<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 346/2021
ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.346.2021

Evidenčna številka:VDS00050396
Datum odločbe:21.09.2021
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Helena Papež (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - nezakonita odpoved

Jedro

Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in da bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. V obravnavanem primeru bi zagovor lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin glede odobritve tožničinega bolniškega staleža in predložitve dokazila o njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2020, ki jo je tožnici podala toženka, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), in da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo dne 21. 8. 2020, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožnico z dnem 21. 10. 2021, to je takoj po prenehanju starševskega dopusta, pozvati nazaj na delo na delovno mesto "prodajalka" (III. točka izreka), in da je dolžna tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21. 8. 2020 dalje priznati neprekinjeno delovno dobo in jo vpisati v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka), ter da je dolžna tožnici za čas od 21. 8. 2020 do 21. 10. 2020 ter za čas od 21. 10. 2021 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečno nadomestilo plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, od mesečnih bruto zneskov nadomestil plač odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2021 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 960,43 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Pritožuje se zoper odločitev v I., II., III., IV., V. in VII. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker tožnici ni vročila pisne obdolžitve in je ni vabila na zagovor. Meni, da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je bilo od toženke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici kot delavki omogoči zagovor. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo, da nepredložitev bolniškega lista ali drugega potrdila, ki bi opravičevalo tožničino odsotnost, ne pomeni kršitve obveznosti iz delovnega razmerja niti iz hude malomarnosti. Meni, da naknadna ureditev bolniškega staleža ne more biti upoštevana, če tožnica predhodno ni uredila svoje odsotnosti s toženko. Naknadna pridobitev potrdila o bolniški odsotnosti ne more sanirati pred tem vročene odpovedi, saj je bila ta v trenutku vročitve utemeljena. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek, da toženka tožnici ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničine nosečnosti. Toženka namreč za tožničino nosečnost v času podaje odpovedi ni vedela. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženke tudi neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo njen predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je izrek izpodbijane sodbe premalo določen in neizvršljiv. Končno se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, in sicer zoper priznanih 50 točk za vpogled v spis, saj ne gre za samostojno opravilo, pač pa je to že zajeto v nagradi za pripravo vlog in zastopanje; ter zoper priznane stroške za odsotnost tožničinega pooblaščenca iz pisarne zaradi poti na sodišče in za potne stroške, saj ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, že iz razloga, ker toženka pred podajo odpovedi tožnici ni vročila pisne obdolžitve in je ni vabila na zagovor. Skladno z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.

6. Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da so bile v obravnavani zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre pri opredeljevanju teh okoliščin za pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Ker gre za izjemo od pravila, da je delavcu potrebno omogočiti zagovor, jo je treba razlagati restriktivno. Delodajalec torej delavcu ni dolžan omogočiti zagovora le v izjemnih primerih. Res je sicer, kar navaja pritožba, da je sodna praksa ta standard napolnila tako, da je kot utemeljen razlog, zaradi katerega je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, štela tudi primere, ko je bil delodajalec sam žrtev kršitve. Vendar pa ti primeri niso bili podobni obravnavanemu, ko naj bi bila toženka po njenih navedbah v prekršku in s tem žrtev zaradi ravnanja tožnice (ki ni predložila bolniškega lista, zaradi česar naj toženka ne bi imela dokumentacije za obračun plače). Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 106/2016, v primeru izjeme od obveznega zagovora ni mišljeno, da je žrtev delodajalec kot pravna oseba (ta je v primeru kršitve vedno "žrtev" le-te), ampak delodajalec kot fizična oseba ali oseba, ki v smislu 20. člena ZDR-1 nastopa kot delodajalec (ki je na primer žrtev fizičnega napada delavca – sodba VSRS VIII Ips 5/2010). Delodajalec je lahko žrtev kršitve tudi zaradi tako velikega finančnega oškodovanja, ki ga lahko tudi osebno eksistencialno ogrozi (sklep VSRS VIII Ips 307/2015). Zatrjevana žrtev (prekršek) toženke pa nikakor ni tak primer, kot jih sodna praksa šteje za izjemo od obvezne zagotovitve zagovora pred podajo izredne odpovedi. Taka izjema ne velja tudi glede pritožbenih trditev, da naj bi bila tožnica v kontaktih s toženko glede predložitve zahtevanega zdravniškega potrdila neodzivna, da naj bi ugovarjala klicem toženke v smislu, naj je ne nadlegujejo in naj jo pustijo na miru (glede česar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov tudi sicer utemeljeno zaključilo, da to ne drži), ter da je tožnica na prošnje toženke, naj predloži bolniški list, odgovarjala le, da ne more zaključiti bolniške. Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in da bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. V obravnavanem primeru bi zagovor lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin glede odobritve tožničinega bolniškega staleža in predložitve dokazila o njem.

7. Ne glede na gornjo ugotovitev, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker toženka tožnici pred podajo odpovedi ni vročila pisne obdolžitve in ji ni omogočila zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je neutemeljen tudi siceršnji odpovedni razlog. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je tožnica 22. 6. 2020 obvestila toženko, da je od 22. 6. 2020 dalje v bolniškem staležu, in da je toženko 12. 8. 2020 ponovno obvestila, da je ne bo na delo, ker čaka odločbo ZZZS. Zato v odpovedi očitani odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) ni podan. Prav tako pa ni podan v odpovedi očitani odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), saj se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da tožničina odsotnost z dela ni bila neupravičena, ker je bil tožnici za v odpovedi očitan čas neupravičene odsotnosti z dela odobren bolniški stalež. Odločba Komisije ZZZS in potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki potrjujeta tožničino začasno nezmožnost za delo, sta bila namreč izdana šele 19. 8. 2020 oziroma 21. 8. 2020, medtem ko je toženka tožnici odpoved (iz razloga neupravičene odsotnosti z dela) podala 19. 8. 2020. Zmotno je stališče pritožbe, da naknadna pridobitev potrdila o bolniški odsotnosti ne more vplivati na zakonitost pred tem vročene odpovedi. Naknadno izdano potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela namreč pomeni, da je delodajalec delavcu v izredni odpovedi neupravičeno očital izostanek z dela, torej da odpovedni razlog naklepne ali iz hude malomarnosti storjene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja sploh ni obstajal. Tolmačenje, za katerega se zavzema toženka, bi pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi delavcu onemogočilo, da z naknadno odločitvijo o priznanem bolniškem staležu vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba VSRS VIII Ips 45/2010). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnica ni dosegla ureditve bolniškega lista pri osebni zdravnici, pri čemer je toženko seznanila s tem, da čaka odločbo Komisije ZZZS o podaljšanju bolniškega staleža, ni takšne narave, da bi utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je šlo pri tem tudi za okoliščine, ki niso v sferi tožnice (odločanje Komisije ZZZS in delo tožničine zdravnice).

8. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker toženka tožnici ni omogočila zagovora, in ker je neutemeljen tudi sam odpovedni razlog, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila toženka seznanjena z dejstvom, da je bila tožnica v času podaje odpovedi noseča (kar bi imelo za posledico posebno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR-1), na drugačno presojo ne bi mogle vplivati, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o neobrazložitvi tega predloga. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da tožnica sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni nasprotovala. Tožnica je namreč po svojem pooblaščencu na naroku za glavno obravnavo dne 21. 4. 2021 temu predlogu obrazloženo nasprotovala. Upoštevaje tožničino nasprotovanje sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in primarno načelo reintegracije v primeru ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter neutemeljenost razlogov, s katerimi je toženka utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje predlog toženke pravilno zavrnilo. Toženka je predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z razlogi, ki jih je navedla že v sami odpovedi, kar pa ni dopustno. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno (sodba VSRS VIII Ips 305/2015). Ne držijo pritožbene navedbe, da je toženka sodno razvezo v pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2021 utemeljevala tudi z navedbami o tožničini nedosegljivosti oziroma težji dosegljivosti in o tem, da s tožnico ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije (vse v času tožničinega bolniškega staleža). Ne glede na navedeno pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do teh navedb toženke (s katerimi je slednja sicer utemeljevala svojo odločitev o opustitvi zagovora pred podajo odpovedi) in jih na podlagi izvedenih dokazov pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izrek izpodbijane sodbe premalo določen, ker se v njem ne navajajo zneski plač oziroma nadomestil plač, ki jih je toženka dolžna obračunati in plačati tožnici, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodna praksa takšne zahtevke dopušča. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu razsodilo samo o temelju denarnega dela tožbenega zahtevka in ne po višini. Če toženka sodbe sodišča prve stopnje ne bo prostovoljno izvršila (kar bo lahko storila, saj kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki, da v sodbi naloženo obveznost lahko izpolni), pa bo tožnica lahko vložila novo tožbo za uveljavljanje svojega denarnega zahtevka po višini. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek o premalo določenem zahtevku glede datumov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti. Iz V. točke izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da te tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov nadomestil plač (v obdobju od 21. 8. 2020 do 21. 10. 2020 in od 21. 10. 2021 do vrnitve tožnice na delo) od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila. Datumi pričetka teka zakonskih zamudnih obresti so torej jasno določljivi.

11. Načeloma je pravilno pritožbeno stališče, da je odvetniška storitev pregleda spisa zajeta že v storitvi sestave tožbe in nadaljnjih vlog ter zastopanja stranke na obravnavah in da tako ne gre za samostojno storitev, ki bi utemeljevala še posebno plačilo po tarifni številki 39 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Vendar pa je situacija v obravnavani zadevi drugačna. Tožničin pooblaščenec ni sestavil predmetne tožbe z dne 18. 9. 2020 (tožnica tožbe ni vložila po pooblaščencu), saj je bil tožnici določen za zastopanje v tem sporu v okviru brezplačne pravne pomoči (šele) z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 605/2020 z dne 18. 1. 2021. Zato se je zaradi zastopanja tožnice moral seznaniti s sodnim spisom in stanjem spora. Sodišče prve stopnje je zato tožnici kot potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP) utemeljeno priznalo strošek njenega pooblaščenca za vpogled v sodni spis.

12. Drži tudi pritožbena navedba, da je stališče (dela) sodne prakse, da stroškov, ki nastanejo zaradi izbire odvetnika izven kraja sodišča, kjer teče postopek (stroškov odsotnosti iz pisarne in kilometrine), ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko. Vendar pa v obravnavani zadevi, kot rečeno, tožnica ni sama izbrala pooblaščenca (ki ima pisarno izven sedeža sodišča), pač pa ji ga je določilo sodišče z odločbo o brezplačni pravni pomoči, pri čemer določitev odvetnika s pisarno v Ljubljani ni bila nerazumna, saj ima v Ljubljani bivališče tudi tožnica. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožnici kot potrebne stroške utemeljeno priznalo tudi stroške njenega pooblaščenca za odsotnost iz pisarne v času poti na sodišče in potne stroške (zaradi vpogleda v spis in udeležbe na dveh narokih).

13. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.)).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 20, 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 115, 118.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxODI0