<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 154/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.154.2012

Evidenčna številka:VSL0070074
Datum odločbe:06.03.2012
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:domneva nevarnosti - predhodna odredba

Jedro

Postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo vložen pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in končajo po določbah ZIZ-I. Le ugotavljanje domneve nevarnosti iz 258. člena ZIZ-I je omejilo na primere, ko je tudi dolžnik ugovor vložil po uveljavitvi ZIZ-I.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za zavarovanje njegove denarne terjatve s predhodno odredbo in odločilo, da sam nosi stroške postopka v zvezi z zavarovanjem.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču oziroma da postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti določila prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena v zvezi z 9. členom ZIZ-I (Ur. l. RS, št. 26/2011). Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa I Cpg 1004/2011, da se „posledice vzpostavitve domneve nevarnosti, ki jih na novo določa novela ZIZ-1 za dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne morejo raztezati na primere, ko je dolžnik ugovor vložil pred uveljavitvijo novele ZIZ-I“, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo predhodne odredbe, ne predstavlja samovoljne uporabe veljavnega zakona oziroma zmotne uporabe materialnega prava, kot to sodišču prve stopnje očita pritožba. Tudi ne gre za to, da bi bil ZIZ-I protiustaven in bi obstajali pogoji za prekinitev postopka in za uvedbo postopka pred ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti določila prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena v zvezi z 9. členom ZIZ-I.

5. Pritožba ima prav, da so sodniki pri opravljanju svoje funkcije vezani na ustavo in zakon. Vendar to ne pomeni, da so zavezani zgolj k mehanicistični uporabi zakona in da nimajo pravice do razlage zakonskih besedil v skladu s priznanimi metodami, ali da je ta pridržana le Ustavnemu sodišču. Vsa sodišča pri odločanju uporabljajo zakone. Idealno bi bilo, če bi bila zakonska besedila vedno jasna in določna in če bi upoštevala vse možne specifičnosti in pojavne oblike dejanske situacije, ki jo urejajo. Slednje je tudi realno nemogoče, saj življenje v svoji pojavnosti neizogibno prehiteva pravo. Prav za takšno situacijo v obravnavanem primeru gre, saj določbi 9. člena v zvezi s 4. členom novele ZIZ-I ni mogoče očitati nejasnosti in še manj protiustavnosti, pač pa gre za pomensko nezadostno določenost oziroma za preohlapnost zakonskega besedila. Po izključni jezikoslovni razlagi, za katero se zavzema pritožba, je novela ZIZ-I s tem, ko je na dolžnikov ugovor zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, „pripela“ nove pravne posledice, retroaktivno posegla v dolžnikov pravni položaj in za nazaj določila pravne posledice dolžnikovega ugovora. Sodišče je prepričano, da teleološka razlaga takšnega zaključka ne podpira, in da takšen ni bil namen zakonodajalca ob umestitvi prehodne določbe 9. člena ZIZ-I, oz. da prehodna določba 9. čl. ZIZ-I opisane dejanske situacije sploh ne ureja in se nanjo ne nanaša.

6. Stališče Višjega sodišča, ki se je v sodni praksi do sedaj tudi že ustalilo (sklep I Cpg 799/2011, na katerega se sklicuje pritožba, predstavlja izjemo od že poenotene sodne prakse glede tega vprašanja) ni odklonilo uporabe veljavnega 9. člena v zvezi s 4. členom ZIZ-I, pač pa ga je le dopolnilo. Postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo vložen pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in končajo po določbah ZIZ-I. Le ugotavljanje domneve nevarnosti iz 258. člena ZIZ-I je omejilo na primere, ko je tudi dolžnik ugovor vložil po uveljavitvi ZIZ-I. Pri tem sodišče ni prekršilo priznanih in uveljavljenih metod pravnega vrednotenja. Navedena razlaga zakona je pravno sprejemljiva, saj spoštuje splošno sprejeta ustavna in zakonska načela (prepoved posega v pridobljene pravice, prepoved retroaktivnosti, načelo poštenega sojenja) in je bila iz teh razlogov tudi relativno predvidljiva, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje, da je bila z izpodbijanim sklepom presenečena. Tudi ne drži, da je sodišče z navedenim stališčem pretirano zavarovalo pravni položaj dolžnika in ga povzdignilo nad (legitimen) interes upnika, da zavaruje plačilo svoje verjetno izkazane terjatve. Prav iz razloga, ker je bil osnovni namen novele ZIZ-I preprečiti in sankcionirati vlaganje pavšalnih in neutemeljenih ugovorov s strani dolžnikov, ker torej novela ZIZ-I s sistemom vzpostavitve zakonske domneve nevarnosti po novem bistveno bolj obremenjuje dolžnika (in pritožbeno sodišče ne dvomi, da so obstajali utemeljeni razlogi za takšno spremembo), je pravno korektno in sistemsko pravilno, da se dolžnikom to breme oz. sankcija v obliki predhodne odredbe ne nalaga za nazaj.

8. Pritožbeni razlogi zato niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ.


Zveza:

ZIZ člen 258.
ZIZ-I člen 4, 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1ODY1