VDS sklep Pdp 1825/2003

Jedro

Sodišče mora pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotoviti okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR), ki so kot npr. nagib storilca, teža storjenega dejanja, odnos do dejanja in posledic, škoda in odnosi med pogodbenima strankama po storitvi dejanja, vendar pri tem ne gre za t.i. kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena prej veljavnega ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi odločba tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod istimi pogoji kot pred odpovedjo ter mu izplačati neizplačane plače od 28.3.2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 57.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2003 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sicer drži navedba sodišča prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) v 2. odst. 110. člena določa, da mora delodajalec delavcu podati odpoved najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Seznanitev mora biti tako v subjektivnem, kakor tudi objektivnem smislu. Delodajalec mora biti seznanjen tako s kršitvijo delovnih obveznosti, kakor tudi s kršiteljem, kar pomeni, da mora ne samo domnevati oz. predpostavljati, da je nekdo storil hudo kršitev, ki utemeljuje take vrste sankcijo, kot je izredna odpoved, ampak mora imeti za svoja ugibanja oz. domneve tudi dokazila, in to za vse očitane kršitve. Sodna praksa pri tem stoji na stališču, da se 15-dnevni rok prične šteti po tem, ko je s strani delodajalca izveden dokazni postopek, na podlagi katerega slednji oceni, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved in sicer na podlagi izvedbe dokazov in zagovora delavca. Da je v predmetnem primeru pri tožniku šlo za lažno prikazovanje porabe kolekov zaradi domnevne odtujitve slednjih, ki naj bi bila posledica malomarnega hranjenja le-teh, pa je delodajalec izvedel šele, ko je svoje početje tožnik sam priznal v izjavi z dne 14.3.2003 ter ga dodatno še utemeljil na razgovoru dne 26.3.2003. Ta datum je edini relevanten v konkretnem primeru in šele od tega dne dalje je potrebno šteti 15-dnevni rok za pravočasno izdajo izredne odpovedi. Tako je bila tožena stranka o razlogih za izredno odpoved seznanjena šele z izjavo tožnika in razgovorom z dne 26.3.2003, odpoved pa je podala, kar ugotavlja tudi samo sodišče, najkasneje 27.3.2003, kar pomeni, da je bila odpoved dana znotraj 15-dnevnega roka. Tožena stranka še poudarja, da je tožniku zaupala opravljanje dela z vrednotnicami. Tožniku je torej zaupala in ohranjala delovno razmerje navkljub dogodku v Ljubljani, tožnika pa omenjeni dogodek ni pripravil do tega, da bi svoje delo opravljal bolj vestno. Pri tem ponovno poudarja, da je storjena kršitev za njo tako huda, da tožniku ne zaupa več in to iz utemeljenih razlogov. Premestitev delavca bi bila v takem primeru le potuha za storjeno kršitev. Ocena sodišča prve stopnje glede tega, ali je mogoče kljub vsemu delovno razmerje nadaljevati, je po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru le preveč subjektivna in zaobhaja delodajalčeve interese v celoti. Sodišče prve stopnje se ni prepričalo o teži tožnikove kršitve in ne bi smelo spregledati niti načina storitve kršitve delovne obveznosti ter ravnanje delavca po storjeni kršitvi. Tožnik je kršitev storil naklepoma, torej po temeljitem premisleku, kako zadevo rešiti, da tožena stranka za njo nikoli ne bi izvedela, in bi jo tako odnesel brez kakršnihkoli posledic. Njegovo priznanje pa ni dejanje obžalovanja za storjeno kršitev, ampak zgolj posledica dejstev, da je tožena stranka odkrila nepravilnosti pri njegovem delu in poizkus rešiti svojo lastno kožo. Tako je med strankama prišlo do nezaupanja, saj je tožena stranka zoper tožnika podala dne 3.4.2003 celo ovadbo, od katere ne namerava odstopiti. Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo okoliščin in interesov pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odst. 110. člena ZDR), ki so kot n.pr. nagib storilca, teža storjenega dejanja, odnos do dejanja in posledic, škoda in odnosi med pogodbenima strankama po storitvi dejanja, vendar pri tem ne gre za t.z. kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena prej veljavnega ZDR. Ob tem pa je tudi sprejelo pravno stališče, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Delodajalec je seznanjen o vseh razlogih za izredno odpoved šele z dnem zagovora delavca; rok za odpoved torej začne teči naslednji dan od podanega zagovora (2. odst. 110. člena ZDR). To pomeni, da je izredna odpoved podana v zakonitem 15-dnevnem roku od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ker pa okoliščine in interesi pogodbenih strank, zaradi katerih ni moč nadaljevati delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo, so pa odločilnega pomena za zakonito izdajo te izredne odpovedi, je po mnenju pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno razsodilo o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku ugotoviti okoliščine in interese obeh pogodbenih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi - z zaslišanjem direktorja tožene stranke, tožnika in ostalih oseb, ki so sodelovale pri tem razgovoru tožnika ter ob tem ugotoviti, ali so te okoliščine tako hude in ali so tudi pogodbeni interesi tako hudo skrhani, da zaradi tega ne bi mogli več nadaljevati z delovnim razmerjem ter pri tem preizkusiti tudi pritožbene navedbe tožene stranke in ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 298/2005
• Sodba VIII Ips 39/2006
• VDSS sodba Pdp 848/2015