VDSS sodba Pdp 1272/2010

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke je bila tožnici podana po tem, ko je tožena stranka že prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, na podlagi katere je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke (po datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi) ni imela učinkov in jo je treba šteti za nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 7. 2008 z vsemi pravicami, ki ji gredo iz delovnega razmerja, prenehalo dne 25. 3. 2009 (I./1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za obdobje od oktobra 2008 do marca 2009 obračuna ustrezne bruto zneske razlike v plači oziroma nadomestila plač ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača neto zneske plač oziroma nadomestila plač v zneskih, razvidnih iz I./2. točke izreka. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna odškodnino v višini 9.810,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 dalje do plačila (I./3. točka izreka) in da ji obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 168,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2009 dalje do plačila (I./4. točka izreka). Toženo stranko je še zavezalo, da tožnici za čas do prenehanja delovnega razmerja dne 25. 3. 2009 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ji izda novo potrdilo za uveljavljanje pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, poravna vse prispevke ter jo odjavi iz obveznega socialnega zavarovanja z dnem 25. 3. 2009. Nadalje je ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nima pravnega učinka in se kot nezakonita razveljavi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.791,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah o okoliščinah sklepanja pogodbe o zaposlitvi, ki jih je podala tekom postopka. Direktor tožene stranke se je s tožnico dogovoril, da bo prejemala dohodke v skupnem znesku 3.000,00 EUR mesečno, s čimer bi bila zajeta vsa izplačila tožene stranke iz delovnega razmerja. Zapis v 6. točki pogodbe o zaposlitvi ne odgovarja ustno dogovorjenemu plačilu med tožnico in direktorjem tožene stranke, o čemer je bila tožnica obveščena. Za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi se stranki nista odločili, ker je bilo načrtovano, da naj bi bila tožnica zaposlena pri toženi stranki le do ustanovitve F.Z., kamor naj bi se nato prezaposlila. Takrat bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, sočasno pa bi sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcij v F.Z.. S tem bi se odpravila napaka, do katere je prišlo v zapisu pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved tožnice, da je bila njena naloga postaviti na noge F.Z. in da ji je direktor omenil, da bo tam zaposlena, ko bo fundacija uspešno zaživela. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.M. izhaja, da bi bila plača tožnice celo večja, kot jo je prejemal zakoniti zastopnik tožene stranke. Dogovor o višini izplačil je tožnica ves čas spoštovala in ga je začela problematizirati šele po tem, ko je med strankama prišlo do sporov zaradi slabega opravljanja delovnih nalog ter odsotnosti z dela. Neverjetno je, da tožnica ne bi pisno po pošti ali po elektronski pošti direktorja tožene stranke pozvala k izplačilu neizplačanega dela plače oziroma ga opomnila, da je prejela nizko izplačilo. Tožena stranka je preveč zaupala tožnici in zato ni ustrezno pregledala spornega določila pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila izredna odpoved tožene stranke prepozna. Tožena stranka ni mogla vedeti, da tožnica v zagovoru ne bo podala nobenih novih okoliščin oziroma opravičila svoje neupravičene odsotnosti. Stališče sodišča, po katerem delodajalcu, ki delavcu omogoči zagovor in s tem vpliva na postopek, očita, da je že pred tem imel na razpolago vsa ustrezna dejstva in dokaze, ki so potrebni za izredno odpoved, je nedopustno. V takem primeru postane zagovor delavca brezpredmeten. Vztraja, da je šele z dnem zagovora ugotovila, da tožnica nima opravičila za izostanke v spornem obdobju.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba nepopolna oziroma neutemeljena. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med strankama ni sporno, da sta dne 18. 7. 2008 sklenili pisno pogodbo o zaposlitvi. V VI. členu pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili o višini bruto osnovne plače, načinu njenega usklajevanja, možnostih izplačila dodatka za individualno delovno uspešnost, dodatka k plači na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti RS, povračilu stroškov v zvezi z delom, plačilnem obdobju in plačilnem dnevu. Na ta način so bile v pisni obliki izražene bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 8. in 9. alinee 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR (ali drugim posebnim zakonom) drugače določeno (1. odstavek 11. člena ZDR). ZDR v 1. odstavku 15. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Omenjeno določbo dopolnjuje 56. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Res so v skladu z 2. odstavkom navedenega člena veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila oblika predpisana. Vendar določilo o znesku osnovne plače ter o morebitnih drugih plačilih ni stranska točka, temveč bistveni pogoj za veljavnost pogodbe. Hkrati pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi med strankama v sporu obstajal kakršenkoli drugačen ustni dogovor o višini plače v fiksnem znesku.

Odločilno v konkretnem primeru je, da sta stranki sklenili pisno pogodbo o zaposlitvi, zato je na podlagi gornje ureditve pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo. Vsebina VI. člena pogodbe o zaposlitvi je jasna in nedvoumna ter ne dopušča razlage tožene stranke, da so v znesku 3.000,00 EUR zajeti vsi dohodki oziroma izplačila oziroma prejemki tožnice, kar naj bi bilo med strankama ustno dogovorjeno. Razlogi, zaradi katerih zakoniti zastopnik tožene stranke ni zahteval poprave pogodbenega določila VI. člena, pa tudi sklicevanje na to, da tožena stranka ni ustrezno pregledala spornega določila, za predmetni spor niso relevantni in ne morejo biti upoštevni. Posledice premajhne skrbnosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi gredo namreč v njeno breme. Za predmetni spor so prav tako nerelevantne navedbe o zanašanju zakonitega zastopnika tožene stranke na to, da se bo tožnica v bližnji prihodnosti prezaposlila v F.Z., saj to v ničemer ne vpliva na veljavnost določila o višini plače. Tudi plača zakonitega zastopnika tožene stranke na obstoj pisnega dogovora o višini tožničine plače ne vpliva, zato so neutemeljeni očitki, ki se nanašajo na primerjavo tožničine plače s plačo direktorja tožene stranke. Ni pomembno niti to, kdaj je tožnica začela opozarjati toženo stranko na prikrajšanja pri izplačilu plač. Za uveljavljanje denarnih terjatev zaradi prikrajšanja pri plači (I./2. točka zahtevka) je po 4. odstavku 204. člena ZDR dovoljeno neposredno varstvo brez predhodnega postopka pri delodajalcu, kolikor pa delodajalec vsaj dva meseca (v konkretnem primeru pa pet mesecev) izplačuje bistveno zmanjšano plačilo za delo, je delavec pred izredno odpovedjo dolžan predhodno pisno opomniti delodajalca na izpolnitev obveznosti. Taka zahteva pred podajo izredne odpovedi s strani delavca izhaja iz 1. odstavka 112. člena ZDR, tožnica pa jo je spoštovala.

Pisni opomin tožnice je tožena stranka prejela dne 16. 3. 2009, o kršitvi pa je tožnica sočasno obvestila še Inšpektorat RS za delo. Po preteku osemdnevnega roka je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, ker je tožena stranka izplačevala plačo v nasprotju s pisnim dogovorom oziroma dalj časa bistveno zmanjšano plačilo za delo, hkrati pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin in interesov pogodbenih strank ugotovilo nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredna odpoved tožnice je iz navedenih razlogov zakonita, toženi stranki pa je bila vročena dne 25. 3. 2009, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi. Do takrat je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje, vtoževane razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, vključno s sorazmernim delom regresa za letni dopust, ter poskrbeti za ustrezne vpise v evidence s področja socialnega zavarovanja. Na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo še odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (znesek 3.270,00 EUR).

ZDR v 80. členu opredeljuje redno odpoved pogodbe kot odpoved z odpovednim rokom, izredno odpoved pa kot odpoved brez takšnega roka. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila izredna odpoved tožene stranke, ki jo je podala dne 19. 3. 2009, tožnici vročena 31. 3. 2009. Torej že po tem, ko je tožena stranka dne 25. 3. 2009 prejela izredno odpoved tožnice, s čimer je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 18. 7. 2008. Za izredno

odpoved

je značilno, da učinkuje z vročitvijo delavcu (87. člen ZDR), kar pomeni, da izredna odpoved tožene stranke zaradi vročitve po datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni imela učinkov in jo je potrebno šteti za nezakonito. Ker je izredna odpoved tožene stranke že iz navedenega razloga „prepozna“, presoja, ali je bila odpoved podana v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, za odločitev niti ni pomembna. Do teh pritožbenih navedb, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1001/2011
• VDSS sklep Pdp 481/2011
• VDSS sodba Pdp 337/2011