VDSS Sodba Pdp 462/2022

Jedro

Tožnik v pritožbi povzema svoje navedbe in izpoved pred sodiščem prve stopnje, iz katerih niti ne izhaja, da bi obvestilno dolžnost, izhajajočo iz 36. člena ZDR-1, izpolnil. Četudi se je dne 30. 8. 2021 z nadrejenim delavcem pogovarjal po telefonu in mu je slednji povedal, kot zatrjuje, da ne sme opravljati dela brez PCT pogoja, to ne pomeni, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za odsotnost z dela za čas, očitan v odpovedi, od 6. 9. 2021 dalje, sploh glede na dejstvo, da je v vmesnem času izrabil letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov, zavrglo (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2021, (2) ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo, ampak še traja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 18. 5. 2021, (3) poziv na delo, razporeditev na delovno mesto ... – tehnični delavec IV (organizacijska enota tehnične operative) ali primerljivo delovno mesto, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavo v zdravstveno in pokojninsko (ter invalidsko) zavarovanje, obračun bruto plače in regresa za letni dopust, kot če bi delal, in sicer osnovne plače v višini 824,84 EUR z vsemi dodatki, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka in pravdnih stroških (točki II in III izreka; izpodbijana sodba) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je za presojo razloga za odpoved, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, bistveno le, ali je delavec razloge za odsotnost sporočil delodajalcu. Bistveno je torej vprašanje, ali je delodajalec vedel za razloge za odsotnost. Tožnik je, ko je bil zaslišan, natančno pojasnil dogajanje pred spornim obdobjem, ko je z dela izostal, predvsem glede telefonskega pogovora dne 30. 8. 2021 z mag. A. A. Sodišče prve stopnje je izpovedi slednjega, zaslišanega kot priče, neutemeljeno verjelo, kar je utemeljilo le z neposrednim vtisom. Takšna dokazna ocena ni zadostna niti pravilna. Sodišče prve stopnje je ni obrazložilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni upoštevalo, da je priča kot delavec toženke zainteresiran za izid pravde. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da mu je nadrejeni delavec povedal, da brez izpolnjevanja PCT pogoja ne sme opravljati dela, kar je bil razlog, da je z dela izostal. Izpoved priče mag. A. A. je neverodostojna že sama zase, najprej je izpovedal le o enem sporočilu s strani tožnika, nato je povedal, da je bilo sporočil, ki so se nanašala na čakanje na delo, več, ni pa znal pojasniti njihove vsebine. Potrdil je, da sta se s tožnikom pogovarjala o izpolnjevanju PCT pogoja, zanikal pa, da bi mu rekel, da brez tega ne sme opravljati dela. Priča mag. B. B. se je odgovoru na vprašanje, ali so se pogovarjali o tožnikovemu izpolnjevanju PCT pogoja, izmikala, čeprav je splošno znano dejstvo, da je bilo to takrat aktualno. Neverodostojnost izpovedi priče mag. A. A. potrjuje vsebina sporočila, da ostalo uredijo, kar se nanaša na PCT pogoj. Dejstvo, da je toženka vedela za razloge za izostanek z dela tožnika, potrjuje njeno ravnanje, saj ga v zvezi z odsotnostjo ni poklicala. Kot delodajalec sicer te dolžnosti ni imela, bi bilo pa smiselno, da bi tako ravnala. Tožnik ni ravnal krivdno. Glede na vsebino telefonskega pogovora dne 30. 8. 2021 je bil prepričan, da zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja ne sme opravljati dela, zato je z dela izostal. Za toženko je bil prav zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja "trn v peti", zato je čakala njegove izostanke z dela. Pošiljala mu je le elektronska sporočila, ker je vedela, da do njih od doma ne more dostopati. Če je menila, da je neizpolnjevanje PCT pogoja razlog za odpoved, bi mu jo morala podati iz drugega razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja se upoštevajo posledice, do katerih je prišlo zaradi očitane kršitve (sklep VDSS Pdp 969/2015 z dne 21. 3. 2016). Priče so tožnika opisale kot skrbnega delavca, toženka zaradi izostankov z dela ni imela težav pri organizaciji delovnega procesa. Tožnika ni nihče "pogrešal". Brez težav mu je bil odobren letni dopust, ko je zanj zaprosil. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka.

6. Toženka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) – če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kot navaja sam tožnik v pritožbi in je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, je z vidika presoje navedenega odpovednega razloga bistveno, ali je delavec delodajalca obvestil o razlogih za odsotnost z dela.

7. Tožnik v pritožbi povzema svoje navedbe in izpoved pred sodiščem prve stopnje, iz katerih niti ne izhaja, da bi obvestilno dolžnost, izhajajočo iz 36. člena ZDR-1, izpolnil. Četudi se je dne 30. 8. 2021 z mag. A. A., nadrejenim delavcem, pogovarjal po telefonu in mu je slednji povedal, kot zatrjuje, da ne sme opravljati dela brez PCT pogoja, to ne pomeni, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za odsotnost z dela za čas, očitan v odpovedi, od 6. 9. 2021 dalje, sploh glede na dejstvo, da je v vmesnem času izrabil letni dopust.

8. Tožnik toženke o razlogih za odsotnost z dela od 6. 9. 2021 ni obvestil. V okviru njegovih trditev je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka (tožnikov nadrejeni delavec) vedela za razloge za odsotnost z dela. Utemeljeno je sledilo izpovedi priče mag. A. A., da je pričakoval, da tožnik po izrabi letnega dopusta pride na delo in da mu opravljanja dela ni prepovedal. Svojo dokazno oceno je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo; ni navedlo le, da je priča dajal vtis, da govori resnico, ampak tudi, da je bila njegova izpoved jasna in natančna ter po vsebini skladna z izpovedjo priče mag. B. B. Poleg tega dejstvo, da je tožnik 28. in 29. 8. 2021 opravljal delo, ne da bi izpolnjeval PCT pogoj, dodatno potrjuje pravilnost ugotovitve, da tožniku dela brez tega pogoja priča ni prepovedal, kot je izpovedal, kar vse izhaja iz obrazložitve sodbe (točka 20). V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je priča mag. A. A. kot delavec toženke zainteresiran za izid pravde, kar bi njegovi izpovedi jemalo verodostojnost. To samo po sebi še ni razlog, da sodišče prve stopnje izpovedi ne bi sledilo, pri čemer bi zainteresiranost za izid pravde še v večji meri pripisali tožniku samemu.

10. Dejstvo, koliko sporočil sta si poslala tožnik in mag. A. A. v zvezi s čakanjem na delo, za odločitev ni bistveno. V tem delu izpovedi priče sodišče prve stopnje niti ni upoštevalo, iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 21. 4. 2022 pa je razvidno, da je priča izpovedal o enem sporočilu in osmih elektronskih sporočilih. Prav tako nebistveno je, ali so se pri toženki pogovarjali o tožnikovemu izpolnjevanju PCT pogoja, v zvezi s čimer bi se po navedbah v pritožbi mag. B. B., zaslišana kot priča, izmikala odgovoru na vprašanje, saj tudi morebitni pogovor ne pomeni, da je toženka vedela, da je tožnik izostal prav iz tega razloga (in še manj, da je tožnik toženko obvestil, da ga zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja ni na delo).

11. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb glede krivde, ki se presoja abstraktno, glede na dolžno skrbnost. Njegove pritožbene navedbe, da je bil glede na vsebino telefonskega pogovora dne 30. 8. 2021 prepričan, da zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja ne sme priti na delo, pa niti niso povezane z očitkom v odpovedi, ki je v kršitvi dolžnosti obveščanja.

12. V pritožbi tožnik neutemeljeno ponavlja svoje navedbe, da ga toženka v zvezi z odsotnostjo ni poklicala. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, takšne dolžnosti toženka kot delodajalec ni imela, pri čemer je tožniku kljub temu od 6. 9. 2021 dalje pošiljala elektronska sporočila. Navedba, da je toženka vedela, da tožnik do njih od doma ne more dostopati, ni dokazno podprta - sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (predvsem izpovedi prič C. C. in mag. A. A.) pravilno ugotovilo, da toženka tega ni vedela.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpolnjen tudi pogoj, določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izreka odpovednega roka. Pri tem s strani tožnika poudarjeno dejstvo, da so ga priče (nekonkretizirano) označile za skrbnega delavca, ne more pretehtati nad okoliščinami in interesi toženke, pri čemer ne drži, da toženka ni imela težav pri organizaciji delovnega procesa. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izpovedi priči C. C., mag. A. A. in mag. B. B., je bilo treba delovni proces reorganizirati. Zaradi odsotnosti z dela, v zvezi s katero tožnik toženke ni obveščal, je slednja tudi utemeljeno izgubila zaupanje vanj.

14. Pritožbeno sklicevanje na sklep VDSS Pdp 969/2015 ni utemeljeno. V tej zadevi je šlo za bistveno drugačno dejansko stanje kot pri tožniku; delavka je bila prepričana, da bo bolniški stalež podaljšan, delodajalec pa je tudi nedvomno vedel, da bo bolniški stalež trajal dalj časa.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil prav zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja "trn v peti" toženki, zato je čakala njegove izostanke z dela, oziroma da bi mu morala podati odpoved iz drugega (krivdnega) razloga. To za odločitev ni bistveno; sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo odpoved, kot je bila podana, in pravilno odločilo, da je ta zakonita.

16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (ni podlage, da bi se ti naložili v plačilo toženki; prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.12.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 526/2022
• VDSS Sodba Pdp 434/2022
• VDSS Sodba Pdp 588/2022