VDSS Sodba Pdp 388/2021

Jedro

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja od 1. 8. 2020 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja od 1. 8. 2020 dalje (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2021 (pravilno: 3. 9. 2020) nezakonita (II. točka izreka). Toženka je dolžna povrniti tožnici 50,40 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da se sodišče ni opredelilo do trditev o nezakonitosti odločbe ZZZS, s katero je bil tožnici odobren bolniški stalež za nazaj, zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi 15. točko tega člena, saj je v 3. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da tožničino zdravstveno stanje in (ne)upravičenost odsotnosti nista pomembna za postopek, v 11. točki pa je kot bistveni razlog za ugotovitev neobstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja navedlo tožničino nesposobnost za delo. Če je štelo zdravstveno stanje za pomembno, bi moralo postaviti izvedenca in vpogledati v spis Ps 1087/2020. Ne drži, da tožnica ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti, saj je vedela, da ji bolniški stalež od 1. 8. 2020 dalje ni bil odobren. Pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je bil izpolnjen. Izpoved A.A. o tem pogoju je sodišče zmotno označilo za posplošeno. Ni se ukvarjalo z različnim izpovedovanjem tožnice na zagovoru in pred sodiščem o tem, kdaj je poklicala B.B., zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi tožničine pasivnosti ob prejemu odločbe ZZZS z dne 15. 7. 2020 in hujše kršitve, storjene naklepno ali iz hude malomarnosti, je bilo medsebojno zaupanje strank popolnoma porušeno. C.C. je zaradi zamere do toženke pred sodiščem izpovedal drugače kot v predhodni pisni izjavi. Ker sodišče ni dokazno ovrednotilo, zakaj je njegovo pričanje ocenilo za verodostojno, je kršilo 8. člen in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zaključka, da tožničina odsotnost ni povzročila posledic, je kršen 8. člen ZPP, saj iz izpovedi C.C. in A.A. izhaja, da je toženka morala zaradi odsotnosti tožnice premostiti povečan obseg dela z delavkama iz drugega obrata. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zmoten je očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženke o nezakonitosti odločb ZZZS z dne 2. 9. in 2. 11. 2020, zoper kateri je sprožila socialni spor (Ps 1087/2020). Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da vprašanje (ne)upravičene odsotnosti ni pomembno za presojo kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je bila zaradi neupravičenega izostanka (vezano na njeno zdravstveno stanje) očitana tudi hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), njeno nesposobnost za delo pa je sodišče omenilo tudi pri obrazložitvi neobstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, vendar je po oceni pritožbenega sodišča pri presoji tega odpovednega razloga in pogoja prvostopenjsko sodišče utemeljeno izhajalo iz vsebine dokončnih odločb ZZZS z dne 2. 9. in 2. 11. 2020. Če bo pravnomočno rešen socialni spor Ps 1087/2020 po mnenju toženke vplival na odločitev v tem delovnem sporu, pa ima ta na razpolago ustrezno pravno sredstvo.¹ Iz navedenih razlogov je zmoten tudi očitek, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, ker za potrebe presoje tožničinega zdravstvenega stanja ni postavilo izvedenca zdravstvene stroke in ni vpogledalo v spis Ps 1087/2020, nepomembna pa sta tudi izvida zdravnika z dne 14. in 21. 7. 2020, s katerima pritožba dokazuje, da je bila tožnica od 1. 8. 2020 sposobna za delo. Poleg tega izvida predstavljata tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Toženka utemeljuje njuno predložitev v pritožbenem postopku z zatrjevanjem, da je šele nedavno v socialnem sporu lahko vpogledala v medicinsko dokumentacijo tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženkina tožba v socialnem sporu datirana z 8. 12. 2020 (B6). V pritožbi ni podala nobenih trditev in dokazil o tem, da sta bila izvida v socialnem sporu vložena v spis šele po 4. 6. 2021, ko je sodišče v tem delovnem sporu končalo glavno obravnavo in da ju zato ni mogla predložiti do tega datuma.

7. Pritožba neutemeljeno očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je glede presoje (ne)obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja navedeno, da tožnica v spornem obdobju ni bila sposobna za delo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo to dejstvo le ena od upoštevanih okoliščin in ne bistvena, kot to zmotno navaja pritožba. Ta prvostopenjska ugotovitev je bila utemeljena v dokončnih odločbah ZZZS z dne 2. 9. in 2. 11. 2020 in ne nasprotuje razlogom v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V 3. točki je sodišče pojasnilo, da za presojo kršitve iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembna (ne)upravičena odsotnost, kar je pravilna interpretacija tega določila ZDR-1. Nadalje je obrazložilo, da ni pomembno, ali je tožničino zdravstveno stanje v neposredni vzročni zvezi s poškodbo pri delu ali boleznijo in zakaj se ji nohtna posteljica ne celi. Ta prvostopenjska obrazložitev se je nanašala na toženkin pomislek o obstoju vzročne zveze in neceljenju nohtne posteljice, ki ga je izrazila za čas vse od poškodbe tožnice v letu 2016 dalje. Zdravstvena situacija tožnice v tako dolgem obdobju za presojo zakonitosti obravnavane odpovedi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila pomembna, saj odpoved omenja zgolj odločbe ZZZS od 15. 7. 2020 dalje. V 3. točki izpodbijane sodbe je še navedeno, da morebitna razveljavitev odločb ZZZS z dne 2. 9. in 2. 11. 2020 v socialnem sporu ne more spremeniti odločitve o neobstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi v tem delu ni podano očitano nasprotje o odločilnih razlogih. V 11. točki izpodbijane sodbe je namreč sodišče pri presoji (ne)obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (in ne pri presoji obstoja kršitve po 2. alineji) upoštevalo zdravstveno stanje tožnice, kakršno je izhajalo iz dokončnih odločb. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, pa ima toženka na razpolago ustrezno pravno sredstvo, če bi pravnomočno rešen socialni spor po njenem mnenju vplival na drugačno odločitev v tem delovnem sporu (bodisi na obstoj kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 bodisi na presojo obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja).

8. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se izpodbijana sodba zaradi neobrazložitve dokazne vrednosti pričanja C.C. ne mogla preizkusiti, ter očitek, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo 8. člena ZPP, ker se ni opredelilo do nekonsistentnosti priče. Pritožba navaja, da je toženka 13. 5. 2021 C.C. izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi zamere pa ta pred sodiščem ni izpovedal po resnici ali v celoti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti pred zaslišanjem C.C. niti po njem ni izpostavila, da naj bi C.C. do nje gojil zamero. Ker je to prvič omenila v pritožbi, kot tudi to, da naj bi bil C.C. iniciator za podajo odpovedi tožnici, je razumljivo, da prvostopenjska sodba nima presoje verodostojnosti izpovedi te priče z vidika teh dveh okoliščin. Neuspešno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je C.C. pred sodiščem izpovedoval drugače, kot je predhodno sporočil toženki, ki je temu ustrezno podala trditveno podlago. Iz zapisnika naroka, na katerem je bil zaslišan, namreč izhaja, da toženka po njegovem zaslišanju ni podala trditev o tem, kaj ji je predhodno sporočil in tudi nobenega dokaznega predloga, z izvedbo katerega bi nameravala dokazati, da ji je C.C. predhodno sporočil nekaj drugega, kot je nato izpovedal v pravdi. Pritožba navaja, da je C.C. pred sodiščem izpovedoval tudi drugače kot v predhodni pisni izjavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je prvostopenjsko sodišče temeljito izprašalo o vseh dejstvih, ki so bila zapisana v pisni izjavi, takšno postopanje sodišča pa je bilo povsem utemeljeno tudi z vidika C.C. izpovedi, da je on pisno izjavo le podpisal, pripravila pa jo je kadrovska služba, zaradi česar jo je označil za nično. Glede na vse obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča niso obstajale nobene razumne okoliščine, da bi prvostopenjsko sodišče moralo podvomiti v resničnost tega, kar je na naroku izpovedal C.C., zato kot pravilno sprejema dokazno oceno, ki jo je prvostopenjsko sodišče napravilo upoštevajoč tudi njegovo izpoved. Kot je v uvodnih stavkih obravnavanih dveh očitkov še izpostavila pritožba, je toženka predlagala zaslišanje C.C. v potrditev tega, da je bilo zaradi odsotnosti tožnice delo reorganizirano tako, da sta bili dve delavki prerazporejeni na njeno delovno mesto. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pisna izjava C.C. teh dejstev o reorganizaciji sploh ne vsebuje, kar je dodaten razlog, da v tem delu ni bilo očitanega nasprotja v izpovedih C.C.

9. Tožnici je bila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2020 očitana hujša kršitev delovnih obveznosti zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 1. 8. 2020 dalje in odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za to pa ni obvestila toženke, čeprav bi to morala in mogla storiti.

10. Pritožba izpodbija zaključek, da tožnica ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila delovnih obveznosti. Vztraja, da se po 1. 8. 2020 ni zglasila na delo, čeprav ji bolniški stalež ni bil več odobren, nadrejenega je kontaktirala šele po 13. 8. 2020, tožnica in osebna zdravnica pa tudi nista mogli vedeti, kakšno odločitev bo sprejela zdravstvena komisija (o pritožbi zoper odločbo ZZZS z dne 15. 7. 2020, s katero ji je bil bolniški stalež priznan do 31. 7. 2020). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko utemeljitvijo, zakaj tožnica ni kršila 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ponovno le poudarja, da je bil tožnici z dokončno odločbo stalež priznan za nazaj, od 1. 8. do 15. 9. 2020, kar izključuje obstoj očitane hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnica odsotnosti z dela od 1. 8. 2020 dalje brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila pristojni osebi toženke vsaj do sredine avgusta 2020. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je zato štelo za utemeljen.

12. Zmoten je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z različnim izpovedovanjem tožnice na zagovoru in pred sodiščem o tem, kdaj je poklicala B.B.. Toženka očita, da je tožnica glede na zagovor B.B. klicala 10. 8. 2020 (torej en mesec po prejemu odločbe z dne 15. 7. 2020 in 10 dni zatem, ko bi se morala zglasiti na delo), medtem ko je pred sodiščem izpovedala, da jo je poklicala 15. 7. 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno povzemanje tožničine izpovedi ni dosledno. Iz zapisnika tožničinega zaslišanja ne izhaja, da je poklicala B.B. že 15. 7. 2020, temveč je rekla, da jo je prvič poklicala po prejemu prve odločbe o zaključku bolniške (gre za odločbo z dne 15. 7. 2020, pri čemer je tožnica izpovedala, da se ne spomni, kdaj jo je prejela), in sicer je bilo to zadnji teden v mesecu juliju 2020. Natančnega datuma tega klica tožnica ni vedela, zato je sodišče v 8. točki izpodbijane sodbe njeno izpoved po oceni pritožbenega sodišča ustrezno povzelo, ko je navedlo, da je tožnica poklicala B.B. po prejemu odločbe z dne 15. 7. 2020. Tožničina izpoved pred sodiščem o času prvega klica resda ni skladna zagovoru in navedbi tožbe, a prvostopenjsko sodišče vanjo po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni podvomilo, saj je bila primerljiva izpovedi B.B., da se ne spomni natančno, a da misli, da jo je tožnica klicala nekje konec meseca julija ali v začetku avgusta. Pritožba očita, da bi se sodišče moralo ukvarjati s to razliko v izpovedovanju zato, ker je toženka s pasivnostjo tožnice ob prejemu odločbe z dne 15. 7. 2020 utemeljevala izgubo zaupanja vanjo in obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnica ni sporočila toženki odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga vsaj do sredine avgusta 2020. Že iz tega zaključka izhaja pasivnost tožnice. Ta pasivnost je pojmovno vključena v ugotovitev o obstoju kršitve iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, medtem ko je (ne)obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja sodišče pravilno presodilo tudi ob upoštevanju drugih okoliščin, ne le zatrjevane izgube zaupanja zaradi pasivnosti tožnice.

13. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožba izpodbija to ugotovitev in vztraja, da je bila tožnica, ki bi se morala 1. 8. 2020 vrniti na delo, pasivna, ni pravočasno kontaktirala toženke, da bi sporočila razlog odsotnosti, kar kaže na njeno nevestnost, ki onemogoča organizacijo dela, tožnici ne zaupa več. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom o neobstoju obravnavanega pogoja, sprejema dokazno oceno, ki je vsebinsko celovita in prepričljiva in teh razlogov po nepotrebnem ne ponavlja.

14. Zatrjevanje, da zaradi hude nevestnosti tožnice ni več mogoče vzpostaviti zaupanja do nje, pritožba utemeljuje s sklicevanjem na judikata, ki po ugotovitvi pritožbenega sodišča nista primerljiva temu sporu. V zadevi Pdp 406/2020 je sodišče ugotovilo obstoj drugega odpovednega razloga (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), delavec je z dela neupravičeno izostal, zaradi tega je moral delodajalec prilagoditi delovni proces. Takšne okoliščine v obravnavanem sporu niso bile ugotovljene. V zadevi Pdp 38/2020 je delavka izostala z dela neupravičeno, ugotovljen je bil obstoj odpovednega razloga iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, presoje (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pa sodišče ni oprlo na take okoliščine kot v tem sporu, v katerem je bila ugotovljena dolgoletna odsotnost tožnice in prilagojenost delovnega procesa temu dejstvu, nesposobnost za delo, korektno sodelovanje na zagovoru, zaradi kršitve ni bilo treba reorganizirati delovnega procesa, itd.

15. V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožnica ni pokazala obžalovanja glede svoje pasivnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožnici ni šlo za absolutno pasivnost. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je delodajalca obvestila, a prepozno, težo te okoliščine pa zmanjšuje prvostopenjska ugotovitev, da tožnici nadrejeni C.C. sploh ni računal na njeno prisotnost na delu po 1. 8. 2020. Korektno je bilo tudi pojasnilo tožnice na zagovoru 31. 8. 2020, da bo o predlogu osebne zdravnice v zadevi začasne nezmožnosti za delo odločeno do 4. 9. 2020 (dejansko je bilo že 2. 9. 2020).

16. Pritožba očita, da sodišče ne bi smelo označiti izpovedi direktorice splošne kadrovske službe A.A. za posplošeno, saj je glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja izpovedala, da tožnica ni prišla na delo, v kadrovski ni spraševala, kako naj uredi odsotnost, ni bil aktivna, če delavci samovoljno ne pridejo na delo, toženka ne more računati na njih in delo težko organizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpoved A.A. vsebinsko ne prevlada nad ostalimi okoliščinami, s katerimi je sodišče utemeljilo neobstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zlasti tudi ni konkretizirala težav v organizaciji dela v posledici tožničinega ravnanja. Pritožba očita, da bi sodišče A.A. o tem lahko postavilo konkretnejša vprašanja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkretizacije težav v organizaciji dela ni vsebovala že pisna izjava A.A., podrobnejših vprašanj, če je menila, da so ta potrebna, pa ji na zaslišanju ni postavila niti pooblaščenka toženke, ki je to pričo predlagala.

17. Glede dokazne ocene izpovedi C.C. pritožba zmotno očita kršitev 8. člena ZPP. Izpostavlja njegovo izpoved, da je prišlo zaradi povečanega obsega dela do premestitve dveh delavk v navijalnico in da na tožnico ni mogel računati, ker ni bil seznanjen, da bo prišla na delo. Dejstvo povečanega obsega dela po mnenju pritožbe pomeni, da je toženka nujno potrebovala tožnico na delu. Ker je bila odsotna, je povečan obseg dela premostila z delavkama iz drugega obrata, odsotnost tožnice pa je tako imela vpliv na organizacijo dela. Po oceni pritožbenega sodišča iz izpovedi C.C. prvostopenjsko sodišče pravilno ni sklepalo na obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil delovni proces prilagojen odsotnosti tožnice že od 6. 1. 2016 dalje. Temu ustrezna je izpoved C.C., da pri organizaciji delovnega procesa ni računal na tožnico. Iz tega izhaja, da prerazporeditev dveh delavk v navijalnico prvenstveno ni izhajala iz tega, da tožnica 1. 8. 2020 ni prišla na delo.

18. Prvostopenjska presoja o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je materialnopravno pravilna, zato je sodišče utemeljeno ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. 13. in 14. tč. VIII Ips 124/2014 z dne 24. 11. 2014.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 209/2021
• VDSS Sodba Pdp 539/2021
• VDSS Sodba Pdp 526/2022