naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške.

5. Povzema ugotovitve sodišča, mu očita napačno ugotovljeno dejansko stanje ter absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je ugotovitev, da je tožnica preostanek kupnine za stanovanje v ... vložila v toženčevo nepremičnino. Dokazni postopek o tožničini skrbi za gospodinjstvo, prehrano in varstvo skupnega otroka ni bil izveden. Gradnja je bila zaključena pred rojstvom skupne mladoletne hčerke. Nepravilno je utemeljevanje odločitve z mnenjem postavljenega izvedenca. Bilo je neprepričljivo. Sodišče ga ni kritično presodilo. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev drugega izvedenca. Obširno graja izvedenčevo mnenje. Ocena vrednosti izvedenih del ni realna in utemeljena. Napačno je ocenjen obseg toženčevega posebnega premoženja v razmerju proti celotni vrednosti hiše. Prezrto je, da je prišlo v času trajanja izvenzakonske skupnosti zgolj do montaže že prej kupljenih elementov montažnega objekta. Toženec jih je kupil, preden sta se pravdni stranki spoznali. V njegovo korist je treba šteti še ostrešje in opeko. Tožnica je prispevala le k nakupu kopalnice, marmornih stopnic, pri izgradnji ostrešja ter plačilo 1.000,00 DEM za dva delavca. Vse ostalo je poravnal toženec. Prispevek tožnice v toženčevo nepremičnino je bil simboličen. Zmoten je zaključek sodišča, da se je povečala vrednost obravnavane nepremičnine za 93.026,58 EUR in da je parcela z delavnico kot nesporno premoženje toženca vredna zgolj 77.819,15 EUR. Delež tožnice 45,55 % celotne vrednosti nepremičnine je neutemeljen. Ni mogoče slediti sodišču, da prispevkov strank ni mogoče popolnoma natančno izračunati. Pritožnik ponavlja pripombe, ki jih je na prvi stopnji podal na pisno izvedeniško mnenje. Vztraja, da izvedenec v ustnem zaslišanju nanje ni odgovoril. Zato je bil utemeljen predlog za novega izvedenca. Napačen in nelogičen je tudi izračun sodišča. Če bi sodišče res sledilo (posebno premoženje toženca v vrednosti 77.819,15 EUR oziroma 45,55 %, izvedencu povečana vrednost nepremičnine 93.026,58 EUR), bi znašal delež toženca upoštevaje posebno premoženje in skupna vlaganja 68,32 % delež, tožnice pa 31,68 %. Vendar tožnici glede na njen zanemarljiv prispevek h gradnji tudi takšen delež ne pripada. Upoštevati bi bilo treba tudi toženčev ugovor zastaranja in dejstvo, da tožničina vlaganja niso predstavljala takšnega vložka v nepremičnino toženca, da bi bile lahko uporabljene določbe o nastanku nove stvari. Sodbo je treba razveljaviti, v ponovljenem postopku postaviti novega izvedenca in opraviti ogled.

6. Graja tudi odločitev o nasprotni tožbi. Nepopolno in zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o izgradnji brunarice v k. o. Y. Neutemeljeni in pavšalni so razlogi, da ugotovljena dela ne predstavljajo nastanka nove stvari. Pravdni stranki sta ustvarili novo stvar. Izvesti bi bilo treba vse dokaze in ponovno odločati o nasprotnem tožbenem zahtevku.

7. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožnik nima interesa za izpodbijanje zavrnitve tožbenega zahtevka nad ugotovljenim 50 % deležem tožeče stranke na skupnem premoženju (točka III izreka), saj je v tem delu v postopku uspel. Tudi vsebinskih razlogov o tem delu sodbe pritožba ne vsebuje. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru vsebinskih razlogov in pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na tiste absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da je sprejeta odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker sprejema dokazno oceno in odločitev, pojasnjeno v pravilnih in popolnih razlogih, kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da sta s tožencem v času trajanja izvenzakonske skupnosti z vlaganji v posebno premoženje toženca spremenila identiteto stvari oziroma ustvarila novo stvar – stanovanjsko hišo – nepremičnino parc. št. 1 k. o. X, ki je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR2 v zvezi z 12. členom istega zakona), in da je delež tožnice na njem višji (70 %) kot toženčev (30 %) zaradi njenih bistveno večjih prispevkov (plačilo skoraj celotnih stroškov iz naslova njenega posebnega premoženja, rednih dohodkov in dela). Primarno je uveljavljala stvarnopravni zahtevek, podredno obligacijskega (za denarno plačilo njenega deleža). Toženec se je branil, da je delež tožnice manjši od zatrjevanega in da zato nima stvarnopravnega, ampak kvečjemu obligacijski zahtevek. Z nasprotno tožbo je uveljavljal ugotovitev, da v skupno premoženje z deleži za vsakega do 1/2 spada še nepremičnina parc. št. 2 k. o. Y (brunarica v ...). Tožnica se je nasprotnemu tožbenemu zahtevku uprla, češ da je bila brunarica last njene matere, ki jo je sama podedovala po njej.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki spoznali konec leta 1990. Ni bilo sporno, da je njuna izvenzakonska skupnost trajala do januarja 2001 in da se jima je v letu 1994 rodila skupna hči A. Obe obravnavani nepremičnini sta bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajeni v času veljavnosti ZTLR3: stanovanjska hiša v k. o. X v letu 1992, brunarica v ... pa v letu 1997 in obnovljena v letu 1999 do 2000. Za obe nepremičnini je nadalje ugotovilo skupna vlaganja pravdnih strank: pri stanovanjski hiši je šlo za skupno vlaganje v toženčevo posebno premoženje (zemljišče z delavnico in začasno streho), pri brunarici za vlaganja v premoženje tožničine matere, ki ga je (kot posebno premoženje) po njeni smrti podedovala tožnica.

12. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da so imela v času uporabe ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, čeprav se presojajo po materialnopravnih določbah ZZZDR glede premoženjskih razmerij med zakoncema, stvarnopravne posledice le v primeru, če so v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti izvedena dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu, ali ob predpostavki, da je obstajalo soglasje drugega zakonca za pridobitev solastninske pravice na tej stvari.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija pravilno ugotovitev sodišča, da gre pri izgradnji obravnavane stanovanjske hiše za tak primer. Pravdni stranki sta namreč na toženčevem posebnem premoženju (zemljišče z delavnico in začasno streho) v letu 1992 zgradili stanovanjsko hišo in se vanjo vselili. Dotedanja identiteta nepremičnine se je z gradnjo na toženčevem posebnem premoženju (parcela s kletjo - delavnico) spremenila do te mere, da je nastala nova stvar – stanovanjska stavba, primerna za bivanje družine) kot skupno premoženje pravdnih strank. Pretežni del celotne vrednosti nepremičnine (ocenjena po izvedencu na 170.845,73 EUR) predstavlja vrednost, ki sta jo pravdni stranki ustvarili s skupnim delom in vlaganji (izvedenec jo je ocenil na 93.026,53 EUR – kar je 54,45 % celotne vrednosti).

14. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem je bila pravilno upoštevano in ovrednoteno celotno posebno premoženje toženca (vrednost njegove prejšnje nepremičnine – zemljišča in prejšnjega objekta - vključno s komunalnimi priključki in nominalnim prispevkom, pa tudi hlodovina za ostrešje in modularna opeka). Pritožbene trditve, da je toženec v celoti sam že pred izvenzakonsko skupnostjo financiral tudi montažne elemente stanovanjske hiše, pa so bile v dokaznem postopku ovržene (ugotovitve v točki 8 sodbe).

15. Pritožbeno vztrajanje, da je toženec s posebnim premoženjem bistveno več kot tožnica prispeval k izgradnji stanovanjske hiše, je neutemeljeno. Izvedenec je njegovo posebno premoženje ovrednotil na 77.819,15 EUR oziroma 45,55 % celotne vrednosti nove stvari. Drugačni deleži, ki jih protispisno in različno navaja pritožba, nimajo opore v spisu, niti v ugotovitvah sodišča.

16. Tudi očitki, da se je sodišče neutemeljeno naslonilo na nepravilno izvedeniško mnenje, so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in razlogom v točki 18 sodbe in ne pritožniku, da je bilo izvedeniško mnenje jasno, popolno in strokovno argumentirano. Na vse toženčeve pripombe, ki so podrobno ponovljene v pritožbi, je izvedenec podal natančne in jasne odgovore ob ustnem zaslišanju (primerjaj zapisnik glavne obravnave na red. št. 64 spisa). Tako je prepričljivo pojasnil, katere metode in zakaj je uporabil pri vrednotenju zemljišč in objekta, zakaj dohodkovna metoda za obravnavani specifični pretekli objekt ni najboljša, upošteval pripombe toženca glede vrednotenja komunalne opremljenosti, pojasnil, zakaj lokacija nepremičnine v obravnavanem primeru ni bistvena za vrednotenje nepremičnine, pojasnil in razložil uporabo faktorja pri vrednotenju kleti, stanovanjskih prostorov in mansarde, pojasnil uporabljene cene najemnin in tudi kakšno lastnost ima vgrajeni azbest oziroma kako vpliva na vrednost nepremičnine. Pritožbeni očitki o arbitrarnosti njegovega mnenja so neutemeljeni in pravilno zavrnjeni. Končno se je opredelil tudi do toženčevih navedb o današnji tržni vrednosti nepremičnine. Pritožbeno nestrinjanje z izvedenčevimi odgovori in mnenjem v celoti, ki izvedeniškega mnenja ne omaja, ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Zato je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca pravilno in obrazloženo zavrnjen, dejansko stanje o vrednosti vlaganj pa pravilno in zadostno ugotovljeno.

17. Izvedensko mnenje je bilo pravilno ocenjevano skupaj z ostalim dokaznim gradivom (listinski dokazi, zaslišanje strank). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z vlaganji v toženčevo nepremičnino zaradi spremenjene identitete zgradbe prišlo do nove stvari. To pa utemeljuje tožničin stvarnopravni tožbeni zahtevek in ne zgolj podredno postavljenega obligacijskega, za katerega se tudi v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka. Ker je sodišče pravilno ugodilo primarnemu zahtevku, mu o (podrednem) obligacijskem zahtevku ni bilo treba odločati.

18. Pritožnik nadalje vztraja pri matematičnem pristopu vrednotenja prispevkov (zlasti njegovega posebnega premoženja) k nastanku skupnega premoženja. Navaja, da je bil tožničin delež v primerjavi z njegovim zanemarljiv. Izpostavlja še, da je bila stanovanjska hiša zgrajena še pred rojstvom skupnega otroka pravdnih strank.

19. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema. Upoštevati je treba celotno obdobje njunega skupnega življenja, celoto skupnega premoženja, ki ga v tem času ustvarita, in upoštevati celovit pristop pri ugotavljanju deležev na celotnem premoženju, ne pa po posameznih stvareh. Od tega izhodišča ni mogoče odstopiti niti tedaj, kadar gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Slednje lahko vpliva le na presojo o velikosti deležev posameznega partnerja na ugotovljenem skupnem premoženju. Dejstvi, kdaj je bila obravnavana stanovanjska stavba zgrajena in kdaj se je pravdnima strankama rodila skupna hči, torej sami po sebi ne moreta biti odločilni. Prav tako pa tudi ne zgolj dejstvo višine vložka, ki ga predstavlja toženčevo posebno premoženje.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo materialnopravna merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR in zavrnilo matematičen izračun deležev pravdnih strank. Po vrednostni presoji vseh njunih prispevkov je ugotovilo, da znašata deleža na ugotovljenem skupnem premoženju (stanovanjska hiša) na vsakega do 1/2. Ugotovilo je, da sta oba v skupno premoženje vložila znatno posebno premoženje: toženec že navedeno zemljišče z delavnico ter del gradbenega materiala, tožnica pa pretežni del (83% kupnine) od prodanega stanovanja v ... (ugotovitve v točki 14 sodbe). Na strani toženca je ugotovilo in upoštevalo še njegovo fizično delo z gradnjo, obrtniško delo s kompenzacijami in pomoč njegovih prijateljev pri gradnji, ki jo je oddelal. Na strani tožnice pa je kot pravno upoštevno ugotovilo njeno skrb za gospodinjstvo, dom in avto, kar vse je financirala s svojo redno plačo, ter vzgojo in varstvo skupne hčerke. O tem se je zanesljivo prepričalo z izpovedbo tožnice. Upravičeno ji je verjelo, saj toženec že njenim navedbam o tem ni nasprotoval. Pritožbeni očitki, da o tem ni bilo dokaznega postopka, so torej neutemeljeni.

21. Pritožnik z ničemer ne omaje dokazne ocene in ugotovitve o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Prispevek tožnice iz naslova njenega skupnega premoženja je bil bistven in odločilen za gradnjo. Ugotovljeno je, da so bili vsi računi za gradbeni in vgrajeni material ter delo, ki ga je bilo treba plačati, plačani izključno s tožničinim denarjem od prodanega stanovanja. Toženec je s kompenzacijami le delno poravnal nakup montažnih elementov, ki jih izpostavlja pritožba. Ostalo je doplačala tožnica (ugotovitve v točki 8 sodbe). Torej ne držijo pritožbene trditve, da je vse montažne elemente že pred izvenzakonsko skupnostjo plačal toženec. Da so bile njegove kompenzacije bistveno preskromne za dokončanje hiše, se je sodišče zanesljivo prepričalo s toženčevim zaslišanjem. Pritožbeno zanikanje priznanja, da je bil za izgradnjo stanovanjske hiše nujen in bistven tožničin denar od prodanega stanovanja, torej nima podlage v zbranem dokaznem gradivu, tudi v njegovi izpovedbi ne. Sam je namreč povedal, da kot obrtnik ni imel dovolj dela in da kompenzacije niso zadoščale za gradnjo. Da prispevek tožnice iz naslova njenega posebnega premoženja ni bil zgolj simboličen, temveč odločilen, pa se je sodišče prepričalo tudi z izpovedbo tožnice in njenega sina ter z listinsko dokumentacijo o toženčevih kompenzacijah ter plačilih računov, ki jih je plačala tožnica. Na tožnici je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi pretežno breme skrbi za dom, vzgojo otroka in financiranje družinskih izdatkov, vključno s skrbjo za vzdrževanje avtomobila (razen dopustov, ki jih je s kompenzacijami zagotavljal toženec). Tožnica je bila namreč tista, ki je imela edina redno plačo. Toženec kot obrtnik gotovinskih dohodkov ni ustvarjal. Dohodke, ki jih je pridobival z dopolnilno gostinsko dejavnostjo, pa je porabil zase, za plačevanje dolgov (še za očetove stroje, ki jih je dobil), za preživnine za otroke iz prvega zakona, za nakup novih strojev za obrt in le delno za plačilo pijače in malic delavcem – prijateljem, ki so pomagali pri gradnji hiše. Vse te okoliščine so pravnorelevantne za ugotovitev višine deleža na skupnem premoženju. Z matematičnim izračunom vrednosti le toženčevega posebnega premoženja pritožnik ne more omajati sprejete odločitve. Pravilno so namreč upoštevana vsa pravnorelevantna merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Prispevki obeh pravdnih strank, vključno z vložkom posebnega premoženja na strani obeh, so dejansko pravilno ugotovljeni in pravno pravilno ovrednoteni.

22. Tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku je pravilna. V ugotovitvah sodišča prve stopnje ni opore za zaključek, da sta brunarico v ... zgradili pravdni stranki v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Nasprotno je ugotovljeno, da je bila brunarica zgrajena in obnovljena z denarjem tožničine matere in da je bila torej njena last. Določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice pri vlaganju oziroma gradnji ni mogoče uporabiti, če sta zakonca vlagala v nepremičnino tretjega. V točki 23 sodbe ugotovljena vlaganja (toženčevo fizično delo oziroma pomoč pri postavitvi brunarice, kompenzacije za plačilo prevoza lesa, pomoč njegovih prijateljev pri napeljavi notranjih inštalacij in razširitvi betonskega podstavka), ne nudijo opore za ugotovitev o nastanku nove stvari. Sodišče je pravilno ocenilo tudi toženčevo izpovedbo in ugotovilo, da je s svojim delom le pomagal tožničini materi. To pa ne zadošča za pridobitev lastninske pravice ne na originarni ne na pravnoposlovni podlagi. Ugotovljena darilna pogodba (toženčeva neodplačna naklonitev vlaganj tretji osebi) izključuje dogovor o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo oziroma vlaganji.

23. Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker ni uveljavljenih niti drugih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
3 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 12, 51, 51/2, 59, 59/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NTYx