VDSS Sodba Pdp 88/2020

Jedro

ZDR-1 v osmi alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitna dela, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnica je imela odobritev osebne zdravnice za odhod na morje v trajanju 5 dni in, kot je izpovedala osebna zdravnica, svojega dovoljenja za odhod na morje ni omejila na slovensko obalo in da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil, kot ji to očita tožena stranka. Kot je izpovedala zdravnica, s tožnico nista govorili o tem, kam bo odšla na morje, ali na Hrvaško ali v Slovenijo in da je bilo njej važno predvsem, da se bo tožnica razgibavala v vodi, kar je tožnici koristilo za izboljšanje zdravstvenega stanja. Zato tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila navodil zdravnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati pritožbene stroške v znesku 279,88 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2019 nezakonita in se razveljavi; da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z odločitvijo sodišča prve stopnje, zato je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2017, kot da bi delala in jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji plačati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča v višini 1.069,02 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska, to je od vsakega 15 v mesecu za pretekli mesec in ji plačati denarno povračilo v znesku 3.631,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo pa je tožbo v delu, ko je tožnica zahtevala obračun in odvod ter plačilo davkov in prispevkov na nadomestilo plače ter denarno povračilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.372,71 EUR v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše pritožbeno obravnavno in po zaključku pritožbene obravnave izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Na podlagi drugega odstavka 347. člena naj sodišče ponovno presodi in po potrebi ponovi dokaz z zaslišanjem A.A.. Sodišče prve stopnje je z dokazno izvedbo in oceno v sodbi, sodišču druge stopnje omogočilo, da zadeve iz razloga ekonomičnosti ne vrača v ponovno sojenje, temveč da o zadevi odloči samo. Zadnja alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa, da je razlog za izredno odpoved podan tudi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Iz zakona torej izhaja, da je pogoj za potovanje iz kraja bivanja predvsem ta, da delavec pridobi odobritev osebnega zdravnika. Če odobritve ni, potem potovanje iz kraja bivanja ni dovoljeno. Odpovedni razlog je podan, če delavec odpotuje v tujino, ne da bi za to imel odobritve zdravnika in dejstvo, da se tožnica z zdravnico o odhodu v tujino ni pogovarjala, pomeni, da ni pridobila odobritve za odhod v tujino. Enako izhaja iz obrazca, ki ga je dr. B.B. izpolnila detektivki C.C. dne 5. 8. 2019, kjer je v ustrezni rubriki izpolnila, da je pacientki dovolila odhod na morje, ne pa tudi, da ji je dovolila odhod v tujino. Takšno stališče narekuje tudi pravna varnost, saj delodajalec in detektiv morata natančno vedeti, kaj je dovoljeno ravnanje delavca in kaj ni. Za vsak premik iz kraja bivanja potrebuje pacient - delavec odobritev, sicer premik v drug kraj ni dopusten. Popolnoma enako velja za bivanje na morju po 2. 8. 2019. Za 3. in 4. 8. 2013 tožnica ni imela dovoljenja (odobritve) za potovanje izven kraja bivanja, zato je nedvomno podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča o nesporazumu je problematičen z vidika dejanske ocene. Še bolj pa je problematično materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede na znano sodno prakso, da je delavec dolžan računati na to, da se lahko primerijo izredne situacije in odgovarja, če je zaradi premajhne skrbnosti izostal z delovnega mesta, kar je v dani situaciji primerljivo s tem, kdaj bi se tožnica morala vrniti v kraj svojega stalnega bivališča. Tožnica bi morala natančno preveriti, za katero obdobje ima odobritev, da zapusti D.. Če pri tem ni bila skrbna in je prišlo do pomote, pa nosi sama posledice takšne zmote (sodba VSL opr. št. I CP 2859/2014). Sodišče prve stopnje je mimo zahtevka strank obravnavalo vprašanje, ali je delodajalca motilo, da je tožnici bil zdravniški stalež odobren za nazaj. Takšno obravnavanje je procesno in materialnopravno zgrešeno. Tožena stranka je tožnici podala odpoved iz točno določenega razloga in ker je tožnica brez odobritve zapustila kraj bivanja in odpotovala v tujino. Iz drugih razlogov odpoved ni bila podana in tako drugih razlogov ni dopustno presojati. To, da je delodajalca kakšna stvar pri kom motila, pa še ne pomeni, da je bila za to podana odpoved. Pravilno bi bilo, če bi sodišče presojalo zavrnitev podane odpovedi izključno iz razlogov, iz katerih je bila odpoved podana. Tožena stranka pa je tudi z namenom izkazati pogoj iz 109. člena ZDR-1 predlagala zaslišanje A.A. in bivšega zastopnika tožene stranke E.E.. Slednji je povedal, da so bili delavci vznemirjeni zaradi ravnanja tožnice in da je imel delodajalec težave z organizacijo dela. Povedal je, da so bili delavci pozorni na objave tožnice na Facebooku in da so ji očitali, da je to njena praksa (koriščenje bolniškega staleža) ter da je to počela že v preteklosti. To je potrdila tudi priča A.A.. Povedal je, da so nastopile organizacijske težave v vikendu pred dopustom tožnice, ko so računali, da bo tožnica delo opravljala. Sodišče je vsebinsko prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je tožnici pritrdilo, da med strankama ni zaupanja in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, toženi stranki pa je hkrati očitalo, da teh pogojev ni izkazala. Tožena stranka je v odpovedi zapisala, da je med strankama izgubljeno zaupanje in da tožnica vnaša v kolektiv nemir. Pri tem je treba tudi upoštevati odnose v kolektivu in predvsem, kdaj se kolektiv upre ravnanju posameznika. Tožena stranka pa tudi ne razume argumentacije sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, da je bila fotografija posneta dne 27. 7. 2019, saj za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi to ni relevantno. V okviru zaupanja pa je delodajalcu pomembno, da je imela tožnica od 3. 7. dalje bolniški stalež in da sta hči in mož povedala, da je slika bila posneta v F. (gostišče G.) v začetku julija. Torej v času bolniškega staleža. Ker delodajalec tožnici več ne more zaupati, kot je to ugotovilo že samo sodišče, s tem ko je uporabilo 118. člen ZDR-1, je potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep in ZDR-1 za to vrstni ukrep predvideva jasno določene pogoje in razloge. Kot je razvidno iz poteka dokaznega postopka je sodišče najprej ugotavljalo dejansko stanje in pri tem tudi ugotovilo določene nepravilnosti v ravnanju tožnice, vendar je, upoštevaje vse okoliščine, ki jih narekuje delovnopravna zakonodaja, kljub temu pravilno ocenilo, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Bistvena je izpovedba direktorja tožene stranke, ki je na vprašanje sodišča, zakaj so se odločili za izredno odpoved tožnici pojasnil, da zaradi njenih večkratnih bolniških odsotnosti. Na vprašanje sodišča ali se je tožena stranka kdaj pritožila zoper odločbe ZZZS je zakoniti zastopnik odgovoril da ne. Glede na navedeno je tožena stranka tožnico sankcionirala in ji podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi večkratnih predvsem upravičenih odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožnica predlaga, da višje sodišče potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi tožene stranke zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, niti bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu pomivalec - pomoč v kuhinji. Tožena stranka je dne 19. 8. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica v času bolniškega staleža kršila navodilo zdravnice. Tožnica je bila od 8. 4. 2019 do 31. 5. 2019 začasno odsotna od dela zaradi bolezni, nato od 3. 7. 2019 do 9. 7. 2019 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure, od 10. 7. 2019 do 16. 8. 2019 pa je bila ponovno začasno nezmožna za delo (odločbe ZZZS z dne 14. 5. 2019, 2. 7. 2019, 9. 7. 2019 in 13. 8. 2019). V času bolniškega staleža je osebna zdravnica B.B. tožnici dovolila odhod na morje za 5 dni. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja osebne zdravnice B.B. dr. med. ugotovilo, da je pred odhodom na morje tožnica pridobila njeno dovoljenje ter da zdravnica njenega odhoda na morje ni omejila na slovensko obalo kot to trdi tožena stranka. Kot je izpovedala zdravnica, je bilo bistveno, da se tožnica razgibava v vodi, ker je to koristilo njenemu zdravju in da posledično tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je osebna zdravnica tožnici dovolila odhod na morje za 5 dni, tožnica pa se je vrnila z morja dne 4. 8. 2019 (v nedeljo), s tem pa kršila navodilo zdravnice za 3. in 4. 8. 2019. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožnici, da je zdravnico napačno razumela, da lahko odide na morje dne 30. 7. 2019 in ne že 29. 7. 2019, vendar je zaključilo, da je kršitev vsekakor podana, ker se je z morja vrnila šele 4. 8. 2019 in je torej bila odsotna iz kraja bivanja skupaj 6 dni, kar pomeni, da tožnica ni imela zdravničinega dovoljenja za 1 dan (4. 8. 2019).

7. Zakon o delovnih razmerjih v osmi alineji prvega odstavka 110. člena (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitna dela, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnica je imela odobritev osebne zdravnice za odhod na morje v trajanju 5 dni in, kot je izpovedala osebna zdravnica, svojega dovoljenja za odhod na morje ni omejila na slovensko obalo in da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil, kot ji to očita tožena stranka. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožnica kršila navodila zdravnice in je zato podan odpovedni razlog, ker je odpotovala v tujino, ne da bi imela za to izrecno odobritev zdravnice. Kot je izpovedala zdravnica, s tožnico nista govorili o tem, kam bo odšla na morje, ali na Hrvaško ali v Slovenijo in da je bilo njej važno predvsem, da se bo tožnica razgibavala v vodi, kar je tožnici koristilo za izboljšanje zdravstvenega stanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila navodil zdravnice.

8. Neutemeljen je pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti namenilo skrbni in vestni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar je po vsebini očitek relativne bistvene kršitve določb postopka 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo. Upoštevalo je relevantne listinske dokaze, jih ocenilo v povezavi z zaslišanjem tožnice in njene osebne zdravnice ter pojasnilo, zakaj se je v precejšni meri oprlo predvsem na izpoved osebne zdravnice. Obveznosti osebnega zdravnika in delavca v času odsotnosti z dela zaradi bolezni urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98), ki v drugem odstavku 233. člena določajo, da mora osebni zdravnik in imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi itd.) in da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu v času zadržanosti zaradi bolezni, poškodbe ali nege. Nadalje pravila določajo, da je odsotnost od doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče in po skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sprejelo pravilno dokazno oceno.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je problematično materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, glede na znano sodno prakso iz devetdesetih let, da če delavec zaradi premajhne skrbnosti izostane z dela, kar je po mnenju tožene stranke bilo tudi v dani situaciji, ko se je tožnica prepozno vrnila z morja, je odgovorna za kršitev, saj bi tožnica morala natančno preveriti, za katero obdobje ima odobritev, da zapusti D., in se ne more sklicevati na zmoto. Tožena stranka se v pritožbi glede skrbnega ravnanja tožnice in stališča, da tožnica sama nosi posledice za svoje neskrbno ravnanje, sklicuje na sodno prakso rednih sodišč (VSL sodba I Cp 2859/2014), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tožnica je bila tudi 3. 8. in 4. 8. dejansko v bolniškem staležu, saj je bolniški stalež trajal do 16. 8. 2019 kar pomeni, da tožnica v nobenem primeru za vikend 3. 8. in 4. 8. ne bi delala in delodajalec nanjo pri razporedu dela tudi ni mogel računati. Prav tako je osebna zdravnica povedala, da s tožnico nista natančno določili pet dnevnega roka torej da teče od 29. 7. 2019, zato je tožnica lahko bila v zmoti, da teče 5 dnevni rok od 30. 7. 2019 dalje. Zato je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnica kršila navodila zdravnice samo za dan 4. 8. 2019, ko bi morala biti že doma.

10. Glede na navedeno pa je sodišče tudi pravilno uporabilo 109. člen ZDR-1. Tožena stranka v postopku ni izkazala izpolnitve pogoja iz 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanja vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnico, da bo hodila na delo glede na razpored dela in so zato sodelavci izpostavljeni prekomerni obremenitvi in to povzroča nemir v kolektivu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je imela tožnica daljši bolniški stalež in da je bila tožena stranka o staležu sproti obveščena, saj je prejemala odločbe ZZZS. Tudi če tožnica v spornem času ne bi bila v bolniškem staležu, bi v vsakem primeru bila odsotna, saj je imela v tednu od 29. 7. 2019 dalje planiran letni dopust. Predvsem 3. 8. in 4. 8. 2019 tožena stranka ni mogla tožnice razporediti na delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, in posledično je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožnici nezakonita.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je tožnici pritrdilo, da zaradi nezaupanja tožene stranke nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, po drugi strani pa toženi stranki očita, da teh pogojev (da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) ni izkazala. Tožena stranka ne razlikuje pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot jih opredeljuje 109. člen ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka iz 109. člena ZDR-1 se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. (Tako je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016 in VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017.)

12. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot zadnje sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožji ukrep, je treba okoliščine in interese strank zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, še posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedeni v odpovedi, ampak more sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da more presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga. To pa je sodišče prve stopnje v konkretnem sporu tudi storilo, zato so pritožbene trditve, da je sodišče mimo zahtevka in po nepotrebnem obravnavalo vprašanja, ki jih nobena stranka ni izpostavljala, neutemeljeno.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je upravičena do 375 točk nagrade za sestavo odgovora na pritožbo, 7,5 točke za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (Odvetniška tarifa; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) skupaj znaša 229,50 EUR. Upoštevaje 22 % DDV znašajo stroški odgovora na pritožbo 279,88 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 465/2020
• VDSS Sodba Pdp 30/2021
• VDSS Sodba Pdp 258/2018