VDS sodba Pdp 495/2005

Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno ali iz hude

malomarnosti kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), ko se po tem, ko

je tožena stranka razveljavila sklepe o prenehanju delovnega

razmerja kot trajno presežni delavki, ni vrnila na delo. V času,

ko je tožena stranka sama razveljavila sklepe o prenehanju

delovnega razmerja, je pred sodiščem še tekel spor o zakonitosti

teh sklepov, tožena stranka pa je tožnici izdala obvestilo o

postopku odpovedi PZ iz poslovnega razloga zaradi ukinitve

njenega delovnega mesta. Čeprav je tožena stranka razveljavila

sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno

presežni delavki, je tožnica logično sklepala, da zanjo ni dela,

saj je bila doma na čakanju na delo, ki ji je bilo ustno

odrejeno, prejela pa je tudi že obvestilo o nameravani odpovedi

PZ iz poslovenga razloga. Ker je tožena stranka tožnico z večjim

številom sklepov, obvestil in ustnih odredb spravila v negotov

položaj glede njenga delovnopravnega statuja, bi morala nastali

polažaj sama rešiti in tožnico izrecno pozvati na delo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. do 6. odst.

izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 27.5.2003. Odločilo

je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter

ji čas od 30.4.2003 do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico

kot delovno dobo ter jo za isti čas prijaviti v zdravstveno,

invalidsko in pokojninsko zavarovanje, od 30.4.2003 do vrnitve na

delo pa izplačati plačo, ki bi jo dobila, če bi bila na delu, z

vsemi prispevki in dajatvami ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od

neto zneskov vsake plače, od vsakega 18. v mesecu za pretekli

mesec do plačila, tožnici izplačati regres za letni dopust za

leto 2003 v znesku 111.074,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od neto zneska, in sicer od 1.7.2003 do plačila, ter od

prisojenega zneska odvesti prispevke in davke (pravilno: davke)

ter tožnici povrniti stroške postopka v znesku 159.826,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15

dneh. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo

jubilejne nagrade v znesku 60.518,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.11.2001 do plačila ter zahtevek za plačilo

pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v

višini treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, vendar v skladu s 1.

odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004) smiselno le zoper odločitev sodišča prve stopnje

v ugodilnem delu sodbe, to je zoper odločitev v prvih šestih

odstavkih izreka. Tožena stranka v pritožbi načeloma uveljavlja

vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP, pritožbenemu

sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi (brez konkretizacije tega,

na kakšen način naj to stori). Navaja, da tožnica zatrjuje, da je

doma v dobri veri čakala na poziv tožene stranke naj pride na

delo, vendar tožnici ni verjeti. Najmanj, kar bi lahko v nastali

situaciji storila, je, da bi se vsaj pozanimala pri delodajalcu

ter zahtevala pojasnilo oz. navodila. V nasprotju s tem je bila

popolnoma pasivna in čakala na razplet dogodkov, navedla pa je

tudi, da bi v situaciji, če bi sodišče v prejšnjem postopku

odločilo v njeno korist, sama pozvala toženo stranko, ali lahko

in kdaj lahko pride na delo, kar je v nasprotju z njenimi drugimi

navedbami. Po razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega

razmerja kot trajno presežni delavki tožnica ni imela podlage za

čakanje na delo, saj je prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja.

Sploh pa je bilo tožnici čakanje na delo v času od 25.3.2003 do

29.4.2003 le ustno odrejeno na podlagi 3. tč. sklepa o prenehanju

delovnega razmerja z dne 5.9.2002. Tožnica bi se morala že

30.4.2003 javiti na delo. Javila se ni niti 7.5.2003, kot ji je

naročila poslovna sekretarka. Tožnica se ni odzvala na podatek o

neupravičenem izostanku, ki je razviden iz njene plačilne liste

za mesec april 2003. Tožnica tudi ni prava nevešča stranka; od

samega začetka prejšnjega postopka pa je imela pooblaščenca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po

uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP

in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl.

ZPP). Navedeno določbo pritožbeno sodišča citira iz razloga, ker

se tožena stranka v svoji pritožbi, in sicer le načeloma,

sklicuje na vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP,

vendar dejansko konkretizira le pritožbena razloga zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava, pa še to le v zvezi z odločitvijo o

nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

27.5.2003. Glede na določbo 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti tudi v

zvezi z navedenimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Ob tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo nobene od bistvenih

kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po

uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko

stanje, na podlagi pravilnih dejanskih zaključkov pa je pravilno

uporabilo tudi materialno pravo.

Predmet spora v konkretni zadevi je presoja zakonitosti izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.5.2003, ki jo je tožena

stranka utemeljila s tem, da je tožnica naklepoma oz. iz hude

malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostala z dela od

30.4.2003 do vključno 23.5.2003. Temeljno vprašanje spora je

torej obstoj opravičene oz. neopravičene odsotnosti tožnice v

obdobju od 30.4. do vključno 23.5.2003. Sodišče prve stopnje je s

tem v zvezi pravilno zaključilo, da tožničin izostanek ni bil

neopravičen, saj je bila v dani situaciji tožena stranka tista,

ki je bila dolžna tožnico pozvati nazaj na delo. Ker tega ni

storila, tožnici ni mogoče očitati neopravičenega izostanka oz.

odsotnosti.

Pri takšnem zaključku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo

celoten potek dogodkov pred izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi. Tožena stranka je že 5.9.2002 sprejela sklep o

prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni

delavki, ki mu je tožnica ugovarjala, tožena stranka pa je brez

odločanja o konkretnem ugovoru dne 24.2.2003 sprejela

ugotovitveni sklep o dokončnosti sklepa z dne 5.9.2002 in o tem,

da tožnici delovno razmerje preneha s 7.5.2003. Tožnica je oba

sklepa izpodbijala v postopku pred sodiščem. V istem postopku je

tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da se je zmanjšal

obseg dela na delovnem mestu "vzdrževalec II" (delovnem mestu, na

katerega je razporejena tožnica) in da zato ni potrebe po tem

delu (odgovor na tožbo v zadevi III Pd 292/2003 z dne 17.4.2003 -

priloga A/8). Kljub temu odgovoru je tožena stranka s ponovnim

sklepom z dne 28.4.2003 sama razveljavila prejšnji sklep o

prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 5.9.2002 in

ugotovitveni sklep z dne 24.2.2003. Ta sklep je bil tožnici

vročen dne 29.4.2003, torej še v času, ko je še vedno potekal

spor pred sodiščem (v zadevi III Pd 292/2003) zaradi

razveljavitve sklepov z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Takoj po

razveljavitvenem sklepu z dne 28.4.2003 je tožena stranka izdala

tožnici še obvestilo o postopku za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi na delovnem mestu "vzdrževalec II", ki je bilo tožnici

vročeno dne 30.4.2003 in iz katerega izhaja, da se je začel

postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem na

delovnem mestu "vzdrževalec II", kriteriji za določanje presežnih

delavcev pa se ne bodo upoštevali, ker gre za ukinitev tega

delovnega mesta. Tožnica je po sklepu o prenehanju delovnega

razmerja z dne 5.9.2002 najprej ostala doma na čakanju, nakar je

normalno delala pri toženi stranki od meseca oktobra 2002 do

24.3.2003, nato pa ji je bilo ponovno ustno odrejeno čakanje na

delo doma. Glede na takšen potek dogodkov preseneča postopanje

tožene stranke, ki je tožnico dne 20.5.2003 pisno obdolžila za

kršitev pogodbenih obveznosti, ker naj bi od 30.4.2003

neopravičeno izostala oz. ni prihajala na delo, zaradi tega pa ji

je 27.5.2003 tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka meni, da bi se morala po vročitvi

razveljavitvenega sklepa z dne 28.4.2003 tožnica vrniti nazaj na

delo, saj naj bi se s tem vzpostavilo stanje pred izdajo sklepov

o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002 in 24.2.2003.

Takšno sklepanje ni utemeljeno, saj je bilo tožnici od 24.3.2003

dejansko in ustno odrejeno čakanje na delo doma, še vedno pa je

tudi tekel sodni postopek za razveljavitev sklepov o prenehanju

delovnega razmerja z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Ta postopek (pod

opr. št. III Pd 292/2003) se je končal šele po umiku tožbe

tožnice z dne 2.9.2003. Prav v tem postopku je tožena stranka

navajala, da ni več potrebe po delu delavca na delovnem mestu

"vzdrževalec II", to ugotovitev pa je izrecno potrdila tudi v

posebnem obvestilu o postopku za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi na delovnem mestu "vzdrževalec II" iz poslovnih

razlogov z dne 28.4.2003, ki ga je tožnica prejela dne 30.4.2003.

Iz tega obvestila izhaja še več - da je tožena stranka to delovno

mesto ukinila. Ker obenem tožena stranka tožnice ni nikoli

izrecno pozvala nazaj na delo, saj to ne izhaja niti iz sklepa o

razveljavitvi prejšnjih sklepov o prenehanju delovnega razmerja z

dne 28.4.2003, ni bilo utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi

tožnica morala sama zahtevati dodatna pojasnila o njenem statusu

oz. o tem, ali je dolžna ponovno začeti opravljati delo ali ne.

Tožena stranka je bila tista, ki je tožnico z izdajo večjega

števila sklepov, obvestil in ustnih odredb spravila v negotov

položaj. Ker je tožena stranka tožnico izrecno obvestila o

začetku postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno

(obvestilo z dne 28.4.2003), tožnica pa je bila v tem času tako

ali tako že na čakanju na delo doma, je logično sklepala, da

zanjo ni več dela. Tožnica je glede na obvestilo o začetku novega

postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede na navedbe

tožene stranke v prejšnjem sodnem sporu lahko celo utemeljeno

pričakovala novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga. Iz tega izhaja, da bi morala biti v nastali situaciji

aktivna tožena stranka in tožnico ponovno izrecno pozvati nazaj

na delo; tudi v tem primeru bi bilo vprašljivo, na katero delovno

mesto bi jo sploh lahko pozvala, glede na obvestilo tožnici, da

je ukinila delovno mesto "vzdrževalec II". Dejstvo, da dela na

tem delovnem mestu ni bilo, ne izhaja le iz navedenega obvestila

z dne 28.4.2003, temveč je bilo tožnici znano tudi zato, da je s

24.3.2003 na tem delovnem mestu prenehala z delom, nakar ji je

bilo odrejeno čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožbene

navedbe niso utemeljene.

Tožena stranka tudi napačno sklepa, da je bilo že z

razveljavitvijo obeh prejšnjih sklepov o prenehanju delovnega

razmerja s sklepom z dne 28.4.2003 avtomatsko vzpostavljeno

prejšnje stanje. Pri tem namreč zanemari svoje postopanje z ustno

odreditvijo čakanja na delo tožnici, obvestilo o ukinitvi njenega

delovnega mesta, pa tudi dejstvo, da je še vedno tekel sodni

postopek za razveljavitev sklepov z dne 5.9.2002 in 24.2.2003.

Navedene nejasnosti v zvezi s tožničinim statusom in pozivom na

delo je bila skratka dolžna urediti tožena stranka sama, saj jih

je tudi sama povzročila.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu

(ugodilnem delu - 1. do 6. odst. izreka) potrdilo izpodbijano

sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje

pritožbene stroške, sicer pa do povrnitve stroškov postopka ne bi

bila upravičena niti v primeru uspeha, saj v sporih o prenehanju

delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne

glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 976/2004
• VDS sodba Pdp 475/2004
• VDS sodba Pdp 1520/2004