VDSS Sodba Pdp 575/2019

Jedro

Detektiva sta tožnika videla, da je zapustil dom, nakar sta mu sledila. Dejstvo, da nista predložila materialnih dokazov - npr. fotografije, ne pomeni, da njune ugotovitve niso upoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku z dnem 6. 4. 2018 nezakonito prekinila delovno razmerje (odpovedala pogodbo o zaposlitvi) in da je tožnik tudi po 6. 4. 2018 v delovnem razmerju pri toženi stranki; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 8. 2013; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati za vsak mesec bruto plačo v višini 792,88 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od vključno 6. 4. 2018 do reintegracije v delovno razmerje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za posamezni mesec dalje do dneva plačila, ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zavrnilo vse očitke tožene stranke iz izredne odpovedi v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža, razen očitka, ki se nanaša na 27. 3. 2018, ko naj bi se tožnik odpeljal v podjetje A.. Sodišče je v zvezi s tem v obrazložitvi sodbe od 13. do 18. točke navedlo neprepričljive razloge. Meni, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena. Zanika, da bi kadarkoli v času bolniškega staleža odšel z avtom B. na območje podjetja A.. Priči C.C. in D.D. z detektivske agencije nista verodostojni priči, sta v službi interesov tožene stranke, s katero že dolgo sodelujeta. Njuni izpovedi sta lažni. Tožnik je ostal v petek 23. 3. 2018 zaradi bolezni doma, o čemer je obvestil nadrejenega po sms, kjer je navedel tudi ''...''. Kot navijač gre namreč vsako leto v E. (tokrat termin 22. 3. 2018 do 25. 3. 2018), kamor letos zaradi bolezni ni mogel. Direktorica, ki tožnika tudi sicer ne mara, je njegovo izjavo napačno razumela. Takoj je bila odrejena kontrola bolniškega staleža, ki se je izvajala cel teden. Tožniku so o ''zasedi'' detektivov povedali tudi sosedi. Tudi zato mu ni moglo pasti na pamet, da bi se odpeljal od doma. V podjetju A. ni imel kaj iskati. Sodba je nezadostno obrazložena. Detektiva nista predložila materialne dokaze – npr. fotografije. Če bi bile sporne fotografije posnete, bi bil na njih tožnikov oče, ne pa tožnik. Šlo je za konstrukt zoper tožnika. Priči tudi sprva nista skladno izpovedali o datumu kršitve. Priča D.D. je bila na sodišču vznemirjena, C.C. pa si je morala pomagati z zapiski. Tožnikove priče F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. so vse potrdile, da tožnika v spornem času ni bilo v A.. Zato sodišče ne bi smelo slediti detektivoma. V takšnem dvomu bi moralo odločiti v korist delavca. Prav tako v času očitanega odhoda od doma ni bila opravljena npr. preverba, ali se morda tožnik ne nahaja doma. Tudi ni bila narejena identifikacija osebe, ki je izstopila iz avtomobila. Detektiva sta opazovala od daleč, bila je tudi že tema. Zmotne so ugotovitve sodišča o neskladnosti med izjavami tožnika in njegovih staršev. Nasprotno, vsi trije so skladno izpovedali, da je imel tožnik svoj avto in očetovega (B.) ni vozil.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tako tudi ne v pritožbi očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu neobrazložene sodbe. Navedlo je zadostne razloge o odločilnih dejstvih v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, s tem da pritožba v bistvenem izpodbija zlasti dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo odpovednega razloga.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala več kršitev bolniškega staleža, v katerem je bil od 23. 3. 2018 do 29. 3. 2018. Sodišče je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga zgolj zaradi kršitve z dne 27. 3. 2018, ko je bil preko detektivske agencije ponovno opravljen nadzor izvajanja bolniškega staleža na območju delavčevega prebivališča. V skladu z očitki v odpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob 17.49 uri zapustil bivališče in se z avtom odpeljal na območje podjetja A., ki ga je zapustil ob 20.06 uri ter odšel domov. Oprlo se je na poročilo detektivske agencije z dne 28. 3. 2018, ki je bilo prav tako povzeto v odpovedi. Četudi je pri tem ugotovilo, da je tožnikov oče J.J., ki vozi vozilo B., pogodbeni delavec podjetja K. d. o. o., ki je sicer na območju podjetja A., je vendarle zaključilo, da je bil spornega dne tožnik tisti, ki se je z navedenim vozilom odpeljal na navedeno lokacijo in se tam zadržal več kot dve uri. Tožnik je imel namreč s strani osebne zdravnice navodilo, da mora počivati.

7. Kontrolo in nadzor bolniškega staleža za ta dan sta opravila C.C. in D.D., kar potrjuje že omenjeno poročilo detektivske agencije L. d. o. o. z dne 28. 3. 2018, navedena pa sta o tem izpovedala tudi v svojem zaslišanju kot priči. Tožnik ju v pritožbi neutemeljeno prikazuje kot neverodostojni priči. Okoliščina, da sta redna sodelavca tožene stranke še ne pomeni, da je njuno poročilo napačno ter da je njuna izpoved lažna. Sodišče je njuni izpovedi v bistvenih delih pravilno ocenilo kot skladni. Tožniku sta sledila v paru, oba sta ga videla, kako je z osebnim vozilom B. pripeljal in odpeljal z območja podjetja A.. Videla sta ga tudi v obraz. Tako C.C. kot D.D. sta že pred 23. 3. 2018 opravljala nadzor nad tožnikom in sta oba z gotovostjo potrdila, da jima je dobro poznan. Zato ni pomembna pritožbena navedba, da bi bilo potrebno obenem preveriti, ali se tožnik ob spornem dogajanju vendarle ni nahajal doma. Detektiva sta namreč tožnika videla, da je zapustil dom, nakar sta mu sledila. Dejstvo, da detektiva nista predložila materialnih dokazov - npr. fotografije, ne pomeni, da njune ugotovitve niso upoštevne.

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi izpovedi prič, ki so bile zaslišane na predlog tožnika, zaključiti drugače. Četudi te priče niso potrdile, da bi tožnik prišel na območje podjetja A., to še ne pomeni, da so ugotovitve detektivov napačne. Sodišče je sicer ugotovilo, da iz izpovedi G.G., H.H. in I.I. izhaja, da naj bi se ob vstopu na varovano območje podjetja A. izvajalo evidentiranje, vendar pa je iz njihovih izpovedi razbralo tudi to, da so se nekatere osebe vendarle lahko pripeljale in odpeljale ne da bi bile evidentirane. Tudi priča F.F. ni znala prepričljivo izpovedati o evidenci obiskov zunanjih oseb. Predvsem pa je priča D.D. izpovedala tudi o tem, da ob izvajanju nadzora ni videla, da bi se tožnika ob prihodu na varovano območje podjetja A. evidentiralo.

9. Ta priča je bila tista, ki je po pravilni oceni sodišča prve stopnje posebej podrobno opisala dogajanje 27. 3. 2018 in s tem potrdila tudi izpoved priče C.C.. Sodišče prve stopnje se je pri tem opredelilo tudi do tega, da ni bistveno, da je priča C.C. kot dan nadzora tožnikovega doma in njegovega odhoda na območje podjetja A. navedla sredo 28. 3. 2018, D.D. pa torek 27. 3. 2018. Priča C.C. je glede datumov pojasnila, da je v poročilu z dne 28. 3. 2018 prišlo do strojepisne napake in se datum pravilno glasi 27. 3. 2018.

10. Pritožba ne more uspeti niti s sklicevanjem na izpovedi prič J.J. in M.M. (tožnikova starša). Četudi sta izpovedala, da tožnik ne uporablja očetovega osebnega vozila B., pa je tožnik izpovedal drugače, da občasno uporablja očetovo vozilo. Tožnik tudi z navedbami o tem, da je bil s strani sosedov obveščen o ''zasedi'' detektivov in da mu zaradi tega ne bi moglo pasti na pamet, da bi se odpeljal od doma, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, s tem da gre v tem delu tudi za nedopustno uveljavljanje pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 815/2012
• VDSS Sodba Pdp 362/2021
• VDSS Sodba Pdp 413/2019