VDSS sodba Pdp 861/2014

Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po poteku subjektivnega 30-dnevnega roka, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožnik je od tožene stranke (delodajalca) v predmetnem sporu zahteval izplačilo odškodnine iz naslova izgubljenega nadomestila za invalidnost. Ker gre za odškodninski zahtevek, morajo biti za njegovo utemeljenost kumulativno izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Podane namreč ni protipravnosti ravnanja tožene stranke kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2013 nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 23. 10. 2013, ampak še vedno traja (točka II izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2013, ga pozvati nazaj na delovno mesto receptor in mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku tudi obračunati nadomestila plače od 23. 10. 2013 do ponovnega nastopa dela, od tega plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek za izplačilo odškodnine iz naslova nadomestila za invalidnost (točka V izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti odmerjene pravdne stroške s prisojenimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe v točki V izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v tem delu zavrže. V obeh primerih predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da škoda, ki jo je tožnik utrpel, ni le škoda zaradi izpada plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak (med drugim) tudi škoda zaradi izpada nadomestila za invalidnost. Povračilo obeh škod je vezano na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer povračilo škode oz. restitucija v delovnih razmerjih ni odvisna od pravnomočne in izvršljive sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak se vsi zahtevki uveljavljajo hkrati z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Podredno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ta zahtevek zavreči, če je menilo, da ne spada v sodno pristojnost in bi ga moral tožnik uveljavljati v okviru izrednih pravnih sredstev (obnove postopka) v upravnem postopku pri ZPIZ-u. Če je temu tako, gre v primeru meritornega odločanja za postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 18. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru razlage sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek še ni zapadel v plačilo, torej, da terjatev še ni zapadla, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v tem delu zavreči v skladu s 311. členom ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del navedene sodbe v točkah I, II, III in IV izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v točki VI izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 109. člena ZDR. S prejemom bolniškega lista z dne 2. 7. 2013, ki ga je varnostniku prinesla neznana oseba, oziroma s prejemom obvestila A.A. z dne 12. 7. 2013 tožena stranka ni ugotovila kršitve - razloga odpovedi v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR. Predložitev bolniškega lista ni enaka sporočanju odsotnosti z dela, izredno odpoved lahko delodajalec poda le, če ugotovi, da delavec najmanj pet dni zapored ni prišel na delo in če ugotovi, da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, vendar pa bi to moral in mogel storiti. Tudi iz elektronskega obvestila A.A. z dne 12. 7. 2013 tožena stranka ni izvedela za kršitev, obstajal je le sum, da je bila kršitev pogodbenih obveznosti storjena. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi obvestilo o tožnikovem zdravstvenem stanju lahko pridobila že prej, saj zdravniki takih informacij ne smejo dajati. Pa tudi sicer tožnik ni trdil, da bi tožena stranka lahko sama pridobila te informacije, zato sodišče na ta dejstva ne bi smelo opreti sodbe. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje vse dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z odločilnimi dejstvi, zavrnilo, zavrnitve pa ni obrazložilo, čeprav gre za odločilna dejstva. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev v točki IV izreka, saj je izrek v nasprotju z zakonom. V 2. členu Zakona o minimalni plači je namreč določeno, da je do minimalne plače upravičen samo tisti delavec, ki dela polni delovni čas, tožnik pa od 23. 10. 2013 dalje ni delal. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka v točki VI izreka sodbe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, uveljavljanih s pritožbama in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika:

Tožnik se pritožuje zoper točko V izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za izplačilo odškodnine iz naslova izgubljenega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se tožniku nadomestilo za invalidnost zakonito ne izplačuje, ker sodba, na podlagi katere bo tožniku za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje, še ni pravnomočna, kar pomeni, da tožniku škoda še ni nastala.

V pritožbi tožnik zmotno navaja, da se z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi hkrati uveljavljajo vsi odškodninski zahtevki, torej tudi zahtevek za izplačilo odškodnine iz naslova nadomestila za invalidnost. Pritožbeno sodišče poudarja, da so v delovnopravnih sporih, ki se tičejo izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, nekateri zahtevki medsebojno povezani. Zahtevek za vrnitev nazaj na delo (reintegracijski zahtevek) in zahtevki za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe, vpisom v socialna zavarovanja ter obračunom in izplačilom nadomestila plače (reparacijski zahtevki) so povezani z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ti zahtevki se zato praviloma(1) uveljavljajo hkrati, njihova utemeljenost pa je odvisna od ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V predmetnem sporu je tožnik navedene zahtevke uveljavljal in z njimi tudi uspel (točka I - IV izreka izpodbijane sodbe). Reintegracijski in reparacijski zahtevki so zahtevki iz delovnega razmerja in nimajo odškodninske narave, kar pomeni, da za njihovo utemeljenost ni potrebno ugotavljati obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti(2). Tožnik je od tožene stranke (delodajalca) v predmetnem sporu zahteval tudi izplačilo odškodnine iz naslova izgubljenega nadomestila za invalidnost. Ker gre za odškodninski zahtevek, morajo biti za njegovo utemeljenost kumulativno izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti in ne zadostuje zgolj ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločalo po vsebini in ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Podane namreč ni protipravnosti ravnanja tožene stranke kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Za protipravnost delodajalčevega ravnanja namreč ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi(3), česar pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval. Ker zaradi neobstoja ene predpostavke odškodninske odgovornosti, tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče do obstoja preostalih predpostavk ne opredeljuje, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožba tožnika, ki graja to izpodbijano odločitev, neutemeljena.

Tožnik prav tako neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči, ker zahtevek ne spada v sodno pristojnost in pri tem sodišču očita kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je od tožene stranke kot njegovega delodajalca zahteval izplačilo odškodnine, kar pomeni, da je glede na določbo točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) podana sodna pristojnost delovnega sodišča. Neutemeljena je tudi navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, če je štelo, da škoda še ni zapadla, in ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev 311. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZPP. Zapadlost terjatve je vprašanje materialnega prava, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka. Navedeno pomeni, da je treba zahtevek kot preuranjen zavrniti, če terjatev, ki je uveljavljana s tem zahtevkom, še ni zapadla.

K pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, ni izvedlo, zavrnitve pa ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe ustrezno in v zadostni meri obrazložilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo. Izvedba še preostalih dokazov pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča glede na odločitev sodišča prve stopnje ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje namreč izvaja le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP).

Pritožbene navedbe tožene stranke se prvenstveno nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) podana prepozno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku sicer podana tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), vendar se pritožbene navedbe nanašajo le na pravočasnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj pet dni zapored ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik v posledici prometne nesreče dne 19. 6. 2013 v bolniškem staležu do 30. 6. 2014. Med strankama niti ni bilo sporno, da tožnik o svoji odsotnosti tožene stranke ni obvestil in da je tožena stranka za bolniški stalež izvedela šele 2. 7. 2013, ko je s strani neznane osebe prejela potrdilo o upravičeni odsotnosti tožnika. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja na stališču, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana dne 22. 10. 2013 in vročena dne 24. 10 2013, ugotovila šele po opravljeni poizvedbi pri tožnikovi osebni zdravnici. Od zdravnice je tožena stranka izvedela, da tožnikovo zdravstveno stanje v času bolniškega staleža ni bilo takšno, da je ne bi mogel obvestiti o razlogih za njegovo odsotnost. Za rešitev predmetnega spora je zato ključen odgovor na vprašanje, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je kršitev obvestilne dolžnosti delavca, zato za nastanek te kršitve ni bistveno, ali je delavčeva odsotnost opravičena ali ne. Za ugotovitev obstoja te kršitve s strani delodajalca je potrebna le ugotovitev, da delavec pet dni zaporedoma ni prišel na delo in o tem delodajalca ni obvestil. Ugotavljanje zmožnosti delavca, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost, je predmet nadaljnjega odpovednega postopka, predvsem zagovora, in na tek 30-dnevnega subjektivnega roka nima vpliva. Morebitna ugotovitev, da delavec ni bil sposoben delodajalcu sporočiti razlogov za odsotnost je razlog za končanje odpovednega postopka in nadaljevanje delovnega razmerja. V nasprotnem primeru lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožena stranka odpovedni razlog zagotovo ugotovila 2. 7. 2013, ko je prejela obvestilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu, najverjetneje pa že pred tem, v trenutku, ko je izvedela, da tožnika pet dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Dodatna okoliščina, ki govori v prid takšnemu stališču, je tudi dejstvo, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako subjektivni kot objektivni) ne more pričeti teči kasneje, kot postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi prične teči s prvim dejanjem delodajalca v smeri podaje odpovedi, kar se je v konkretnem primeru zgodilo dne 12. 7. 2013, ko je tožena stranka tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor (A11). Tožena stranka je imela možnost v nadaljnjem postopku, predvsem z zagovorom tožnika, izvedeti, ali je bil tožnik sposoben glede na njegovo zdravstveno stanje pravočasno sporočiti toženi stranki razloge za njegovo odsotnost. V primeru, da bi ugotovila, da je bil tožnik toženo stranko sposoben obvestiti, bi mu lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar mora delodajalec poskrbeti, da pravočasno izvede postopek odpovedi in v njem ugotovi delavčevo zmožnost za obvestitev delodajalca, saj subjektivni rok za podajo odpovedi teče, kot rečeno, od takrat, ko je delodajalec izvedel, da delavca najmanj pet dni ni bilo na delo, pa o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ni obvestil. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala šele 22. 10. 2013, razlog za odpoved pa je ugotovila, kot rečeno, najkasneje 2. 7. 2013, mu je odpoved podala po poteku subjektivnega 30-dnevnega roka, torej prepozno. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni upravičen do nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini minimalne plače, ker v tem času ni delal. Zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače je neposredna posledica ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je delodajalec dolžan za nazaj vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Ker bi v takem primeru delavec tudi delal, bi bil upravičen do plačila za delo (44. člen ZDR-1), in sicer najmanj v višini minimalne plače. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožnikovim zahtevkom, kot izhaja iz točk I - IV izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

------

(1) Sodna praksa (glej na primer sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013, ali sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012) dopušča samostojno naknadno uveljavljanje teh zahtevkov v primerih, ko je bil predhodno v drugem sodnem postopku že uveljavljan zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oz. prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in je bilo o njem že pravnomočno odločeno, tožnik pa je z zahtevkom uspel.

(2) Protipravnost ravnanja, obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom, krivda povzročitelja škode.

(3) Prim. sodbi VS RS, opr. VIII Ips 97/2011 z dne 6. 11. 2012 in opr. št. VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 684/2013
• VDSS sklep Pdp 974/2013
• VDSS Sodba Pdp 831/2017