VDSS Sodba Pdp 449/2022

Jedro

Čeprav je tožnico njen osebni zdravnik seznanil s tem, da je dal predlog za podaljšanje njenega bolniškega staleža, ker je tudi specialist menil, da njeno zdravljenje ni zaključeno, in je imela kontrolni pregled 4. 3. 2021, bi morala, kljub temu da je pričakovala, da ji bo bolniški stalež podaljšan, o tem obvestiti toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 3. 2021, ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita in je sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 14. 4. 2021 razveljavilo; ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2019 še vedno traja z vsemi pravicami (razen od 12. 4. 2021 do 18. 4. 2021), da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja delovnega razmerja (27. 4. 2021) do poziva nazaj na delovno mesto višji svetovalec za splošne zadeve v uradniškem nazivu višji svetovalec I v roku 15 dni; da je dolžna tožnico za čas od 27. 4. 2021 do ponovnega nastopa dela prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji priznati delovno dobo, obračunati mesečno plačo v višini 2.642,09 EUR (bruto), od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezne mesečne neto zneske (za čas od 27. 4. 2021 do 18. 1. 2022 zmanjšane za prejeta nadomestila za brezposelnost v višini 682,49 EUR neto mesečno), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila, in v istem roku plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 3.488,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo, tožbo pa v točki 3 zahtevka z dne 17. 5. 2022 zavrglo (točka II izreka). Toženki je tudi naložilo, da v roku 15 dni tožnici povrne stroške postopka v znesku 2.560,78 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je ugotovilo, da je bila v zadnjih sedmih letih pri toženki praksa, da jo delavci obveščajo o bolniški odsotnosti, v nadaljevanju pa, da tožnici ni bilo znano, da je dolžna delodajalca obvestiti o razlogu odsotnosti v primeru nepravočasno izdane odločbe ZZZS. Po mnenju pritožnice sodišče za pravilno odločitev ni dolžno ugotavljati, ali je bilo tožnici znano, da mora delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obveščati, saj gre za obveznost, ki jo nalaga veljavno pravo, pri tem pa opozarja na to, da je tožnica izobražena in z dolgoletnimi izkušnjami, zato ni prava neuka stranka. Nekritično je sledilo izpovedi tožnice, pri tem pa je spregledalo, da je bila v obdobju od nastopa funkcije A. A. in novega mirovanja pravic skoraj leto dni zaposlena pri toženi stranki, zato ji je bila dolžnost obveščanja znana. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prič za to obdobje ni zasliševalo, prav tako pa tudi priče B. B. o obdobju izpred leta 2016 ni spraševalo. Napačen je tudi zaključek, da ni bistveno, za koliko dni zamude je šlo pri izdaji odločb o tožničini začasni nezmožnosti za delo. Tožnica je vedela, da te odločbe prihajajo z zamudo, zato bi morala biti še toliko bolj skrbna. Tolmačenje sodišča, da je bistveno, da tožnica ni vedela, da mora v primeru zamude, tudi če je ta več kot pet dni, obvestiti delodajalca, negira odpovedni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica namreč pet dni ni prišla na delo in do 9. dne, ko ji je bila izdana odločba ZZZS, ni storila ničesar. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da se je tožnici z odločbo ZZZS z dne 12. 1. 2021 iztekla upravičena odsotnost z dela, tožnica pa delodajalcu do 6. 3. 2021, ko je prejela novo odločbo imenovanega zdravnika, ni posredovala nobenih informacij v tej zvezi in tudi ne o tem, da je osebni zdravnik vložil predlog za podaljšanje upravičene odsotnosti. Enkratna obvestilna dolžnost več kot leto prej, elektronsko obvestilo z dne 10. 2. 2020, je namreč ne odvezuje, da ob vsakokratni odločitvi osebnega ali imenovanega zdravnika obvesti delodajalca o svojem statusu. Napačen je tudi zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za zakonitost odpovedi po 109. členu ZDR-1, ker jih toženka ni dokazala. Tožnica je s svojim ravnanjem dokazala brezbrižen odnos do dela, nezanesljivost, neskrbnost in neodgovornost. Tudi direktorica občinske uprave je izpovedala, da kljub dolgoletni praksi vodenja, takšne brezbrižnosti do dela, kot pri tožnici, ni doživela, saj tožnica ni pokazala niti kančka obžalovanja. Ta bistvena dejstva je sodišče prve stopnje spregledalo in preuranjeno zaključilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Glede na to, da je bil videz tožnice tekom postopka urejen (npr. strokovno urejeni in lakirani nohti), tožničina eksistenca ni ogrožena, tožnica pa bi si lahko v tem času našla novo zaposlitev. Zmotna je tudi ugotovitev, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno, saj nasprotno izhaja iz izpovedi direktorice tožene stranke, priče B. B. in iz pisne izjave C. C. Sodišče je spregledalo dejstvo, da se je tožnica zdravila in bila v bolniškem staležu od 10. 2. 2020 zaradi dalj časa trajajočega šikaniranja na delovnem mestu, kar izhaja iz zdravniških obvestil psihiatra z dne 25. 1. 2021 in 23. 4. 2021. Ker je bila tožnica le tri dni na delovnem mestu, niti teoretično ni moglo priti do šikaniranja. Iz tega izhaja, da je tožnica navajala očitno neresnico z namenom, da čim dlje ostane na bolniškem staležu. Sodišče v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvedlo predlaganih dokazov s soočenjem tožnice in direktorice toženke, ni zaslišalo D. D., ki je bila prisotna pri vročitvi, in posledično napačno ugotovilo, da bi se tožnica odpovedala letnemu dopustu ali da bi se stranki dogovorili o nadomestilu za neizrabljen letni dopust, ki bi bil neveljaven, kar je kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, te okoliščine pa so odločilne za presojo glede izrabe letnega dopusta. Tožnici nihče ni prepovedal opravljanja dela pri toženki ob vročitvi odpovedi, saj ta še ni bila pravnomočna. Tožnica pa je sama izpovedala, da je bila po vročitvi še vsaj pol ure v prostorih toženke, kar bi lahko izpovedal varnostnik E. E., ki pa ga sodišče tudi ni zaslišalo. Tako tožnice po vročitvi odpovedi ni nihče pospremil iz prostorov toženke. Ker je sodišče preveč nekritično sledilo tožnici in ni upoštevalo ter ugotavljalo tudi njenih obveznosti, je sodba sodba presenečenja. Sodišče bi moralo dati večji poudarek temu, kakšne obveznosti ima tožnica kot javna uslužbenka. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi s pritožbo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič D. D., E. E. in F. F. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le potrebne dokaze. Glede na to, da je bila tožnici 8. 3. 2021 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi in da druge okoliščine ob vročitvi za odločitev v zadevi niso pomembne, je odločitev sodišča prve stopnje, da priče D. D. ne bo zaslišalo, pravilna. Čas, ko je tožnica zapustila prostore toženke dne 8. 3. 2021, in priprava proste mize zaradi vrnitve tožnice na delo za odločitev prav tako nista pomembna, zato sodišče utemeljeno ni zaslišalo prič E. E. in F. F., ki ju je toženka predlagala s tem v zvezi. Tako ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu več kot leto dni (od 10. 2. 2020), da je v letu 2021 bila zaradi bolezni začasno nezmožna za delo do 6. 3. 2021, da je bila od 7. 3. 2021 po odločbi ZZZS z dne 2. 3. 2021 začasno zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno do 19. 3. 2021, od 20. 3. 2021 do 26. 3. 2021 po 6 ur dnevno, od 27. 3. 2021 dalje pa je bila zmožna za delo.

8. Toženka ji je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ter drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker tožnica na delo ni prišla in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti, zaradi njenega ravnanja pa je bil moten delovni proces pri toženki in ji je nastajala škoda. Tožnica je bila namreč s predzadnjo odločbo ZZZS z dne 12. 1. 2021 začasno nezmožna za delo od 16. 1. 2021 do 16. 2. 2021. Tako bi morala toženko o razlogih, zakaj je na delo 17. 2. 2021 ni, obvestiti. Postopek pred izredno odpovedjo je toženka izpeljala skladno z zakonskimi določbami, saj jo je pisno seznanila z očitanimi kršitvami in jo tudi povabila na zagovor, ki pa ga je tožnica podala pisno. Izredna odpoved ji je bila vročena 8. 3. 2021 na delovnem mestu in z dnem vročitve ji je prenehalo delovno razmerje. Na njeno pritožbo pa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS datum prenehanja 8. 3. 2021 spremenila tako, da tožnici delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odpovedi.

9. Kljub temu, da se izredna odpoved sklicuje na drugi odstavek 110. člena ZDR-1, toženka tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti, saj je bil glede na dne 2. 3. 2021 izdano odločbo ZZZS njen izostanek z dela od 17. 2. 2021 do 6. 3. 2021 upravičen, ker je bila tožnica tudi v tem obdobju začasno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obvestilno dolžnostjo tožnice ugotovilo, da toženka ni imela pisnih pravil o obveščanju delavca o razlogih svoje odsotnosti in da tožnice nihče ni obvestil, da mora v primeru, kot je bil obravnavni, delodajalca obvestiti o razlogu odsotnosti, zaradi tega ni vedela, da mora toženki javiti razloge za svojo odsotnost.

10. Pisna pravila o javljanju odsotnosti v obravnavanem primeru niso pomembna, saj iz drugega odstavka 20. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi (priloga A1) izhaja njena obveznost, da mora pisno obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, in da mora delodajalca obvestiti takoj ob nastanku dogodka oziroma okoliščine, najpozneje pa v 12 urah po nastanku dogodka ali okoliščine, v primeru odsotnosti pa mora javiti tudi predvideno trajanje odsotnosti. Tožnici se je trajanje začasne nezmožnosti za delo po odločbi z dne 12. 1. 2021 izteklo s 16. 3. 2021. Čeprav je tožnico njen osebni zdravnik seznanil s tem, da je dal predlog za podaljšanje njenega bolniškega staleža, ker je tudi specialist menil, da njeno zdravljenje ni zaključeno, in je imela kontrolni pregled 4. 3. 2021, bi morala tožnica, kljub temu da je pričakovala, da ji bo bolniški stalež podaljšan, o tem obvestiti toženko.

11. Tako je tožnica sicer kršila svojo obvestilno dolžnost do delodajalca, vendar pa pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki je nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni dokazan. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala obstoja okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Toženka se sklicuje na dolgotrajno bolniško odsotnost tožnice, da tožnica ni imela interesa delati pri toženi stranki in da je s svojim ravnanjem izkazala brezbrižen odnos do dela, neskrbnost ter neodgovornost. Dolgotrajna bolniška odsotnost, ki je bila za celo obdobje utemeljena, ne kaže, da tožnica pri toženki ni imela interesa delati. S svojim ravnanjem je izkazala le neskrbnost v zvezi z obveščanjem delodajalca o razlogih odsotnosti, nikakor pa ne neodgovornosti in brezbrižnega odnosa do dela. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je bila tožnica prepričana, da ji bo bolniški stalež podaljšan do kontrolnega pregleda dne 4. 3. 3021 in ji je, sicer z zamudo pri izdaji odločbe imenovanega zdravnika dne 2. 3. 2021, tudi bil.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno in ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je, da je tožnica predlog za sodno razvezo podala zgolj podredno, toženka pa predloga ni podala. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni zatrjevala objektivnih okoliščin, zaradi katerih reintegracija tožnice ne bi bila mogoča, saj se sklicuje le na reakcije tožnice po vročitvi vabila na zagovor in ob vročitvi izredne odpovedi, na to, da tožnica ni nikoli navedla, da bi pri toženki še rada delala, in opisuje tožničino dolgotrajno odsotnost. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo ob upoštevanju izpovedi direktorice toženke in priče B. B. ter izjave priče C. C., zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zdravniškimi obvestili psihiatra z dne 25. 1. 2021 in 23. 4. 2021, ker naj bi tožnica neresnično navajala o šikaniranju na delovnem mestu samo zato, da bi čim dlje ostala v bolniškem staležu. Zdravnik je tisti, ki odloča o zdravstvenem stanju pacienta in o potrebni terapiji za ozdravitev. Kot izhaja iz obeh zdravniških poročil, je tožnica zdravljenje potrebovala, zato so neumestna pritožbena predvidevanja toženke o razlogih, zaradi katerih naj bi iskala pomoč psihiatra.

13. V zvezi z zahtevkom za izplačilo nadomestila za neizkoriščeni letni dopust je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožnice z dnem 8. 3. 2021 ni pravilno odjavila iz zavarovanj, kar je bilo sicer kasneje spremenjeno s sklepom komisije do 26. 4. 2021, vendar je napako v prijavi oziroma odjavi sanirala naknadno in ji za to obdobje, ko ni prišla na delo, evidentirala in obračunala letni dopust. Tožnica od 8. 3. 2021 na delo ni prišla zaradi ravnanja toženke in tako z dela v tem obdobju ni bila odsotna zaradi koriščenja letnega dopusta, ker soglasja za to ni dala, njena odsotnost pa tudi ni bila neopravičena. Sodišče prve stopnje je tožnici zato pravilno priznalo nadomestilo za 49 dni neizkoriščenega letnega dopusta v vtoževani višini, saj toženka izračunu tožnice po višini ni ugovarjala. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi 15 - mesečno obdobje za prenos dopusta iz leta 2019.

14. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 526/2022
• VDSS Sodba Pdp 434/2022
• VDSS Sodba Pdp 462/2022