<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 1002/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.1002.2016

Evidenčna številka:VDS00001580
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika

Jedro

Tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali nege za potovanje izven kraja bivanja ni imela dovoljenja svoje zdravnice, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

I. Ugotovi se, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana, delovno razmerje pri toženki ji ni prenehalo dne 14. 1. 2016, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

II. Toženka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

III. Toženka je dolžna prijaviti tožnico v vsa obvezna zavarovanja z vpisom v matično evidenco ZPIZ od dne 14. 1. 2016, v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Toženka je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do poziva na delo obračunati vse zapadle bruto plače v višini 821,00 EUR in ostale prejemke, od njih odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto plačo in prejemke, kot če bi ves ta čas delala, za čas od 14. 1. 2016 do sprejema nazaj v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 16. dne v mesecu do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka po odmeri sodišča, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnica navaja, da je bilo glede potrebe po negi otroka in bolezenskem stanju tožnice oz. začetku njene bolezni, kar je v tem primeru bistveno, dejansko stanje povsem nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Enako velja za vprašanje o obstoju okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje dela ni več mogoče. Glede teh vprašanj je bila storjena tudi bistvena kršitev pravil postopka, in sicer si sodišče prve stopnje v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Prav tako je napačno povzet zapisnik v delu izpovedi stranke in priče A.A.. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče A.A. razlagalo v nasprotju s tem, kar je priča izpovedala, česar tožnici do prejema sodbe ni bilo znano. V kolikor se je sodišču pojavil dvom o tem, ali je bila tožnici 17. in 18. 12. 2015 odobrena bolniška odsotnost zaradi nege otroka ali zaradi bolezni tožnice, bi moralo zaslišati tudi druge priče, za katere je sodišče dokazni predlog zavrnilo (B.B.,C.C.). Omenjeni priči sta bili predlagani o tem, da je tožnica imela le 17. in 18. 12. 2015 odobren bolniški stalež za nego otroka in da je bilo delodajalcu že v novembru 2015 znano, da si je tožnica 19. in 20. 12. 2015 planirala in plačala izlet v D. in na E.. Ker tožnici ni bilo znano, da si bo sodišče prve stopnje izpovedbo zdravnice razlagalo v njeno škodo, ni mogla prej grajati bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici tudi ni bilo znano, da bo sodišče izhajalo iz stanja, kakršno je nastalo po tem, ko je tožnica že odpotovala na izlet. Tožnica je namreč 19. 12. 2015 zjutraj, ko je odpotovala, neupravičeno upoštevala, da je bolniški stalež za nego otroka zaključen. Zanjo bolniški stalež tedaj še ni bil odprt, zaradi svojih težav je bila prvič pri zdravnici šele 18. 12. 2016. Tudi razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, ko je navedeno, da je tožnica na zaslišanju izpovedala, da je 18. 12. 2015 prejela bolniški list za otroka, ki ga je vrgla stran, česar pa tožnica v tožbi in nadalje ni zatrjevala. Vendar je tožnica v vlogi zapisala, da bi bila nega za otroka 18. 12. 2015 zaključena, če se deklici zdravstveno stanje ne bi ponovno poslabšalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Nedovoljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov. Na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kar pa tožnica ni storila. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje, da kršitev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej, ker je šele s prejemom izpodbijane sodbe lahko ugotovila, da je sodišče prve stopnje izpoved priče A.A. razlogovalo v njeno škodo. Tožnica je sama predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče in sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu ugodilo zaradi ugotavljanja odločilnih dejstev v zvezi s tem sporom. Tožnica bi se ob podaji dokaznega predloga morala zavedati, da priča lahko izpove tudi o dejstvih, ki tožnici niso v korist.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je glede dejstva, da naj bi tožnica 18. 12. 2015 pri zdravnici prejela bolniški list, res zapisalo, da tožnica v tožbi in kasneje ni zatrjevala, da je bila nega otroka tega dne zaključena. Vendar je prvostopno sodišče takoj nadaljevalo, da takšni izpovedi ne more slediti in je tudi obrazložilo, zakaj ne, kar pomeni, da je takšno zatrjevano dejstvo vzelo v obravnavo. Prav tako ne gre za protispisnost glede zapisanega, da sta bili v istem obdobju 17. in 18. 12. 2015 bolni tako tožnica kot njena hči. Sodišče prve stopnje je to dejstvo zapisalo skladno z izpovedbo zaslišane zdravnice.

7. V obravnavanem sporu je prvostopno sodišče presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 14. 1. 2016 podala tožnici iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Toženka je ugotovila, da je bila tožnica od 17. 12. do 31. 12. 2015 odsotna zaradi bolezni, vendar je brez odobritve svoje zdravnice v dneh 19. in 20. 12. 2015 odpotovala iz kraja svojega bivanja, saj je v teh dveh dneh odšla na izlet v D. in na E.. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvena pri tem je ugotovitev, da je bil tožnici najmanj v dneh 17. 12. - 24. 12. 2015 odobren bolniški stalež, nepomembno pa je, ali je bil ta stalež odprt zaradi bolezni tožnice ali zaradi nege njenega otroka. Ob tem je iz izpovedi zaslišane zdravnice A.A. mogoče ugotoviti, da je istočasno bila podana bolezen pri obeh. Neutemeljene so trditve tožnice, da je imela bolniški stalež za nego otroka odobren le za 17. in 18. 12. 2015, češ da se je zdravstveno stanje otroka 18. 12. 2015 toliko izboljšalo, da je menila, da bo s tem dnem stalež zaključen, vendar se je zdravstveno stanje 19. 12. 2015 (ko je tožnica že odpotovala) nenadoma spet poslabšalo. Takšne domneve (tudi če bi bile resnične) so nerelevantne in prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da to ne spremeni dejstva, da je bil bolniški stalež odobren do 24. 12. 2015. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da v kolikor je bilo zdravstveno stanje tožničine hčere v petek 18. 12. 3015 tako dobro, da bolniški stalež za nego ni bil več potreben, je bila dolžnost tožnice, da to sporoči zdravnici, da bi bil stalež tudi formalno zaključen, še preden je tožnica odpotovala na izlet. Dokler pa nega otroka traja, toliko časa je bila tožnica dolžna skrbeti zanj, če zdravnik ne odloči drugače. Le zdravnik je tisti, ki je pristojen za odločanje, kdaj je zdravljenje zaključeno. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) v 233. členu določajo, da v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, mora biti zavarovanec doma. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V smislu navedene določbe je določen tudi odpovedni razlog v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zakonit je zato zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali nege za potovanje izven kraja bivanja ni imela dovoljenja svoje zdravnice, s čimer je podan zatrjevani odpovedni razlog.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi toženka morala podati ustrezno trditveno podlago in jo tudi dokazati glede obstoja pogoja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanja delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Ta pogoj je toženka navedla že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, ki se je s trditvami toženke strinjalo in svoje strinjanje tudi obrazloženo utemeljilo. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnica v tožbi opozorila, da mora za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi biti podan tudi navedeni pogoj, pri tem pa zatrjevanja toženke iz same odpovedi ni argumentirano prerekala oz. sploh ni prerekala, kar se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznana dejstva.

9. Prvostopno sodišče je z ustrezno obrazložitvijo ovrglo tudi tožničine trditve o domnevno pravem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ponovno se tožnica sklicuje na že podane trditve, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi opozarjanja na nepravilnosti pri izplačilu potnih stroškov. Prvostopno sodišče je preverilo tudi takšne tožničine trditve in ugotovilo, da niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se z argumentirano obrazložitvijo prvostopnega sodišča v celoti strinja in k temu nima več kaj dodati.

10. Na podlagi pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je materialnopravno pravilno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

11. V ostale pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče ni spuščalo, ker za presojo niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (člen 154 in člen 165 ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-8.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 233.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NDM5