VDSS sodba Pdp 337/2011

Jedro

Tožnikova (delavčeva) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričela učinkovati takoj z vročitvijo toženi stranki in je v skladu s tem tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Ker takrat, ko mu je tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (delodajalca), pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju, ni bilo več pravne podlage za novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke (delodajalca) ni mogla imeti pravnih učinkov, šlo je za odpoved brez podlage, ki je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010, ki jo je 16. 11. 2010 tožena stranka vročila tožniku, nezakonita in se razveljavi“ (1. točka izreka). Odločilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010 nična in nima pravnih učinkov (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe opr. št. Pd 425/2010 z dne 2. 2. 2011 se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožnika v celoti zavrne ter odloči o obveznosti povračila stroškov. V pritožbi navaja, da utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka sodbe ne vzdrži pravne presoje. Sodišče ni pravilno navedlo pravne podlage za presojo dokumenta, datiranega z dne 12. 11. 2010, saj je pri odločanju zamenjalo pravne termine neobstoječ in ničen. Sodišče v obrazložitvi navaja, da naj bi bil sporni dokument z dne 12. 11. 2010 ničen, ker naj bi bil izdan po prenehanju delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. V postopku za nikogar ni bilo sporno, da dne 12. 11. 2010 delovno razmerje ni več obstajalo, saj je prenehalo že pred tem, na podlagi enostranske izjave tožnika. Sporni dokument nima nobene pravne veljave, vendar pa to ne pomeni, da je ničen. Dokument z dne 12. 11. 2010 naj bi po mnenju tožnika razvezal delovno razmerje med strankama tega postopka, vendar kaj takega ni bilo mogoče, saj delovnega razmerja ni bilo več. Toženka ni mogla podati izredne odpovedi, saj jo je pred tem že tožnik. Toženka tudi ni nikoli imela volje podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar se vidi iz dokumenta z dne 12. 11. 2010. V dokumentu z dne 12. 11. 2010 so zavedene vse pravice, ki gredo delavcu na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane z njegove strani. Če bi toženka podala izredno odpoved, v dokumentu ne bi bile podane navedbe, ki so izpostavljene, ter pravice, ki mu v tem primeru ne bi pripadale, temveč bi iz vsebine dokumenta bilo jasno razvidno, da se poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Izredna odpoved se nikakor ne more podati z učinkom za nazaj, kar je dodaten argument za trditev, da je dokument le napačno naslovljen. Tudi v obrazložitvi je zavedeno, da je toženka prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika in da se sprejema datum prenehanja delovnega razmerja, kot ga je zavedel tožnik v svoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Volja toženke je bila drugačna, kot jo domneva sodišče, ki se z voljo toženke pri izdaji dokumenta z dne 12. 11. 2010 sploh ni ukvarjalo, čeprav je to, na podlagi 15. člena OZ, temeljni element vsakega pravnega posla. Obligacijsko pravo pozna stališče, da se pogodbe presojajo po vsebini in ne po naslovu dokumenta. Tožniku niso bile zanikane ali odvzete nobene pravice. Tudi na Zavodu za zaposlovanje, ker je bil prijavljen le kratek čas, mu pravice niso bile odvzete, ker pa so na zavodu ugotovili, da o zadevi teče postopek pred delovnim sodiščem, so glede priznanja vseh pravic počakali na končni izid tega delovnega spora. Dokument z dne 12. 11. 2010 bi eventuelno šteli kot neobstoječ, saj ni bila nikoli s strani toženke izražena volja, da se tožniku odpove delovno razmerje z izredno odpovedjo. Neobstoječ pravni posel pa ne more biti hkrati tudi ničen. Sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev pravil procesnega postopka. Glede na to, da je tožnik postavil kot podredni tožbeni zahtevek ugotovitveni zahtevek, bi moral obrazložiti svoj pravni interes za tožbo, tega pa tožnik ni storil. Tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti spornega dokumenta z dne 12. 11. 2010, saj dokument ne ustvarja nobenih pravnih posledic za tožnika. Iz spornega dokumenta z dne 12. 11. 2010 le izhaja, da je šlo zgolj za pisno potrditev pravic, ki izhajajo iz redne odpovedi delavca, ki pa jo je toženka nerodno poimenovala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokument nima nobenih pravnih učinkov in zato takšna ugotovitev ni posebej potrebna s strani sodišča in za kaj takšnega ni potrebno posebej voditi postopka in povzročati stroškov. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče vrednost spornega predmeta določiti po 22. členu Zakona o odvetniški tarifi, kot osnovo za presojo pa vzeti znesek morebitnih finančnih posledic tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je lahko ocenjeno zgolj na 1.400,00 EUR, kolikor je znašala tožnikova mesečna plača, ne pa na podlagi 2. odstavka 24. člena. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem delu in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi. V odgovoru na pritožbo navaja, da ne soglaša s stališčem tožene stranke, da spornega dokumenta ni mogoče tretirati kot izredno odpoved, saj je tožena stranka delodajalec profesionalec, in se od njega pričakuje, da pozna predpise o delovnih razmerjih in da izdaja tiste dokumente, ki jih pravni red pozna in predvideva. Interpretacija sporne odpovedi, ki jo ponuja tožena stranka v pritožbi, ni sprejemljiva, niti ni skladna z dejansko vsebino sporne odpovedi. Prav tako je na koncu odpovedi naveden pravni pouk, pravica do sodnega varstva v roku 30 dni. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi naj jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, ki predstavlja ugotovitveni zahtevek ter pri tem tožnik ni obrazložil svojega pravnega interesa za tožbo. Navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, saj je tožnik obrazložil svoj pravni interes za izpodbijanje sporne odpovedi in sicer tožnik na podlagi svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel uveljaviti pravic na Zavodu za zaposlovanje. Zavod za zaposlovanje je namreč priznanje pravic iz naslova brezposelnosti vezal na izid delovnega spora o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010, katero je tožniku podala tožena stranka.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik dne 8. 11. 2010 (priloga A4). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana na podlagi 3. in 6. alinee 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in je bila toženi stranki vročena dne 9. 11. 2010. Tožena stranka je nato dne 12. 11. 2010 tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A5). V pravnem pouku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke je zapisano, da je zoper to odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustno sodno varstvo s tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v roku 30 dni od prejema odpovedi.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 16. 11. 2010, nična in nima pravnih učnikov. Glede uveljavljanja ničnosti ima ZDR v 13. členu posebne določbe, ki pa niso drugačne, kot jih določa Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) v 92. in 93. členu. Na ničnost pogodbe o zaposlitvi in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, ne glede na rok, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (93. člen OZ). V vseh drugih primerih je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem njene pravne veljavnosti vezana na uveljavljanje njene zakonitosti v roku 30 dni (3 odstavek 204. člena ZDR) pred pristojnim delovnim sodiščem (tako je odločilo VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011).

Na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Smiselno lahko to velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostranske izjave pogodbene kazni s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Ker je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 8. 11. 2010, ki je glede na določbo 112. člena ZDR pričela učinkovati takoj z njeno vročitvijo in je v skladu s tem tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi že dne 9. 11. 2010, tožnik dne 12. 11. 2010, ko mu je tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri toženi stranki že ni bil več v delovnem razmerju oziroma med strankama v sporu takrat pogodba o zaposlitvi že ni več obstajala. Dne 12. 11. 2010 ni bilo več pravne podlage za novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik utemeljeno zatrjuje, da izredna odpoved tožene stranke z dne 12. 11. 2010 ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez podlage, t.j. za nično pravno izjavo.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1272/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 336/2008
• VDSS Sodba Pdp 481/2021