VSRS Sklep VIII Ips 159/2018


pomembnejša odločba

Jedro

Razlikovati je treba med pojmom izravnave ur znotraj referenčnega obdobja in kompenzacijo nadur iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami/dnevi v tekočem referenčnem obdobju. Viški ur, ki so v preteklem referenčnem obdobju presegli polni delovni čas (pretekli viški) in so bili preneseni v naslednje referenčno obdobje z namenom kompenzacije s prostimi urami, predstavljajo nadure, ki se vštejejo v delovni čas referenčnega obdobja, v katerem so kompenzirane. Po drugi strani pa pri sprotnih viških ur (ure, ki nastanejo in se izrabijo znotraj tekočega referenčnega obdobja) ne gre za prave viške ur, pač pa za ure, ki se izravnavajo v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, za devet referenčnih obdobij, štetih od od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2016, obračunati bruto zneske, odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila za letni dopust in višje zahtevane zneske za plačilo nadur.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 21/2018 z dne 12. 4. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti izračuna neizkoriščenih presežnih ur v posameznem referenčnem obdobju oziroma po koncu posameznega referenčnega obdobja ter plačila zanje.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo (smiselno le zoper ugodilni del sodb sodišč druge in prve stopnje) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče med ure, ki jih je tožnik opravil v posameznem referenčnem obdobju, poleg efektivno oddelanih ur in plačane odsotnosti zmotno štelo tudi kompenzacije premakljivega delovnega časa ter privatne odsotnosti za vse mesece tega referenčnega obdobja. Sodišče naj bi izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožnik v času kompenzacije ur ustvarjal plačano uro. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015, iz katere izhaja, da je kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. Pri izrabi ure v tekočem referenčnem obdobju naj bi šlo za izravnavo ur in ne za kompenzacijo. Tožnik naj ne bi bil upravičen do 30% dodatka za presežne ure, ki so izravnane znotraj istega referenčnega obdobja, saj bi bil do tega dodatka upravičen šele v primeru, če bi bile kot presežne ure kompenzirane v naslednjem 6-mesečnem referenčnem obdobju. V nasprotnem primeru naj bi prišlo do napačnega izračuna neizkoriščenih presežnih ur, kar naj bi v praksi pomenilo 230% plačilo. Sodišče naj bi za izračun višine dodatka napačno upoštevalo plačo za zadnji mesec v referenčnem obdobju, ker bi moralo upoštevati plačo v prvem mesecu po referenčnem obdobju, ko so presežki ur zapadli.

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal zavrnitev revizije.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. V konkretni zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče pravilno ugotovilo število ur, ki štejejo v tožnikov delovni čas v posameznih referenčnih obdobjih in ali je posledično pravilno izračunalo število nadur, s tem ko je v tožnikov delovni čas, poleg ur, ki jih je tožena stranka v elektronskem evidenčnem sistemu (tako imenovani ARDČ) zabeležila pod postavkami: redno delo, dopust, lanski dopust, izredni plačani dopust, bolniška odsotnost, dežurstvo 12 ur, izredno delo, brez kartice, službena odsotnost, izobraževanje doma, teren, praznik, misija, vštelo tudi ure, zabeležene pod postavkami: „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“, „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost.“ Sodišče je tako dobljeno število ur primerjalo z delovno obveznostjo za referenčno obdobje, pozitivno razliko pa upoštevalo kot presežne ure. Število presežnih ur je nato množilo z osnovo za izračun dodatka in 0,30 (višina dodatka).

9. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot vojak in je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Referenčno obdobje za izravnavo neenakomerno razporejenega delovnega časa je pri toženi stranki v posameznem letu trajalo od 1. januarja do 30. junija in od 1. julija do 31. decembra.² Tožena stranka je vodila elektronsko evidenco prisotnosti na delu (ARDČ), kjer je (med drugim) beležila tudi ure po postavkah: „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“, „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost.“ Pod postavko „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“ naj bi bilo evidentirano koriščenje ur iz naslova neenakomerne razporeditve delovnega časa, pod postavkama „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost“ pa koriščenje presežka ur iz naslova gibljivega delovnega časa, vendar naj bi šlo po ugotovitvi sodišča prve stopnje v vseh treh primerih dejansko za koriščenje presežnih ur iz naslova neenakomerne razporeditve. Tožniku je bila vsak mesec v vtoževanem obdobju obračunana plača za poln delovni čas ne glede na število dejansko oddelanih ur.

10. Zakon o delovnih razmerjih³ (v nadaljevanju ZDR-1) v 143. členu določa, da se kot polni delovni čas šteje delovni čas 40 ur na teden. Kolektivna pogodba ali zakon lahko določita, da polni delovni čas lahko obsega manj (vendar najmanj 36 ur tedensko), ne pa tudi več kot toliko. V konkretnem primeru je treba poleg splošne ureditve (po ZDR-1) upoštevati tudi specialne določbe Zakona o obrambi⁴ (v nadaljevanju ZObr). Delovni čas je praviloma enakomerno razporejen, razen če je potrebna neenakomerna razporeditev zaradi narave ali organizacije dela (148. člen ZDR-1 in prvi odstavek 97b. člena ZObr). Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden in - kot posebej določa prvi odstavek 97b. člena ZObr - ne manj kot štiri ure na dan. Polni delovni čas se upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (sedmi odstavek 148. člena ZDR-1 in drugi odstavek 97b. člena ZObr). Delo v neenakomerno razporejenem delovnem času oziroma v izmenah vključuje opravljanje delovne obveznosti v deljenem delovnem času, ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter delo v popoldanskem in nočnem času, s prerazporeditvijo v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti (tretji odstavek 97b. člena ZObr). Določbe 146. člen ZDR-1 o prepovedi dela preko polnega delovnega časa veljajo tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa (osmi odstavek 148. člena ZDR-1).

11. Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz pravilnih izhodišč, da je mogoče razporejati neenakomerno razporejen delovni čas le znotraj referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave oziroma do povprečja 40 ur tedensko. Če izravnave ni in ima delavec ob koncu referenčnega obdobja več ur od navedenega povprečja, je opravil nadurno delo. Zmotno pa je stališče, da pri ugotavljanju števila ur opravljene delovne obveznosti ni relevantno, ali je ura, ki jo je tožnik koristil v obliki proste ure, nastala v tekočem ali predhodnem referenčnem obdobju. Sodišče tako zmotno enači t.i. sprotne in pretekle viške ur. Tožena stranka v tem smislu utemeljeno navaja, da je treba razlikovati med pojmom izravnave ur znotraj referenčnega obdobja in kompenzacijo nadur iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami/dnevi v tekočem referenčnem obdobju. Viški ur, ki so v preteklem referenčnem obdobju presegli polni delovni čas (pretekli viški) in so bili preneseni v naslednje referenčno obdobje z namenom kompenzacije s prostimi urami, predstavljajo nadure, ki se vštejejo v delovni čas referenčnega obdobja, v katerem so kompenzirane. Po drugi strani pa, kot je obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, pri sprotnih viških ur (ure, ki nastanejo in se izrabijo znotraj tekočega referenčnega obdobja) ne gre za prave viške ur, pač pa za ure, ki se izravnavajo v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa.

12. Povprečen tedenski delovni čas v referenčnem obdobju mora znašati 40 ur. To pomeni, da je znotraj tega obdobja delovni čas v posameznem tednu lahko daljši ali krajši od zakonskega maksimuma, in sicer tako da skupno tedensko povprečje ob koncu referenčnega obdobja znaša 40 ur. Ure, ki v posameznem tednu znotraj referenčnega obdobja presegajo ali ne dosegajo polnega delovnega časa, tako niso „viški“ ali „manjki“ ur v pravem pomenu. Ti lahko nastanejo šele ob koncu referenčnega obdobja, če se izkaže, da povprečna tedenska delovna obveznost v obdobju šestih mesecev (kot v konkretnem primeru znaša referenčno obdobje) presega 40 ur, kar tudi pomeni, da do izravnave ni prišlo. Odsotnost z dela zaradi izravnave ur tudi ne pomeni „upravičene odsotnosti,“ saj delavec že pojmovno ne more biti upravičeno odsoten z dela takrat, kadar delovne obveznosti sploh nima in ni dolžan priti na delo. Glede na navedeno odsotnosti z dela na račun izravnave ur neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj in med trajanjem posameznega referenčnega obdobja ni mogoče šteti v delovni čas, saj je smisel instituta neenakomerne razporeditve delovnega časa prav v tem, da je ta znotraj referenčnega obdobja enkrat krajši, drugič pa daljši z namenom, da se ob koncu referenčnega obdobja doseže ustrezno tedensko povprečje.

13. Sodišče pa je pravilno presodilo, da je presežek ur, ki znotraj referenčnega obdobja ni izravnan, tako da povprečna tedenska delovna obveznost ob koncu referenčnega obdobja presega polni delovni čas, predstavlja nadure. Delno pravilno je tudi stališče, da se mora vsako referenčno obdobje šteti od nič. Če v prejšnjem referenčnem obdobju nastane manjko ur, ker delodajalec ni poskrbel za ustrezno izravnavo ur, se ta ne prenese v naslednje referenčno obdobje, saj to dejstvo ne more iti v škodo delavca. Novo referenčno obdobje se v tem primeru šteje od nič. Nekoliko drugače pa je v primeru nadur oziroma viška ur ob koncu referenčnega obdobja. Če delodajalec nadure v celoti plača (130% osnove) - kar je pravilo - se kot višek ur vštejejo v delovni čas predhodnega referenčnega obdobja, v katerem so nastale. Primerna odmena za nadurno delo namesto plačila je lahko tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami (v razmerju 1:1), če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela.⁵ Nadure, ki se v novo referenčno obdobje prenesejo z namenom kompenzacije s prostimi urami/dnevi, pa se vštejejo v delovni čas novega referenčnega obdobja, saj bi delavcu v nasprotnem primeru v tem obdobju nastal manjko ur, zaradi česar bi moral kompenzirane nadure ponovno oddelati. Kompenzacija nadur s prostimi urami bi tako izgubila svoj smisel, poleg tega pa bi bil tak delavec v bistveno slabšem položaju kot delavec, kateremu so bile nadure v celoti plačane. Hkrati bi v takem primeru efektivno šlo za nezakonito podaljševanje referenčnega obdobja, saj bi imela kompenzacija nadur funkcijo izravnave ur. V primeru prenosa nadur iz prejšnjega referenčnega obdobja v novo zaradi kompenzacije s prostimi urami se novo referenčno obdobje tako ne začne z nič, pač pa s plus urami. Delavec je v času kompenzacije nadur s prostimi urami upravičeno odsoten z dela s pravico do 100% nadomestila plače, skupaj z ustreznim dodatkom za nadurno delo (v konkretnem primeru 30% osnove).

14. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka pod postavkami „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“, „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost,“ beležila tožnikovo odsotnost z dela na račun preteklih ali sprotnih viškov ur (16. točka obrazložitve sodišča druge stopnje). Iz obrazložitve sodb sodišč druge in prve stopnje tako dejansko izhaja, da sodišči nista razlikovali med urami za izravnavo (sprotni viški ur) in nadurami (pretekli viški ur), zaradi česar tudi nista ugotovili, katere od teh ur in v kakšnem številu je tožena stranka beležila pod postavkami „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“, „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost.“ To dejstvo je pomembno zato, ker se odsotnost z dela zaradi kompenzacije nadur všteva v delovni čas, medtem ko to po naravi stvari ne velja za odsotnost zaradi izravnave neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj tekočega referenčnega obdobja.

15. Tožena stranka v reviziji sicer neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče za izračun višine dodatka za nadure upoštevati plačo v prvem mesecu referenčnega obdobja, ko so presežki ur zapadli in ne plače za zadnji mesec v referenčnem obdobju, v katerem so nastali. Nadure se plačujejo po postavkah, ki so veljale takrat, ko so bile dejansko opravljene.

16. Vprašanja, ki jih tožena stranka postavlja v reviziji v zvezi z zastaranjem zahtevka in možnostjo prenosa nadur v prihodnja referenčna obdobja, presegajo obseg, v katerem je bila revizija dopuščena. Vendar pa je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 zavzelo stališče, da je možnost kompenzacije nadur (torej možnost prenosa nadur v naslednje referenčno obdobje) vezana na dogovor (oziroma na soglasje delavca), pri čemer se je sklicevalo ne samo na Aneks h Kolektivni pogodbi za policiste, pač pa predvsem na Uredbo o delovnem času v organih državne uprave.⁶

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, katere ure in v kakšnem številu je tožena stranka evidentirala pod postavkami „kompenzacija prerazporejenega delovnega časa“, „kompenzacija premakljivega delovnega časa“ in „privatna odsotnost.“ Če bo ugotovilo, da je šlo za kompenzacijo nadur s prostimi urami, jih bo vštelo v delovni čas referenčnega obdobja, v katerem so bile koriščene, odsotnosti z dela zaradi izravnave ur pa v delovni čas ne bo vštelo.

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.
² Tožena stranka je sicer trdila, da referenčno obdobje pri njej ne traja od 1. 1. do 30. 6. ampak 6 mesecev od nastanka vsake posamezne ure, kar je nesmiselno in v nasprotju s samim pojmom referenčnega obdobja znotraj instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa. Trajanje referenčnega obdobja je fiksno in se začne in konča na isti datum za vse ure, ki znotraj tega obdobja nastanejo. Le tako se lahko doseže predpisano povprečenje delovnega časa na 40 ur tedensko. Opravi se izravnava vseh ur, ki so v tem obdobju nastale. Nesmiselno je stališče tožene stranke, da ima vsaka ura (ni jasno, ali je mišljena običajna ura ali nadura) svoje referenčno obdobje oziroma, da je referenčnih obdobij toliko kolikor je ur. S katerimi urami in do kdaj naj bi se taka ura izravnala? V kolikor pa tožena stranka pojem referenčnega obdobja zgrešeno enači z rokom za kompenzacijo nadur, pa o nastanku le-teh lahko govorimo šele ob koncu referenčnega obdobja in ne med njegovim trajanjem.
³ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
⁴ Ur. l. RS. št.82/1994 in nadaljnji.
⁵ Primerjalnopravno in tudi v skladu z Evropsko socialno listino (spremenjeno) se dopušča tudi možnost kompenzacije nadur s prostimi urami brez posebnega plačila, vendar ob pogoju, da je čas kompenzacije sorazmerno daljši - torej ne le v trajanju, ki je enako številu ur nadurnega dela. Glej tudi mag. M. Debelak, Nekateri vidiki organizacije delovnega časa in plačila v mednarodni ureditvi, Pravosodni bilten 1/2017, str. 16-19. Primerjaj tudi s sodbo VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015.
⁶ Ur. l. RS, št. 115/2007.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021