<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 657/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.657.2013
Evidenčna številka:VDS0011022
Datum odločbe:05.09.2013
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - izredna odpoved delavca

Jedro

Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izplača znesek 6.690,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2011 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati njene stroške postopka v znesku 753,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da je v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A., ki bi lahko izpovedala, da je bila odpravnina tožeči stranki že izplačana, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je naknadno podala tožeča stranka, pa je bila nezakonita. Tožena stranka je svoje obveznosti do tožeče stranke v celoti poravnala in je v zvezi s tem predlagala vpogled v zadevo, ki je med istima strankama tekla pred sodiščem prve stopnje zaradi izplačila plač. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da tožena stranka ni dokazala, da je svoje obveznosti v celoti poravnala, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in predlagane priče A.A.. Posledično je sodišče tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje in pri tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki daje vsaki pravdni stranki pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov tožene stranke postopek ne bo nič hitrejši, temveč se bo zavlekel. Poseg v temeljne pravice stranke je mogoč samo v primeru, če se s tem zasleduje nek utemeljen in racionalen cilj, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba se povsem zgrešeno sklicuje na domnevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2011 storila natanko to. Z navedbo, da ji tožena stranka še ni izplačala odpravnine v znesku 6.690,87 EUR za njeno 33 letno delo pri toženi stranki, je odgovorila na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo o tem, da je tožena stranka njeno terjatev že plačala. Navedla je tudi, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza za svojo trditev in da tega ne moreta dokazati tudi predlagana priča in zakoniti zastopnik tožene stranke, s čimer se je izrekla o ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka vztrajala pri tem, da odpravnine ni dobila in da se sklenjena sodna poravnava nanaša le na plačilo plač in regresa za letni dopust. Sicer pa tudi ni povsem jasno, zakaj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če stranka ne bi ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana takrat, kadar sodišče (in ne stranka) ne uporabi kakšne določbe ZPP, ali pa jo uporabi nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2013 sprejelo sklep, da se drugi predlagani dokazi zavrnejo kot nepotrebni, kar pomeni, da bi tožena stranka na naroku morala uveljavljati obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma bi morala v pritožbi uveljavljati, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla že predhodno navesti. Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi obstajali kakšni nekrivdni razlogi, zaradi katerih domnevne kršitve ni mogla že prej uveljavljati.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka še v pritožbi zatrjuje, da bi zakoniti zastopnik in predlagana priča lahko izpovedala, da je bila odpravnina toženi stranki že izplačana. Če bi bilo to res, bi tožena stranka o tem lahko predložila dokazilo, ne pa da navedeno dokazuje s pričami. Sicer pa so te pritožbene navedbe popolnoma neprepričljive. V kolikor bi bilo res, da je tožena stranka odpravnino že izplačala, potem v odgovoru na tožbo ne bi hkrati zatrjevala, da je tožeča stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če je tožena stranka štela, da ni bilo podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem tožeči stranki gotovo ne bi izplačala odpravnine, saj gre ta delavcu, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca.

V kolikor pa je tožena stranka z nejasnim izražanjem v odgovoru na tožbo želela povedati, da je zahtevek neutemeljen, ker je tožeča stranka neutemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ji je tožena stranka pravilno izplačala plačo in ji zato ne gre odpravnina, pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka v pritožbi morebitno nejasnost sama razjasnila. Iz pritožbe namreč nedvomno izhaja, da tožena stranka uveljavlja, da je tožeči stranki odpravnino že plačala in da naj bi to s svojo izpovedbo potrdila zakoniti zastopnik tožene stranke in predlagana priča. Sicer pa je že iz dejstva, da sta stranki sklenili poravnavo glede neizplačanih plač, očitno, da so resnične navedbe tožeče stranke o tem, da v obdobju od novembra 2010 do januarja 2011 plač ni prejela. Navedeno je očitno tudi iz dejstva, da je tožena stranka, potem ko je tožeča stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdala ugotovitveni sklep, v katerem dejansko potrjujejo, da je tožena stranka zamudila z izplačilom plač za november in december 2010 ter januar 2011.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR v zvezi z 109. členom ZDR dosodilo vtoževano odpravnino. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pa je v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR delavcu, ki je bil pri njem zaposlen nad 15 let dolžan izplačati odpravnino v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke v tožbi, da bi ta za zadnje tri mesece dela pri njej morala prejeti plačo v bruto znesku 2.230,35 EUR, torej povprečno mesečno 743,45 EUR bruto. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu s citirano določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih. Glede na podatke o povprečni plači, utemeljeno vtožuje odpravnino v višini 6.690,87 EUR. Pritožbeno sodišče zaradi navedenega ne more slediti zgolj pavšalnemu ugovoru tožene stranke o tem, da je odpravnina izračunana napačno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 109, 109/2, 109/2-3, 112, 112/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5NjQz