<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 845/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.845.2017

Evidenčna številka:VSL00009468
Datum odločbe:14.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
Institut:poseg v osebnostne pravice posameznika - pravica do družinskega življenja - pravica do sojenja v razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za ravnanje sodišča - odgovornost države za protipravno ravnanje organov - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do stikov z otrokom - stiki v korist otroka - vzročna zveza

Jedro

Odsotnost stikov oziroma družinskega življenja tožnika z B. je torej najprej posledica tožnikove odselitve iz družine in nato B. odločitve, ki jo je bila tožena stranka dolžna spoštovati, tudi če bi se izkazalo, da ima tožnik prav v svojem zatrjevanju, da je bil tudi sin žrtev materinega odtujevanja. Vsakršni ukrepi za vzpostavitev stikov zoper B. voljo bi bili v njegovi starosti v njegovo škodo in ne bi bili dopustni. Čim je tako, državi ni mogoče očitati, da je povzročila tožnikove duševne bolečine zaradi posega v pravico do družinskega življenja s sinom.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.667,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Tožnik je oče leta 1994 rojene A. A. in leta 1986 rojenega B. A. V januarju 2001 se je odselil iz družinskega doma in v oktobru 2001 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze ter dodelitev otrok v varstvo in vzgojo. Od tedaj naprej so praktično neprekinjeno tekli različni in številni sodni postopki, v katerih so bili udeleženi tožnik, njegova bivša soproga C. C. in posredno otroka. Otroka sta vsak stik z očetom že v začetku odločno (a po ugotovitvah izvedencev zaradi materinega vpliva) odklanjala in stiki nikdar niso bili vzpostavljeni.

2. S tožbo v tej zadevi tožnik zato zahteva plačilo odškodnine 50.000 EUR po pravilih o civilni odškodninski odgovornosti1 za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi kršenja ustave, konvencij in določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter za prestani in bodoči strah.

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 42.000 EUR) je zavrnilo in še odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek pritožbenih navedb

4. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Navajata, da se pritožujeta iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a pritožbi, predvsem tožnikova, se v veliki meri do razlogov izpodbijane sodbe sploh ne opredeli(ta). Pritožbi sta obsežni, nepregledni, nesistematični, večkrat ciklično ponavljajoči se, mestoma slabo razumljivi, v velikih delih pa predstavljata nepotrebne prepise predhodnih navedb.

5. Tožnik v pritožbi izraža zadovoljstvo nad tem, da je sodišče prve stopnje sploh ugotovilo kakršnokoli nepravilnost v delovanju sodišč, a opisuje, da je razočaran nad razlogi sodbe, ki v celoti zavrnejo strokovno odgovornost sodišč v postopkih dodelitve in ureditve stikov.

Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti trajal nerazumno dolgo, je sodišče nedvomno poseglo v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Odgovornost države tožnik vidi v tem, da sodišča niso uredila in omogočila vzpostavitve stikov otrok z očetom. Pri tem se sklicuje na “medijsko zelo izpostavljeno sodbo upravnega sodišča iz leta 2016“, kjer je tudi Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je babica zaradi ravnanja centra za socialno delo, ki je otroka namestil v rejniško družino, utrpela poseg v pravico do družinskega življenja. Sklicuje se še na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Manuello in Nevi proti Italiji.

Postopek je trajal nerazumno dolgo, kar samo po sebi potrjuje, da je sodišče ravnalo hudo malomarno, saj je imelo na razpolago učinkovite pravne mehanizme, da bi uredilo stanje, ki bi omogočilo stik mladoletne A. z očetom.

Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) tožnik očita to, da ni izvedlo ukrepa odvzema otroka in dodelitve tretji osebi, kar bi moralo narediti po 119. in 120. členu ZZZDR. Tek sodnega postopka ni ovira za sprejem ukrepov CSD. Že decembra 2001 (v poročilu s 5. 12. 2001) je CSD poročal sodišču, da C. C. očetu preprečuje stike z otrokoma, da je družina zaprta in nima socialnih stikov z okoljem in o sumu motene osebnosti pri materi. Jasno je torej bilo, da sta otroka ogrožena, pa CSD ni ukrepal. Materino okolje je bilo škodljivo, kar se je pokazalo, ko nobeden od otrok v odrasli dobi ni sposoben samostojnega funkcioniranja. Ukrep oddaje otrok v rejništvo bi moral biti izveden nemudoma. CSD tudi ni podal kazenske ovadbe zoper C. C.

V zvezi z ugotovitvami o delu CSD pritožnik izpodbija tisti del razlogov izpodbijane sodbe, ki se opirajo na izvedensko mnenje izvedenca Š. Ker je bilo to pridobljeno v sodnem postopku, za ravnanje CSD ni relevantno.

V delu sodišč pritožnik vidi “celokupnost strokovnih napak, ki jih ni bilo mogoče sanirati z odločitvami inštančnih sodišč“. Sodišče več kot dve leti trajanja sodnega postopka ni postavilo izvedenca in je dopuščalo onemogočanje stikov deklice z očetom. „Glede na izdano začasno odredbo iz aprila 2003, nobena sanacija sodne odločbe na višji inštanci ni mogla več odpraviti nastale škode tožniku zaradi strokovne napake pri odločanju sodnika.“

V nadaljevanju pritožbe tožnik povzema ugotovitve izvedenca dr. B. Š. v postopku P 298/2001 Okrožnega sodišča v Murski Soboti in izpoved Z. Z. ter izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh pravno pomembnih ugotovitev izvedenca. Določbi 105. in 106. člena ZZZDR sta bili po pritožnikovem mnenju vseskozi jasni in sta narekovali v primeru omejevanja stikov dodelitev otroka tistemu od staršev, ki bo stike z drugim omogočal; če nobeden od staršev ne bi bil primeren pa tretji osebi. Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopku P 298/2001 ni uporabilo teh jasnih zakonskih določb. Uporabilo tudi ni 5.a člena v zvezi s 4. členom ZZZDR. Sodnica je tožniku povzročila škodo, ker je rabila dva leti, da je postavila izvedenca, nato pa devet mesecev, da je mnenje dopolnila in tri mesece, da je izvedenca ustno zaslišala. Začasna odredba, ki je bila izdana na tožnikov predlog, ni bila učinkovita. Najkasneje julija 2003 ob izdaji druge začasne odredbe, je bilo več kot očitno, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določbe 6. odstavka 106. člena ZZZDR.

Odločitev Višjega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom I Cp 1019/2004 razveljavilo sodbo P 298/2001 potrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo strokovno napako. Kasneje jo je kljub diametralno nasprotnemu mnenju izvedenca T. P. ponovilo. Odprava nezakonite odločbe, ki je posledica malomarnega dela sodišč, ni več mogla odpraviti nastalih posledic.

Odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/2006 izkazuje protipravnost odločanja sodišč prve in druge stopnje, ki nista preizkusili A. sposobnosti razumeti pomen njenih ravnanj. Brez strokovne podlage sta sprejeli A. izjavo in njeno izraženo voljo kot njeno največjo korist. Odločanje na podlagi otrokove volje je prej izjema kot pravilo in le pri otrocih, ki so dopolnili 15 let. Opuščena je bila zapolnitev pravnega standarda “koristi otroka“.

Šele konec leta 2006 je sodišče odločilo tako, kot bi moralo ob potrebni skrbnosti najkasneje v letu 2004, saj je že tedaj razpolagalo z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je odločilo v sodbi P 231/2006. Zaradi malomarnosti je sodišče, ki ni že v letu 2006 odločilo tako, dopustilo še tri leta hudega indoktriniranja deklice.

Za odločitev o vzročni zvezi ni pomembno, ali je deklica stike odklanjala, pomembno je, ali bi jo bilo mogoče z ustreznimi pravnimi mehanizmi, ki so bili sodišču na voljo, izločiti iz patološkega okolja z materjo in ji omogočiti vzpostavitev družinskega življenja s tožnikom. Če bi sodišča odločalo v skladu z največjo koristjo otroka, bi deklico izločila iz materinega okolja, s tem pa bi tožniku omogočila uresničitev pravice do družinskega življenja. Izvedenci Š., P. in J. P. so izpostavili, da je to nujno za A. zdrav razvoj.

Pri presoji vzročne zveze sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz končnega stanja, ampak bi moralo presojati vzročno zvezo s posameznimi protipravnimi dejanji sodišč v vsakem postopku.

Tožnik večkrat ponavlja, da so sodišča ravnala protipravno, ker deklice niso pravočasno izločila iz bivalnega okolja z materjo. Če bi bila A. pravočasno vključena v ustrezno terapevtsko obravnavo in zaščitena pred negativnim vplivom matere, bi bilo mogoče vzpostaviti stike in odnos med njo in tožnikom. To bi tožniku omogočilo uresničitev pravice do družinskega življenja.

Pritožnik še navaja, da je v nasprotju z listovnimi dokazi v spisu zaključek sodišča prve stopnje, da je bil glede na A. odklonilni odnos do očeta že v prvem postopku P 298/2001 zamujen čas za dodelitev očetu ali tretji osebi. Takšno mnenje je podal izvedenec H. C., ki je prvo mnenje izdelal šele v letu 2006, pa še to v kazenskem postopku zoper C. C. Možnosti vzpostavitve stikov deklice z očetom sodišče prve stopnje ne more utemeljevati izključno na izvedenskem mnenju H. C. Pri tem je iz dokazne ocene povsem izpustilo vsebino izvedenskega mnenja Š. in predvsem P., ki je zapisal, da bi bila za A. potrebna takojšnja premestitev iz materinega okolja.

Pritožnik zaključuje, da je bil čas za vzpostavitev stikov na podlagi sodne odločbe zamujen šele, ko je A. dopolnila 18 let. Vse dotlej pa bi moralo sodišče odločiti v A. korist, ki je že v letu 2003 narekovala izločitev iz materinega okolja. Izvedenka T. P. J. je sicer opozorila, da bo sprememba za A. travmatična, je pa to potrebno zaradi varovanja njene koristi. To pokaže, da je zmotno stališče izvedenca C., ki je zaslišan kot priča v tej zadevi zaključil, da zaradi A. odklonilnega odnosa do očeta ni bilo podlage za vzpostavitev stikov in družinskega življenja tožnika z A. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ovrednotilo izvedenskega mnenja H. C., ki ga je ta podal v postopku Kpd 47/2005, ampak je upoštevalo le izjavo, ki jo je podal v tem postopku.

Pritožnik je prepričan, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze, ker je A. stike z očetom odklanjala, C. C. pa jih je preprečevala. Prav zato, ker je bilo tako, je tožnik sprožil postopek dodelitve in ureditve stikov.

Posledica nestrokovnih odločitev sodišč v postopkih P 298/2001, P 253/2004 in P 231/2006 je bilo stopnjevanje materinega vpliva na A., kar je povzročilo, da A. v zdravljenju v psihiatrični bolnišnici ni hotela sodelovati.

Pritožnik povzema še stališča dr. T., mnenje M. in stališče B. Ž. iz leta 2007, ki je pojasnil, da je pomembna hitrost dela, saj čez eno leto ukrep zaradi starosti deklice ne bo več izvršljiv.

Sodišča nikoli niso bila aktivna in učinkovita, spremljala so situacijo indoktrinacije in se z vedno hujšo indoktrinacijo soočala. Celo, ko je bila sprejeta odločitev, da se A. dodeli očetu, je sodišča niso aktivno zaščitila, tako da bi prekinila vse njene stike z materjo. Nikoli niso realizirala kazni zaradi kršitve začasne odredbe o stikih, izdane že v postopku P 298/2001

V nadaljevanju pritožbe pritožnik še obrazloži stališče, da v postopku P 93/2008 ni bilo nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi terjale predodelitev A. materi.

6. Tožena stranka v pritožbi najprej povzema trditve pravdnih strank in vsebino odločitve ter razloge izpodbijane sodbe.

Pritožnica meni, da je sodišče odločilo preko zahtevka oziroma v nasprotju z njim, ko je sodbo oprlo na določbe ZVPSBNO. Ta sploh ne pozna odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strah, kakršno uveljavlja tožnik. Tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk po 15. členu ZVPSBNO, pri toženi stranki je vložil zahtevek po 14. členu ZDPra, ne pa ustreznega zahtevka po ZVPSBNO. Trditev o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tožnik sploh ni podal, če bi ga pa bi bil ta prepozen.

Sicer pa se tožena stranka strinja, da ni vzročne zveze med duševnimi bolečinami in strahom, ki naj bi jih utrpel tožnik ter ravnanjem tožene stranke. Škodo si je povzročil tožnik sam, skupaj s C. C. Starša sta z novimi pritiski odgovarjala na pritiske drugega brez uvida, kako njun odnos vpliva na skupna otroka.

7. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

8. Tožnik v odgovoru meni, da ni bistvenega pomena, s kakšnimi besedami je zahteval povračilo škode zaradi sojenja v nerazumnem roku.

9. Tožena stranka pa v odgovoru izpostavlja, da se pravica do družinskega življenja lahko izvršuje le v soglasju vseh, ki jim pripada. Tožnik se je v številnih postopkih zavzemal predvsem za to, da se otrok izloči iz materinega okolja za vsako ceno, a za to pogojev ni bilo. oddaja v rejništvo ali v zavod (kar je tožnik storil, ko mu je bila hči dodeljena v vzgojo in varstvo) bi/je tožniku okrnila družinsko življenje. Vsi izvedeni dokazi kažejo, da je bil odklonilen odnos otrok do očeta prisoten že, ko je tožnik družino zapustil, da ga je ob tem pričakoval in da je ta odnos posledica ravnanja matere in povsem porušenih odnosov med staršema, ki nista bila pripravljena sodelovati v korist skupnih otrok.

10. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Uvodno

11. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Vse (pri)tožbene trditve o dolžnosti tožene stranke varovati koristi otrok so torej za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku nerelevantne in se pritožbeno sodišče z njimi ne ukvarja. Da je njegova percepcija koristi otrok v bistvenem drugačna od njihove (oziroma od A.), precej dobro kaže postopek in v njem izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1765/2015, v katerem tožnikova hči od iste tožene stranke zahteva plačilo odškodnine s trditvami, diametralno nasprotnimi tožnikovim.

12. Tožena stranka ne odgovarja za škodo, ki je tožniku ni povzročila. Kaj ima tožena stranka z medijskimi objavami in stresom, ki ga je tožnik ob njih doživljal, ko je bil, kot trdi, medijsko linčan, z grožnjami v telefonskih klicih „da ga je treba ubiti“ in s tem povezanim strahom za druge (ženo in otroke), tožnik ne pojasni. Pritožbeno sodišče tožniku verjame, da mu je vse to pustilo travme, ki so postale del njegovega vsakdana, a za te travme tožena stranka ne odgovarja.

Najprej o ZVPSBNO

13. V drugem odstavku obrazložitve te sodbe je pritožbeno sodišče povzelo vsebino tožbenega zahtevka. Tožnik res svojo škodo utemeljuje tudi s trditvami o predolgem trajanju sodnih postopkov, a povsem nedvomno zahteva plačilo odškodnine samo za poseg v osebnostne pravice. V tožbi izrecno navede2, da „predmet te tožbe ni zahtevek iz naslova odškodnine za dolgotrajnost postopka, temveč zahtevek za plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja organov tožene stranke, s čimer je bilo grobo poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja, za kar ima tožnik upravičenje do primerne odškodnine po 179. in 192. členu OZ“. Tožbenega zahtevka po ZVPSBNO tožnik torej ni postavil, na kar tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja. Res je sicer, da stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni dolžna navesti, če jo navede pa sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP), a v primeru tožbenega zahtevka po ZVPSBNO trditve o tem, da so bili sodni postopki predolgi, za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadoščajo. Za tožbeni zahtevek po ZVPSBNO morajo biti podane tudi trditve o izpolnjevanju procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO in če teh ni, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje je vse to spregledalo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določb ZVPSBNO. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil) bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Pritožba tožene stranke je torej utemeljena. Višje sodišče ji je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP3 ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (saj zahtevek ni utemeljen niti na podlagi, na kateri je uveljavljan, o čemer več v nadaljevanju).

O zahtevku zaradi posega v osebnostne pravice

14. Glede na naravo tožbenega zahtevka je moralo pritožbeno sodišče skrbno pregledati, kako so potekali sodni postopki, v zvezi s katerimi tožnik toženi stranki očita kršitve in kakšno je bilo ravnanje Centra za socialno delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta pravdni stranki vpogled v vse spise sicer predlagali, nato pa na poziv sodišča prve stopnje dokazna predloga močno zožili (predvsem na izdane odločbe in izvedenska mnenja). Da bi pritožbeno sodišče lahko opravilo celovito vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku, je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je pravdni stranki na to pomanjkljivost opozorilo, nato pa vpogledalo v vse spise oziroma vsa v teh spisih opravljena procesna dejanja strank in sodišča. Ker je materialno procesno vodstvo opravilo šele pritožbeno sodišče, je dokazni predlog vsekakor pravočasen.

15. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (1. odstavek 26. člena Ustave RS). Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov, morajo biti, kljub temu da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta, to je: - da je nastala škoda, - da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, - da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo, - da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo.4 V skladu z določbo 131. člena OZ je tožeča stranka dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. trditi in dokazati, da ji je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ) oz. če se ne razbremeni objektivne odgovornosti.

16. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za prestani in bodoči strah, (predvsem) ker je bil prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice). Iz obsežne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da pravica do spoštovanja družinskega življenja vključuje najprej pravico, da te pustijo samega (negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja).5 V pravico do spoštovanja družinskega življenja lahko javna oblast poseže le, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Zlasti je poseg v to pravico lahko utemeljen zaradi varstva koristi otrok. Pravica do spoštovanja družinskega življenja pa vsebuje tudi pravico vzpostaviti in razvijati razmerje z ostalimi človeškimi bitji, predvsem na čustvenem področju, zaradi razvoja in izpolnitve posameznikove lastne osebnosti (pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja). Država ima na tem področju torej tudi obveznost ukrepati predvsem zaradi varstva koristi otrok in pravice do spoštovanja družinskega življenja.

17. Pritožbeno sodišče verjame, da je tožnik trpel in še trpi zaradi odtujitve od otrok.6 Vprašanje pa je, kaj oziroma kdo je povzročil/o to nedvomno trpljenje.

18. Vzročna zveza med kakršnimkoli ravnanjem ali kakršnokoli opustitvijo tožene stranke in tožnikovim trpljenjem je podana le v primeru, če bi njeno drugačno ravnanje nastanek škode (še) lahko preprečilo. Če bi bilo drugače, bi bila odgovornost države objektivna. A odgovornost države za družinsko življenje, za družinsko srečo ni in ne more biti objektivna. Zanjo v prvi vrsti odgovarjajo starši. Tako pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi najprej ne more mimo dveh odločilnih okoliščin. Prva je ta, da se je tožnik v januarju 2001 odselil iz družinskega doma in šele v oktobru 2001 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze ter dodelitev otrok v varstvo in vzgojo. Druga je ta, da je njegova bivša žena stike z otrokom(a) preprečevala oziroma (po ugotovitvah izvedencev) vplivala tako, da sta otroka do očeta razvila negativen odnos, ki se je razvil izjemno hitro7. Tožnikovo družinsko življenje je torej razpadlo najprej po njegovi volji, stike z otrokoma oziroma njihovo odsotnost pa je krojilo ravnanje matere otrok. V njenem ravnanju8 (in tedanjem, a tudi kasnejšem ravnanju tožnika samega), pri tožnikovem sinu B. pa predvsem v njegovem odnosu do stikov z očetom9, je torej treba iskati vzroke za odsotnost družinskih odnosov med tožnikom in njegovima otrokoma. Tožena stranka pa odškodninsko odgovarja le v primeru, če ni poskrbela, da bi bili ob upoštevanju vseh posebnosti primera sprejeti vsi ukrepi, ki bi tožniku lahko omogočili in olajšali ponovno združitev z otrokoma. Ukrepi, ki jih mora opraviti država, niso in ne smejo biti nikoli sami sebi namen. Če ukrepi ali hitrejše ravnanje države škode ne bi mogli preprečiti, odškodninske odgovornosti ni.

19. Prav to pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je s pomočjo izvedenca H. C. ugotovilo, da stiki po poteku enega leta od razhoda staršev10 oz. začetka spora niso več v korist otroka, razen če bi jih k njim spodbujal drugi roditelj. Da spodbujanja stikov na strani tožnikove bivše soproge ni bilo, prav nasprotno, med pravdnima strankama v tej zadevi ni (bilo) sporno. Omenjenega stališča sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi izvedenca H. C., tožnik v pritožbi vsebinsko ne izpodbija, zgolj ne strinja se z njim s prepričanjem, da je bil čas za vzpostavitev stikov zamujen šele, ko je A. dopolnila 18 let. Pritožbeno stališče, da je bil čas za vzpostavitev stikov zamujen šele, ko je A. dopolnila 18 let, je na prvi pogled pravilno, a v resnici tehnicistično, otroka pa obravnava kot objekt. Spregleda namreč bistvo otrokovih stikov, ki je v tem, da morajo stiki zagotavljati otrokovo korist oziroma otroku ne smejo škoditi. Da je bil čas za ureditev za tožnikovo hčer koristnih stikov11 z očetom zamujen že bistveno pred njenim 18 letom, več kot jasno kažejo dogodki, ki so sledili sodbi P 110/2007 s 17. 8. 2007 v zvezi s sodbo III Cp 2272/2007 z 22. 11. 2007; predvsem v izvršilnem postopku In 333/2007 ter izvršbi sledeča skoraj enoletna hospitalizacija dekleta. Povsem enako stališče je izhajalo že iz prvega izvedenskega mnenja s 23. 12. 2003 mag. B. Š., pridobljenega v postopku P 289/2001.12

O odgovornosti države za ravnanje sodišč

20. Vprašanje torej je, kaj bi tožena stranka za vzpostavitev stikov med tožnikom in njegovima otrokoma lahko naredila in morala narediti v tem času, v času, ko je bilo mogoče urediti stike, ki bi bili otrokoma v korist. Zato pritožbeno sodišče najprej izpostavlja že zgoraj poudarjeno okoliščino, da se je tožnik v januarju 2001 odselil iz družinskega doma in šele v oktobru 2001 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze ter dodelitev otrok v varstvo in vzgojo (ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti obravnavalo pod opr. št. P 298/2001). V lapidarni tožbi, v kateri je tožnik predlagal, naj se mu otroka dodelita v vzgojo in varstvo, o tem, kje otroka bivata in o tem, ali imata stike s tožnikom, ni prav nobenih trditev13. (Začasne) ureditve stikov tožnik ni predlagal. Sodišče je bilo o tem, da oče z otrokoma nima stikov, prvič seznanjeno v poročilu Centra za socialno delo Murska Sobota s 5. 12. 2001, ki ga je prejelo 11. 12. 2001, skoraj eno leto po njegovi odselitvi od družine. Iz zapisnika, priloženega poročilu, pa izhaja, da je mati pripravljena na izvajanje stikov tako, da oče otroka obišče na domu. Da mati otroka odtujuje, je tožnik prvič navedel v pripravljalni vlogi, ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti prejelo 4. 3. 2002, in sodišče je tedaj razpisalo narok za glavno obravnavo za 23. 4. 2002. Na tem naroku je tožnik pojasnil, da že od odselitve od doma (tedaj torej že 15 mesecev) sploh nima stikov z otrokoma. Sodišče je toženko opozorilo, da mora omogočiti stike in pojasnilo, da bo v nasprotnem primeru izdalo začasno odredbo. Obravnava je bila preložena na 16. 5. 2002, a ponovno preložena na tožnikovo prošnjo. V predlogu za preložitev je tožnik pojasnil, da med pravdnima strankama obstaja možnost dogovora glede nadaljnjega skupnega življenja oziroma preživljanja otrok. Pritožbeno sodišče iz tega sklepa, da je tožniku stanje ustrezalo, kar potrjuje, da se do naslednjega naroka, 10. 7. 2002, na sodišče ni obrnil. Siljenje pravdnih strank v sodno ureditev družinskega življenja, v situaciji, ko sporočata o možnosti dogovora in celo o možnosti ponovne združitve družine bi bilo v nasprotju s pravico do spoštovanja družinskega življenja. Tožnikovo sedanje zatrjevanje in terjanje aktivnosti tožene stranke (s takojšnjim odvzemom otrok materi in oddajo v rejništvo oziroma dodelitvijo tožniku) je torej v popolnem nasprotju z njegovo tedanjo procesno držo in tedanjo aktivnostjo oziroma pasivnostjo.

21. Na naroku 10. 7. 2002 sta starša sklenila dogovor o stikih. Tudi po tem se tožnik na sodišče ni obračal. 4. 11. 2002 (skoraj dve leti po njegovi odselitvi od otrok in skoraj štiri mesece po sklenitvi sodne poravnave) pa je sodišče prejelo poročilo CSD, da mati dogovora o stikih ne upošteva. V poročilu je tudi zapisano, da so tožnika seznanili z možnostjo začasne ureditve stikov z odločbo sodišča, a je pojasnil, da ne želi, da bi bila deklica v primeru izvršbe izpostavljena dodatnim pritiskom. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik podal 12. 3. 2003.

22. Iz gornjega poteka postopka pritožbeno sodišče zaključuje, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti prvič izvedelo, da tožnik nima stikov z otrokoma šele 11. 12. 2001, a ta ureditve stikov ni predlagal vse do 12. 3. 2003. Vmes je sam sporočil sodišču, da med pravdnima strankama obstaja možnost dogovora glede nadaljnjega skupnega življenja, nato pa se na obravnavi s toženko o stikih dogovoril. V takšni situaciji Okrožno sodišče v Murski Soboti ni imelo dejanske podlage za oblastno poseganje v družinsko življenje tožnikove družine (vse dokler ni prejelo predloga za začasno odredbo s pojasnilom, da se stiki prostovoljno ne izvajajo). Če je bilo stanje takšno, da bi kak poseg terjalo (kar to sodišče tožniku sicer lahko verjame na podlagi ex post analize dogodkov), sodišče za to ni vedelo, nasprotno obveščeno je bilo o želji po ponovni združitvi družine. Sodišče ni dolžno bdeti po uradni dolžnosti nad izvrševanjem sodne poravnave o stikih, če prizadeta oseba vsaj ne sporoči, da se stiki ne izvršujejo. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik z otrokoma nima stikov (sam pa začasne ureditve stikov sploh ni predlagal), je najprej mamo opozorilo, da mora stike omogočiti. Takšno ravnanje je skladno z izhodiščem, da pravica do spoštovanja družinskega življenja vključuje najprej pravico, da te pustijo samega (negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja), da torej lahko javna oblast poseže le, če je to določeno z zakonom in nujno ter le toliko, kolikor je nujno. Ta pravica vsebuje tudi zahtevo, da država uporabi najprej blažje in šele, če ti ukrepi niso uspešni, strožje ukrepe.14

23. To je tudi odgovor na pritožbene trditve, da bi moralo sodišče otroka nemudoma dodeliti v vzgojo in varstvo tožniku ali pa ju oddati v rejništvo. Najprej, vsak tak ukrep sodišče izreče le, če je otroku v korist (da bi bil, ne kaže prav nobeden od izvedenih dokazov; številni kažejo, da bi bilo nasprotno), ne pa v zavarovanje pravic roditelja ali zaradi kaznovanja drugega roditelja. Pritožbeno stališče, da je bilo najkasneje julija 2003 ob izdaji druge začasne odredbe več kot očitno, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določbe 6. odstavka 106. člena ZZZDR, je očitno neutemeljeno. Določba 6. odstavka 106. člena ZZZDR namreč velja šele od 1. 5. 2004.

24. Ob vsem zgoraj opisanem je na dlani, da sodišče v času, ko je bilo stike še mogoče vzpostaviti tako, da bi bili v korist otrok (ali vsaj deklice)15, ni razpolagalo z dejstvenim substratom, ki bi takšno ukrepanje terjal. Še več, skoraj ves čas, ki je (bil) po neizpodbitem prepričanju izvedenca C. na voljo, da bi se uredili stiki v korist otrok, je potekel že pred začetkom sodnega postopka P 298/2001. Tako se pokaže, da škode, ki jo je tožnik trpel oziroma jo trpi zaradi odtujitve od otrok(a), v sodnem postopku ni bilo več mogoče preprečiti niti z najhitrejšim možnim odločanjem. V času, ko je sodišče zvedelo za odtujitev otrok, je bila namreč ta že takšne stopnje, da stiki otrokoma niso bili v korist.16 Tudi, če so bili (kasneje) postopki predlogi17 in tudi če bi prišlo pri sprejetih odločitvah do takšnih napak, za katere bi tožena stranka odškodninsko odgovarjala18, to torej ni v vzročni zvezi z zatrjevano tožnikovo škodo. Vprašanje, kako so tekli postopki po poteku časa, ki je bil na voljo za ureditev koristnih stikov19, za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče s trditvami o tem ne ukvarja.

25. Dodatno pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je bil tožnikov sin B. ob vložitvi tožbe P 298/2001, 9. 10. 2001, star več kot 15 let. Stikov z očetom ni želel imeti, kar je ob razgovoru s sodnico 15. 5. 2002 tudi utemeljil. To sodišče je v zadevi IV Cp 1240/2017 obrazložilo in svojo obrazložitev tukaj ponavlja: „Ko dopolnimo 18 let, roditeljska pravica preneha. To je trenutek, ko se sami odločamo, s kom, kdaj in na kakšen način se bomo ali ne bomo srečevali (v pravnem jeziku: imeli stike). Odraslega ni mogoče (pri)siliti v stike z nekom, pa naj bodo njegovi razlogi za odklanjanje stikov še tako nenavadni, nerazumni ali celo njemu samemu v škodo. Prisila odraslega v stike bi bila vsakomur gotovo povsem nepredstavljiva. Ko se otrok približuje polnoletnosti, se njegova zrelost in osebnostna drža vse bolj približujeta zrelosti in osebnostni drži odraslega. Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).“

26. B. je bil v svojem šestnajstem letu starosti nedvomno na tisti stopnji osebnostne zrelosti, ko ga je bilo treba pri vprašanju dodelitve in stikov ne le poslušati, ampak tudi slišati.20 Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, pa mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.21 Odsotnost stikov oziroma družinskega življenja tožnika z B. je torej najprej posledica tožnikove odselitve iz družine in nato B. odločitve, ki jo je bila tožena stranka dolžna spoštovati, tudi če bi se izkazalo, da ima tožnik prav v svojem zatrjevanju, da je bil tudi sin žrtev materinega odtujevanja. Vsakršni ukrepi za vzpostavitev stikov zoper B. voljo bi bili v njegovi starosti v njegovo škodo in ne bi bili dopustni. Čim je tako, državi ni mogoče očitati, da je povzročila tožnikove duševne bolečine zaradi posega v pravico do družinskega življenja s sinom.

Posebej o odgovornosti zaradi dela Centra za socialno delo X (v nadaljevanju CSD)

27. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je CSD ravnal pravilno in strokovno. Očitek tožnika, da CSD ni ukrepal dovolj aktivno in učinkovito je posplošen, kar (je) tožena stranka utemeljeno opozarja(la). Njegovo stališče, da bi moral CSD predlagati odvzem otroka in oddajo v rejništvo, nima podlage v nobenem izvedenem dokazu, nasprotno, vsi kažejo, da bi bil tak ukrep otroku/otrokoma v škodo. Vsi izvedeni dokazi tudi kažejo, da stopnja ogroženosti obeh tožnikovih otrok pri materi nikakor ni bila takšna, da bi bilo otroka treba odvzeti materi.22 Le resna stopnja ogroženosti otrok bi terjala ukrepanje/odločitev CSD (npr. z odvzemom otrok) v času sodnega postopka. Ker takšne ni bilo, je bila vloga CSD omejena na vlogo specifičnega pomočnika sodišča - obveščanje sodišča pa je bilo redno in izdatno (čemur tožnik ne nasprotuje) ter svetovalno vlogo. Pri tej se je CSD močno trudil (pritožnik ugotovitvi ne nasprotuje), a CSD nima izvršilnih pristojnosti, s katerim bi lahko zagotovil sodelovanje strank v postopku. Svetovalno delo CSD z družino je bilo neuspešno zaradi nesodelovanja matere otrok, ki ga je onemogočalo (neizpodbijana dokazna ocena sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

28. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da škoda, ki jo trpi tožnik zaradi odsotnosti družinskega življenja z otrokoma, ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, pri tem pa ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo.

29. Po spremembi sodbe je tožena stranka v postopku v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu pripada: 890,50 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), 822 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 1.096 nagrade za pritožbeni postopek, 822 EUR za pritožbeni narok ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in komunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in strošek pričnine za pričo A. P. Š. po sklepu III P 1025/2013 z 18. 5. 2016 v višini 17,00 EUR. Celotni pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 3.667,50 EUR in ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

-------------------------------
1 Navedba na 2. strani tožbe.
2 Navedbe v VII. točki tožbe na list. št. 20 v spisu.
3 Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E.
4 Tako tudi: Dunja Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave; Podjetje in delo, 18. 10. 1999.
5 Na tak primer se nanaša sodba in sklep VSRS I Up 161/2016, na katero se opisno sklicuje tožnik v pritožbi. Že zato, ker gre za drugačno - aktivno ravnanje države in ne opustitev, zadevi nista v bistvenih prvinah primerljivi.
6 Namesto odnosa z otrokoma so neločljiv del tožnikovega življenja postali sodni postopki.
7 Če ne že pred tožnikovo odselitvijo.
8 Prim. odločbo VSRS II Ips 14/2016.
9 Več o tem v nadaljevanju obrazložitve.
10 Dobesedno se je izrazil: „Ko sta se začela dajat.“
11 Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za objektivno koristnost stikov, ampak za konkretno subjektivno koristnost stikov.
12 „Stiki sami po sebi otrokoma ne bi bili v škodo, če ne bi bilo materinega manipulativnega ravnanja. Ker jih otroka zavračata, bi lahko povzročili burne, ogrožujoče reakcije; sprememba stanja bi bila v škodo duševnega razvoja obeh otrok.“
13 Na otroka se nanašata dva stavka, na dodelitev v vzgojo in varstvo eden: „Tožnik zahteva, da sodišče dodeli otroka v vzgojo in varstvo njemu, kajti le on bo sposoben za otroka skrbeti, tako da bo otrokoma nudil vse potrebno za nemoten razvoj in šolanje.“
14 Gre za tako imenovano načelo postopnosti oziroma načelo najmilejšega posega.
15 In samo takšne stike je dopustno vzpostavljati. Stiki, ki so otrokom v škodo, so absolutno nedopustni.
16 Prim. argumente v odločbah ESČP Ignaccolo-Zenide proti Romuniji, V.A.M. proti Srbiji, Hokkanen proti Finski in drugih.
17 Čeprav so se kasneje iz številnih razlogov izkazali za zapletene in čeprav so bili vodeni na številnih stopnjah, so bili postopki predolgi. A, kot je bilo pojasnjeno, tožnik odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopkov kot takšne izrecno ne uveljavlja.
18 Pritožbeno sodišče je prepričano, da v škodo tožnika takšnih napak ni bilo.
19 Več časa je minilo od tedaj, bolj je postajal tožnik procesno aktiven.
20 V sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani se v tej (in tudi nižji) starosti otrokovi želji priznava odločilen pomen, prim.: IV Cp 3826/2010 (upoštevanje želje šestnajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 239/2015 (upoštevanje želje šestnajstletnega dekleta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 1932/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega fanta glede dodelitve očetu in obsega stikov z materjo), IV Cp 1678/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega dekleta in trinajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu ter obsega stikov z materjo).
21 Sodba ESČP Plaza proti Poljski, št. 18830/07 in druge.
22 Prim. razloge v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2006) - ZVPSBNO - člen 15
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MDk3