<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1468/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1468.2017

Evidenčna številka:VSL00009081
Datum odločbe:28.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakoncema - deleži zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - skupno premoženje - posebno premoženje - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - dedovanje - dediščina - dediščinska skupnost - napotitev na pravdo - dopolnitev izvedenskega mnenja - prenehanje zakonske zveze - aktivna legitimacija dediča - vlaganja bivšega zakonca po prenehanju zakonske zveze - neupravičena pridobitev - obligacijski zahtevek - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - pasivna legitimacija dedičev - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - predlog za delitev skupnega premoženja - ustavitev pravdnega postopka in nadaljevanje v nepravdnem postopku - predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja - predujem za stroške izvedenca - presoja višine dohodkov in obsega prispevanja obeh zakoncev k nastanku skupnega premoženja - prispevek zakoncev - enotno sosporništvo - nujno sosporništvo

Jedro

Pri ugotavljanju višine deleža, ki pripada nekdanjemu zakoncu na skupnem premoženju, običajno ne gre le za računske operacije, ker vsega ni mogoče številčno izraziti. Pri opisni oceni prispevka posameznega zakonca k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja mora sodišče te prispevke vsebinsko obrazložiti na način, da pravdnim strankam omogoči, da lahko preverijo, ali je sodišče te prispevke upoštevalo in na kakšen način, ki sicer numerično ni ovrednoten.

Če nekateri dediči zahtevek dediča, ki je napoten na pravdo, priznavajo, to pomeni, da se interesi teh dedičev ne razhajajo, so torej enaki in največkrat celo (tesno) povezani z medsebojnimi pravnimi razmerji, glede predmeta sodnega odločanja, zato ti dediči sledijo istemu cilju in imajo enak pravni interes, da dedič, ki je napoten na pravdo, uspe s pravovarstvenim zahtevkom. S tem je izkazan pravni interes dedičev, ki niso bili napoteni na pravdo, da lahko izjemoma nastopajo na aktivni strani, čeprav se s pravovarstvenim zahtevkom uveljavlja sodno varstvo, ki pripada dediču, ki je napoten na pravdo. Če bi pritožbeno sodišče tožbo teh tožnikov zavrglo, kot predlagata v pritožbi toženki, bi hkrati moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ker v pravdi ne bi sodelovali vsi dediči po zapustniku.

Sodna praksa zastopa enotno stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju in da mora tožena stranka določno v odstotku ali ulomku zatrjevati višji delež na skupnem premoženju.

Sodišče lahko pravilno in pravično razdeli (skupno) premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem (skupnem) premoženju. V pravdi se zato odloča le o tem, ali je zapuščina ali del zapuščine skupno premoženje (nekdanjih) zakoncev in če je odgovor pozitiven, kolikšen del skupnega premoženja (ne) spada v zapuščino, ker gre za delež, ki pripada drugemu zakoncu.

Sodna praksa le v izjemnih primerih dopušča delitev skupne lastnine v pravdnem postopku. Gre za primere, ko se izkaže, da bi bilo nesmiselno podvajati postopke, ker med dediči zapustnika in zakoncem zapustnika (ali med nekdanjima zakoncema) ni sporen način delitve in gre za obojestranski predlog, ali če se zahteva izplačilo deleža, pa se s tem predlogom pravdne stranke strinjajo, ali gre za sorazmerno majhna vlaganja in se zahteva plačilo deleža v denarju, ali če gre za vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja, ali pa v primeru nedopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem skupnega lastnika.

Po prenehanju zakonske zveze skupno premoženje več ne obstaja. Vlaganja po prenehanju zakonske zveze ne vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju.

Stranka, ki predlaga dokaz z izvedencem, krije stroške dopolnitve izvedenskega mnenja in stroške zaslišanja izvedenca, razen če je mogoče nasprotni stranki očitati neskrbnost pri izvedbi dokaza.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba in sklep se v izpodbijanem delu (v II., III., IV. in V. tč.) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I D 3/2004 z dne 18. 12. 2012 napotilo prvotožnico na pravdo, da vloži tožbo zoper dediče1, da se ugotovi, da v zapuščino po zapustniku ne sodi 7/14 od zapustnikovih 13/14 nepremičnine parc. št. 589/16 k. o. X, ker to premoženje prestavlja premoženje zapustnikove vdove iz naslova skupnega premoženja med zapustnikom in prvotožnico. Tožniki so s tožbo zahtevali, da se ugotovi, da parc. št. 589/16 k. o. X do 9/10 glede na celoto in parc. št. 585, 588/1 in 588/2, vse k.o. X do 1/3 do celote ter premičnine v deležu do 60/100 ne sodijo v zapuščino po po pokojnem A. A.2, ki je umrl ... 1992. Zahtevali so še, da se ugotovi, da je prvotožnica (so)lastnica teh (posamičnih) premičnin in nepremičnin v navedenih deležih. Za vlaganja, ki so bila opravljena po smrti zapustnika v hišo, ki stoji na parc. št. 589/16 k. o. X, so tožniki zahtevali, da se prvotožnici prizna dodatno lastniški delež do 2/10, podredno pa plačilo 42.800,00 EUR. Tožniki so s (z dodatnim) podrednim zahtevkom še zahtevali plačilo glavnice v višini 219.098,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, kar predstavlja prispevek prvotožnice k povečanju vrednosti nepremičnin, ki so v lasti prvotožnika in četrtotoženca.

2. Prvotožnica je bila zakonska partnerka zapustnika, ostali tožniki in toženci pa so njegovi potomci. Drugotožnica in petotoženka sta hčeri prvotožnice, tretjetožnik, četrtotožnica in prvi štirje toženci pa so nečaki oziroma nečakinje prvotožnice. Zapustnik je sklenil zakonsko zvezo s sestro prvotoženke, s katero je imel šest otrok. Po ženini smrti je zapustnik na podlagi dedovanja in pravnih poslov med dediči postal lastnik do 13/14, četrtotoženec pa do 1/14 parc. št. 489/16 k. o. X3 in parc. št. 585, 588/1 in 588/2, vse k.o. X4 5. Prvotožnica se je z zapustnikom poročila ... 1965 in živela z njim v zakonski zvezi do njegove smrti.

3. Tožniki v tožbi zatrjujejo, da je zapustnik lastnik 13/14, četrtotoženec pa 1/14 nepremičnin. Prvotožnica je na nepremičninah pridobila lastninsko pravico na izviren način, ker je vlagala v nepremičnine, na katerih so bili zgrajeni novi objekti oziroma so obstoječi objekti spremenili identiteto zaradi gradnje. V času trajanja zakonske zveze sta prvotožnica in zapustnik ustvarila naslednje nepremično premoženje: zgradila sta hišo, na naslovu Z. in nadgradila staro kmečko hišo na naslovu M. za eno nadstropje, v kateri sta zamenjala še okna, strešno kritino in izdelala fasado, postavila krušno peč, zgradila sta greznico, silos, popravila sta gospodarsko poslopje in hlev ter zgradila tri garaže. Kupila sta tudi kmetijsko mehanizacijo. V času življenja z zapustnikom so vsi govorili, da je hiša na naslovu Z. od prvotožnice. V gradnjo te hiše je prvotožnica vložila prihodke, pokojnine in svoje posebno premoženje v vrednosti 20.000,00 DEM. Kot dediščino po materi je prejela dve parceli, ki sta bili v naravi delno gramoznica, ki jo je oddajala v najem. Iz gramozne jame je pridobivala material za gradnjo hiše. Prvotožnica je vodila gradnjo hiše. Zapustnik je pri gradnji pomagal le pri ulivanju prve plošče, s traktorjem je kdaj pripeljal kakšen material, kupil je le okna. Po dogovoru z zapustnikom je bil njen dohodek od prodaje mleka iz kmetije. Skupaj sta izpolnjevala obveznosti zapustnika iz izročilne pogodbe, na podlagi katere je zapustnik pridobil v last nepremičnine. Prvotožnica je opravljala vsa gospodinjska dela in kmečka dela v hlevu in na njivah ter travnikih ter skrbela za skupna otroka in otroke zapustnika. Z vlogo z dne 14. 5. 2016 so tožniki po izdelavi izvedenskega mnenja spremenili tožbeni zahtevek6. Tožniki so v vlogi zatrjevali, da je prvotožnica hišo na naslovu Z. zgradila s svojim posebnim premoženjem, zato je njen delež na parc. št. 589/16 k.o. X 7/10, tudi ob upoštevanju vrednosti lastniških deležev zapustnika in četrtotoženca na tej nepremičnini. Ker je prvotožnica dokazala vlaganja v to hišo tudi po smrti zapustnika v višini 42.800,00 EUR, ji pripada še dodatni solastniški delež do 2/10 do celote in je zato lastnica parc. št. 589/16 k.o. X do 9/10. V primeru, da sodišče tega deleža iz naslova vlaganj prvotožnici ne bo priznalo, so tožniki podredno zahtevali, da toženci plačajo prvotožnici 42.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Tožniki so še zatrjevali, da je prvotožnica na podlagi vlaganj v izgradnjo objektov na parc. št. 585, 588/1 in 588/2, vse k. o. X v času zakonske zveze pridobila lastninsko pravico izvirno do 1/3 ob upoštevanju tudi vrednosti lastniških deležev zapustnika in četrtotoženca na teh nepremičninah in vložka zapustnika v skupno premoženje.

4. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da nepremičnine parc. št. 589/16, k. o. X in parc. št. 585/0, 588/1 in 588/2, vse k. o. X ter premičnine: traktor, nakladalka za seno, puhalnik, cisterna za gnojnico, sadilec krompirja, obračalnik, plug, kultivator, brana, hladilnik mleka, mešalec za beton, pralni stroj letnik 1970, zamrzovalna skrinja 540 l (letnik 1978) in molzni stroj, vse do 40/100 ne sodijo v zapuščino po zapustniku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I D 3/2004 in se iz te zapuščine izločijo ter da je prvotožnica lastnica teh (posamičnih) premičnin in nepremičnin do 40/100 (II in III točka izreka sodbe). V IV. točki izreka sodbe je odločilo; "V presežku (po prvih dveh točkah zahtevka glede premičnin: en traktor, kosilnica in trosilec za gnoj in po 3. točki zahtevka glede plačila 42.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013 dalje do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne." Tožencem je naložilo, da so nerazdelno dolžni povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 238,08 EUR (točka V izreka sodbe).

5. Prvotožnica v pritožbi navaja, da so toženci glede nepremičnin parc. št. 885/0, 588/1 in 588/2 vse k. o. X, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo s pripadajočimi gospodarskimi objekti na naslovu M. in glede premičnin zatrjevali, da niso skupno premoženje zapustnika in prvotožnice, ker so bila vlaganja v te nepremičnine in nakupi teh premičnin plačani iz posebnega premoženja zapustnika, ki ga je pridobil s prodajo nepremičnin, ki so bile njegovo posebno premoženje in s finančno pomočjo četrtotoženca. Glede nepremičnine parc. št. 589/16 k. o. X, ki v naravi predstavlja hišo na naslovu Z., so toženci navajali, da ne gre za skupno premoženje in da je bil prispevek zapustnika vsaj 1/2 ali več. Sodišče zato ni imelo podlage za odločitev, da je delež zapustnika na skupnem premoženju višji od 1/2, ker toženci niso dali ugovora, da je zapustnikov delež na skupnem premoženju višji od 1/2. Na podlagi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih7 je določena izpodbojna domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Po ustaljeni sodni praksi8 ugovor izključne lastnine ne vsebuje tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Glede vlaganj v nepremičnino parc. št. 589/16 k. o. X so toženci dali ugovor, v katerem so zatrjevali, da je zapustnikov delež na tem skupnem premoženju višji, vendar pa je tak ugovor nedoločen, ker v njem ni določen odstotek oziroma ulomek višjega deleža zapustnika na tem skupnem premoženju. Sodišče je pri določitvi deležev na skupnem premoženju premalo upoštevalo; da je tožnica skrbela za šest nečakov in za skupna otroka, da je poleg službe delala na kmetiji, da je finančno in fizično pomagala pri adaptaciji in vlaganjih v nepremičnine, da je dvaintrideset let prejemala redne dohodke iz delovnega razmerja in nato pokojnino in še honorarne dohodke, da je bil zapustnik manj časa zaposlen, da ni prejemal pokojnine, ostali dohodki zapustnika od prodaje krompirja, govejega mesa in mleka, pa so rezultat tudi dela prvotožnice. Zapustnik je imel čas in denar za svoje potrebe. Privoščil si je počitek, denar je porabljal v gostilnah, medtem ko je prvotožnica skrbela za dom in družino. Sodišče pravilno ugotavlja (tretji odstavek na strani 17 sodbe), da toženci niso dokazali, da je bila kupnina od prodaje zapustnikovih nepremičnin, ki so bile njegovo posebno premoženje, vložena v obnovo objektov, v nadaljevanju sodbe (zadnji odstavek na strani 24 sodbe) pa ugotavlja, da je posebno premoženje namenil v ustvarjanje skupnega premoženja. Sodišče ugotavlja, da je prvotožnica prispevala kot posebno premoženje znesek privarčevanih denarnih sredstev iz naslova plač do poroke, najemnine in denar od prodaje gramoznice in material iz gramoznice, vendar iz sodbe ne izhaja, v kakšnem obsegu je sodišče ta vložek upoštevalo pri deležu prvotožnice na skupnem premoženju. Toženci niso opredeljeno ugovarjali trditvi prvotožnice, da je prihranke v višini 20.000,00 DEM prispevala v skupno premoženje. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi priče B. B., da je te prihranke izničila inflacija, čeprav je prvotožnica priložila račune, ki dokazujejo, da je s tem denarjem kupila gradbeni material in plačala gradbene storitve. Deleži zakoncev se na skupnem premoženju ugotavljalo celovito, vendar je glede na okoliščine konkretnega primera treba nepremičnino parc. št. 589/16 k. o. X obravnavati ločeno, glede na preostalo skupno premoženje. Obstoj darilne pogodbe, ki ni prerekana, izkazuje darilni namen zapustnika in četrtotoženca v korist prvotožnice glede te nepremičnine, ki pa ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Navedeno dejstvo potrjuje, da so vsi vedeli, da gre za hišo prvotožnice9. V konkretnem primeru je obstajal sporazum med zapustnikom in četrtotožencem ter prvotožnico, da postane prvotožnica izključna lastnica parc. št. 589/16. Glede na tak dogovor tudi sodna praksa10 dopušča odstop od enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja. Sodišče je zavrnilo zahtevek prvotožnice za en traktor, ni pa navedlo, ali je zahtevek zavrnilo za mali ..., kupljen leta 1969, ali veliki ... kupljen leta 1983. Iz zavrnilnega dela sodbe ni razvidno, da bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede izločitve višjega deleža vtoževanih nepremičnin in premičnin iz zapuščine ter glede ugotovitve, da je prvotožnica lastnica nepremičnin na tem višjem deležu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožnica solastnica dodatnih 2/10 nepremičnine parc. št. 589/16 k. o. X iz naslova gradnje v družinski skupnosti oziroma dogovora o skupni gradnji. Sodna praksa11 potrjuje, da v primeru, ko gre za člane ožje ali širše družinske skupnosti običajno manjka ne le oblika, ampak tudi poseben dogovor, vendar pa se dogovor o skupni gradnji na podlagi sorodstvenih razmerjih in konkludentnih dejanj v takšnih primerih domneva. Neutemeljeno je zavrnjen tudi podredni kondikcijski zahtevek v višini 42.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje stopnje se je v tem delu zmotno sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 269/2014, kjer je bil predmet revizijske presoje povrnitev vrednosti vlaganj, ki so bila opravljena v času trajanja zakonske zveze, ne pa vrednost vlaganj, ki so bila izvedena po prenehanju zakonske zveze. Po prenehanju zakonske zveze skupno premoženje ne nastaja več. Vlaganja posameznega zakonca v to premoženje po razpadu zakonske zveze na višino deležev ne morejo vplivati, prikrajšani pa ima obligacijski zahtevek12. Zmotna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka, ker niso pojasnjeni razlogi, na podlagi katerih so tožniki v pravdi uspeli le s 30%.

6. Prvo in tretjetoženki13 v pritožbi navajata, da drugotožnica, tretjetožnik in četrtotožnica niso izkazali pravnega interesa za vložitev tožbe, zato ne morejo nastopati na aktivni strani. Tudi če se ti tožniki strinjajo s tožbenim zahtevkom prvotožnice, bi morali nastopati na strani tožencev, tako kot drugotoženec, ki je pripoznal tožbeni zahtevek. Zapuščinsko sodišče je na pravdo napotilo samo prvotožnico zaradi ugotovitve njenega deleža na skupnem premoženju. Ostali tožniki niso bili napoteni na pravdo. Ti tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo. Tudi tožba in sodba ne vpliva na pravni položaj teh tožnikov. Tožbo bi bilo treba v tem delu zavreči. Tretjetožnik in četrtotoženka sta že podala dedni izjavi, s katerima sta se odpovedala pravici do uveljavitvi nujnega deleža. Izjavi sta nepreklicni, kot to določa 138. člen Zakona o dedovanju14. Iz 9. člena darilne pogodbe, pogodbe o razdelitvi solastnine in dedne odpovedne pogodbe z dne 16. 6. 1971 izhaja, da so se tretjetožnik, drugotoženec, tretjetoženka, četrtotožnica in prvotoženka v zvezi z darili, ki so jih prejeli po navedeni listini, odpovedali še karkoli zahtevati iz dediščine po zapustniku. Sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1503/2010, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Prvotožnica v tej pravdi uveljavlja enak zahtevek, kot ga je postavila že v citirani pravdi. Obstaja subjektivna in objektivna identiteta tožbenih zahtevkov. Tožnica je le spremenila delež na nepremičnini, ki ga uveljavlja, vse ostale okoliščine so enake. Izvedenka pri cenitvi ni upoštevala dejanskega stanja nepremičnin, zato ni pravilno ocenilo vrednosti nepremičnin, ni izvedla pravilne revalorizacije zneskov, ni upoštevala navedb pravdnih strank in predloženih dokazov. Na pripombe tožencev na ugotovitve iz izvedenskega mnenja tekom postopka ni bilo odgovorjeno. Sodišče je pozvalo tožence, da založijo predujem, čeprav so dokaz z izvedencem predlagali tožniki, zato toženci niso bili dolžni plačati predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja. Stroški dopolnitve izvedenskega mnenja bremenijo stranko, ki je predlagala dokaz z izvedencem15. Izvedenka je nekritično povzela v mnenju izpovedbe drugotožnice, ni preverjala listinskih dokazov, ali potrjujejo njene navedbe, da je ves gradbeni material plačala prvotožnica. Iz listin ne izhaja, da je prvotožnica kupila keramične ploščice, ker se računi z dne 25. 4. 2000 glasijo na drugotožnico. Računi niso predloženi za celotno gradnjo hiše na naslovu Z., pa tudi druge listine vlaganj prvotožnice v to stanovanjsko hišo ne potrjujejo. Popravilo hleva, izgradnja garaž, izdelava greznice, popravilo gospodarskega poslopja, je izvedenka nekritično povzela iz tožbe, navedbe tožencev pa je prezrla. Greznico je plačal četrtotoženec, kar izvedenka ni upoštevala. Napačno je bila tudi valorizirana vrednost hiše na naslovu M.16. Iz fotografij in na podlagi ogleda izhaja, da so objekti na naslovu M., v slabem stanju, niso vzdrževani, ni vidnih nobenih vlaganj, zagotovo pa ne v vrednosti, kot jih je ocenila izvedenka. Če bi bila vlaganja vredna 110.780,00 EUR, kot jih je ocenila izvedenka, bi bilo stanje stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja, greznice, garaž in hleva drugačno, kot pa je bilo ugotovljeno na ogledu. Zgornje nadstropje je neizdelano, ostrešje nima izolacije, stopnice so stare in lesene, stene v zgornjem nadstropju niso ometane, soba v nadstropju je vlažna. Na ogledu je bilo mogoče opaziti, da na hiši v zadnjih petdesetih letih ni bilo nič novega narejenega. Sporen je tudi datum izdelave fasade, čeprav ga je izvedenka ovrednotila kot vlaganje tožnice in tudi ta vložek je ocenjen previsoko, enako kot krušna peč, katere vrednost je bila tudi zmotno revalorizirana. Pritožnici se v pritožbi sklicujeta na pripombe, ki so jih dali toženci na izvedensko mnenje v vlogi 18. 1. 2016. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenko na naroku, kot so predlagali toženci. Ker izvedenka ni bila zaslišana, je bila tožencem kršena pravica do izjave. Sodišče je nekritično dokazno ocenilo prispevek prvotožnice k skupnemu premoženju in ji priznalo 40/100, čeprav tega prispevka prvotožnica ni izkazala. Sodišče v tem postopku ne more razdeliti skupnega premoženja, lahko le ugotovi deleža, ki ga imata oziroma sta imela zakonca na skupnem premoženju, kar je tudi v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. Sodišče je zmotno že delilo skupno premoženje in prvotožnici priznalo (so)lastninski delež na nepremičninah in premičninah, kar ni dopustno.

7. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali, da se pritožba toženk zavrže oziroma podrejeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

9. Prvotožnica je v pravdni zadevi I P 1503/2010, kjer so bili toženi vsi dediči zapustnika,17 zahtevala, da se ugotovi, da je izključna lastnica parc. št. 589/16 k. o. X. Pravna podlaga njenega zahtevka je bila darilna pogodba z dne 7. 12. 1977 (ki je bila sklenjena med prvotoženko ter zapustnikom in četrotožencem), gradnja na tujem zemljišču in priposestvovanje. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da nepremičnina spada v skupno premoženje prvotožnice in zapustnika. Pritožba toženk zato neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (res iudicata). Obstaja subjektivna, ne pa tudi objektivna identiteta tožbenih zahtevkov. Nova tožba pa je vedno dopustna, če se opre na drug tožbeni temelj, čeprav je ta obstajal že v času prejšnjega postopka18.

10. Pritožba prvotožnice utemeljeno navaja, da iz zavrnilnega dela sodbe (točka IV) ne izhaja, za kateri traktor (za mali ..., kupljen leta 1969 ali veliki ... kupljen leta 1983) je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevki ugodilo in za kateri traktor je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz izreka zavrnilnega dela sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede izločitve višjega deleža zahtevanih nepremičnin in premičnin iz zapuščine ter glede ugotovitve, da je prvotožnica lastnica teh (ne)premičnin na tem višjem deležu.

11. Stranka, ki predlaga dokaz z izvedencem, krije stroške dopolnitve izvedenskega mnenja in stroške zaslišanja izvedenca, razen če je mogoče nasprotni stranki očitati neskrbnost pri izvedbi dokaza. Dokaz z izvedencem so predlagali tožniki, zato je sodišče neutemeljeno zahtevalo od tožencev, da založijo predujem za plačilo stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja in zaslišanje izvedenke. Toženci so dali konkretne in relevantne ugovore, s katerimi so dokazovali, da so ugotovitve izvedenke nepravilne in da je izvedensko mnenje nepopolno. Sodišče se do teh ugovorov tožencev v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, le navedlo je, da je "izvedensko mnenje strokovno, jasno in popolno izdelano."19 Na te pripombe tožencev bo morala odgovoriti izvedenka v novem sojenju, predujem za plačilo stroškov dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma za zaslišanje izvedenke, pa morajo plačati tožniki, ki so predlagali izvedbo tega dokaza20.

12. Pritožba prvotožnice utemeljeno opozarja na nasprotja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče v tretjem odstavku na strani 17 obrazložitve sodbe in sklepa21 ugotavlja, da "stranke in priče niso izpovedale, da bi zapustnik za adaptacijo kmetije oziroma v izgradnjo nove hiše dal denar od prodaje nepremičnin, ki so njegovo premoženje. Tako sodišče sklepa, da je zapustnik dal denar za navedene posege iz sredstev pridobljenih z delom v času trajanja skupnega življenja (s prvotožnico)." V zadnjem odstavku na strani 24 obrazložitve sodbe in sklepa pa sodišče ugotavlja, da je pri deležu zapustnika na skupnem premoženju upoštevalo, da je "deloma denar s prodajo drugih nepremičnin iz svojega posebnega premoženja vložil v ustvarjanje skupnega premoženja." Sodišče se bo moralo v novi sodbi določno opredeliti, ali je zapustnik vložil v skupno premoženje denarna sredstva, ki jih je dobil od prodaje nepremičnin, ki so bile njegovo posebno premoženje. Če bo odgovor negativen, bo treba skrbno pojasniti razloge, zaradi katerih v trajanju zakonske zveze zapustnik, glede na ugotovljena številna gradbena dela na nepremičninah in omejen obseg denarnih sredstev (obeh) zakoncev (zapustnik je bil zaposlen devet let, prejemal je nizko plačo, po izgubi zaposlitve ni prejemal pokojnine, dohodke je dobival le z delom na kmetiji in s prodajo nepremičnin; prvotožnica pa je imela nizko plačo in kasneje nizko pokojnino, kljub zatrjevanem dejstvu, da je imela dodatne dohodke z delom v vrtcu v času upokojitve in z oddajanjem in prodajo gramoznice), teh denarnih sredstev ni vložil v skupno premoženje.

13. Prvotožnica utemeljeno izpostavlja v pritožbi, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, v kakšni meri je njeno posebno premoženje (privarčevan denar do sklenitve zakonske zveze, najemnine z oddajo gramoznice, prodaja gramoznice in pridobljeni material iz gramoznice za gradnjo hiše) vplivalo na določitev njenega deleža na skupnem premoženju. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi priče B. B., ki je izpovedal, da je prihranke prvotožnice v višini 20.000,00 DEM izničila inflacija. Pritožba prvotožnice pa protispisno zatrjuje, da toženci niso opredeljeno zatrjevali, da prvotožnica teh prihrankov ni imela22. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so neutemeljena pričakovanja prvotožnice (in tudi toženk), da bi moralo sodišče z matematično natančnostjo ovrednotiti vse prispevke nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju, še posebej glede na trditveno podlago in dokaze, ki so jih predlagale pravdne stranke. Določene prispevke je mogoče ovrednotiti v denarju, na primer: plačo in pokojnino, denarna sredstva pridobljena s prodajo nepremičnin, vrednost nepremičnin iz posebnega premoženja zapustnika, na katerih stojita hiši, vlaganja v hiši in druge gradbene objekte, najemnine iz naslova oddaje nepremičnin, ki so bile posebno premoženje prvotožnice in uporabo materiala iz gramoznice, do neke mere vsaj primerjalno zaslužke pridobljene s prodajo proizvodov iz kmetije. Ostali prispevki (nekdanjih) zakoncev se lahko ocenijo le opisno. Pri ugotavljanju višine deleža, ki pripada nekdanjemu zakoncu na skupnem premoženju, običajno ne gre le za računske operacije, ker vsega ni mogoče številčno izraziti23. Pri opisni oceni prispevka posameznega zakonca k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja, mora sodišče te prispevke vsebinsko obrazložiti na način, da pravdnim strankam omogoči, da lahko preverijo, ali je sodišče te prispevke upoštevalo in na kakšen način, ki sicer numerično ni ovrednoten.

14. Dediščina predstavlja skupno premoženje dedičev. Na skupni lastnini deleži niso določeni. Dediči so zato enotni sosporniki (196. člen Zakona o pravdnem postopku24), ker je treba sporno pravno razmerje v zvezi z dediščino, ki je predmet sodnega odločanja, urediti na enak način za vse dediče. Sodna praksa je enotna25, da morajo biti v pravdi udeleženi vsi dediči kot toženci, čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva, da se preko enotnosti postopanja za vse udeležence materialnopravnega razmerja, zagotovi enaka rešitev spora26. Odločilno je torej, da morajo v pravdi nastopati vsi dediči, ker je treba spor rešiti enako za vse dediče, kar dopušča sklep, da ni odločilno, ali dediči nastopajo na aktivni ali pasivni strani. Če nekateri dediči zahtevek dediča, ki je napoten na pravdo, priznavajo, to pomeni, da se interesi teh dedičev ne razhajajo, so torej enaki in največkrat celo (tesno) povezani z medsebojnimi pravnimi razmerji, glede predmeta sodnega odločanja, zato ti dediči sledijo istemu cilju in imajo enak pravni interes, da dedič, ki je napoten na pravdo, uspe s pravovarstvenim zahtevkom. S tem je izkazan pravni interes dedičev, ki niso bili napoteni na pravdo, da lahko izjemoma nastopajo na aktivni strani, čeprav se s pravovarstvenim zahtevkom uveljavlja sodno varstvo dediča, ki je napoten na pravdo27. Tak način sodelovanja dedičev na aktivni strani v napotitveni pravdi je neobičajen in tudi hibrid, glede na sodno prakso, kjer na pasivni strani sodelujejo vsi dediči, ki s sklepom zapuščinskega sodišča niso bili napoteni na pravdo. Procesnopravni namen te pravde je, da se na enak način za vse dediče ugotovi, katere (ne)premičnine ne spadajo v zapuščino in v kakšnem deležu, da se bo zapuščinski postopek lahko nadaljeval, zato v tem primeru niso kršena pravila o nujnem sosporništvu, saj so udeleženci materialnopravnega razmerja porazdeljeni na aktivno in pasivno stran, glede na interese, ki jih zasledujejo v okviru iste skupnosti. Iz teh razlogov bi prišlo do nesorazmernega posega v pravice (vsaj) prvotožnice, če bi sodišče tožbo teh tožnikov zavrglo, kot predlagata toženki v pritožbi, saj bi bilo treba v takšnem primeru tožbeni zahtevek zavrniti, ker v pravdi ne bi sodelovali vsi dediči po zapustniku in ne bi bila tožena prava stranka.

15. Toženki v pritožbi zatrjujeta, da so se tretjetožnica in četrtožnika ter prvotoženka, drugotoženecin tretjetoženka leta 1971 odpovedali iz dediščine po zapustniku zahtevati dedni delež. Tožniki pa v odgovoru na pritožbo predlagajo, da se pritožba toženk zavrže, ker sta iz naslova daril po pokojnem dedno odpravljeni in nimata več interesa za pritožbo. Pritožbi ne navajata, da bi zapuščinsko sodišče ugotovilo, da navedene pravdne stranke niso (več) dediči. V pravdnem postopku niso bile predložene izjave o odpovedi dediščini, pritožbi tudi ne navajata, da bi v zapuščinskem postopku obstajal spor o tem, da so dediči po zapustniku vse stranke tega postopka, zato so navedeni ugovori oziroma predlogi neutemeljeni.

16. Sodišče prve stopnje je zapustniku priznalo 60 % delež, prvotožnici pa 40 % delež na skupnem premoženju. Sodišče je v sodbi pojasnilo (nekatera) dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je zapustnikov delež na skupnem premoženju višji kot pripada prvotožnici, ni pa pojasnilo, kakšen delež zapustnika na skupnem premoženju so zatrjevali toženci. Prvotožnica zatrjuje, da toženci niso določno zatrjevali, kolikšen je delež zapustnika oziroma koliko je njihov delež višji kot delež prvotožnice na skupnem premoženju, zato za njih velja zakonska domneva iz 59. člena ZZZZDR, ki določa, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Sodna praksa zastopa enotno stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju28 in da mora tožena stranka določno v odstotku ali ulomku zatrjevati višji delež na skupnem premoženju29.

17. Delitev skupnega premoženja v pravdi je izjema, ker se odloči o načinu delitve v nepravdnem postopku in še to le v primeru, če se skupni lastniki o načinu delitve ne morejo sporazumeti (primerjaj s 70. členom SPZ v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ). Sodišče lahko pravilno in pravično razdeli (skupno) premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju30. V pravdi se zato med dediči zakonca in drugim zakoncem odloča le o tem, ali je zapuščina ali del zapuščine skupno premoženje (nekdanjih) zakoncev in če je odgovor pozitiven, kolikšen del skupnega premoženja (ne) spada v zapuščino, ker gre za delež, ki (na celotnem) skupnem premoženju pripada drugemu zakoncu. Sodna praksa le v izjemnih primerih dopušča delitev skupne lastnine v pravdnem postopku. Gre za primere, ko se izkaže, da bi bilo nesmiselno podvajati postopke, ker med dediči zapustnika in zakoncem zapustnika (ali med nekdanjima zakoncema) ni sporen način delitve in gre za obojestranski predlog, ali če se zahteva izplačilo deleža, pa se s tem predlogom pravdne stranke strinjajo, ali gre za sorazmerno majhna vlaganja in se zahteva plačilo deleža v denarju, ali če gre za vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja, ali pa v primeru nedopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem skupnega lastnika31. Pravdni postopek se tudi ob izkazanih predpostavkah, zaradi odločanja o delitvi skupne lastnine, ne sme nerazumno podaljšati, saj je delitev skupne lastnine predmet posebnega nepravdnega postopka, če med skupnimi lastniki ni sporazuma o načinu delitve. Sodišče mora v novem sojenju ugotoviti in se opredeliti, ali te posebne (izjemne) predpostavke obstajajo in ali bi se s tem bistveno podaljšal pravdni postopek. Pritožbeno sodišče meni, da predstavljene posebne predpostavke v tem sporu niso izkazane32, tudi ne iz razloga, ker je četrtoženec dedič (eden od skupnih lastnikov) in hkrati tudi solastnik nepremičnin do 1/14, pa tudi nepremičnine uporabljajo različni dediči33. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na priznanje solastninskega deleža prvotožnici na (ne)premičninah, ki so bile pridobljene v trajanju zakonske zveze z zapustnikom in podredni denarni zahtevek na plačilo vrednosti premoženja pridobljenega v času te zakonske zveze34, sta dejansko predloga, s katerima tožniki (in ne le prvotožnica) zahtevajo delitev skupne lastnine, s tem, da se prvotožnici prizna na vsaki (ne)premični stvari, ki je v skupni lastnini, solastniški delež oziroma da se ji izplača protivrednost tega deleža. O delitvi skupne lastnine se odloča po pravilih nepravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj zato v tem delu pravdni postopek ustavi in po pravnomočnosti sklepa nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka (prvi odstavek 21. člena ZPP).

18. Enotno stališče sodne prakse je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranjajo pa položaja posebnega premoženja; prav tako ne morejo vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja35. Ali povedano bolj konkretno. Vložki posebnega premoženja prvotožnice v skupno premoženje, ji ne dajejo pravice do višjega deleža na nepremičnini parc. št. 589/16 k. o. X, ker je treba ovrednotiti njene prispevke na celotnem skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja36, da zapustnik ni vložil denarja iz posebnega premoženja v izgradnjo nove hiše, da pa je s četrtotožencem plačal izgradnjo garaž, silosa, strehe na hlevu in krušne peči ter posamezne premične stvari37. Odločilna je ugotovitev, ali je bil denar, ki ga je dobil zapustnik s prodajo posebnega premoženja, porabljen za skupne potrebe nekdanjih zakoncev, ali ga je zapustnik (enako velja za prvotožnico) hranil in dejansko uporabljal le za lastne potrebe, ali pa je s tem denarjem pridobil novo posebno premoženje (realna subrogacija). Treba je ugotoviti, ali so se denarna sredstva zapustnika in prvotožnice, ki so bila pridobljena iz posebnega premoženja, pomešala z denarjem, ki sta ga zakonca pridobila z delom in so bila zato porabljena za ohranitev ali povečanju skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je gradnjo nove hiše vodila prvotožnica, da ji je zapustnik pri posameznih delih pomagal, zato je treba ta njuna dela vrednostno oceniti kot prispevek k povečanju skupnega premoženja. Enako velja tudi glede premičnin. Pritožba prvotožnice pa neutemeljeno zatrjuje, da toženci niso opredeljeno izpodbijali trditve tožnikov, da je imela prvotožnica prihranke iz naslova posebnega premoženja. Treba bo tudi upoštevati, da je četrtotoženec solastnik nepremičnin, kar pomeni, da je treba skrbno dokazno oceniti njegove trditve, da je prispeval k gradnji posameznih objektov in v kakšnem obsegu, za katere sicer tožniki trdijo, da so izključno rezultat dela in prispevkov nekdanjih zakoncev.

19. Vlaganja zakonca v skupno premoženje po prenehanju zakonske zveze zaradi smrti drugega zakonca, lahko dajejo vlagatelju pravico do obligacijskega zahtevka. Po prenehanju zakonske zveze skupno premoženje več ne obstaja, zato je pravna podlaga lahko le neupravičena obogatitev dedičev na eni strani in prikrajšanje vlagatelja (zakonca, dediča) na drugi, kar mu daje upravičenje, da zahteva od ostalih dedičev, da mu povrnejo dosežene koristi38. Vlaganja po prenehanju zakonske zveze ne vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju39. Prvotožnica pa dogovora z dediči o vlaganjih v hišo na naslovu Z. po razpadu zakonske zveze ni dokazala, zato ni pridobila stvarnopravnih upravičenj v višini njenega vložka v izgradnjo hiše, teh upravičenj pa tudi ni dobila zaradi sorodstvenih razmerij s skupnimi lastniki, kot to zatrjuje.

20. V zvezi z gradnjo (nove) hiše na naslovu Z., je treba ugotoviti, katera dela so bila na hiši opravljena do smrti zapustnika in katera po njegovi smrti ter kakšna je njihova vrednost. Računi le potrjujejo, da je gradnjo nove hiše vodila prvotožnica, ne pa tudi (že), da je prvotožnica v gradnjo vložila posebno premoženje. Če je hiša skupno premoženje, ni odločilno, kdo od zakoncev je plačal račune, saj je treba skupno premoženje ocenjevati kot celoto, saj je pomembno le, kakšen je prispevek posameznega zakonca k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vlaganja v skupno premoženje ni mogoče presojati ločeno po posameznih stvareh40.

21. Sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo, da se zavrne zahtevek na priznanje povečanega solastniškega deleža prvotožnici za vlaganja v novo hišo (parc. št. 589/16 k. o. X) po smrti zapustnika (do 2/10 celote). Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih bi bila takšna odločitev pravilna. Postavljen je bil tudi podredni zahtevek, da so toženci dolžni prvotožnici plačati vrednost teh vlaganj iz naslova neupravičene obogatitve, ta zahtevek pa ni v zvezi z napotitvenim sklepom. Dejansko odločanje o tem zahtevku predstavlja zastoj za nadaljevanje zapuščinskega postopka, zato je zaradi načela ekonomičnosti postopka morda smiselno, da se ta zahtevek izloči iz skupnega obravnavanja (glej tretji odstavek 182. člena ZPP), posebej ker tožniki niso navedli nobenih razlogov, zaradi katerih bi odločitev o tem tožbenem zahtevku vplivala na nadaljevanje zapuščinskega postopka oziroma na odločanje v tem postopku. Gre za terjatev, ki jo ima prvotožnica do skupnosti dedičev, kateri tudi sama pripada.

22. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju pojasnjuje razloge, zaradi katerih bo prvotožnica šele z določitvijo dednih deležev lahko zoper posamezne dediče uspešno uveljavila terjatev iz naslova vlaganj po smrti zapustnika v hišo na naslovu Z.41. Zapustnikovi upniki uveljavljajo terjatve zoper zapustnikove dediče v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku. Dediči odgovarjajo za dolgove od trenutka smrti zapustnika, zato upniki niso dolžni čakati na rezultat zapuščinskega postopka. Upnik torej lahko toži dediče tudi, če ni še sklepa o dedovanju42. Dediči so solidarni dolžniki, niso pa enotni sosporniki, ko so toženi kot dolžniki zapustnikovega dolga43. Pasivno legitimiran je vsak dedič, če se ni odpovedal dediščini. Šele sklep o dedovanju pa določa višino dednega deleža, kar pa je relevantno dejstvo glede na določbo 142. člena ZD, ki določa obseg odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Dediščinska skupnost nastane z uvedbo dedovanja, takoj ko je dedičev več in oporočitelj ni že sam opravil delitve vseh stvari in pravic iz zapuščine mednje. Dediščinska skupnosti pa razpade, ko se zapuščina razdeli med dediče in dediči postanejo lastniki ali solastniki na posamezni stvari ali prejmejo denarno izplačilo njihovega dednega deleža od sodedičev, če niso prenesli dednega deleža na drugega sodediča. Dedič sme pred delitvijo prenesti dedni delež le na sodediča, pogodba o prenosu dednega deleža na tretjo osebo pa zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene pravice (glej prvi in drugi odstavek 146. člena ZD). Do delitve je zapuščina posebno premoženje, ki je ločeno od premoženja dedičev. Dediči so zato sodediči vse do delitve zapuščine. Do delitve zapuščine so pravice dedičev enotne in nedeljive, dediči imajo le svoje deleže v skupnosti dedičev44. Za dediče po zapustniku v tem postopku se še ne ve, kakšni so njihovi deleži, skupna lastnina še vedno obstaja in ni razdeljena. Zaradi teh razlogov je obveznost dedičev do terjatve prvotožnice, ki je tudi sama dedinja po zapustniku, vezna na določitev dednih deležev, čeprav načeloma velja, da upnik, ki ni dedič, lahko vloži tožbo zoper dediče še pred določitvijo njihovih dednih deležev. Glede dolgov zapustnika ne velja skupna lastnina, kar pomeni, da upnik lahko toži posameznega dediča, vendar je višina obveznosti dediča omejena na vrednost njegovega dednega deleža (prvi odstavek 142. člena ZD). Iz teh razlogov ni ekonomično, da bi se o obligacijskem zahtevku na plačilo vlaganj v novo hišo po smrti zapustnika, odločalo v tem postopku.

23. Zaradi vlaganj v staro hišo M., ki je bila pred vlaganji posebno premoženje in last zapustnika (in četrtotoženca), je ta nepremičnina lahko postala skupno premoženje zakoncev, če se bo znova (tudi) po dopolnitvi izvedenskega mnenja potrdilo, da je na nepremičnini, zaradi vlaganj zakoncev, nastala nova stvar in se je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj nekdanjih zakoncev bistveno zvišala45. Sodišče bo moralo naložiti izvedenki, da se opredeli glede konkretnih pripomb, ki so jih dali toženci glede ocenjene vrednosti vlaganj v hiši in druge gradbene objekte, kar deloma ponavljata toženki tudi v pritožbi, predvsem pa bo moralo sodišče imeti jasno predstavo že pred dopolnitvijo mnenja, katera vlaganja, ki so bila opravljena z delom in premoženjem zakoncev, šteje za dokazana, da bo lahko dalo izvedenki natančna navodila za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da pri višini deleža zakoncev na skupnem premoženju, ni odločilno, kdo je vlagal (npr. plačeval račune) v posamezni del skupnega premoženja, skupno premoženje je tudi tisto, pri katerem eden od zakoncev ni sodeloval46.

24. Upravljanje z denarjem, ki ga zakonca pridobita z delom, je v zakonskih zvezah različno urejeno. Zakonca imata lahko denar skupaj in ga skupaj porabljata za potrebe življenjske skupnosti, lahko si ga razdelita za kritje življenjskih potreb oziroma se dogovorita, da vsak krije del potreb življenjske skupnosti47, ali pa razpolagata z denarjem in krijeta skupne potrebe na drug način. Bistveno je, da je izkazan obstoj življenjske in ekonomske skupnosti, kar pomeni, da z denarjem pridobljenem z delom zagotavljata kritje potreb življenjske skupnosti in na ta način ohranjata in povečujeta skupno premoženje, s svojimi ravnanji pa lahko tudi zmanjšujeta obseg skupnega premoženja. Če vsak zakonec razpolaga s svojimi prihodki iz dela, se lahko izkaže kot relevantno, ne le kakšna je bila višina njegovih prihodkov, marveč tudi kolikšen del teh prihodkov je namenil k ohranjanju in povečanju (katerega koli dela) skupnega premoženja.

25. Drugi odstavek 350. člena ZPP omejuje pritožbeno sodišče na preizkus sodbe sodišča prve stopnje le v mejah pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do dejanskih trditev, ki so jih pravdne stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, pa niso bile predmet pritožbenega izpodbijanja, čeprav se sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu do teh sicer relevantnih trditev ni opredelilo. Pritožnice v pritožbah morda sodbe in sklepa v tem delu niso izpodbijale, ker so utemeljeno pričakovale, da bo sodba iz drugih razlogov razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato mora sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevati in se v sodbi opredeliti do vseh relevantnih trditev, s katerimi pravdne stranke zatrjujejo prispevke nekdanjih zakoncev k ohranjanju, povečanju in zmanjšanju skupnega premoženja, saj bodo pravdne stranke novo sodbo lahko izpodbijale prav iz teh razlogov. Pritožbeno sodišče se zato v nadaljevanju opredeljuje le do tistih dejanskih ugotovitev, ki so predmet pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče se je deloma že opredelilo glede teh pritožbenih navedb prvotožnice in toženk48. Zmotna je teza tožencev, da se vlaganja v hišo, hlev, garažo, greznico, gospodarsko poslopje, silos lahko dokazujejo le z računi. Bistveno je, da se dokaže, da so bili objekti dograjeni ali zgrajeni in je (tudi zaradi vrednosti vlaganj) nastala nova stvar z delom ali denarjem iz skupnega premoženja, v katerega je bil lahko pomešan tudi denar pridobljen iz posebnega premoženja nekdanjih zakoncev, s tem, da so bili objekti zgrajeni na nepremičninah last zapustnika in četrtotoženca. Pritožba toženk izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da četrtotoženec ni plačal izgradnje greznice. Sodišče v sodbi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je v tem delu sledilo izpovedbi petotoženke in ne četrtotoženca, zato bo moralo v novi sodbi, če bo sprejelo enako dokazno oceno, navesti razloge za tako dejansko ugotovitev49. Pri oceni vrednosti krušne peči toženki utemeljeno opozarjata, da ni pojasnjena razlika v oceni vrednosti peči med listino, ki so jo predložili tožniki in vrednostjo, ki jo je določila izvedenka. Tudi dokazna ocena glede izvedbe in kritja stroškov fasade bo zahtevala podrobnejšo obrazložitev.

26. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat navedli, da sta deleža zapustnika in prvotožnice enaka50, hkrati pa so zatrjevali in v prvotnem in spremenjenem tožbenem zahtevku zahtevali, da se prvotožnici prizna delež na skupnem premoženju, ki presega polovični delež. Tudi takšno priznanje in kasnejše zanikanje oziroma dodajanje drugih dejstev je treba upoštevati pri dokazni oceni (primerjaj s tretjim odstavkom 214. člena ZPP), čeprav mora dokazna ocena primarno temeljiti na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP.

27. Toženci zmotno menijo, da so terjatve prvotožnice zastarale. Vlaganja zakonca v skupno premoženje, ki so bila opravljena v času zakonske zveze se presojajo po določbah ZZZDR, vlaganja po razpadu zakonske zveze pa po določbah Obligacijskega zakonika51. Sodna praksa začetek zastaralnega roka za vlaganja v skupno premoženje v času zakonske zveze in po razpadu te skupnosti, veže na sporazum zakoncev o deležih na skupnem premoženju, če pa sporazuma ni, pa na določitev deležev na skupnem premoženju v sodnem postopku. Tako je VSRS v sodbi in sklepu II Ips 180/2004 pojasnilo52, da zastaranje zahtevkov, ki zadevajo skupno premoženje (tudi če so denarni), ne začne, dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju, oziroma če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek. Zastaranje terjatve za vlaganja v skupno premoženje torej začne teči šele z določitvijo deležev na skupnem premoženju, ker šele takrat terjatev postane določljiva. Glede zahtevka, ki se nanaša na določitev deleža prvotožnice na skupnem premoženju, ki je bilo ustvarjeno v času zakonske zveze z zapustnikom, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da gre v tem delu za izviren način pridobitve lastninske pravice, takšni zahtevki pa ne zastarajo. Glede zastaranja terjatve na podlagi dediščinske tožbe iz 141. člena ZD se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje53.

28. Pritožbi sta utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo ter sodbo in sklep54 v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnic se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 V tožbi so na aktivni in pasivni strani zajeti vsi dediči, kot so navedeni v napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča, čeprav je v sklepu določeno, da mora prvotožnica vložiti tožbo zoper ostale dediče.
2 V nadaljevanju zapustnik.
3 Kjer stoji hiša na naslovu, Z.
4 Kjer stoji hiša, garaže in drugi gospodarski objekti na naslovu M.
5 V nadaljevanju nepremičnine.
6 Ki je povzet v 1. tč. tega sklepa.
7 V nadaljevanju ZZZDR.
8 Pritožba se sklicuje na sodbe VSRS in VSL: II Ips 261/2015, II Cp 946/2016, I Cp 1993/2015.
9 Pritožba se sklicuje v tem delu na sodbo VSRS II Ips 399/99, iz katere izhaja, da je od načela pravne celovitosti skupnega premoženja mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere, kot so sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja ali vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja.
10 Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 399/99.
11 Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VSK I Cp 748/2003.
12 Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 490/2002.
13 V nadaljevanju pritožnici oziroma toženki.
14 V nadaljevanju ZD.
15 Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 2060/1999 in na sklep VSC Cpg 406/2013.
16 Pritožba podrobno računsko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je izvedenka napačno valorizirala posamezne zneske; podrobneje glej pritožbo - prvi odstavek stran 292 spisa.
17 Ki so tožniki in toženci tega postopka, ki je predmet pritožbenega odločanja.
18 Primerjaj dr. Dragica Wedam Lukić: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, stran 162, op. 504.
19 Glej drugi odstavek na strani 10 obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
20 Primerjaj s sklepoma VSL: I Cp 2060/1999 in IIp 6043/2011 ter s sklepom VSC Cpg 406/2013 in Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, komentar k 254. členu, str. 500 - 503.
21 Sodišče prve stopnje je (večinoma) delilo posamezne vsebinske sklope v obrazložitvi sodbe po odstavkih. Pritožbeno sodišče je že pri odločanju v drugih zadevah sodnico opozorilo, da se v obrazložitvi sodne odločbe odstavki številčijo z arabskimi številkami. Na ta način se zagotavlja večja preglednost sodne odločbe, tako za pravdne stranke, kakor za sodišča. V obravnavanem primeru gre za pravdno zadevo s številnimi spornimi pravnimi in dejanskimi vprašanji, zato bi bilo korektno od sodnice, da upošteva opozorila pritožbenega sodišča v novi končni odločbi. Tak način pisanja sodne odločbe določa Pravilnik o uporabi pravil za enotno oblikovanje odločb Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 1. 2009 - Priloga k Pravilniku, stran 29.
22 Glej npr. odgovor na tožbo 4. tč. stran 45, 7. tč. stran 47 ter zadnji odstavek 8. tč. stran 48a spisa.
23 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 831/1994 in s sodbo VSL II Cp 3470/2008.
24 V nadaljevanju ZPP.
25 Primerjaj npr. s sodbama VSRS: II Ips 888/2008 in II Ips 44/2006 ter sklepoma VSL: I Cp 2507/2009 in I Cp 1781/2013.
26 Primerjaj - Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, 3. - 9. str. 256 - 260.
27 Smiselno primerja z razlogi iz sodbe VSRS II Ips 44/2006.
28 Glej sodbo VSRS II Ips 260/2010; primerjaj še z odločbami VSRS: II Ips 254/2011, II Ips 83/2014 in II Ips 191/2013.
29 Primerjaj s sodbami VSL: I Cp 1993/2015, IIII Cp 946/2016 in II Cp 1970/2016.
30 Glej Zvone Strajnar: Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten 1/2004, stran 46, op. 25.
31 Primerjaj npr. z odločbami VSL: I Cp 588/2010, I Cp 1491/2016, II Cp 401/2017 in II Cp 2928/2016.
32 Prvotožnica zatrjuje, da je po smrti zapustnika živela v hiši na naslovu M., da sta v hiši na naslovu Z. živeli drugotožnica in petotoženka ter da se je v hišo preselila šele leta 1998 (glej stran 105 spisa).
33 Glede delitve skupne lastnine in predpostavk, na podlagi katerih sodišče v nepravdnem postopku določi način delitve, če ni sporazuma med skupnimi lastniki, glej drugi odstavek 70. člena SPZ.
34 Glej navedbe oziroma obračun tožnikov v vlogi z dne 23. 5. 2016 tretji odstavek na stani 245 spisa oziroma na strani 5 vloge.
35 Glej sodbo VSRS II Ips 830/2008, enako tudi sodbi VSRS II Ips 939/2008 in II Ips 424/2011 ter odločba VSL II Cp 4576/2010.
36 Glej tretji odstavek na strani 17 in prvi odstavek na strani 18 sodbe sodišča prve stopnje.
37 Treba je ugotoviti, kako sta nekdanja zakonca upravljala s skupnim premoženjem in skupnim denarjem, ki je bil pridobljen z delom ali na podlagi prihrankov in prodaje posebnega premoženja.
38 Primerjaj s sodbo II Ips 490/2002 in sodbo II Cp 2385/2011.
39 Primerjaj s sodbo in sklepom II Ips 803/2007 (9. tč. obrazložitve) in s sodbo VSL II Cp 2385/2011.
40 Glej sklep II Ips 56/1994.
41 Primerjaj s sklepom VSL I Cp 13/2006.
42 Glej sodbo VSRS II Ips 198/2000.
43 Primerjaj s sodbo in sklepom VSRS II Ips 217/2003.
44 Primerjaj dr. Mateja Končina Peternel: Dedno pravo - novejša sodna praksa, Pravosodni bilten 2/2015 in dr. Mateja Končina Peternel: Delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku, Pravni letopis l. 2013.
45 Pritožbeno sodišče se v tem delu glede pravne podlage v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje - glej četrti odstavek stran 16.
46 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 491/1999.
47 Prvotožnica trdi, da sta bila z zapustnikom dogovorjena, da ona razpolaga z denarjem od prodaje mleka, kar pa ne pomeni, da so bila ta denarna sredstva posebno premoženje prvotožnice. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu so zato pravilne; glej prvi odstavek na strani 24 sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
48 Glej 12., 13., 18., 23. in 24. tč. sklepa.
49 Kar pa ne pomeni, da pritožbeno sodišče enake dokazne ocene ne bi sprejelo, če bo ustrezno obrazložena.
50 Glej npr. tretji odstavek 5. tč. tožbe in navedbe na naroku 8. 9. 2014 - stran 105 spisa.
51 Primerjaj s sodbo in sklepom VSRS II Ips 846/2008.
52 Pri tem se sklicuje tudi na odločbo VSRS II Ips 108/99.
53 Glej tretji odstavek na strani 13 in prvi odstavek na strani 14 sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
54 Ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 21, 21/1, 182, 182/3, 196, 214, 214/3, 254, 350, 350/2
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 59
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 141, 142, 142/1, 145, 146, 146/1, 146/2, 210
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 70, 72, 72/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NDgw