<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sodba I Cp 1267/2011
ECLI:SI:VSMB:2012:I.CP.1267.2011

Evidenčna številka:VSM0021282
Datum odločbe:10.01.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:najemno razmerje - lastna trasirana menica - bianco menica - menično poroštvo (aval) - temeljni menični ugovori - dolžnost takojšnjega grajanja procesnih kršitev - objektivna sprememba tožbe - relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka

Jedro

Z menično pravnega vidika bi moral lastno trasirano menico trasant akceptirati tudi kot trasat, vendar je z ozirom na mnenje pravne teorije potrebno sprejeti stališče, da je lastna trasirana menica veljavna tudi, če je trasant ne podpiše v vlogi akceptanta in z vidika menične zaveze torej zadošča en podpis trasanta, saj menica s podpisom iste osebe v svojstvu trasanta in tudi akceptanta ne pridobi dodatne bonitete v smislu večjega jamstva za plačilo meničnega zneska, z oziroma na to, da lastna trasirana menica ni bila indosirana, pa v obravnavanem primeru tudi ne odpira dileme v zvezi z omejitvijo odgovornosti trasanta zgolj na regresni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122424/2010 z dne 7. 9. 2010 obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 28.400,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 223,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje do plačila. Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.752,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka zatrjuje z ozirom na to, da je med postopkom prve stopnje večkrat nasprotovala objektivni spremembi tožbe, kot izhaja iz navedb tožeče stranke, vendar sodišče prve stopnje o tako postavljenem ugovoru ni odločilo. V zvezi s tako zatrjevano procesno kršitvijo tožena stranka, ne glede na to, ali tožeča stranka v predmetnem postopku utemeljeno terja plačilo zneska po spremembi tožbe (čemur pritožba v nadaljevanju nasprotuje) izpostavlja, da je slednja v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2011 podlago in višino svojega zahtevka izkazovala z izpisom iz poslovnih knjig z dne 30. 12. 2009, iz katerega izhaja dolg podjetja X d.o.o. nasproti tožeči stranki v višini 28.400,25 EUR, ter nato navajala, da je zaradi zapadlih in neplačanih obveznosti banki predložila na unovčenje menico, ki pa ni bila plačljiva. Ker se na tak način ni uspela poplačati, je v nadaljevanju zatrjevala, da plačilo na podlagi menice sedaj utemeljeno terja od tožene stranke kot meničnega poroka, pri čemer pa slednja v pritožbi, kakor že v postopku na prvi stopnji, vztraja v prepričanju, da je po prejemu omenjene pripravljalne vloge tožeče stranke dokazala, da je bila zgoraj navedena terjatev poplačana z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010, na osnovi katere je tožeča stranka s stroški garancije prejela izplačilo v skupni višini 29.055,75 EUR. To je tožeča stranka v svojih navedbah v drugi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2011 tudi sama potrdila, zato tega dejstva po stališču pritožbe več ni mogoče izpodbiti. Ko je tožeča stranka torej sama potrdila, da je bila dne 6. 1. 2010 na podlagi bančne garancije poplačana v višini 29.055,75 EUR, pa je hkrati zatrjevala, da ima do najemnice po stanju na dan 31. 3. 2010 še druge odprte terjatve iz naslova neplačanih najemnin in porabljene električne energije, takšna sprememba dejanske podlage pa po naziranju pritožbe po določilih ZPP nedvomno predstavlja objektivno spremembo tožbe. V to tožena stranka ni privolila, saj gre za obveznosti, ki četudi dejansko obstojijo, niso bile zajete v prvotnem zahtevku, kot ga je tožeča stranka zatrjevala v izvršbi in nato v svoji prvi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje bi o objektivni spremembi tožbe, kateri je tožena stranka nasprotovala, moralo odločiti, ker pa tega ni storilo, je to po smiselnih zatrjevanjih pritožbe vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe. Ob tem tožena stranka dodaja še, da tožeča stranka svoje kasnejše terjatve (na dan 31. 3. 2010) utemeljuje z listinsko dokumentacijo, katero je predložila prepozno, zato je podana prekluzija dokazov. V nadaljevanju se na pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sklicuje v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in se o utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka po višini ni prepričalo. Po stališču pritožbe bi sodišče moralo opraviti vsaj poizvedbe pri Banki ..., kdaj je tožena stranka prejela obvestilo o unovčenju prve bančne garancije, in z ozirom na navedbe tožene stranke, da je bila maja 2010 unovčena še tudi druga bančna garancija, na osnovi katere je tožeča stranka ponovno prejela plačilo 28.588,23 EUR. V kolikor bi izpodbijana sodba postala pravnomočna, bo tožeča stranka isto terjatev dobila poplačano trikrat, kar je nedopustno ter nezakonito in tožena stranka dodaja, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, v kolikor bi izvedlo tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi po pregledu poslovnih knjig in izpiska odprtih postavk ugotovil vse obveznosti podjetja X d.o.o v razmerju do tožeče stranke, v zvezi s katerimi tožena stranka izraža prepričanje, da so že zdavnaj poravnane. Nenazadnje slednja opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava in zatrjuje, da predmetna menica ni pravilno izpolnjena. Navaja, da po določilih Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) bianco menica postane prava menica šele, ko je pravilno izpolnjena, listina, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo, pa po prepričanju pritožbe ni menica, saj ne vsebuje popolne obljube plačila izdajatelja in zato ni lastna menica. Beseda »plačajte« bi v predmetni menici morala biti prečrtana in nadomeščena z besedo »plačam,« da bi menica dobila pravo veljavo. V povezavi z navedenim se tožena stranka sklicuje tudi na odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih je predložila že sodišču prve stopnje in za katere meni, da so primerljive z obravnavano zadevo. Ob vsem navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožene stranke prereka kot neutemeljene. Izraža prepričanje, da do spremembe tožbe v obravnavani zadevi ni prišlo. V tej povezavi izpostavlja, da pravne podlage svojega zahtevka ni spremenila, saj sporni znesek ves čas vtožuje na podlagi menice, ob tem pa dodaja, da skladno z določilom tretjega odstavka 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, tudi v kolikor je sprememba pravne podlage podana. Ker do spremembe tožbe v obravnavani zadevi torej ni prišlo, sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ko o tem ni odločalo. Še enkrat poudarja, da temelj in višino svojega zahtevka ne utemeljuje z izpisom iz poslovnih knjig (z dne 30. 12. 2009) temveč z menico, ki jo je tožena stranka podpisala kot avalist in je bila izstavljena v zavarovanje vseh obveznosti najemnika X d.o.o. po najemni pogodbi, vendar pa ni bila edino sredstvo zavarovanja, saj je bila v zavarovanje istih obveznosti dana tudi bančna garancija, z unovčenjem katere pa so bile terjatve tožeče stranke le deloma poplačane, zato so netočne navedbe tožene stranke o dvakratnem oziroma trikratnem plačilu iste obveznosti. V zvezi z v pritožbi zatrjevano prekluzijo dokazov opozarja, da tožena stranka niti ne opredeli, na katere dokaze tožeče stranke, na katere naj bi sodišče prve stopnje nepravilno oprlo izpodbijano odločitev, se te pritožbene navedbe nanašajo, zraven navedenega pa dodaja, da tožena stranka kršitev določb postopka procesne narave v tej posledici, kot enako tudi zaradi neizvedenih dokazov (izvedenec finančne stroke), s predmetno pritožbo glede na določbo 286.b člena ZPP več ne more uveljavljati, saj bi to morala storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pa z ozirom na njen izostanek iz zadnjega naroka za glavno obravnavo ni storila. Po prepričanju tožeče stranke tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, saj je bila bianco menica pravilno izpolnjena in vsebuje vse bistvene sestavine v skladu z določbami ZM. Opozarja, da se judikat, na katerega se sklicuje pritožba, ne nanaša na isto dejansko stanje kot je podano v predmetni zadevi (obravnava primer, ko na meničnem blanketu ni izpolnjena rubrika o navedbi trasata), kjer trasirana menica z besedo »plačajte« pravilno vsebuje zahtevo po nepogojnem plačilu določene vsote denarja. Ob tem, ko tožeča stranka navaja le še, da se je sodišče prve stopnje o utemeljenosti njene terjatve po višini v zadostni meri prepričalo že glede na znesek naveden na menici, ki ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala, se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabno materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma jih tožena stranka s predmetno pritožbo ne more uspešno uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in je na tej osnovi sprejeto prvostopenjsko odločitev potrebno potrditi kot materialnopravno pravilno, izvajanja pritožbe pa v celoti zavrniti.

6. Zaradi lažjega razumevanja zadeve sodišče druge stopnje uvodoma povzema nekatere dejanske vidike predmetnega spora, ki med pravdnima strankama, vsaj ob pritožbenem obravnavanju zadeve, niso (več) sporni:

- Tožeča stranka kot najemodajalka je z družbo X d.o.o. kot najemnico dne 21. 8. 2007 v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o najemu poslovnega prostora (notarski zapis ... v prilogi B2).

- Zgoraj omenjeno najemno pogodbo je za družbo X d.o.o. kot zakoniti zastopnik podpisala tožena stranka, ki je bila v času sklepanja pogodbe direktor te družbe.

- Pogodbeni stranki sta v 8. členu najemne pogodbe dogovorili, da najemnik svoje obveznosti do najemodajalke iz naslova neplačanih najemnin, stroškov ali zamudnih obresti zavaruje z dvema bianco menicama, ki jih avalira direktor najemnika (tožena stranka) osebno, ter z bančno garancijo v višini enoletne najemnine in veljavnostjo do 1. 12. 2010. V zvezi z izdanima bianco menicama je družba X d.o.o. dne 6. 8. 2007 kot pooblastilo za njuno izpolnitev podala menično izjavo (priloga B5).

- Po izpisu iz poslovnih knjig je imela tožeča stranka na dan 30. 12. 2009 nasproti družbi X d.o.o. odprto terjatev iz naslova zapadlih neplačanih najemnin v višini 28.400,25 EUR (priloga A4).

- Tožeča stranka je izpolnjeno menico (priloga A2), ki glasi na plačilo zneska 28.400,25 EUR, dne 30. 12. 2009 predložila v plačilo Banki ... (domicilirana menica), vendar menica navedenega dne ni bila plačljiva.

- Tožeča stranka je bila z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010 poplačana v višini 29.055,75 EUR.

- Tožeča stranka je dne 6. 9. 2010 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani – Centralnem oddelku za verodostojno listino vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – sporne menice, na osnovi katere od meničnega poroka, sedaj tožene stranke, uveljavlja plačilo v višini 28.400,25 EUR s pripadki.

7. Menica je popoln, obligacijski, ordrski in prezentacijski vrednosti papir. Zanj je značilno, da pravni temelj obveznosti iz samega papirja ni razviden in je menična obveznost v tem smislu abstraktna, prav tako pa ima vsaka obveznost, ki izvira iz menice, samostojno naravo in je neodvisna od obveznosti drugih meničnih podpisnikov. Odgovornost vseh meničnih zavezancev je po zahtevi proti glavnemu meničnemu dolžniku (subsidiarnost) solidarna (46. člen ZM). Menica je formalen vrednostni papir, ki mora imeti vse z zakonom predpisane sestavine, saj listina, ki teh sestavin nima, ni menica (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 108. člena ZM). Menica kot vrednosti papir lahko ima denarno-menjalno in plačilno vlogo, pogosto pa služi zavarovanju terjatev, kakor je to primer tudi v obravnavani zadevi. Po določilu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je menica kot vrednostni papir podlaga za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, kakor je bil s predlogom za izvršbo z dne 6. 9. 2010 začet tudi predmetni postopek, ki se po utemeljenem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) v izvršilnem postopku nadaljuje po določilih ZPP kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V okviru tega postopka se sedaj obravnavajo menično pravni ugovori tožene stranke kot meničnega dolžnika, menično pravne obveznosti namreč ni, če je tak ugovor utemeljen in pravno varovan (1).

8. Ugovor pasivne legitimacije, ki ga je uveljavljala tožena stranka, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključuje, da je tožena stranka kot fizična oseba na menici podala veljavno poroštveno izjavo (prvi odstavek na strani 5 obrazložitve) (29. - 31. člen ZM), čemur tožena stranka s pritožbo niti ne nasprotuje, vendar, ko sodišče prve stopnje sicer izhaja iz prepričanja, da je sporna menica izpolnjena skladno z določbami ZM kot trasirana menica, vztraja pri ugovoru, ki izhaja iz vsebine menice, in sicer, da sporna menica, ki je bila izdana kot bianco menica, ni pravilno izpolnjena, saj ne vsebuje popolne obljube plačila izdajatelja. Takšno pritožbeno izvajanje je zavrniti kot neutemeljeno, saj zmotno izhaja iz prepričanja, da je bila bianco menica izpolnjena kot lastna menica. Ugovore, ki temeljijo na vsebini menice oziroma na njeni (ne)veljavnosti, pravna teorija označuje kot materialnopravne, objektivne oziroma absolutne in jih menični zavezanec lahko uveljavlja zoper vsakega imetnika menice (2). Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 16. člena ZM je menica v času izdaje lahko nepopolna (3), z ozirom na to, da predstavlja formalni vrednostni papir, pa menica, ki je izdana kot bianco menica, pridobi menično pravne učinke oziroma pravno naravo vrednostnega papirja šele, ko je pravilno izpolnjena skladno z določili ZM, kar tožena stranka v pritožbi sicer pravilno izpostavlja. Menica, na temelju katere tožeča stranka zahteva plačilo, je bila izdana kot bianco menica s podpisom družbe X d.o.o. kot trasanta ter podpisom tožene stranke kot avalista, trasant kot izdajatelj menice pa je z menično izjavo z dne 6. 8. 2007 pooblastil imetnika menice – tožečo stranko, da jo izpolni, kar je slednja tudi storila. Ob tem, ko trditev tožene stranke, da bianco menica ni bila izpolnjena skladno z danim pooblastilom, v predmetnem postopku ni zaslediti, pa je ugotoviti, da slednja prezre, da je trasant tožečo stranko kot prvega meničnega upnika – remitenta pooblastil za izdajo lastne trasirane menice (kar je v menični izjavi tudi izrecno navedeno) in je bila bianco menica tako tudi izpolnjena. Po drugem odstavku 3. člena ZM se namreč trasirana menica lahko izda tudi tako, da se trasira na trasanta, kakor je to primer tudi v obravnavani zadevi, ko je bila v meničnem blanketu rubrika trasata izpolnjena tako, da je v njej kot trasat naveden sam trasant. Pri pravni presoji, ali je predmetna menica pravilno izpolnjena, je tako potrebno izhajati iz tistih določb ZM, ki določajo bistvene sestavine trasirane menice (1. člen v zvezi z 2. členom ZM), te pa v 2. točki 1. člena ZM izražajo zahtevo po navedbi nepogojnega nakazila, naj se plača določena vsota denarja, ki jo sporna menica z besedo »plačajte (za to edino menico)« pravilno vsebuje. Toženi stranki, ki se v pritožbi v zvezi s pravkar obrazloženim sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS (4), pa velja pojasniti le še, da te ne obravnavajo takšnega primera, kot je podan v predmetni zadevi, kakor pravilno izpostavi že tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Ob vsem obrazloženem sodišče druge stopnje na tem mestu v okviru pravilne uporabe materialnega prava dodaja le še, da bi moral z menično pravnega vidika lastno trasirano menico trasant akceptirati tudi kot trasat, vendar je z ozirom na mnenje pravne teorije potrebno sprejeti stališče, da je lastna trasirana menica veljavna tudi, če je trasant ne podpiše v vlogi akceptanta in z vidika menične zaveze torej zadošča en podpis trasanta, saj menica s podpisom iste osebe v svojstvu trasanta in tudi akceptanta ne pridobi dodatne bonitete v smislu večjega jamstva za plačilo meničnega zneska, z oziroma na to, da lastna trasirana menica ni bila indosirana, pa v obravnavanem primeru tudi ne odpira dileme v zvezi z omejitvijo odgovornosti trasanta zgolj na regresni postopek (5).

9. Zraven ugovora iz vsebine menice, ki se po zgoraj obrazloženem, enako kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (določb ZM) v tako zatrjevanem obsegu, izkaže kot neutemeljen, pa tožena stranka uveljavlja tudi t.i. temeljne menične ugovore, pri katerih še vztraja tudi v pritožbi. Temeljni menični ugovori so ugovori, ki se nanašajo na obstoj in temelj izdaje menice oziroma menične izjave, zapisane v menici. Ne temeljijo na napakah v menici in ob tem, ko je menica sicer izdana in pravno formalno veljavna, odpirajo vprašanje, ali je kljub navedenemu nastala menična zaveza. Z ozirom na to, da plačilo na temelju sporne menice uveljavlja tožeča stranka kot prvi menični upnik – remitent, se tožena stranka lahko brani tudi z uveljavljanjem temeljnih meničnih ugovorov. Prvi odstavek 16. člena ZM namreč omejuje ugovore meničnega zavezanca le v razmerju do imetnikov, ki so menico sprejeli praviloma na podlagi indosiranja menice, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec do remitenta (6). Prav ti ugovori pa so razlog, da je tožeča stranka v okviru predmetnega pravdnega postopka izkazovala obstoj in višino svojih terjatev iz najemne pogodbe v razmerju do družbe X d.o.o., saj v kolikor so te terjatve pravno prenehale, je z ozirom na dogovor o zavarovanju le-teh, odpadel temelj izdaje menice, kar bi toženo stranko kljub veljavni menici varovalo pred menično pravnimi zahtevki, kakor smiselno navaja tudi v svoji pritožbi. Zmotno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zato izraža prepričanje, da svoj zahtevek (lahko) utemeljuje le z menico, ter da se je sodišče prve stopnje o višini njene terjatve lahko prepričalo zgolj izhajajoč iz zneska, navedenega v tem vrednostnem papirju.

10. V okviru presojanja utemeljenosti zgoraj obravnavanega temeljnega meničnega ugovora sodišče druge stopnje ob pregledu in preizkusu predmetne zadeve, ob tem, ko je po zgoraj obrazloženem potrebno izhajati iz pravno formalno veljavne menice in niti ni sporno, da je bila ta izdana v zavarovanje obveznosti družbe X d.o.o. po najemni pogodbi z dne 21. 8. 2007 (8. člen pogodbe), kakor že uvodoma pojasnjeno, zaključuje, da je bila terjatev tožeče stranke, kot jo ta izkazuje z izpisom iz poslovnih knjig z dne 30. 12. 2009 v višini 28. 400, 25 EUR (priloga A4) poplačana z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010, ko je tožeča stranka na tej podlagi prejela znesek 29.055,75 EUR. Iz navedenega smiselno izhaja tudi že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje kot pravilne sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima tožeča stranka v razmerju do družbe X d.o.o. iz najemne pogodbe odprte še tudi kasneje (po 1. 1. 2010) nastale terjatve, ki po stanju na dan 31. 3. 2010 znašajo skupaj 28.588,23 EUR. Odprto tako ostaja le vprašanje, ali tožeča stranka zaradi obstoja pravkar navedene terjatve plačilo (nižje) menične vsote lahko uspešno uveljavi v tem pravdnem postopku.

11. V povezavi z navedenim je najprej potrebno odgovoriti na pritožbena izvajanja o spremembi tožbenega zahtevka in v tej posledici zatrjevano kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2011 podlago in višino svojega zahtevka izkazovala z izpisom iz poslovnih knjig z dne 30. 12. 2009 (priloga A4), iz katerega izhaja njena terjatev v razmerju do najemnika v višini 28.400,25 EUR, in je tudi zatrjevala, da je prav zaradi neporavnanih obveznosti najemnika na dan 30. 12. 2009 predložila banki na unovčenje sporno menico (in jo je s tem namenom tudi izpolnila), ki pa ni bila plačljiva, kakor izhaja tudi iz potrdila Banke ... na sami menici (priloga A2). Prav v tej posledici (zaradi neplačila terjatve v znesku 28.400,25 EUR) je po lastnih trditvah plačilo na podlagi menice uveljavljala od tožene stranke kot meničnega poroka. Ko je tožena stranka nato v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2011, enako kot že predhodno v ugovoru, zatrjevala, da je bila terjatev tožeče stranke v višini 28.400,25 EUR že poplačana z unovčenjem bančne garancije v višini 29.055,75 EUR (kar glede na zahtevo za delno unovčenje bančne garancije, ki jo sodišču predloži tožena stranka – priloga B4, predstavlja glavnico v višini 28.400,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 655,50 EUR), je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2011 potrdila, da je del terjatev zoper družbo X d.o.o. poravnan z delnim unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010 v višini 29.055,75 EUR, kar se tudi z ozirom na to, da se tožeča stranka v zgoraj navedeni vlogi v nadaljevanju sklicuje na terjatve, ki so nastale kasneje (terjatve po stanju na dan 31. 3. 2010), lahko nanaša le na terjatev tožeče stranke na dan 30. 12. 2009 v višini 28.400,25 EUR. Da je bila prav ta terjatev tožeče stranke iz najemne pogodbe poravnana z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010, je tako glede na zgoraj predstavljene navedbe tožeče v postopku na prvi stopnji izhajajoč iz določbe prvega odstavka 214. člena ZPP potrebno obravnavati kot priznano dejstvo, ki ga ni bilo potrebno posebej dokazovati, za kar se zavzema tudi pritožba.

12. Zgolj dejstvo, da je bila terjatev tožeče stranke na dan 30. 12. 2009 v znesku 28.400,25 EUR, s katero je tožeča stranka prvotno utemeljevala svoj zahtevek, z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010 v višini 29.055,75 EUR poplačana, bi z ozirom na to, da je s tem odpadel temelj izdaje sporne menice, lahko vodilo v razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi uspešnega temeljnega meničnega ugovora meničnega dolžnika, vendar takšen materialnopravni sklep z ozirom na to, da je z izpodbijano sodbo odločeno o objektivno spremenjenem tožbenem zahtevku in ob procesnih učinkih določbe 286.b člena ZPP, v obravnavanem primeru ni mogoč iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

13. Skladno z določilom prvega odstavka 184. člena ZPP je sprememba tožbe možna do konca glavne obravnave. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ob uveljavljeni procesni teoriji je sprememba tožbenega zahtevka podana vselej, kadar gre za spremembo tožbenega predloga, ki predstavlja zahtevo za sodno varstvo določene vsebine, vendar pa je pri ugotavljanju istovetnosti zahtevka pri denarnih zahtevkih, kot je predmetni, potrebno izhajati tudi iz dejanske podlage sporne zadeve. V kolikor tožeča stranka šele med pravdo opre tožbeni zahtevek na novo dejansko podlago, prvotno zatrjevano dejansko podlago pa opusti, gre za spremembo istovetnosti zahtevka (8), do katere je prišlo tudi v predmetni zadevi. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da je tožeča stranka svoj zahtevek v vlogi z dne 17. 2. 2011 najprej utemeljevala ob sklicevanju na izpisek iz poslovnih knjig z dne 30. 12. 2009, nato, ko pa je sama potrdila, da je bila ta terjatev poplačana z unovčenjem bančne garancije dne 6. 1. 2010, pa se je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2011 sklicevala na še odprte terjatve v razmerju do družbe X d.o.o., ki so nastale kasneje in so na dan 31. 3. 2010 znašale 28.588,23 EUR, kar po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja objektivno spremembo tožbe v zgoraj opisanem smislu. Sodišče prve stopnje lahko spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke s sklepom sicer dovoli, v kolikor je to smotrno za končno ureditev razmerja med pravdnima strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP), vendar sprememba tožbe v primeru kot je obravnavani, ko se odloča v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog oziroma po ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po stališču pravne teorije ni dovoljena. V tem postopku se namreč razpravlja zgolj, ali, oziroma v kakšnem obsegu, naj se plačilni nalog oziroma sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, kakor izhaja iz tretjega odstavka 436. člena ZPP. Tudi Vrhovno sodišče RS pa je v svojih odločbah večkrat zapisalo, da v postopku ugovora zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče omeji svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost sklepa o izvršbi (9). Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah spremembi tožbe sicer nasprotovala in ji velja pritrditi, da bi sodišče prve stopnje o spremembi tožbe moralo odločiti s posebnim sklepom (pravilno tako, da spremembe tožbe ne bi dovolilo), vendar pa sedaj, ko sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v zadevi ob sicer pravilni uporabi materialnega prava presojalo utemeljenost spremenjenega tožbenega zahtevka, s čimer je izpolnilo zakonske znake kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, te procesne kršitve, ki je relativne narave, tožena stranka s predmetno pritožbo ne more več uspešno uveljaviti. Glede na naravo postopkovne kršitve bi izhajajoč iz določbe 286.b člena ZPP to morala storiti že v postopku na prvi stopnji. Najkasneje na zadnji glavni obravnavi dne 6. 5. 2011 bi lahko ugotovila, da sodišče prve stopnje o spremembi tožbe, kateri je nasprotovala, do tedaj ni odločilo in bi to morala skladno z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ustrezno grajati, česar pa tožena stranka z ozirom na njeno odsotnost s tega naroka za glavno obravnavo ni storila.

14. Iz enakega razloga tožena stranka s predmetno pritožbo ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih je tožeča stranka z oziroma na določbo 286. člena ZPP predložila prepozno (pri čemer je iz pritožbenih navedb razbrati, da se zatrjevanja tožene stranke o prekluziji dokazov nanašajo na listinske dokaze, s katerimi je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 8. 3. 2011 izkazovala svojo kasnejšo terjatev do družbe X d.o.o. na dan 31. 3. 2010), saj bi z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje te dokaze (obvestilo o izpraznitvi nepremičnine z dne 18. 3. 2010 – A5, potrdili o izvršenih plačilnih transakcijah – A6, A7, pogodba o odstopu terjatve z dne 12. 5. 2010 – A8) na zadnji glavni obravnavi dne 6. 5. 2011 povzelo v dokazni sklep, takšno odločitev prvostopenjskega sodišča morala grajati že na tej glavni obravnavi, česar tožena stranka ni storila. Ob tem pa ni odveč dodati, da navedeni dokazi, z ozirom na to, da so bili predlagani v povezavi s spremenjenim tožbenim zahtevkom, v smislu določbe 286. člena ZPP niso bili predloženi prepozno.

15. Prav tako bi tožena stranka že na zadnjem naroku za glavno obravnavo morala vztrajati pri izvedbi dokazov, na katere se sklicuje sedaj v pritožbi, saj bi že na tem naroku lahko razbrala, da sodišče prve stopnje izvedenca finančne stroke ne bo postavilo, ker je tak dokazni predlog s sklepom zavrnilo, in poizvedb pri Banki ... d.d. ne bo opravilo, kar bi tožena stranka morala ustrezno grajati (prvi odstavek 286.b člena ZPP), česar ni storila (10).

16. Z ozirom na zgoraj obrazloženo se tako izkaže, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma tožena stranka teh s pritožbo več ne more uveljavljati, v tej posledici pa se tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izkaže kot neutemeljen.

17. Na podlagi rezultatov izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje, ko je obravnavalo spremenjeni tožbeni zahtevek, tako pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka v razmerju do družbe X d.o.o. še odprte terjatve po najemni pogodbi iz naslova neporavnanih najemnin (januar, februar, marec 2010) in dobavljene električne energije. Po tem, ko so bili zneski najemnin, zapadli do 31. 12. 2009, poplačani z unovčenjem bančne garancije, je sodišče prve stopnje o tem, da je družba X d.o.o. najete poslovne prostore zasedala še vse do 31. 3. 2010, lahko sklepalo na podlagi obvestila izvršitelja ... z dne 18. 3. 2010, ki je za 31. 3. 2010 razpisal izvršilna dejanja zaradi izpraznitve in izročitve najete nepremičnine, kar tožena stranka ni prerekala in tudi ni zatrjevala, da izpraznitev in izročitev nepremičnine navedenega dne ni bila uspešno opravljena. O višini najemnine, ki je tožena stranka sicer ni prerekala, se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo že na temelju določb pogodbe o najemu poslovnega prostora (2. člen pogodbe)

(11), prav tako pa je mesečna najemnina v znesku 4.632,00 EUR razvidna iz izpisa iz poslovnih knjig z dne 30. 12. 2009 (priloga A4) in za obdobje treh mesecev znaša 13.896,00 EUR, kot je zatrjevala tožeča stranka. S potrdili o izvršenih plačilnih transakcijah z dne 24. 5. 2010 (priloga A6) in z dne 20. 5. 2010 (priloga A7) pa je tožeča stranka izkazala tudi, da je .... (961,06 EUR) in družbi ... (13.731,17 EUR), pri čemer slednji v povezavi s cesijsko pogodbo z dne 12. 5. 2010 (priloga A8), plačala za dobavljeno električno energijo v skupni višini 14.692,23 EUR, kar vse vodi k zaključku, da terjatev tožeče stranke iz najemne pogodbe na dan 31. 3. 2010 dejansko znaša 28.588,23 EUR. Ob tem, ko tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2011 celo navaja, da so obveznosti najemnice lahko nastale še tudi kasneje, smiselno po 1. 1. 2010, ter ko je v svoji vlogi z dne 12. 4. 2010 tudi trdila, da je bil zgoraj naveden znesek poravnan še z unovčenjem druge bančne garancije meseca maja 2010, četudi bi takšne navedbe v smislu določbe 286. člena ZPP šteli kot pravočasne (12), tega v predmetnem postopku ni uspela dokazati (212. in 215. člen ZPP).

18. Ob tem, ko tožeča stranka zahteva plačilo v višini 28.400,25 EUR na temelju veljavne menice in upoštevaje, da zgoraj ugotovljena terjatev v višini 28.588,23 EUR, ki doslej še ni bila poravnana, predstavlja terjatev, izhajajoč iz določbe 8. člena pogodbe o najemu poslovnega prostora zavarovano z izdajo menice (izhaja iz naslova zapadlih in neplačanih najemnin in stroškov električne energije), je potrebno zaključiti, da tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo menične vsote. Zaradi še odprte terjatve v višjem znesku kot izhaja iz menice, temelj izdaje menice ni odpadel in se temeljni menični ugovor tožene stranke ne izkaže kot uspešen. Sodišče prve stopnje je v posledici navedenega in v odsotnosti siceršnje pritožbene graje sklep o izvršbi ob pravilni uporabi materialnega prava vzdržalo v veljavi v obsegu, razvidnem iz izreka izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega, ko je tožena stranka v pravdnem postopku v celoti propadla, vzdrži tudi prvostopenjska stroškovna odločitev, ki je pritožba posebej ne graja.

19. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker tožena stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške, nastale v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v odgovoru niso bistveno pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

op. št. (1): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, str. 148.

op. št. (2): Tomaž Keresteš, Menica v izvršbi, Podjetje in delo št. 7/2010, GV Založba, str. 1154; Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, str. 147, 150.

op. št. (3): Nepopolnost bianco menice je lahko različna, najmanj kar mora vsebovati bianco menica je podpis meničnega zavezanca, ki je lahko trasant, izdajatelj lastne menice, avalist.

op. št. (4): Sodba II Ips 683/2009 z dne 14. 1. 2009 obravnava primer, ko je bil menični blanket izpolnjen tako, da ni nastala trasirana menica (ni vsebovala navedbe trasata), niti lastna menica (ni vsebovala nepogojne obljube plačila z besedami »plačam« ali »bom plačal«), prav tako pa ne trasirana lastna menica, kjer bi bil kot v obravnavanem primeru v rubriki trasata naveden trasant. Enak dejanski primer obravnava tudi sodba II Ips 806/2007 z dne 3. 9. 2009.

op. št. (5): Šime Ivanjko, Leo Ivanjko in Klementina Ihanec v Priročnik o poslovanju z menico s primeri iz poslovne in sodne prakse, Zavarovalno-poslovni inštitut, Maribor 2001, str. 87, 88.

op. št. (6): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, str. 147, 150.

op. št. (7): Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 194.

op. št. (8): Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 198.

op. št. (9): Dragica Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 203.

op. št. (10): V skladu z 213. členom ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev teh dejstev, pa odloča sodišče.

op. št. (11): Skladno z 2. členom pogodbe o najemu poslovnega prostora mesečna najemnina znaša 3.860,00 EUR, poleg najemnine pa mora najemnik plačati tudi DDV, tako da mesečna najemnina skupaj z 20 % DDV znaša 4.632,00 EUR.

op. št. (12): Predstavljene navedbe tožena stranka postavi šele v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2011 po prvem naroku za glavno obravnavo in iz njenih ugovornih navedb izhaja, da so ji bile okoliščine unovčenja bančne garancije meseca maja 2010 poznane že v času vložitve ugovora, ko je tudi neskladno z zgornjo trditvijo navajala, da je Banka ... d.d., ko je tožeča stranka meseca maja 2010 ponovno skušala unovčiti bančno garancijo, izplačilo zavrnila, saj bančna garancija ni bila izdana za zavarovanje plačila pogodbene kazni, podjetje A d.o.o. (katerega direktor je tožena stranka sedaj) pa je podalo celo ustrezno kazensko ovadbo zoper tožečo stranko. Navedbe tožene stranke o ponovnem unovčenju bančne garancija tako ni razumeti zgolj kot nasprotovanje spremenjenemu tožbenemu zahtevku, tudi sicer pa tožena stranka o uspešnem unovčenju bančne garancije maja 2010 ni predložila dokaza, tistega z opravo poizvedb pri Banki ... d.d. pa v tem postopku ne more realizirati iz že zgoraj navedenih razlogov (286.b člen ZPP).


Zveza:

ZIZ člen 23, 23/2, 62, 62/2.
ZM člen 1, 1-2, 2, 2/1, 3, 3/2, 16, 16/1, 16/2, 29, 30, 31, 46,
108, 108/1.
ZPP člen 184, 184/1, 184/2, 184/3, 185, 185/1, 212, 214, 214/1,
215, 286, 286.b, 339, 339/1, 436, 436/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyOTAy