<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 878/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.878.2012

Evidenčna številka:VSL0070188
Datum odločbe:11.09.2012
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Institut:predhodna odredba - sklep o izvršbi na podlagi menice - trasirana lastna menica - bianco menica - omejitev zavarovanja - domneva nevarnosti

Jedro

Glede na vsebino pooblastila je imela tožeča stranka možnost izpolniti bianco menico na katerikoli način, ki bo menično pravno zavezoval samo toženo stranko in da ni mogoče razlagati menične izjave na način, ki bi tožečo stranko omejeval pri izpolnjevanju menice tako, da bi toženo stranko zavezoval samo kot izdajatelja navadne lastne menice (ne pa tudi kot izdajatelja trasirane lastne menice).

Omejitev zavarovanja samo na nekatera sredstva oziroma predmete se lahko dopusti le, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve. Drugih omejitev zakon ne določa, zato ugovor, da nobena predhodna odredba ne sme v celoti blokirati dolžnikovega premoženja, ne vzdrži preizkusa. Situacije, ko se s predhodno odredbo lahko blokira celotno dolžnikovo premoženje, niso izključene. Praviloma bodo celo zelo pogoste v primerih, ko upnikova terjatev, ki jo želi zavarovati s predhodno odredbo, znatno presega dolžnikovo premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 9.438,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrajnega sodišča v Kranju Z 5/2011 z dne 20. 1. 2011, prav tako je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za omejitev sredstev zavarovanja. Odločilo je še, da bo o stroških v zvezi z izdajo predhodne odredbe odločalo ob končni odločitvi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče sklep o zavarovanju razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlagano predhodno odredbo izdalo na podlagi domnevane nevarnosti iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Ugotovilo je, da se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice. Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, in na katere je prvostopno sodišče tudi odgovorilo; da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni menica in da zato ne ustvarja veljavne menične zaveze. Zaključek prvostopnega sodišča, da je predložena menica (A12) trasirana menica, je sicer pravilen, vendar gre z ozirom na okoliščino, da sta trasant (izdajatelj) in trasat (plačnik) ista oseba, za trasirano lastno menico, ki jo ureja Zakon o menici v drugem odstavku 3. člena. Trasirana lastna menica se od običajne lastne menice razlikuje prav v tem, da vsebuje nalog plačila trasanta trasatu, pa čeprav gre za isto osebo, in ne nepogojne obljube plačila izdajatelja. Menica, ki je podlaga izdanemu sklepu o izvršbi, ima tako vse obvezne sestavine, ki jih določa 1. čl. Zakona o menici.

6. Utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da so pritožbene trditve o zlorabi pooblastila za izpolnitev bianco menice pritožbene novote, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Ker pa je vprašanje pravilne izpolnitve meničnega blanketa, t. j. izpolnitve v skladu z meničnim pooblastilom, ne samo dejansko vprašanje, pač pa tudi vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, (ki določa, da mora biti bianco menica izpolnjena v skladu s pooblastilom), je višje sodišče preizkusilo utemeljenost pritožbenih ugovorov, da je tožeča stranka menični blanket izpolnila samovoljno in brez pooblastila, ter da tožena stranka menic ni izročila v zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora.

7. Iz menične izjave z dne 27. 11. 2008 (A13) izhaja, da je tožena stranka kot izdajatelj menic za zavarovanje rednega odplačevanja obveznosti iz sklenjenih pogodb po priloženem seznamu pogodb ter posojilnih, garancijskih in ostalih pogodb s področja bančnega poslovanja, ki jih bo v prihodnosti sklenila s tožečo stranko, le-tej izročila štiri bianco menice in jo pooblastila, da jih izpolni do višine vseh zapadlih obveznosti iz katerekoli pogodbe, navedene v vsakokrat veljavnem seznamu pogodb, ter da izpolni vse druge sestavne dele bianco menic, ki niso izpolnjeni, ter menice uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti iz navedenih pogodb. Menice naj bodo izpolnjene s klavzulo „brez protesta“.

8. Iz navedenega meničnega pooblastila je razvidno, da so bile menice dane v zavarovanje tudi v bodoče (po 27. 11. 2008) sklenjenih posojilnih pogodb in ima zato prav tožeča stranka, da se je priloga k menični izjavi, ki vsebuje seznam pogodb, zavarovanih z bianco menicami, ob vsakokratni sklenitvi nove pogodbe oziroma dodatkov k pogodbi, dopolnjevala in ažurirala tako, da je tožena stranka ob sklenitvi vsakokratnega dodatka k posojilni pogodbi podpisala tudi dopolnjeno prilogo s seznamom pogodb, zavarovanih z bianco menicami. Tožena stranka zato svojih trditev, da menična izjava s pooblastilom za izpolnitev in vnovčenje menic tožeči stranki ni bila izročena za zavarovanje v tem postopku uveljavljanih posojilnih obveznosti, ni dokazala. Prav tako ni dokazala trditve, da je tožeča stranka z izpolnitvijo meničnega blanketa kot trasirane lastne menice in ne kot lastne menice, prekoračila pooblastilo, dano v citirani menični izjavi. Pritrditi je tožeči stranki, da je glede na vsebino pooblastila imela možnost izpolniti bianco menico na katerikoli način, ki bo menično pravno zavezoval samo toženo stranko in da ni mogoče razlagati menične izjave na način, ki bi tožečo stranko omejeval pri izpolnjevanju menice tako, da bi toženo stranko zavezoval samo kot izdajatelja navadne lastne menice (ne pa tudi kot izdajatelja trasirane lastne menice). Brezpredmetne so zato pritožbene trditve, da je tožeča stranka pri izpolnjevanju meničnega blanketa ravnala z veliko malomarnostjo oz. celo z namenom oškodovanja tožene stranke.

9. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni ugovor zastaranja, da tožeča stranka menice ni predložila v plačilo v letu dni od njene izdaje v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o menici. Pravilno opozarja tožeča stranka, da je bila v skladu z drugim odstavkom menične izjave, pooblaščena za izpolnitev vseh sestavnih delov ki ob izročitvi bianco menic tožeči stranki niso bili izpolnjeni (izpolnjen je bil le naziv izdajatelja s podpisom pooblaščene osebe). To pomeni, da je tožena stranka tožečo stranko pooblastila tudi za izpolnitev rubrike „dospelost plačila“ v meničnem blanketu, seveda ne s poljubno dospelostjo, pač pa skladno z dospelostjo (ali po njej) posojilne obveznosti, v zavarovanje katere je bila bianco menica izročena. Navedeni pogoj pa je bil v obravnavanem primeru izpolnjen, saj so obveznosti iz pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 23. 2. 2009 z dodatki zapadle v plačilo 16. 12. 2010, tožeča stranka pa je kot datum dospelosti plačila navedla 4. 1. 2011, kar je datum, ki predstavlja razumno časovno obdobje od dneva zapadlosti posojila in je tudi v okviru triletnega roka za zastaranje posojilne obveznosti.

10. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bil zavrnjen predlog tožene stranke za omejitev sredstev zavarovanja, pri čemer polemizira z zaključki iz mnenja sodne izvedenke M., izdelanega v postopku zaradi insolventnosti, ki se vodi zoper toženo stranko pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (St 1316/2011). Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo tudi na ugotovitve iz tega mnenja o slabem premoženjskem stanju tožene stranke, ki naj bi bila dolgoročno plačilno nesposobna, kapitalsko neustrezna ter trajnejše nelikvidna (kar je tudi predmet ugotavljanja v zgoraj citiranem postopku zaradi insolventnosti zoper toženo stranko). Vendar pa je nosilni (in predvsem edino relevanten) razlog prvostopnega sodišča za zavrnitev predloga za omejitev zavarovanja ta, da tožena stranka ni izkazala, da bi bilo predlagano omejeno zavarovanje zadostno za zavarovanje v tem postopku uveljavljane terjatve. Ukvarjanje z obstojem razlogov insolventnosti pri toženi stranki namreč presega okvire postopka v zvezi z omejitvijo sredstev zavarovanja. Pritožba pa ne izpodbija ugotovitev sodišča iz 29. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je bila odločitev prvostopnega sodišče o zavrnitvi omejitev sredstev zavarovanja pravilna.

11. ZIZ določa vrste predhodnih odredb (260. člen ZIZ), katerih skupna značilnost je, da prav vse omejujejo poslovanje dolžnika in ga ovirajo pri opravljanju dejavnosti. Omejitev zavarovanja samo na nekatera sredstva oziroma predmete se lahko v skladu s 34. členom ZIZ v povezavi z 239. členom ZIZ dopusti le, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve. Drugih omejitev zakon ne določa, zato pritožbeni ugovor, da nobena predhodna odredba ne sme v celoti blokirati dolžnikovega premoženja, ne vzdrži preizkusa. Situacije, ko se s predhodno odredbo lahko blokira celotno dolžnikovo premoženje, niso izključene. Praviloma bodo celo zelo pogoste v primerih, ko upnikova terjatev, ki jo želi zavarovati s predhodno odredbo, znatno presega dolžnikovo premoženje. Kot že zgoraj povedano, pa nesorazmernosti uveljavljanega zavarovanja tožena stranka ni dokazala.

12. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Zaradi uspeha s pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je odločilo tudi o pritožbenih stroških tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po tarif. št. 3468, 6002 in 6007.


Zveza:

ZIZ člen 34, 239, 258, 258/1, 258/1-1, 260.
ZM člen 1, 2, 3, 3/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5NzU1