<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 134/97
ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.134.97

Evidenčna številka:VS30565
Datum odločbe:23.12.1997
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:konkurenčna klavzula

Jedro

Določbe o prepovedi opravljanja konkurenčnega dela postanejo smiselne in za pogodbene stranke pomembne šele po razvezi pogodbe o zaposlitvi, še prav posebej pa to velja za določbe o izplačilu dogovorjene odškodnine (po prenehanju delovnega razmerja). Tudi po razvezi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, te določbe, vsaj za v pogodbi določen čas, stranke še zavezujejo k določenemu ravnanju. V primeru, da bi obveznosti iz konkurenčne klavzule ugasnile po razvezi pogodbe, so vse konkurenčne določbe nesmiselne, saj jih nihče ne bi bil dolžan upoštevati.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v pretežni meri ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu plača kot odškodnino za omejitve iz konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi 8,5 njegovih povprečnih plač v obdobju zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja in mu povrne 2.750,00 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo povsem napačno pravno stališče. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil za opravljanje del s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, je res vsebovala določbe glede konkurenčne klavzule. Vendar je po ponovni razporeditvi na drugo delo tožnik že opravljal druga dela in naloge, ki niso spadala v krog tistih nalog, ki so izpostavljena in za katera veljajo dogovori o konkurenčni klavzuli. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje na tem delu, zaradi odklonitve podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, do odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule ni upravičen. Novo delovno mesto odškodnine ne predvideva, prejšnja pogodba pa je že prej prenehala veljati. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge procesne kršitve pa je revizija samo formalno zatrjevala, vsebinsko pa jih ni opredelila. Zato revizijsko sodišče potem, ko ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno.

Obe nižji sodišči sta pravilno uporabili določbe 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katerih je bila v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi (z dne 31.6.1991) na delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pomočnika direktorja podjetja za komercialne zadeve vnešena tako imenovana konkurenčna klavzula. Ta je določala, da delavec (tožnik) med trajanjem delovnega razmerja in še dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če mu bo to prenehalo po lastni volji ali krivdi, ne bo ustanovil podjetja ali sodeloval pri ustanavljanju podjetja in tudi ne bo opravljal samostojne dejavnosti, ki bi lahko bila v nasprotju z interesi podjetja enako kot tudi ne bo opravljal nobenega drugega dela, ki bi lahko oškodovalo interese podjetja oz. bi pomenilo konkurenco dejavnosti podjetja. Za ravnanje v nasprotju s prevzeto obvezo je bila za delavca določena sankcija prenehanja delovnega razmerja ali plačila odškodnine. Delovna organizacija pa je s podpisom pogodbe prevzela obvezo, da bo tožniku za prepoved, po prenehanju delovnega razmerja izplačala odškodnino v višini deset povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih.

Ker je tožniku po lastni volji (zaradi nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi) delovno razmerje pri toženi stranki prenahalo, je nastopila situacija, kot jo predvidevajo zakonske določbe in sporna pogodba o zaposlitvi. Ta pogodba je delavcu onemogočala, da bi se po prenehanju delovnega razmerja brez posledic zaposlil v podjetju s toženi stranki konkurenčno dejavostjo, prav tako pa ni smel pričeti opravljati dela, ki bi toženi stranki lahko škodovalo oziroma bi pomenilo konkurenčno dejavnost podjetja. Vsaka tovrstna dejavnost bi bila osnova za odškodnino, ki bi jo lahko uveljavila tožena stranka. Pri tem tožnika te obveznosti, krajša zaposlitev na drugem delu, brez podpisane nove pogodbe o zaposlitvi, ne bi v ničemer razvezala. Prav zato je ostala v veljavi tudi nasprotna obveza, po kateri je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino, za katero se je obvezala s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je za pravilno razumevanje tako zakonskih kot pogodbenih obveznosti bistveno dejstvo, da je odškodnina dogovorjena zato, ker je delavec (tožnik), za določeno dobo (dve leti) pristal na omejitev pri njegovi sicer ustavni pravici do proste izbire zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave RS). Take odpovedi druga močnejša pogodbena stranka, kar je delodajalec, ne bi smela zahtevati, lahko pa za uveljavitev svojih interesov ponudi ustrezno odškodnino. In to je odškodnina, za katero sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

Pri tem navajanje tožene stranke, da je sporna pogodba že prenehala veljati in da zato ni temelja za izplačilo, ni sprejemljivo. Res je sicer, da je s tem nastala situacija, podobna situaciji, ki je v zakonu o obligacijskih razmerjih urejena kot razveza (razdrtje)

pogodbe zaradi neizpolnitve (124. člen - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89). Ker se tudi v delovnem pravu smiselno in ob upoštevanju specifičnosti delovnih razmerij uporabljajo določbe ZOR, je treba v takem primeru upoštevati določbe prvega odstavka 132. člena ZOR. Ta določa, da sta v primeru razdrte pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, razen za obveznosti za povrnitev škode. In prav za tak primer gre pri konkurenčni klavzuli. Določbe o prepovedi opravljanja konkurenčnega dela postanejo smiselne in za pogodbene stranke pomembne šele po razvezi pogodbe o zaposlitvi, še prav posebej pa to velja za določbe o izplačilu dogovorjene odškodnine (po prenehanju delovnega razmerja). Tudi po razvezi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, te določbe, vsaj za v pogodbi določen čas, stranke še zavezujejo k določenemu ravnanju. V primeru, da bi obveznosti iz konkurenčne klavzule ugasnile po razvezi pogodbe, so vse konkurenčne določbe nesmiselne, saj jih nihče ne bi bil dolžan upoštevati. Zato sta nižji sodišči pravilno uporabili materialne predpise in tožniku priznali (delno) zahtevano pravico do odškodnine.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila (delna) ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZDR (1990) člen 7.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yODA5OA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*