VDSS Sodba Pdp 258/2018

Jedro

Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena, še zlasti če delavec sam, z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzroči odsotnost prepovedi oziroma, odobritve. Tožnikov osebni zdravnik tožniku ni odobril kolesarjenja, igranja nogometa in zadrževanja v gostinskem lokalu v poznih nočnih urah.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev navodil pristojnega zdravnika in ugotovljeno je bilo, da tožnik v spornem obdobju ni upošteval navodil svojega osebnega zdravnika v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je bilo odločilno dejstvo v tej zadevi spoštovanje navodila pravilno presojano. Poslabšanja zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri tem odpovednem razlogu, temveč je bistveno samo spoštovanje navodil pristojnega zdravnika, lahko pa poslabšanje oziroma izboljšanje zdravstvenega stanja predstavlja dodaten indic o dejanskem delavčevem spoštovanju zdravniških navodil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 29. 4. 2015 nezakonita in se v celoti odpravi oziroma razveljavi ter se vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred izdajo navedene odpovedi; tožniku delovno razmerje z dne 30. 4. 2015 pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, razen za čas od 30. 4. 2015 do 30. 6. 2015 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto iz pogodbe o zaposlitvi ter ga za čas od 1. 7. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja; za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa mu obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plačo, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila". Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe ter na plačilo denarnega povračila v znesku 14.233,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s spremenjenim senatom, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov ter v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako v izpodbijani sodbi obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogi sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami, predvsem med povzetimi izpovedbami prič s strani sodišča in dejanskimi izpovedbami prič, kot izhajajo iz zapisnikov. Odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita, ker tako višje sodišče kot s tretjo sodbo sodišče prve stopnje spregledata in ignorirata relevantno enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer, da mora sodišče v takšnih primerih, kot je konkreten, ugotavljati tudi, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost oziroma celo, da je potrebno ravnanje, ki so formalno v nasprotju z zdravnikovimi navodili, presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 176/2010 z dne 7. 11. 2011, VIII Ips 183/2013 z dne 24. 3. 2014). Tudi iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je možna odsotnost z doma ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je osebni zdravnik izpovedal, da se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo, kar pomeni, da bi moralo sodišče že v tej fazi ugotoviti, da je izredna odpoved nezakonita. Da poslabšanje zdravstvenega stanja ni zakonski znak kršitve po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je nevzdržno stališče tako drugostopnega kot prvostopnega sodišča, ki vodi do zaključka, da Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja pri ugotavljanju, ali je bila zadevno kršitev napravljena ali ne, sploh niso upoštevna. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa tožnik poudarja, da drugi del, ki se tiče zamolčanja dejstev, v konkretnem primeru ni relevanten, saj ni nobena od pravdnih strank trdila, da je tožnik zdravniku karkoli zamolčal. Sodba sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj sodišče sploh ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, temveč je obrazložilo le nekatera relevantna dejstva, kljub temu, da so se tekom postopka izpostavila in predvsem nesporno ugotovila tudi druga dejstva, ki so za zadevo še kako relevantna (da ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, navodila zdravnika so bila splošna). Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je v celoti sledilo navedbam detektiva v zvezi s tem, kaj je tožnik spornega dne počel v A.. Tožnik je izpovedal in to so potrdile tudi vse priče, da spornega dne ni igral nogometa. Da pa se med pričami razlikujejo izpovedbe glede podrobnosti pa ni dovolj dober razlog, da se vseh 8 izpovedi oceni kot neverodostojne. Prvi razlog, da detektiv izpoveduje tako kot je izpovedal je seveda ta, da je bil s strani tožene stranke plačan, da ugotovi, ali tožnik v času bolniškega staleža krši navodila zdravnika. Drugi še bolj logičen in jasen razlog, da se v izpovedbo detektiva oziroma predvsem njegove ugotovitve dvomi pa je ta, da naj bi po lastni izpovedbi na vhodu v balon stal več kot eno uro, pa mu v tem času ni uspelo napraviti niti ene slike, ki ne bi bila motna oziroma predvsem ene slike, na podlagi katere bi se lahko nedvomno zaključilo, da tožnik igra nogomet. V spisu ni posnetkov, ki bi potrjevali dogajanja na igrišču, zato je edini zaključek, da je detektiv svojo izpoved prilagajal svojim ugotovitvam v poročilu. Sodišče se do trditev tožnika v tej zvezi sploh ne opredeli, temveč le pavšalno in arbitrarno zaključi, da ni bilo nobenega razloga, da bi izpoved detektiva ocenilo kot neverodostojno. Tudi pojasnilo detektiva na vprašanje, kako je vedel, da so tožnika klicali B., kljub temu da je več B. v ekipi, ni zadovoljiva. Navedba, da se je tožnik preoblekel v nogometno opremo, kar nato povzema tudi sodišče, pa je pavšalna, saj je iz slik razvidno, da je tožnik oblečen v športno majico in kratke hlače, kar prav gotovo ni nogometna oprema, temveč je to športna oprema. To, da se priče niso prepoznale na slikah, ki so motne, nekvalitetne in posnete od daleč predvsem pa ob dejstvu, da je bilo igralcev več kot devet in posameznih prič ni bilo na sliki, ne more voditi do zaključka sodišča, da je mogoče celo, da določenih prič tistega dne ni bilo tam, pa vseeno izpovedujejo kako so bile na igrišču. Krivo pričanje je kaznivo dejanje, česar se priče zavedajo. Sodišče je napačno povzelo izpoved C.C., ki je povedal, da igra nogomet s tožnikom 2 - 3 leta, ne pa da ga pozna v smislu, da sta prijatelja. Sodišče je povsem spregledalo, da je preostalih šest prič jasno izpovedalo, da so znanci, s katerimi se tožnik dejansko vidi le na rekreaciji. Zaključek sodišča, da naj bi poznanstvo prič s tožnikom vplivalo na njihovo izpovedbo je pavšalen in vzdrži resne presoje. Priča D.D. je izpovedal, da je po njegovem vedenju on edini, ki ga kličejo B., čeprav so trije B.. Dodatno je še izpovedal, da je on tisti, ki največ igra in da največ golov, kar je za odločitev o tem, ali je tožnik igral nogomet pomembno dejstvo, do katerega se sodišče ni opredelilo. Sodišče je izpovedi prič povzelo neustrezno in nepopolno. Za izjemni dogodek, to je razgibavanje na blazinah namesto igranja nogometa, ob dejstvu, da je tožnik vsem povedal, da je dobil odpoved, ker naj bi igral nogomet, pa je življenjsko logično, da se je pričam bolj vtisnil v spomin. Vse zaslišane priče razen detektiva so izpovedale, da tožnik ni igral nogometa, da je delal vaje na blazinah, da se pred igranjem vsi razgibavajo na igrišču ter da so šli po rekreaciji na pijačo. Sodišče v točki 19 obrazložitve sodbe samo navaja, da je osebni zdravnik dal tožniku zgolj splošno navodilo. Glede na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 3/2009 z dne 9. 11. 2010, da navodilo tožniku ni bilo konkretizirano in jasno, se od njega niti ne more zahtevati, da bi moral vedeti, da je s svojim dejanjem kršil obveznosti ter glede na stališče v sodbi VSDS (pravilno VDSS) opr. št. Pdp 168/2008 z dne 10. 9. 2008, da v primeru, ko tožnik s strani osebnega zdravnika ne prejme konkretnih in jasnih navodil mu ni mogoče očitati, da bi se kot odrasla oseba moral zavedati omejitev glede izhodov v času zdravljenja. Prav tako je v sodbi VDSS, opr. št. Pdp 2002/2013 z dne 4. 4. 2013 sodišče zapisalo, da je neživljenjsko pričakovati od delavca, ki je v bolniškem staležu, da bo za vsak krajši opravek izven kraja bivanja klical osebnega zdravnika in ga prosil za dovoljenje za odhod iz kraja bivanja, še posebej glede na to, da mu je osebna zdravnica svetovala čimveč razgibavanja. Tudi v konkretnem primeru je bilo tožniku svetovano razgibavanje. Kolesarjenje po ravnem 600 m in izvajanje vaj na blazinah ter sedenje prav gotovo niso v nasprotju s tem navodilom, ki ga je prejel s strani zdravnika. Tožnik izpostavlja še sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006, ki zaključuje, da odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg svojega dela. Kot je izpovedal nadrejeni E.E., tudi če bi bil tožnik na delu, bi mu dovolil predčasen odhod z dela zaradi udeležbe na rekreaciji, zato tožnik navaja, da bolniškega staleža nikakor ni zlorabil, ko se je udeležil rekreacije, saj bi se le-te udeležil tudi, če ne bi bil v bolniškem staležu. Sodišče pa je tudi napačno interpretiralo izpoved osebnega zdravnika, ki je med drugim izpovedal, da on tožniku ni izrecno določil kaj sme in česa ne sme delati (kar potrjuje dejstva, da so navodila splošna) in da pacientom s tožnikovo diagnozo nima pravice dovoliti izhodov v večernem času v gostilno in glede na navedeno je v celoti jasno, da zdravnik natančnih navodil tožniku ni dal, da so bila dana zgolj splošna navodila. Zato bi bilo treba nujno upoštevati, da se tožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo, kar pomeni, da navodil dejansko ni kršil. Tožnikov stalež se je kljub temu ravnanju dne 10. 4. 2015, ko se je fizioterapija formalno začela šele čez nekaj mesecev, s tem ko je sam izvajal vaje in je razgibaval nogo, tudi zaključil. Če bi bil zaključek sodišča pravilen, in sicer, da bi bilo edino razgibavanje, ki bi bilo tožniku dovoljeno fizioterapija, bi bil tožnik v bolniškem staležu ves čas, to je do zaključka fizioterapije. Prav tako pa tožnikovo ravnanje dne 10. 4. 2015 ne predstavlja kršitve, ki bi onemogočala nadaljevanja delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Neverjetno je, da je tožena stranka zaradi očitane kršitve (ravnanj izven delovnega časa) izgubila vse zaupanje v tožnika. Veliko bolj življenjsko in na žalost vse bolj pogost razlog, da je tožena stranka sploh angažirala detektiva in podala izredno odpoved je ta, da se je tožniku zdravstveno stanje slabšalo in da je bila velika možnost, da postane delovni invalid določene kategorije in se ga je tožena stranka zato želela znebiti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe vsebini zgoraj navedenih listin pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo sicer odločilna dejstva oziroma razlogi izpodbijane sodbe in med vsebino teh listin. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna pa je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in bi sodišče moralo upoštevati 154. in 155. člen ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, da je podana izredna odpoved zakonita in se tožnik nepravilno sklicuje predvsem na zastarelo sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pri tem pa tožnik spregleda novejšo sodno prakso VS RS VIII Ips 217/2015 in VIII Ips 101/2014, iz katere izhaja, da je v času bolniškega staleža potrebno izhajati iz predpostavke, da v času bolnškega staleža je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena. Tožnik pa je zaradi hude malomarnosti osebnega zdravnika ni izrecno vprašal, ali lahko kolesari ali se lahko udeležuje rekreacijskega nogometa oziroma obiskuje športno rekreacijski center in se druži s prijatelji v gostinskem obratu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima nobenih bistvenih pomanjkljivosti. Vsebuje razumljiv izrek ter jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo izpovedi prič, v razlogih sodbe pa ni nobenih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini izpovedi prič in izpovedjo, razvidno iz zapisnikov oziroma prepisa zvočnega posnetka o njenem zaslišanju. Očitki, da naj bi sodišče izpovedi prič povzelo nepravilno niso konkretizirani in se tožnik na to kršitev sklicuje le pavšalno. S tem v zvezi je potrebno upoštevati tudi stališče sodne prakse, da je ta procesna kršitev (protispisnost) podana zlasti takrat, ko gre za tehnično napako, to je napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih, pri katerem se sodišče dokazno in pravno vrednostno še ne opredeljuje (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. II Ips 386/2011 z dne 19. 6. 2014). Tovrstnih napak v citiranih delih obrazložitve izpodbijane sodbe ni. Tudi pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo izpovedi prič za neverodostojne, ni utemeljen. Iz obsežnih pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s tem izhaja, da to procesno kršitev (ki je sodišče prve stopnje ni zagrešilo) uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje (v kolikor se nanaša na izpoved prič, pa tudi v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov - fotografij, ki jih je vpogledalo), kar pa po vsebini pomeni kritiko dokazne ocene in s tem uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, pri odločanju pa se je oprlo na pravilno pravno podlago ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo tretjič. Prvič s sodbo I Pd 593/2015 z dne 11. 2. 2016, s katero je ugotovilo nezakonitost odpovedi in razveljavilo odpoved ter vzpostavilo stanje, kot pred izdajo odpovedi, razen za čas od 30. 4. 2015 do 30. 6. 2015, po pritožbi tožene stranke pa je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 310/2016 z dne 22. 9. 2016 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek sodišču prve stopnje. V ponovljenem sojenju je sodišče sodbo I Pd 1312/2016 z dne 12. 12. 2016 tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo in po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 111/2017 z dne 7. 9. 2017 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tretjič pa je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot izhaja iz te sodbe.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

Odločilna dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje so naslednja:

- Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu strojni obdelovalec na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2013.

- V času od 30. 3. 2015 do 17. 4. 2015 je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bolečin v desnem kolenu in na podlagi izpovedi osebnega zdravnika tožnika F.F. je tožniku dal navodila, da lahko v času bolniškega staleža obiskuje splošno ambulanto, specialiste in eventuelno fizioterapijo, vse ostale dejavnosti pa počne na lastno odgovornost. Izpovedal je, da je bil tožnik v staležu zaradi bolečin v desnem kolenu in da v takšnem primeru ne koristi mirovanja ampak je treba nogo razgibavati. Tožnika je napotil na fizioterapijo in pri tem pričakoval, da bo tožniku natančna navodila dal fizioterapevt, zato se o vajah nista pogovarjala. Sam mu je povedal le to, da pomaga, če nogo razgibava.

- Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 29. 4. 2015 na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in tožniku očitala, da je huje kršil pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 5. 2013 ter 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1 ter navodila pristojnega zdravnika v času bolniškega staleža s tem, ko se je spornega dne 10. 4. 2015 v večernem času ob 19.30 uri, kljub temu, da je bil od 30. 3. 2015 v bolniškem staležu, s kolesom odpeljal v športni center A., kjer je igral nogomet med 21.00 in 22.10 uro, nato pa še po zaključku tekme se preoblekel in odšel v gostinski lokal, kjer je ostal do 23.40 ure.

10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nasl.) v 233. členu določajo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena, še zlasti če delavec sam z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzroči odsotnost prepovedi oziroma odobritve (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 217/2015 z dne 23. 2. 2016). Tožnikov osebni zdravnik F.F. pa tožniku (kot je izpovedal) ni odobril kolesarjenja, igranja nogometa in zadrževanja v gostinskem lokalu v poznih nočnih urah.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje in višje sodišče ni upoštevalo sodne prakse vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da mora sodišče v primerih kot je konkreten, ugotavljati tudi, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na njegovo delovno zmožnost ter da je potrebno ravnanja, ki so formalno v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, presojati predvsem z vidika poteka zdravljenja oziroma ali je ravnanje tožnika vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja delavca in posledično na podaljšanje zdravljenja. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na številne sodbe Vrhovnega sodišča RS, in sicer VIII Ips 176/2010, VIII Ips 183/2013 in VIII Ips 6/2010). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 8. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja. V citirani 8. alineji prvega odstavka navedenega člena, ZDR-1 ločeno navede tri primere zlorabe bolniškega staleža (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev navodil pristojnega zdravnika in ugotovljeno je bilo, da tožnik v spornem obdobju ni upošteval navodil svojega osebnega zdravnika v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je bilo odločilno dejstvo v tej zadevi spoštovanje navodila pravilno presojano, predvsem na podlagi pričanja tožnikovega osebnega zdravnika. Poslabšanja zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri tem odpovednem razlogu, temveč je bistveno samo spoštovanje navodil pristojnega zdravnika, lahko pa poslabšanje oziroma izboljšanje zdravstvenega stanja predstavlja dodaten indic o dejanskem delavčevem spoštovanju zdravniških navodil.

12. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve in druge stopnje, da selektivno upošteva sodno prakso VS RS. Nasprotno, ravno tožnik se v pritožbi sklicuje na sodno prakso, ki mu ustreza in se sklicevanje na sodno prakso VS RS, opr. št. III Ips 3/2009 z dne 9. 11. 2010 in sodbo VDSS, opr. št. Pdp 2002/2013 z dne 4. 4. 2013, ko je sodišče zavzelo stališče, da je neživljenjsko pričakovati od delavca, ki je bolniškem staležu, da bi za vsak krajši opravek izven kraja bivanja klical osebnega zdravnika in ga prosil za odhod, še posebej glede na to, da mu je osebna zdravnika svetovala čim več razgibavanja. V sporu, na katerega se sklicuje tožnik je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala, da v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil zdravnika, da je v tem času opravljal pridobitno delo in da je odpotoval iz kraja bivanja, kar pa tekom sodnega postopka tožena stranka ni dokazala, in sicer, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo. Tožnik je imel na podlagi navodil osebne zdravnice glede na naravo poškodbe, za katero se je zdravil, dovoljenje za gibanje in druženje v času bolniškega staleža, ter gibanje v kraju in izven kraja bivališča. Glede na takšna navodila osebne zdravnice in njeno izrecno dovoljenje in predvsem ker mu tožena stranka ni dokazala, da je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost, je bilo zahtevku tožnika ugodeno, kar pa ni primerljivo s konkretnim primerom.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožnik imel soglasje osebnega zdravnika za kolesarjenje in izvajanje vaj na blazinah ter sedenje v gostilni, saj mu je osebni zdravnik svetoval razgibavanje. Glede na dejstvo, da se njegovo zdravstveno stanje ni poslabšalo pa tudi eventualno igranje nogometa po mnenju tožnika očitno ni pomenilo kršitve zdravnikovega splošnega navodila o razgibavanju. Zaključki tožnika, so napačni in upoštevaje sodno prakso (VS RS VIII Ips 217/2016) se delavec v primeru kršenja splošnih navodil osebnega zdravnika ne more uspešno sklicevati na odsotnost izrecnih prepovedi, zlasti še, če sam predhodno pri zdravniku ni preveril, ali se z določenimi dejavnostmi lahko ukvarja in ne pridobi izrecnega soglasja zdravnika zanje. Osebni zdravnik F.F. je predložil elektronsko sporočilo z dne 16. 4. 2015, ki ga je posredoval toženi stranki glede navodil, ki jih je dal tožniku za čas bolniškega staleža, in sicer, da obiskuje splošno ambulanto, specialiste in eventualno terapijo, vse ostale dejavnosti pa počne na lastno odgovornost. Tožnik je izpovedal, da je več let ob petkih zvečer igral nogomet in da v kolikor je bil na delu mu je nadrejeni delavec odobril, da predčasno odide z dela, ker je vedel, da igra nogomet, zato bi dejansko tožnik z minimalno skrbnostjo moral osebnega zdravnika o tem povprašati po odprtju bolniškega staleža oziroma vsaj preden se je odločil za kolesarjenje, igranje nogometa in obisk lokala. S tem je tožnik osebnemu zdravniku zamolčal pomembno dejstvo, kar je povzročilo odsotnost izrecne prepovedi kolesarjenja, igranja nogometa, zadrževanja v lokalu med bolniškim staležem.

14. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točkah 12, 14 in 15 in so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne. Izpoved priče ali stranke mora sodišče oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo osebnemu zdravniku, in priči G.G., da je tožnik spornega dne 10. 4. 2015 zvečer se odpeljala s kolesom od doma do Športnega centra A., kjer se je v garderobi preoblekel in odšel v dvorano, kjer je igral nogomet. Po rekreaciji pa se je preoblekel in šel na pijačo v lokal, kjer je ostal do 23.40 ure, nato pa se s kolesom ponovno odpeljal domov. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, da ni igral nogometa in da je samo organiziral nogomet skupine fantov ter se je zato pojavil na nogometnem igrišču ter se je z drugimi le ogreval, da bi kasneje izvajal vaje za izvajanje fizioterapije, ki jih je dobil v Zdravstvenem domu H., saj iz predloženih fotografij (B8/3) jasno izhaja, da se tožnik s soigralci ni le razgibaval, temveč je igral nogomet. Sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni štelo izpovedi prič (tožnikovih soigralcev C.C., I.I., D.D., J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N.) za verodostojne. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

15. V zvezi očitkom tožnika v pritožbi, da višje sodišče ignorira sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ko vztrajno odloča v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ko ne upošteva dejstva, da se tožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo, kar izkazuje, da ni kršil navodil zdravnika, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tožnik povsem napačno zaključuje, da dejstvo, da se njegovo zdravstveno stanje ni poslabšalo, pomeni, da tudi eventualno igranje nogometa očitno ni pomenilo kršitve zdravnikovega splošnega navodila o razgibavanju in s tem poskuša tožnik ta kriterij (poslabšanje zdravstvenega stanja) vzpostaviti kot glavni kriterij za ocenjevanje, ali je delavec spoštoval navodila zdravnika ali ne, pa nima podlage v nobeni sodbi Vrhovnega sodišča, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi. Po takšnem stališču tožnika bi se namreč delavec v bolniškem staležu lahko prosto odločal, kaj je zanj najugodnejši način zdravljenja (npr. igranje nogometa in drugih športnih in družabnih aktivnosti), paziti bi moral, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, kar pa pomeni, da nobena navodila osebnega zdravnika ne bi bila obvezujoča.

16. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o presoji obstoja okoliščin in interesov obeh strank ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da ima ta pogoj osebni značaj, zanj pa je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožnikovo stališče, da četudi bi kršil navodila zdravnika s svojim ravnanjem dne 10. 4. 2015, to ni kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja, vsaj do izteka odpovednega roka, je napačno. Zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ravnanje, ki pomeni izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje razmerja več ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 782/2018
• VDSS Sklep Pdp 465/2020
• VDSS Sodba Pdp 30/2021