<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1310/2004
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.1310.2004

Evidenčna številka:VDS03440
Datum odločbe:26.01.2006
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved - hujša kršitev delovne obveznosti - naklep - malomarnost - zagovor - bolniški stalež

Jedro

S tem, ko tožnik v postopku obnove standarda ISO ni hotel

odgovarjati na vprašanja izpraševalca, je izkazan razlog za

izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Njegov izgovor, da na vprašanja ni želel odgovarjati zato,

da izpraševalec ne bi izvedel za zmedo in neurejenost pri

toženi stranki, je neutemeljen, saj se je podjetje v enako

slabi (ali še slabši) luči pokazalo s tožnikovim neprofesionalnim

vedenjem. Ker je obnova standara ISO za poslovanje tožene stranke

odločilnega pomena, je s tem, ko tožnik v obnovi standarda ni

korektno sodeloval in s tem omajal zaupanje tožene stranke vanj,

izkazan pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje

delovnega razverja do izreka odpovednega roka ni mogoče.

Če je delavec v bolniškem staležu, to ne pomeni nujno, da se

ne more udeležiti zagovora. Ker tožnik ni nikomur sporočil,

da se zaradi bolezni zagovora ne namerava udeležiti, je

tožena stranka upravičeno štela, da zagovora ne namerava

podati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

tožniku z dne 1.4.2004, za ugotovitev, da tožniku delovno

razmerje ni prenehalo in še traja, zaradi česar ga mora tožena

stranka pozvati nazaj na delo, mu za ves čas nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače in druge

dajatve, kot če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi in za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da

tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da iz

izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dokaze je sodišče prve

stopnje izvedlo. Le na podlagi stavka: "Na podlagi izvedenih

listinskih dokazov in zaslišanja tožeče stranke.." tega ni mogoče

ugotoviti. Zato ni jasno, ali je sodišče prve stopnje vpogledalo

v pooblastilo z dne 29.3.2004. Pooblaščena oseba za zastopanje

podružnice XY je R. K., medtem ko je direktor tožene stranke

T.- Invalidsko podjetje d.o.o. G. P.. Ta je pooblastil Ž. K. za

določena dejanja v podružnici XY, iz pooblastila pa ni razvidna

utemeljitev te odločitve. Iz pooblastila ne izhaja, da je Ž. K.

pooblaščen za ugotavljanje disciplinske odgovornosti in postopkov

redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v podružnici XY.

Ž. K. tudi ni podpisal, da pooblastilo sprejema. Pritožba nadalje

poudarja, da tožnik ni kršil delovnih in drugih obveznosti. Po

nalogu R. K. je moral sodelovati v postopku presoje standarda

kakovosti ISO, kar mu je bilo sporočeno le en dan prej. Sam je

lahko izbral projekt, ki ga bo zagovarjal, vendar je zaradi

neurejenih razmer v podjetju in zaradi tega, ker se sploh ni

vedelo, kje je zaposlen, že po prvem vprašanju presojevalca

videl, da bo presoja neuspešna, zato je na vprašanja nehal

odgovarjati. Drugi udeleženci so pred tem po pol leta delali na

nalogah, ki so bile predvidene za presojo. Za uspešno izvedbo

presoje bi zato tožnik potreboval več, kot en dan. V postopek je

bil prisilno potisnjen, po krivdi vodje, ki ni znal organizirati

dela. Lahko bi se nalogi izognil z odhodom v bolniški stalež.

Poudarja, da se je presojal standard druge družbe, ne tiste, v

kateri je bil zaposlen. Na projektu pa je sicer delal in sicer je

zadolžil sodelavce za sestavo plana, ki pa ni bil sestavljen v

skladu s predpisi, ki veljajo za ISO standarde. Do tega je

prišlo, ker so delavci na projektu sprejemali navodila tudi od

drugih, čeprav bi jih morali le od tožnika. Presojevalcu ni želel

prikazati zmede, ki je vladala v podjetju, zato mu je rekel, da

plana ni. Tudi na vprašanje, kdo je kupec proizvodov družbe XY ni

mogel odgovoriti, da XY sam, za kupce XY pa niti ni pristojen,

ker v družbi od 1.4.2004 ni več zaposlen. Torej ne drži, da na

vprašanja presojevalca ni odgovarjal. Presodil je, da je bolje,

če ne predstavlja zmede, saj bi s tem družbi povzročil škodo;

tako jo je le odvrnil. Sodišču prve stopnje očita tudi zmoten

zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Pomen

obnovitve standardov je res velik, če so osnove resnične in

dejanske. S prikrivanjem dejanskega stanja bi napravil večjo

škodo. Pritožba izpostavlja tudi razloge izpodbijane sodbe glede

tožnikovega izostanka z zagovora, na katerega je bil povabljen.

Svoj izostanek zaradi bolniškega staleža je opravičil svojim

nadrejenim in ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi

se moral udeležiti zagovora, čeprav je bil bolan. Meni tudi, da

je tožena stranka prekoračila zakonske roke za podajo izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe in ugoditev zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer res ni povzelo

dokaznega sklepa, sprejetega na glavni obravnavi z dne 8.7.2004,

vendar pa je listine, ki so v spisu in na katere se sklicuje v

celotni obrazložitvi, senat vpogledal, kar je razvidno iz

zapisnika z glavne obravnave in v katerem so posamezno našteti

vsi listinski dokazi, ki so bili izvedeni. Po 4. odstavku 325.

člena ZPP obrazložitev sodbe obsega poleg zahtevka strank in

njihovih navedb o dejstvih, na katere opirajo zahtevek tudi

dokaze ter predpise, na katere je sodišče oprlo sodbo. Pravilno

je sicer, da se v obrazložitvi povzame dokazni sklep, torej da se

skupaj naštejejo vsi dokazi, ki so bili izvedeni. Čeprav v

izpodbijani sodbi tega ni, je iz obrazložitve povsem jasno

razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo

odločilna dejstva (npr. sklenitev delovnega razmerja - na podlagi

pogodbe o zaposlitvi; nalog, da tožnik sodeluje pri presoji - na

podlagi e-mailov; pomen obnovitve presoje ISO standarda - na

podlagi izredne odpovedi itd.). Samo formalna pomanjkljivost v

obrazložitvi izpodbijane sodbe na zakonitost odločitve ni

vplivala, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni

podana.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi vpogledalo tudi v

pooblastilo z dne 29.3.2004: Iz obrazložitve izpodbijane sodbe na

strani 7 izhaja, da je na njegovi podlagi odločalo o tožnikovem

ugovoru glede osebe, pooblaščene za vodenje postopka sporne

odpovedi. Zavzelo je pravilno stališče, da je imel Ž. K. zakonito

pooblastilo za vodenje postopka odpovedi. Predvsem je treba

poudariti, da podružnica XY nima pravne subjektivitete, zato ni

bilo potrebe po izrecni navedbi v pooblastilu, da je Ž. K.

pooblaščen tudi za postopke v podružnici. Tožena stranka in

tožnikov delodajalec je T.- invalidsko podjetje d.o.o., katerega

direktor je G. P.. Ta je na podlagi 1. odstavka 18. člena Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) kot zakoniti

zastopnik imel vso pravico pisno pooblastiti kogarkoli, da

nastopa v imenu delodajalca. Zakon ne določa, da mora biti to

oseba, zaposlena pri delodajalcu ali v določeni organizacijski

enoti. Direktor tožene stranke T.- invalidsko podjetje d.o.o. je

pooblastil Ž. K., da v tej družbi ugotavlja disciplinsko

odgovornost delavcev zaradi kršitev delovnih obveznosti iz

delovnih razmerij in da v imenu družbe izvaja postopke redne in

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podružnica je le

organizacijski del; v kolikor bi bila samostojna pravna oseba, bi

pooblastilo za zastopanje lahko dal R. K. kot direktor. Ker pa je

podružnica le organizacijski del T. - Invalidskega podjetja

d.o.o., R. K. pa je v sodni register vpisan kot poslovodja

podružnice, je lahko veljavno pooblastilo Ž. K. dal le direktor

tožene stranke G. P.. Dejstvo, da Ž. K. ni podpisal sprejema

pooblastila, na njegovo veljavnost ne vpliva. Prevzem pooblastila

je izkazal s tem, da ga je izvršil. Vprašanje, ali je pooblastilo

sprejel, bi se lahko izpostavilo le v morebitnem sporu med

pooblaščencem in pooblastiteljem; ta dva pa sta si glede tega

enotna: da je pooblastilo dano in sprejeto.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do

zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost

morata biti izpolnjena dva pogoja: da obstaja z zakonom določen

razlog za izredno odpoved in da ob upoštevanju vseh okoliščin in

interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega

razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da sta izpolnjena oba pogoja. Tožnik je sodeloval v

postopku presoje ISO standarda zaradi obnovitve le-tega. Pri tem

je prekršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker na vprašanja

presojevalca ni hotel odgovoriti.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil o presoji seznanjen že z

e-mailom z dne 15.3.2004. To je izpovedal sam, zato so njegove

pritožbene navedbe, da je za presojo izvedel en dan prej,

protispisne. Povedal je tudi, da je pričakoval v zvezi s tem še

kakšna navodila, ki pa jih sam očitno ni iskal. Na dan presoje mu

je bila prepuščena izbira, da predstavi katerikoli projekt.

Izbiro je prepustil R. K.. Ta je izbral projekt, na katerem je

tožnik predhodno delal in ga torej dobro poznal. Bil je vodja

projekta, ki se je predstavljal, sam je izvedel posamezne dele

projekta. Sam je naročil izdelavo plana podrejenim in plan je bil

tudi izdelan. Zato zahteva nadrejenega, da sodeluje pri presoji,

ni bil nek nerazumen nalog, v katerega bi bil tožnik po sili

nenadoma potisnjen. Kljub temu je najprej na zahtevo

presojevalca, da pokaže plan odgovoril, da plana ni. Po njegovi

oceni plan ni bil izdelan v skladu s predpisi, ki jih zahtevajo

ISO standardi. Na nadaljnja vprašanja ni odgovarjal, ker je

menil, da nima smisla oz., da bo presoja neuspešna.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi moral

tožnik ne glede na svoje mnenje o zmedi, neurejenosti odnosov in

mešanju pristojnosti v podjetju svojo nalogo opraviti po

najboljših močeh. Če je bil plan sestavljen, bi ga moral

pokazati, čeprav ni bil ustrezen. Tudi na naslednje vprašanje

presojevalca bi moral odgovoriti. Podjetje bi se sicer zaradi

plana, ki ni bil narejen v skladu s predpisi, določenimi za ISO

standarde in zaradi kupcev proizvodov presojevalcu morda pokazalo

v slabi luči. Vendar pa se je v enako slabi luči (če ne še

slabši) pokazalo tudi ob tožnikovem neresnem in neprofesionalnem

obnašanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je

najmanj, kar se je od tožnika pričakovalo to, da odgovarja na

vprašanja. Pritožbeni izgovor, da je tožnik želel le preprečiti

škodo in obvarovati toženo stranko pred razkritjem zmede in

"šlamparije" ni prepričljiv. Zato je zaključek, da je kršil

pogodbene in druge obveznosti pravilen. Po 31. členu ZDR-02 mora

delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je

sklenil pogodbo o zaposlitvi. To obveznost je tožnik prekršil

najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog iz

2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-02. Pri tem pritožbeno

sodišče pripominja le to, da mora delavec poleg vestnega

opravljanja dela, upoštevati tudi zahteve in navodila delodajalca

(32. člen ZDR-02) in se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo

dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno

škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izpolnjen je tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR-02. Sodišče

prve stopnje je glede na okoliščine primera preizkusilo

ugotovitev tožene stranke, da delovnega razmerja do izteka

odpovednega roka ni mogoče nadaljevati. Na podlagi izvedenih

dokazov je ugotovilo, da je obnovitev standarda ISO življenjskega

pomena za toženo stranko kot proizvajalca izdelkov, ki jih

prodaja preko XY. Normalno je, da se od oseb, ki zagovarjajo

obnovitev standarda, pričakuje predstavitev na prepričljiv način

in da v tem postopku ni mesta za reševanje notranjih konfliktov.

Zaradi tega in ker je tožnik izrazil svojo nepripravljenost za

sodelovanje v procesih dela tožene stranke, je tožena stranka

utemeljeno štela, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka

odpovednega roka ni več mogoče. S temi razlogi soglaša tudi

pritožbeno sodišče. Zahteva tožene stranke po profesionalnem

obnašanju sodelujočih v tako pomembnem postopku, kot je preizkus

oz. obnovitev ISO standarda, je razumna. Z delavcem, ki te

zahteve ne upošteva, delodajalec ne more več nadaljevati

delovnega razmerja, saj med njima ni več potrebnega zaupanja. Da

je porušen njun medsebojni odnos pa izhaja celo iz pritožbenih

navedb, v katerih tožnik ponavlja svoje stališče do stanja pri

toženi stranki: očita ji neustrezno organizacijo, zmedo in

šlamparijo, siljenje v laž itd..

Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti

delavcu na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR-02 omogočen zagovor,

razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od

delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz.

če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove

povabilu na zagovor. V zvezi z udeležbo na zagovoru ima pritožba

sicer prav, da od bolnega delavca ni mogoče zahtevati, da se

zagovora udeleži. Tožnik je bil na zagovor vabljen, vendar se

zaradi bolezni ni opravičil oz. ni opravičil izostanka z zagovora

in npr. zaprosil za drug datum. S.V, je po e-mailu poslal

sporočilo, naj o bolniškem staležu obvesti vse, ki jih je

potrebno obvestiti. Bolniška odsotnost z dela avtomatično še ne

pomeni, da se delavec ni sposoben zagovarjati. Ob tem, da tožnik

ni sporočil Ž. K. (ali komurkoli drugemu), da se zagovora ne more

udeležiti zaradi bolezni, je tožena stranka upravičeno štela, da

tožnik zagovora ne želi podati in je podala izredno odpoved brez

zagovora.

Zagovor je bil predviden za dan 1.4.2004, ko je pooblaščena oseba

tudi zaslišala dve priči; odpoved je bila podana 6.4.2004. Rok za

izredno odpoved (15 dni) torej še ni potekel, saj teče od dneva,

ko je predviden zagovor (oz., ko je zagovor podan), saj je

delodajalec šele s tem dnem dokončno seznanjen z vsemi

okoliščinami, v katerih je prišlo do kršenja pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ker

niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP

pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjAwMQ==