<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2447/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2447.2017

Evidenčna številka:VSL00010008
Datum odločbe:07.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vmesna sodba - smučarska nezgoda - organizacija učenja smučanja - krivdna odgovornost učitelja - protipravno ravnanje - odškodninska odgovornost za ravnanje drugega - izvedensko mnenje

Jedro

Ugotovitvi, da je otrok, ki že glede na svojo starost (in ne le glede na tedanje smučarske sposobnosti) še ni bil sposoben predvidevanja in hitrega reagiranja na neobičajne situacije, potreboval navodila med samo vožnjo, in da mu teh učiteljica zaradi prevelike razdalje ni mogla dati (in mu jih glede na to, da kritične situacije sploh ni opazila, tudi ni dala), dajeta podlago za prepričljiv sklep, da je bilo ravnanje učiteljice, za katerega odgovarja pritožnik, nedopustno in da je podana vzročna zveza med njim in nastankom škode. Če bi vozila v krajši razdalji za učencem, bi imela možnost, da bi se z ustreznimi navodili otroku sproti odzivala na kritične situacije, s tem pa bi bistveno zmanjšala možnost nastanka škode. V takem položaju bi se drugi toženec lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal bodisi da pravila stroke ne zahtevajo kratke razdalje med učencem in učiteljem, bodisi da so bile otrokove (splošne in smučarske) sposobnosti take, da med vožnjo ni več potreboval navodil. Šele v tem primeru bi bilo mogoče škodni dogodek pripisati naključju, za kar se zavzema drugi toženec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) dopustilo stransko intervencijo na strani drugega toženca, (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 13.558,28 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zoper prvega toženca in tožniku naložilo povrnitev njegovih stroškov postopka in (3) odločilo, da je zahtevek zoper drugega toženca po temelju utemeljen.

2. Drugi toženec v pritožbi zoper vmesno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Podano je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 12. 2015 ter izvedenskim mnenjem in njuno dejansko vsebino.

Ker je sodišče zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, je podana bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora dokazni predlog zavrniti z argumenti, ki ne predstavljajo vnaprejšnje dokazne ocene (odločbi VS RS II Ips 368/2004 in III Ips 36/2008). Argument, da je izvedenka izčrpno in argumentirano odgovorila na vsa relevantna vprašanja, ni tak. Sodišče bi moralo pojasniti, katera so bila ključna relevantna vprašanja, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog. Šele potem bi se toženec lahko prepričal o upravičenosti odločitve.

Zaključek sodbe, da učiteljica drugega otroka ni opravila preliminarnega testa njegovih sposobnosti, ni obrazložen. Ni pravilna ugotovitev, da pritožnik ni pravočasno navedel, kakšno naj bi bilo smučarsko znanje drugega otroka in da učiteljica ni preverila oziroma poznala njegovih sposobnosti in na podlagi tega izbrala primerne proge. V odgovoru na tožbo je navedel, da je bil tožnik manj izkušen smučar, da je imela učiteljica veliko izkušenj z učenjem smučanja, da se je ona odločila za individualno poučevanje, da se mu je v celoti posvetila ter ga zbrano in konstantno spremljala, da je otrok vozil počasi in da mu je dajala navodila, ki jih je slišal, ter da se je tožnik nenadoma znašel pred drugim otrokom, zaradi česar tega učiteljica ni mogla ne zaznati ne predvideti.

Ob skrbnem branju izpovedb F. D. in J. A. ni mogoče zaključiti, da je bila izpovedba F. D. manj prepričljiva. Taka ocena v sodbi ni obrazložena. Če bi sodišče pravilno razumelo izvedensko mnenje, bi ugotovilo ravno obratno. Izvedenka je navedla, da je imela F. D. zaradi vožnje za učencem pregled nad smučiščem. To pomeni, da je bila njena izpovedba o poteku dogajanja prepričljivejša. Iz pričine izpovedbe, da je videla trk, ni pa predhodno videla tožnika, je sklepati na njeno resnicoljubnost. Na drugi strani priča J. A. trdi, da se je drugi otrok zaletel v tožnika, hkrati pa pove, da drugega otroka ni videl, ker je vozil pred tožnikom. Tudi iz izpovedbe A. B. izhaja, da je videl trčenje in da ni videl, da bi kdorkoli naredil napako in da ni bilo objestnosti. Tožnikova mati, na katere izpovedbo se opira sodba, dogodka ni videla.

Zaključek sodbe o nepravilni tehniki poučevanja drugega otroka je zmoten. Tako priča J. A. kot priča A. B. sta povedala, da ima vsak smučarski učitelj svojo tehniko učenja smučanja. Tudi izvedenka je navedla, da se vožnja za tečajnikom načeloma odsvetuje in da bi bilo ustreznejše smučanje pred njim, poleg tega pa še, da pri samostojnem smučanju skoraj ni mogoče preprečiti trčenja. Izvedensko mnenje ne daje podlage za prepričljiv sklep, da je vzrok za nastalo škodo prav tehnika poučevanja in da v primeru vožnje pred otrokom do nesreče ne bi prišlo. Glede na navedeno in glede na izpovedbe prič, da trkov ni mogoče preprečiti, ni pravilen zaključek, da je nedopustno ravnanje F. D. povzročilo nastanek škode. Zatrjevani škodni dogodek ni bil (objektivno) predvidljiva posledica nedopustnega ravnanja. Škodo, ki je nastala tožniku, je pripisati nesrečnemu naključju.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev je podana, kadar pride do napake pri prenosu vsebine zapisnika o zaslišanju priče ali izvedenskim mnenjem v sodbo. Kar pritožnik očita sodbi, pa ni taka napaka, ampak napačna ocena izvedenih dokazov. Utemeljenost teh navedb bo pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenega razloga pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz trditve o izostanku odločilnega dejstva še ne izhaja sklep, da je sodba v taki meri pomanjkljiva, da njene pravilnosti in zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Izostanek presoje, ali je smučarska učiteljica, za katere ravnanje odgovarja pritožnik, opravila preliminarni test sposobnosti drugega otroka, ne more pomeniti take pomanjkljivosti.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče z nedopustnimi razlogi zavrnilo pritožnikov predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker imajo stranke pravico, da se o izvedenskem mnenju izrečejo, je sodišče dolžno, da se o njihovih stališčih izreče. Navedeno sodi v okvir strankine pravice do izjave in do dokazovanja, sankcionirani v zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka. Sodišče se je ustrezno opredelilo do pritožnikovih pripomb na izvedensko mnenje.

9. V 6. točki obrazložitve sodbe je sodišče podalo razloge, zaradi katerih je menilo, da ni potrebna dopolnitev mnenja, ki jo je predlagal drugi toženec. Ni navedlo le, da je izvedenka izčrpno in argumentirano odgovorila na vsa relevantna vprašanja, ampak je že na tem mestu navedlo del razlogov, zaradi katerih dopolnitev ni bila potrebna, glede ostalega dela pa napotilo na razloge sodbe, podane v nadaljevanju. Dodalo je tudi, da se je o popolnosti mnenja izreklo na podlagi podatkov v spisu, se pravi na podlagi navedb strank in izvedenih dokazov. V nadaljnji obrazložitvi se je sodišče opredelilo do izvedenih dokazov in v tem okviru tudi do posameznih delov izvedenskega mnenja. Ker je bilo izvedensko mnenje pomembno tako za ugotovitev dejstev glede nastanka škodnega dogodka kot tudi za presojo o več zatrjevanih kršitvah, ki sta jih po tožbenih trditvah storila učitelja tožnika in drugega otroka, je tak način obrazložitve sprejemljiv. Splošen očitek o nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni zato ni utemeljen. Morebitna napačna presoja o popolnosti izvedenskega mnenja bi v danem primeru lahko povzročila nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.1 O tem se bo pritožbeno sodišče izreklo v nadaljevanju.

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je do nezgode,v kateri je tožnik utrpel zlom golenice, prišlo 11. 1. 2014 pozno dopoldan na smučarski progi K. v K. G.,

- da je bil tožnik tedaj stari štiri leta in pol in je imel za seboj pet ali šest ur učenja smučanja,

- da je bil otrok, ki ga je poučevala učiteljica drugega toženca F. D., star šest let in je imel smučarsko znanje na osnovni ravni,

- da je tožnik z učiteljem smučal po levi strani smučišča, drugi otrok s F. D. pa po desni strani smučišča,

- da je do trčenja prišlo, ko sta tožnik in drugi otrok vsak s svoje strani prihajala iz predhodnega zavoja, pri čemer je drugi otrok, ki je smučal nekoliko hitreje kot tožnik, pripeljal od zadaj in trčil v tožnika,

- da je učiteljica drugega otroka smučala 10 m do 15 m za njim,

- da se vožnja za tečajnikom pri smučarjih začetnikih odsvetuje, ker učitelj nima tolikšnega nadzora nad tečajnikom, kot če smuča pred njim, da je taka vožnja problematična zaradi izbire smeri tečajnika, kontrole hitrosti, tečajnik je prepuščen sebi in svojim občutkom, otrok pa praviloma še ne zna oceniti razdalje, nadzorovati hitrosti in se ni sposoben prilagajati spremembam na smučišču,

- da je bila razdalja med drugim otrokom in učiteljico prevelika, ker je lahko otroka v primeru, ko je vozila za njim, vodila le s svojim glasom, na taki razdalji pa je ni mogel slišati,

- da zaradi vožnje za otrokom učiteljica ni mogla učinkovito nadzirati njegove smeri vožnje in hitrosti ter poskrbeti za varnost drugih smučarjev,

- da učiteljica drugega otroka pred trkom ni zaznala tožnika, čeprav bi ga morala, in posledično tudi otroka nanj ni opozorila,

- da je tožnikov učitelj J. A. vozil 5 do 10 m pred tožnikom in na približno pet sekund pogledal tožnika,

- da je J. A. približno 2 m pred trčenjem zagledal drugega otroka, ki je pripeljal od zgoraj,

- da učitelja o nesreči nista obvestila nadzornika in da ni bil sestavljen zapisnik o nesreči na smučišču,

- da učiteljica drugega otroka ni opravila preliminarnega testa njegovih sposobnosti, posledično pa je napačno presodila njegove sposobnosti in se odločila za vožnjo za njim.

11. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je drugi otrok kršil pravilo, po katerem mora smučar dati prednost smučarju pred seboj in izbirati smer smučanja tako, da ne ogroža drugih smučarjev (druga alineja drugega odstavka 24. člena ZVSmuč), in da je učiteljica zaradi opustitve preliminarnega testa napačno presodila otrokove sposobnosti in se posledično v nasprotju s pravili skrbnega ravnanja odločila za vožnjo za njim, pri kateri otrokove vožnje ni mogla imeti pod nadzorom (s čimer je implicitno zavzelo stališče, da bi učiteljica z vožnjo pred otrokom lahko preprečila trčenje med njim in tožnikom).

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da je drugi otrok pripeljal od zadaj in trčil v tožnika. Očitki o pomanjkljivi oceni dokazov, izvedenih v zvezi s tem dejstvom, niso utemeljeni. Tudi pritožnik se strinja, da sta ključni izpovedbi prič J. A., tožnikovega učitelja, in F. D., učiteljice drugega otroka, ter izvedensko mnenje. Priča B. A., ki je sicer povedal, da je videl dogodek, o več okoliščinah ni vedel izpovedati (npr. ali je J. A. smučal za tožnikom ali pred njim). Izpovedba, da ni videl, da bi kdorkoli naredil napako in da ni bilo objestnosti, predstavlja njegovo oceno dogajanja, ki za zaključek o tem, kako je prišlo do trčenja, ne more biti odločilna. Tudi izpovedbi tožnikove matere sodišče ni pripisalo samostojne teže.

13. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma o prepričljivosti dokaznega zaključka, da je drugi otrok pripeljal od zadaj in trčil v tožnika. Res je bilo ugotovljeno, da je F. D. mogla imeti pregled nad smučiščem. Glede na to, da je bilo ob tem ugotovljeno tudi, da tožnika in njegovega učitelja pred trčenjem ni videla (o čemer je izpovedala sama), pa pritožnik ne more biti prepričljiv v svojem stališču, da je videla dogajanje v večji meri kot tožnikov učitelj. Tudi sicer ji sodišče ni odreklo resnicoljubnosti, vendar pa je utemeljeno kot prepričljivo ocenilo na strokovnem znanju, fizikalnih zakonitostih in življenjskih izkušnjah temelječe izvedensko mnenje, da je malo verjetno, da bi štiriinpolletni tožnik, ki je imel za sabo pet ali šest ur smučanja, nenadoma zavil tako sunkovito in skrajno na povsem drugo stran smučišča, da je presenetil drugega otroka in ga ob enaki hitrosti obeh dohitel. Nenazadnje je F. D. sama povedala, da tožnika pred trčenjem sploh ni videla, kar pomeni, da je o njegovi poti in hitrosti lahko le sklepala. Upoštevanje izpovedbe J. A. ne utemeljuje drugačnega zaključka. Priča ni povedal le tega, da je vozil pred tožnikom, ampak tudi, da je na približno pet sekund pogledal nazaj in da je pri tem videl drugega otroka, ki je vozil proti tožniku.

14. Utemeljen pa je pritožbeni dvom o pravilnosti zaključka, da F. D. ni opravila preliminarnega testa otrokovih sposobnosti. Tožnik je zatrjeval, da izbrani način poučevanja ni ustrezal otrokovi ravni znanja smučanja (njegovim sposobnostim), ni pa zatrjeval, da učiteljica ni poznala njegovih sposobnosti. Implicitno je torej trdil, da je bila učiteljičina odločitev o smučanju za otrokom napačna zaradi zmotne presoje otrokovih sposobnosti, ne pa zaradi tega, ker teh sploh ne bi poznala. Na tak način je tožbene trditve razumel tudi toženec. Branil se je namreč, da je bil izbrani način smučanja (10 do 15 m za učencem) glede na učenčevo znanje v skladu s pravili stroke. Ob takih navedbah pravdnih strank zaključek o neizvedbi preliminarnega testa, če naj bo prepričljiv, ne more temeljiti zgolj na tem, da toženec nečesa ni trdil (ni trdil, kakšno je bilo učenčevo znanje, koliko časa pred nezgodo je že smučal in ali je učiteljica poznala oziroma preverila njegove sposobnosti ter na podlagi teh izbrala primerno progo). Prav tako ne more imeti dokaznih posledic ugotovitev, da učiteljica v zaslišanju ni izpovedala o teh okoliščinah. Ker pa zaključek o nedopustnem ravnanju drugega toženca ne temelji zgolj na ugotovitvi, da učiteljica ni opravila preliminarnega testa otrokovih sposobnosti, zmotnost te ugotovitve ne predstavlja napake, ki bi vplivala na zaključek o pravilnosti sodbe.

15. Iz ugotovitev in zaključkov sodbe izhaja, da je učiteljica, za katero odgovarja drugi toženec, kršila obveznosti učiteljev smučanja tako s tem, da je vozila za otrokom namesto pred njim, kot tudi s tem, da je vozila v preveliki razdalji za otrokom in zato ni mogla imeti njegove vožnje pod nadzorom in ni mogla poskrbeti za njegovo varnost. Ker že drugo ravnanje zadostuje za zaključek o obstoju pritožničine odškodninske odgovornosti, se o prvem (v zvezi s katerim je pritožnik predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja) ni treba izreči.

16. Ugotovitvi, da je otrok, ki že glede na svojo starost (in ne le glede na tedanje smučarske sposobnosti) še ni bil sposoben predvidevanja in hitrega reagiranja na neobičajne situacije, potreboval navodila med samo vožnjo, in da mu teh učiteljica zaradi prevelike razdalje ni mogla dati (in mu jih glede na to, da kritične situacije sploh ni opazila, tudi ni dala), dajeta podlago za prepričljiv sklep, da je bilo ravnanje učiteljice, za katerega odgovarja pritožnik, nedopustno in da je podana vzročna zveza med njim in nastankom škode. Če bi vozila v krajši razdalji za učencem, bi imela možnost, da bi se z ustreznimi navodili otroku sproti odzivala na kritične situacije, s tem pa bi bistveno zmanjšala možnost nastanka škode. V takem položaju bi se drugi toženec lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal bodisi da pravila stroke ne zahtevajo kratke razdalje med učencem in učiteljem, bodisi da so bile otrokove (splošne in smučarske) sposobnosti take, da med vožnjo ni več potreboval navodil. Šele v tem primeru bi bilo mogoče škodni dogodek pripisati naključju, za kar se zavzema drugi toženec.

17. Pritožnik je izvedenkino ugotovitev, da je F. D. zaradi izbrane tehnike poučevanja, tj. vožnje za učencem, mogla glasovno opozoriti otroka na bližajočo se oviro, vzel iz konteksta in ji pripisal pomen, ki ga v mnenju nima. Izvedenka je v odgovoru na 11. vprašanje, ali je F. D. izvajala pravilen način poučevanja svojega učenca, ocenila, da je razdalja 15 m absolutno prevelika, ker tečajnik na tako veliki razdalji ne more slišati učitelja (ker nosi čelado in ker je na smučišču še vrsta drugih zvokov). V odgovoru na 13. vprašanje, ali bi F. D. morala zaznati tožnika, ali bi morala svojega učenca nanj opozoriti in ali bi lahko z ustreznimi navodili preprečila trčenje, pa je navedla, da bi tožnika morala in ga je mogla zaznati ter da bi svojega učenca mogla (z glasom) opozoriti na tožnika. Glede na postavljeni vprašanji je jasno, da se je izvedenka v zadnjem odgovoru izrekla o učiteljičini obveznosti, ne pa (tudi) o tem, ali bi jo otrok mogel slišati.

18. Pravilnosti izvedenkinega mnenja, da šestletni otrok ni sposoben predvideti in hitro reagirati na neobičajne situacije, se pritožnik niti v pripombah na izvedensko mnenje niti v pritožbi izrecno ne dotika. Prepričljivo je zato izvedenkino mnenje, da ne zadostuje le dajanje navodil pred vožnjo, ampak je učitelj dolžan dajati tudi sprotna navodila.

19. Neutemeljen je tudi očitek o neobstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode, o nepravilni uporabi teorije o adekvatni vzročni zvezi oziroma o objektivni nepredvidljivosti nastanka škode. Če bi učiteljica vozila v krajši razdalji za otrokom, bi imela možnost, da bi se z ustreznimi navodili otroku pravočasno odzvala na kritično situacijo, s tem pa bi bistveno zmanjšala možnost nastanka škode. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je v tem delu prepričljivo že zaradi skladnosti s splošnimi življenjskimi izkušnjami, šestletni otrok ni bil sposoben pravilno reagirati v situaciji, ko se je približeval tožniku. Ob potrebni pozornosti na dogajanje na relevantnem delu smučišča bi učiteljica lahko predvidela nastanek nevarne situacije. Pravočasni napotki otroku, kako naj ravna, bi lahko preprečili trčenje.2

20. Že iz navedenih razlogov izhaja, da je pravilen tudi zaključek sodbe o krivdnem ravnanju pritožnikove učiteljice. Prevelika razdalja za otrokom ji ni omogočala potrebnega nadzora nad njegovim smučanjem, pritožnik pa ni navedel (in posledično tudi ne dokazal) dejstev, ki bi utemeljevale sklep, da so bile otrokove (splošne in smučarske) sposobnosti takšne, da med vožnjo ni potreboval navodil. Ker ni zatrjeval, da bi bil otrok v večji meri sposoben predvidevanja kot povprečen otrok njegove starosti, tudi ni pomembno, ali je bilo njegovo znanje tako, kot ga je zatrjeval v vlogah, podanih do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ali tako, kot ga je zatrjeval v vlogi, podani po prejemu izvedenskega mnenja.

21. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 164. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prim. sodbo VS RS II Ips 168/2014 z dne 28. 1. 2016.
2 Če otrok še ni bil sposoben upoštevati navodil, pa bi bila edino pravilna vožnja učiteljice pred njim.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 315/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4Mzg5