<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 821/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.821.2004

Evidenčna številka:VDS03393
Datum odločbe:18.11.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved - bolniški stalež - zagovor

Jedro

Delavcu je podjetje, pooblaščeno s strani delodajalca za opravo

kontrole bolniškega staleža, vročilo ugotovitve kontrole, da se v

času bolniškega staleža ni nahajal doma, ter ga z istim

obvestilom povabilo na zagovor k direktorju delodajalca v zvezi

z nespoštovanjem navodil pristojnega zdravnika. Čeprav je delavcu

ugotovitve kontrole in vabilo na zagovor k delodajalcu poslalo

podjetje, pooblaščeno za nadzor bolniškega staleža, se šteje, da

je s tem delodajalec izpolnil svojo obveznost in podal pisno

obdolžitev delodajalca z vabilom na zagovor v smislu 2. odstavka

177. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka

izdala tožniku dne 20.3.2003, nezakonita in jo je razveljavilo.

Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 21.3.2003 do

17.6.2003 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s

pravico do plače v višini 98.441,20 SIT bruto na mesec, od tega

zneska poravna vse prispevke iz zdravstvenega, socialnega in

pokojninskega zavarovanja ter druge dajatve, tožniku pa izplača

neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega

15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Toženi stranki je

naložilo tudi, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico

za obdobje od 21.3.2003 do 17.6.2003, da mu izplača malico za

mesec februar 2003 v višini 11.700,00 SIT in nezakonito

odtegnjena zneska v višini 10.400,00 SIT in 13.800,00 SIT, skupaj

35.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2003 do

plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Zakonske zamudne obresti,

ki jih je tožnik zahteval od vtoževanih bruto zneskov

pripadajočih plač, je zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da je

dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v

znesku 316.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004

do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da

pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti

zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo v tem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

pritožbi navaja, da je družba Konbost d.o.o. imela pooblastilo za

sestavo pisne obdolžitve in za vročanje vabila na zagovor

tožniku. Zato ni bilo pogojev za razveljavitev izpodbijane

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz formalnih razlogov. V

obvestilih družbe Konbost d.o.o. je bilo opisano dejansko stanje,

kakšno kršitev je tožnik storil, prav tako pa je to obvestilo

vsebovalo vabilo na zagovor tožnika osebno k direktorju tožene

stranke. ZDR ne predpisuje, da bi moral razlog za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi biti vsebovan v izreku te odpovedi. Sodišče

prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni

vpogledalo v zdravniško potrdilo z dne 17.3.2003. To potrdilo, ki

je sestavni del izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo

sodišču predlagano pravočasno. Na podlagi izvedenega dokaznega

postopka bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi moral

biti tožnik 25.2.2004 ob 15.50 uri že doma. Svoje vozilo,

katerega mu je pristojna služba zaradi nepravilnega parkiranja

odpeljala, je dvignil že ob 14.27 uri, vožnja iz Celja do

tožnikovega bivališča pa traja najdlje 40 minut. Tožnik je sam

kriv, če je napačno parkiral, zato mora sam nositi posledice tega

napačnega parkiranja. Prav neverjetno je, da je tožnik dne

5.3.2003 ob 12.00 uri spal in ni slišal niti pasjega laježa niti

zvonjenja. V času bolniškega staleža mora biti delavec ves čas na

razpolago delodajalcu in mora slednjemu sporočiti, kje se v

vsakem času nahaja. Sodišče prve stopnje izpovedbe kontrolorja ni

dokazno ocenilo, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb

postopka. Tožena stranka je ogorčena nad ugotovitvijo sodišča

prve stopnje, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

izdala iz drugih razlogov, ki naj bi se zgodili v januarju 2003.

Opis nelojalnosti tožnika predstavlja le nagibe tožene stranke,

zaradi katerih se je ta odločila za kontrolo bolniškega staleža.

V zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov za malico za februar

2003 sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče Š. B., ki je

pojasnila, da je tožnik regres za malico za februar 2003 dobil od

tožene stranke izplačanega. Ker je tožena stranka s preverjanjem

tožnikovega bolniškega staleža imela določene stroške, to

predstavlja zanjo škodo, zato ji je dolžan to škodo povrniti

tožnik. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi

ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve

izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je

sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno

ugotovilo, da izvedeni dokazi ne nudijo opore zaključku, da

tožnik dne 25.2.2003 oz. 5.3.2003 ni spoštoval navodil

pristojnega zdravnika, kar je bil razlog za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne

19.3.2003 in ki je bila tožniku vročena dne 20.3.2003 (A 3).

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve

stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita že iz formalnopravnih razlogov, zato ker tožena

stranka tožniku ni poslala pisne obdolžitve niti ga ni povabila

na zagovor. Ob ugotovitvi, da sta bila tožniku vročeni obvestili,

ki jih je izdelala družba Konbost d.o.o. (B 2, B 3), da iz

navedenih obvestil izhaja, da je bila 25.2.2003 oz. 5.3.2003

opravljena kontrola bolniškega staleža tožnika na njegovem domu,

da je bilo takrat ugotovljeno, da tožnika v teh dnevih ni bilo

doma, da je bil tožnik s tem obvestilom osebno poslan k

direktorju tožene stranke, da se je tožnik pri direktorju tožene

stranke obakrat tudi zglasil, kjer sta se pogovarjala o sporni

kršitvi bolniškega staleža, pritožbeno sodišče meni, da zaradi

navedenega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita.

Namen pisne obdolžitve je seznaniti delavca z kršitvijo pogodbene

oz. druge obveznosti, ki mu jo očita delodajalec. Namen določitve

časa in kraja, kjer bo delavec lahko podal svoj zagovor, je, da

se delavcu omogoči pravico do zagovora, v okviru katerega bo

lahko podal svojo obrambo glede očitanih kršitev pogodbenih oz.

drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V dokaznem postopku je

bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor

in da je bil tožnik pred zagovorom pisno seznanjen z očitanimi

kršitvami glede spoštovanja navodil pristojnega zdravnika.

Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v izvedenem

dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik dne 25.2.2003

in 5.3.2003 kršil navodila svojega zdravnika, zaradi česar bi

tožena stranka tožniku lahko utemeljeno izdala izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi na podlagi 6. alinee 1. odst. 111. čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo dokazni oceni

sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova odsotnost z doma z dne

25.2.2003 opravičljiva, saj je bil tožnik tega dne na pregledu in

slikanju v Splošni bolnišnici Celje. Dejstva, da je bil tožniku

tega dne zaradi napačnega parkiranja odpeljan njegov osebni

avtomobil, zaradi česar je prišel domov kasneje, kot bi bilo to

ob normalnem toku dogodkov pričakovati, pa ni mogoče opredeliti

kot okoliščine, iz katere bi izhajalo, da tožnik tega dne ni

spoštoval navodil pristojnega zdravnika. Po oceni vseh izvedenih

dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da

tožniku ni mogoče očitati kršitve navodil zdravnika niti za dan

5.3.2003. Izpovedbe zaslišanih prič dajejo oporo ugotovitvi

sodišča prve stopnje, da tožnik tega dne ni bil zdoma, da je bil

ves dopoldan v stanovanju in da je spal, pri čemer pa ni slišal

niti laježa psa niti hišnega zvonca (hišni zvonec se sicer ni

nahajal v isti etaži stanovanjske hiše, v kateri je bival

tožnik). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da samo

dejstvo, da se tožnik ni odzval na zvonenje kontrolorjev družbe

Konbost d.o.o. (z ozirom na izpovedbe zaslišanih prič, iz katerih

izhaja, da je bil tožnik spornega dne vseskozi doma) ne pomeni,

da tožnik 5.3.2003 ne bi spoštoval navodil zdravnika oz. da bi

brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku tožena

stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

saj za to ni imela utemeljenega razloga, je posledično utemeljeno

ugodilo preostalemu delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

izplačilo razlike v plači ter priznanje vseh preostalih pravic iz

delovnega razmerja za obdobje od 21.3.2003, ko mu je delovno

razmerje nezakonito prenehalo, do 17.6.2003, ko se je tožnik

zaposlil pri drugem delodajalcu.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da ni nujno, da bi

moral biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

vsebovan že v izreku te odpovedi, pritožbeno sodišče ugotavlja,

da sodišče prve stopnje takšnega zaključka sploh ni oblikovalo.

Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da iz izreka izredne

odpovedi ne izhaja, zakaj se je tožniku ta odpoved izdala, vendar

pa zaradi tega izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni štelo za

nezakonito. V zvezi z sklicevanjem tožene stranke na to, da bi

moralo sodišče v postopku vpogledati tudi v zdravniško potrdilo z

dne 17.3.2003 (B 14), je potrebno ugotoviti, da je bilo to

potrdilo priloženo že odgovoru na tožbo, ki ga je v spis vložila

tožena stranka. Takšen zaključek izhaja namreč iz navedbe

tožnikove pooblaščenke, podane na naroku za glavno obravnavo dne

1.3.2004. Pooblaščenka tožnika je na tem naroku izrecno

pojasnila, da je skupaj z odgovorom na tožbo prejela tudi

navedeno zdravniško potrdilo z dne 17.3.2003. Glede na to je

utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožena stranka s

tem dokazom ni bila prekludirana. Ker pa je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da tožnik niti 25.2.2003 niti 5.3.2003 ni kršil svojih

pogodbenih oz. drugih obveznosti tako, da ne bi spoštoval navodil

zdravnika, tudi izvedba dokaza z vpogledom v navedeno potrdilo ne

bi vplivala na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni

bilo utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Iz navedenega potrdila namreč izhaja, da tožnik tekom

zdravljenja ni imel niti pisnih niti ustnih dovoljenj za izhod od

doma in da so veljala splošna načela ravnanja v času bolniškega

staleža. Iz izvida z dne 25.2.2003 (A 4), ki ga je izdala Splošna

bolnišnica Celje je razvidno, da je bil tožnik tega dne na

pregledu v Splošni bolnišnici Celje na podlagi napotnice

napotnega zdravnika B. R.. Po 2. odst. 233. čl. Pravil obveznega

zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.) pa je

lahko zavarovanec (v tem primeru tožnik) odsoten z doma tudi v

primeru odhoda na zdravniški pregled.

Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni

dokazno ocenilo izpovedbe kontrolorja, ki je 5.3.2003 kontroliral

bolniški stalež tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran

7) je razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo

izpovedbo kontolorja družbe Konbost I. M., preostalih zaslišanih

prič in tudi tožnika. Na podlagi presoje teh izpovedb je

zaključilo, da kontrolorja dne 5.3.2003 tožnika nista videla in z

njim nista govorila, vendar pa je ugotovilo, da je bil tožnik

spornega dne kljub temu doma. V zvezi s pritožbenim očitkom, da

naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka

tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz drugih

razlogov, je potrebno opozoriti na izpovedbo zakonitega

zastopnika tožene stranke, ki je na naroku za glavno obravnavo

1.3.2004 izrecno dejal, da je izredno odpoved tožnika dal zaradi

nelojalnosti do podjetja. Do te nelojalnosti, ki jo je zakoniti

zastopnik tožene stranke tudi podrobno opisal, naj bi prišlo v

januarju 2003, ko je tožnik opravljal razvoz pizz. Izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi te nelojalnosti tožnika ne omenja,

kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob tem pa vseeno ne

gre prezreti trditve zakonitega zastopnika tožene stranke, da je

bilo glavno dejstvo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

nespoštovanje bolniškega staleža tožnika, na kar sicer pravilno

opozarja tožena stranka v pritožbi.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, iz katere izhaja,

da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo

vtoževan regres za malico za februar 2003, pritožbeno sodišče

ugotavlja, da tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, iz

katerih bi izhajalo, da je tožniku regres za malico za februar

2003 dejansko izplačala. Tožnik je namreč regres za malico za

februar 2003 vtoževal že z vlogo z dne 4.6.2003, tožena stranka

pa ni predložila nikakršnih listinskih dokazov, iz katerih bi

izhajalo, da je ta tožnikov zahtevek neutemeljen. Iz plačilnih

list za tožnika, ki sta jih v spis vložila tako tožnik kot tožena

stranka (A 9, A 24 - A 28, B 8), je razvidno, da je tožena

stranka na obračunskih listih plače za tožnika obračunala tudi

druge osebne prejemke, povračila stroškov v zvezi z delom in

odtegljaje od plače (neto izplačilo), kar omogoča določba 2.

odst. 50. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPgd,

Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Kolikor bi tožena stranka

tožniku izplačala regres za prehrano za februar 2003, bi morala

pripadajoči znesek regresa za prehrano tožniku navesti tudi v

njegovi plačilni listi. Ker tožena stranka plačilne liste, iz

katere bi izhajalo, da je tožnik regres za prehrano za februar

2003, prejel, ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno

ugotovilo, da ni izkazala, da bi svojo obveznost tožniku iz tega

naslova poravnala. Pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati

niti izpovedba priče Š. B.. Glede na to je tožniku utemeljeno

prisodilo tudi vtoževani regres za prehrano za februar 2003

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti regresa v

plačilo, do izplačila.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede

prisojenih zneskov v skupni višini 10.400,00 SIT oz. 13.800,00

SIT, ki jih je tožena stranka nezakonito odtegnila tožniku.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena

stranka dolžna kot naročnik kontrole bolniškega staleža sama

poravnati stroške družbi Konbost d.o.o., ki je to kontrolo

opravila. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotavlja, da tožena

stranka ni imela pravne podlage, da bi navedena zneska odtegnila

od tožnikove plače za mesec februar 2003 (A 9). K temu pritožbeno

sodišče še dodaja, da sicer tudi v primeru, če bi obveznost

tožnika do tožene stranke obstajala, tožena stranka te svoje

terjatve do tožnika brez njegovega pisnega soglasja ne bi smela

pobotati z svojo obveznostjo plačila plače (2. odst. 136. čl.

ZDR).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso

bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-6, 177, 177/2, 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-6, 177, 177/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTgxMA==