Sodba VIII Ips 394/2008

Jedro

Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitev in za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi zlorabila bolniški stalež. Kršila naj bi navodila osebnega zdravnika oziroma obveznost biti v času odsotnosti z dela zaradi bolezni na svojem domu, saj se je 19. 10. 2006 brez dovoljenja zdravnika odpeljala v Ljubljano, 20. 10. 2006 v trgovino v Koper. Sodišče prve stopnje je izredno odpoved razveljavilo in ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnice. Ugotovilo je, da v primeru ravnanja tožnice 20. 10. 2006 ne gre za kršitev, ki bi pomenila zatrjevani odpovedni razlog. Tožnica je tega dne odšla v Koper zaradi potrebe po nakupu osnovnih življenjskih potrebščin in samo za to, saj ni bilo nikogar, ki bi nakup lahko opravil namesto nje. S strani zdravnice tožnica ni dobila nikakršnih navodil, da mora biti doma in ga ne sme zapustiti zaradi nujnih opravkov. Pri ravnanju tožnice 19. 10. 2006 pa po ugotovitvah sodišča gre za očitano kršitev, ki pa ni tako huda, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da je bila odpoved dana prepozno. Tožena stranka je bila z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved seznanjena 30. 10. 2006 in ne šele na zagovoru tožnice. Zato odpoved dne 27. 12. 2006 ni bila podana v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za izredno odpoved takrat, ko je prejela potrdilo osebne zdravnice z dne 30. 10. 2006, pri čemer je takrat že bila seznanjena tudi z ugotovitvami detektiva o ravnanju tožnice 19. in 20. 10. 2006. Tožena stranka od 30. 10. 2006 do 15. 12. 2006, ko je tožnici podala pisno obdolžitev ni izvajala nobenih aktivnosti v zvezi s kršitvami tožnice in si na tak način ne more podaljšati prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Ker je bila odpoved podana prepozno, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnica storila očitano kršitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da pritožbeno sodišče ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, s čimer je kršilo 360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očita prvostopenjski sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nasprotja v razlogih sodbe ter opozarja na kršitev vestne in skrbne presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj šteje sklepanje prvostopenjskega sodišča za pravilno, temveč navaja le, da je miselna pot sodišča razumljiva. V nadaljevanju navaja svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvi stopnji glede očitanih kršitev tožnici. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na presojo pravočasnosti odpovedi, saj je ta rok začel teči z dnem, ko je tožnica podala svoj zagovor. Šele takrat je tožena stranka lahko presodila, ali razpolaga z zadostnimi razlogi za izredno odpoved. V času do opravljanega zagovora je tožena stranka pridobivala podatke ZZZS (odgovor zavoda z dne 12. 12. 2006) o načinu uresničevanja pravic tožnice. Šele z zagovorom pa se je tožena stranka lahko dokončno seznanila s celotnim stanjem zadeve in sprejela odločitev o sankciji zaradi ugotovljene kršitve.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če tega ne stori, bi lahko šlo za (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in za revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. „Navedbe pritožbe, ki so bistvenega pomena“ se seveda nanašajo na navedbe pritožbe o odločilnih razlogih za odločitev sodišča druge stopnje, ne pa tudi na tiste, ki na odločitev samo ne vplivajo ali ne bi mogle vplivati. V obravnavani zadevi so po presoji sodišča druge stopnje za odločitev bistvena dejstva glede pravočasnosti odpovedi. V zvezi s temi dejstvi in razlogi v izpodbijani sodbi pa tožena stranka ne zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka temveč le zmotno uporabo materialnega prava.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Neutemeljeno je navajanje tožene stranke, da je le zagovor namenjen ugotavljanju dejanskega stanja glede obstoja razloga odpovedi in njegove utemeljenosti. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednem razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Razlog za odpoved pa bo praviloma nastal že prej (od tedaj dalje teče objektivni rok za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR) in ga bo delodajalec tudi ugotovil prej (od ugotovitve dalje teče subjektivni rok za odpoved). Nenazadnje mora delodajalec že v pisni obdolžitvi (sedaj vabilu na zagovor) navesti in obrazložiti odpovedni razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Samo izjemoma bo prišlo do primera, ko se bo delodajalec o vseh okoliščinah – zlasti tistih subjektivne narave – seznanil šele ob zagovoru delavca. Kar bo lahko privedlo tudi do ugotovitve, da odpovedni razlog ni podan, na primer zato, ker ni krivdnega ravnanja delavca. Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitev in za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanjena najkasneje 30. 10. 2006, ko je prejela potrdilo osebne zdravnice, da bi morala biti tožnica v času bolniškega staleža doma in je bil dovoljen le odhod do zdravnika. Da tožnica ni bila doma oziroma kje je bila 19. in 20. 10. 2006 pa je tožena stranka zvedela že prej (24. ali 25. 10. 2006) iz informacije zasebnega detektiva z dne 24. 10. 2006. Poizvedbe pri ZZZS na katere se tožena stranka sklicuje v reviziji (na to dejstvo se v pritožbi ni sklicevala) se neposredno na odpovedni razlog ne nanašajo. Iz odgovora Zavoda z dne 12. 12. 2006 namreč izhaja, da je tožena stranka (šele) 24. 11. 2006 predlagala nadzor nad delom osebne zdravnice in izvedbo kontrole izvrševanja začasne zadržanosti od dela za tožnico – kar je tožena stranka za sporna dneva opravila že sama. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano, tretji odstavek 370. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2006 prepozna in je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

10. Tudi sodišče druge stopnje se je po nepotrebnem spuščalo v presojo prvostopne sodbe o sami vsebini odpovedi oziroma v presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tudi ugotovitev, da tak razlog obstaja, namreč ne more spremeniti odločitve, da je odpoved nezakonita zaradi zamude (prekluzivnega) roka, v katerem bi morala biti podana. Zato so brezpredmetne tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje v tem delu.

11. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1094/2013
• VDSS Sodba Pdp 125/2021
• VDSS Sklep Pdp 686/2017