<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 193/2021
ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.193.2021

Evidenčna številka:VDS00049130
Datum odločbe:13.07.2021
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Silva Donko (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - disciplinska odgovornost - nezakonitost odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo

Jedro

Kadar delodajalec sprejme odločitev o disciplinski odgovornosti in odločbo vroči delavcu, je ta odločitev za delodajalca zavezujoča in za isto kršitev ne more delavcu še izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka); dopustilo je spremembo tožbe (II. točka izreka); ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prometnik IV z dne 18. 9. 2019 nezakonita in brez pravnega učinka (III. točka izreka); ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 9. 2019, ampak je trajalo do 15. 12. 2019 in pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008 sodno razvezalo z dne 15. 12. 2019 (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 25. 9. 2019 do 5. 12. 2019) prizna vse pravice iz delovnega razmerja, zagotovi priznanje delovne dobe za ta čas, mu obračuna plačo in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delal poln delovni čas, od bruto zneskov plače odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec pod izvršbo (V. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za poslovno uspešnost v letu 2019 obračuna plačo v višini 1.001,00 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2020 do plačila, vse pod izvršbo (VI. točka izreka); toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 v višini 2.564,64 EUR, po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje do plačila, vse pod izvršbo (VII. točka izreka) in pogodbene kazni zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta v enkratnem trajanju 12 delovnih dni v višini 3.846,96 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, pod izvršbo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 10 mesečnih bruto plač, v znesku 23.242,60 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in obvezne davke in prispevke za pokojninsko, invalidsko zavarovanje in socialno zavarovanje, tožniku pa plačati neto znesek v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (IX. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu prometnik IV, od 16. 12. 2019 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi na podlagi pogodbe z dne 25. 2. 2008 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (do vrnitve nazaj na delo) priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti priznanje delovne dobe, mu obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 10.757,81 EUR bruto ter od bruto zneskov, navedenih v X/3. točki izreka sodbe odvesti predpisane davke in prispevke ter obračunati še denarno povračilo v višini 18.594,08 EUR bruto in odvesti akontacijo dohodnine in davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek ter razliko med prejetim regresom za letni dopust za leto 2020 v znesku 433,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.772,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodno odločbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter ponovno odloči o stroških postopka tako, da jih v celoti naloži toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2019, ki je bila tožniku vročena 25. 9. 2019, nezakonita in brez pravnega učinka, vendar pa se tožnik ne strinja, da mu je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje le do 15. 12. 2019. Prav tako je tožnik prepričan, da je upravičen do maksimalnega denarnega povračila. Tožnik je ves čas postopka vztrajal pri reintegracijskem zahtevku in je tudi izpovedal na zaslišanju, da bi se rad vrnil na delo k toženi stranki, saj je bil pri njej zaposlen več kot 30 let. Tožena stranka pa je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil ob vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričan, da je listina ponarejena, da izredna odpoved pogodbe ni bila podana dne 18. 9. 2019, ampak je ta dokument nastal kasneje. Direktor A.A. je zaslišan kot stranka izpovedal, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročena okoli 25. 9. 2019, kar je potrdil tudi tožnik in navedeno pomeni, da datum nastanka dokumenta – izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikakor ni mogel biti 18. 9. 2019. To pa je bil tudi razlog, da je tožnik vložil kazensko ovadbo zoper direktorja. Navedeno pa je nato sodišče upoštevalo pri odločitvi o reintegraciji tožnika k toženi stranki. Zaključilo je, da je tožnik izgubil zaupanje tožene stranke s tem, ko je vložil kazensko ovadbo zoper direktorja. Sodišče se do bistvenih okoliščin, ki so bile razlog za tožnikovo postopanje, ni opredelilo. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da se upoštevajo okoliščine in interesi po 118. členu ZDR-1, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni nepomembno, kako je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Tožnik je v tožbi in v sodnem postopku izrecno zahteval reintegracijo. Po mnenju tožnika je sodišče tudi prenizko odmerilo denarno povračilo in je tožnik upravičen do zakonsko določene maksimalne višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Sodišče je pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen 29 let, da je star 49 let in po poklicu prometnik. Hkrati je upoštevalo, da so njegove možnosti za zaposlitev, predvsem glede na njegovo izobrazbo in delovne izkušnje, kljub njegovi starosti dobre, saj je zaposlen kot varnostnik. Po mnenju tožnika bi sodišče moralo pri višini denarnega nadomestila upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da ima tožnik specifično izobrazbo (železniško), zato ne more najti približno iste zaposlitve, kot jo je opravljal pri toženi stranki. Tožnik sedaj opravlja delo varnostnika ob bistveno nižji plači, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri povračila. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi zavestno ali vsaj iz hude malomarnosti kršila veljavne delovno pravne predpise. Tožnik tudi meni, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka dokazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 125/2013 zapisalo, da je odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil in ne z vidika dejstva, da se pogodba več ne izpolnjuje. Delodajalec mora delavcu na podlagi 179. člena ZDR-1 povrniti škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper III., IV., V., VII., VIII. in IX. točko sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek sodbe (VII. točko) spremeni tako, da znesek nadomestila zniža na 2.522,88 EUR, pod VIII. točko znesek pogodbene kazni za neizkoriščeni dopust zniža na 3.784,32 EUR in znesek pogodbene kazni po 125. členu KPDŽV zniža na 18.287,60 EUR. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sicer priznava, da gre pri disciplinskem postopku in postopku izredne odpovedi za različna instituta delovnega prava, vendar kljub temu napačno zaključi, da vodenje obeh postopkov sicer lahko teče vzporedno samo do vročitve disciplinske odločbe delavcu. Tožena stranka meni, da ne gre za stopnjevanje disciplinskih sankcij, saj je disciplinska odgovornost posledica kršitve pogodbe o zaposlitvi, izredna odpoved pa poleg kršitve pogodbe o zaposlitvi vsebuje še element, zaradi katerega delodajalec ne more nadaljevati z delavcem delovnega razmerja. Izrek disciplinskih sankcij ne izključuje izredne odpovedi. Tožnik v obravnavanem primeru ni prvič prišel na delo pod vplivom alkohola in je to ob nastopu dela tudi prikril. Iz vsebine zagovora, da se je tožnik odločil za zdravljenje, je glede na varnostno kritično delovno mesto prometnika jasno, da tožnik niti nima osnovnih zdravstvenih pogojev za opravljanje dela prometnika, od katerega je v največji odmeri odvisna varnost železniškega prometa. Tožnik je sindikalnega zaupnika prosil, da mu tožena stranka ne izreče izredne odpovedi in je pristal na razporeditev na manj zahtevno delovno mesto, zaradi česar je dosegel, da mu je bila izrečena disciplinska sankcija-denarna kazen. Tožnik je pred tem podpisal izjavo, da bo sprejel delo na manj zahtevnem delovnem mestu. To izjavo pa je potem, ko mu je bila disciplinska sankcija izrečena, preklical. Tožnikovo kasnejše ravnanje, ko je preklical izjavo, na podlagi katere mu je bila izrečena samo disciplinska sankcija in dogovorjena razporeditev na varnostno manj odgovorno delovno mesto, predstavlja okoliščino, ki jo je treba upoštevati kot element, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Podrejeno se tožena stranka pritožuje zaradi prisojenega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 glede na to, da se je tožnik 15. 12. 2019 zaposlil pri novem delodajalcu, kjer bi moral izkoristiti vsaj polovico neizkoriščenega letnega dopusta in zneska pogodbene kazni zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Tožena stranka je z listino Službe za kadre "izračunana bruto plače za poln delovni čas brez nadurnega dela, dodatkov za nadurno delo in povračil nad Uredbo" dokazala, da je znašala povprečna bruto plača tožnika za obdobje od junija do avgusta 2019 pri tožniku 2.285,95 EUR in ne 2.324,26 EUR, kar je zmotno upoštevalo sodišče. Glede na to je previsoko obračunana urna postavka 13,36 EUR, pravilno bi bilo 13,14 EUR. Sodišče je tožniku iz tega naslova priznalo 38,76 EUR preveč. Enako pa velja tudi za izračun pogodbene kazni za neizkoriščeni letni dopust. Pravilen znesek za delovni dan ni 106,86 EUR, temveč 105,12 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na predložene dokaze zmotno ugotovilo dejansko stanje, svojih ugotovitev pa ni obrazložilo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi. Tožena stranka je tožniku skupaj z izrečenim disciplinskim ukrepom podala tudi pisno opozorilo v skladu s 85. členom ZDR-1 in 3. členom Pravilnika odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter izrecno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v 6 mesecih od prejema tega pisnega obvestila. Ne strinja se s trditvami tožene stranke, da tožnik ni prvič prišel na delo pod vplivom alkohola. Navedeno nikakor ne drži in so te navedbe popolnoma izmišljene in nimajo opore v nobenem od izvedenih dokazov v predmetnem dokaznem postopku.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Okoliščine, ko je tožnik zlorabil zaupanje tožene stranke, ki mu je bila pripravljena pod pogojem prevzema dela izven prometa ohraniti delovno razmerje, nato pa je še podal kazensko ovadbo zoper direktorja, je sodišče upravičeno štelo za porušeno medsebojno zaupanje do take mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih stranki uveljavljata v pritožbi, niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu prometnik IV oziroma prometnik postaje B. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je kot pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla tudi 2. alinejo prvega odstavka 4. člena in 32. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnik 621). Tožniku je v izredni odpovedi očitala hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ker je v nočni izmeni dne 20. 8. 2019 opravljal delo pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno s preizkusom alkoholiziranosti s strani pooblaščenih delavcev notranjega nadzora SŽ.

K pritožbi tožene stranke:

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ugotovljene kršitve začela postopek izredne odpovedi, tožniku omogočila zagovor, nato pa so se po posredovanju delavskega direktorja C.C. odločili za izrek disciplinskega ukrepa namesto izredne odpovedi. Za izdajo disciplinske odločbe je po trditvah tožene stranke bil pogoj, da tožnik podpiše soglasje za premestitev na delovno mesto progar, kar je tožnik tudi storil. Po izdaji in vročitvi disciplinske odločbe pa je tožnik šesti dan preklical soglasje za premestitev, zato je tožena stranka nadaljevala s postopkom izredne odpovedi. Navedeno med strankama ni bilo sporno. Tožena stranka v pritožbi predvsem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da gre pri disciplinskem postopku in postopku izredne odpovedi za različna instituta delovnega prava. Po mnenju tožene stranke lahko delodajalec v postopku ugotovi, da je nadaljevanje delovnega razmerja postalo nemogoče in takrat ne glede na morebitno prej izrečeno disciplinsko sankcijo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka napačno tolmači, da lahko delodajalec za isti historični dogodek (isto kršitev) delavcu izreče disciplinsko sankcijo, nato pa še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na sodno prakso, na katero se tožena stranka sklicuje, sicer lahko delodajalec prične voditi disciplinski postopek zoper delavca in kasneje nadaljuje postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa samo do vročitve disciplinske odločbe delavcu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vročitev disciplinske odločbe odločilna za začetek učinkovanja v razmerju do delavca, in v pristojnosti delodajalca je, kako se bo odzval na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kadar delodajalec sprejme odločitev o disciplinski odgovornosti in odločbo vroči delavcu, je ta odločitev za delodajalca zavezujoča in za isto kršitev ne more delavcu še izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi (navedeno izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 180/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 183/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 3/2019 z dne 2. 4. 2019).

11. V odločbi o disciplinski odgovornosti z dne 19. 9. 2019 je tožena stranka spoznala tožnika za odgovornega za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v nočni izmeni dne 29. 8. 2019 opravljal delo pod vplivom alkohola na delovnem mestu prometnik postaje B. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2019 pa je tožena stranka tožniku očitala, da je storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti za isti dogodek (ker je v nočni izmeni dne 20. 8. 2019 opravljal delo pod vplivom alkohola). Ob primerjavi opisa kršitve v disciplinski odločbi in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se disciplinska odločba in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nanašata na isto kršitev in ker je tožena stranka disciplinsko odločbo, s katero je tožniku izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % bruto plače za čas treh mesecev, že vročila tožniku, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožniku za isti dogodek kasneje, pravno neučinkovita. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je bila disciplinska odločba tožniku vročena dne 19. 9. 2019, izredna odpoved pa je bila tožniku vročena 25. 9. 2019.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ko delodajalec sprejme odločitev v enem izmed postopkov in jo vroči delavcu, je ta odločitev zavezujoča in za isto kršitev ne more delavca ponovno sankcionirati, kot je to storila tožena stranka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožena stranka šele kasneje ugotovila, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, in mu je zato lahko izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da je predhodno izrekla tožniku za isto kršitev disciplinski ukrep. Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka (da je tožnik preko sindikalnega zaupnika prosil, da se mu ne izreče izredna odpoved in je pristal na razporeditev na manj zahtevno delovno mesto ter s toženo stranko sklenil sporazum, ki ga je kasneje preklical), ne predstavljajo nove hujše kršitve delovne obveznosti za katere bi tožena stranka lahko podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. V tretjem odstavku 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) je določeno, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 231/2006 zapisalo, da je delodajalec z načinom odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršil prepoved t. i. stopnjevanja sankcioniranja s tem, ko je najprej bil delavcu izrečen disciplinski ukrep opomin, nato pa zaradi kršitev, ki so bile ugotovljene v disciplinskem postopku, še redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je zapisalo, da se je delodajalec s tem, ko je delavcu izrekel disciplinski ukrep, že odločil za eno od možnih sankcij.

14. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče nepravilno ugotovilo povprečno plačo tožniku v znesku 2.324,26 EUR in da bi moralo upoštevati predvsem listino Službe za kadre "izračunana bruto plača za poln delovni čas brez nadurnega dela, dodatkov in za nadurno delo in povračil nad Uredbo". Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da na podlagi plačilnih list tožnika zadnjih treh mesecev pred odpovedjo izhaja, da povprečni bruto znesek plač znaša 2.324,26 EUR in ne 2.296,90 EUR, kot je to zatrjevala tožena stranka. Plačilne liste je izdala tožena stranka, zato jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

K pritožbi tožnika:

15. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi reintegracijskemu zahtevku tožnika, ker je tožnik ves čas postopka vztrajal na reintegraciji. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ki ga ureja 118. člen ZDR-1, je predvideno prav za primer, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa kljub temu okoliščine in interesi obeh strank kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trditve toženke o okoliščinah, ki naj bi kazale na porušeno medsebojno zaupanje, in sicer da je tožnik zoper zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. vložil kazensko ovadbo zaradi ponareditve listin, ker se številke na odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso ujemale s številko spisa, ki ga je delodajalec vodil zoper njega. Pri tem niso bistvene trditve tožnika, da se z direktorjem pri delu ne srečujeta, da mu ni neposredno nadrejen, da ga pred tem dogodkom nikoli ni videl in pri opravljanju dela z njim ni imel kontakta ter je funkcija direktorja vezana na mandat. Napačna je presoja tožnika, da dogodki izpred nekaj let (kazenska ovadba zoper direktorja) ne vplivajo (več) na odločitev o sodni razvezi. Da se medsebojni odnosi med strankama od tedaj niso izboljšali, in da zaupanje ostaja porušeno, je tožena stranka smiselno navajala ves čas postopka in zato predlagala sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (točka 29), zakaj so podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in katere okoliščine je pri tem upoštevalo. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

16. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 15. 12. 2019, ker se je tožnik dne 16. 12. 2019 zaposlil pri delodajalcu D.D. s. p. Sodišče prve stopnje je upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020 sprejelo stališče, da delavcem, ki jim je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, v delovnem sporu ni mogoče priznati delovnega razmerja tudi v času, ko so bili že zavarovani na drugi zavarovalni podlagi, torej delavcu hkrati ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 16. 12. 2019 dalje, vključno s pravicami iz delovnega razmerja od 16. 12. 2019 dalje.

17. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določilo denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini desetih mesečnih bruto plač, to je 23.242,60 EUR bruto. Toženi stranki je naložilo, da je od tega zneska dolžna odvesti akontacijo dohodnine in obvezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek. Pri odmeri višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 29 let, da je star 49 let in po poklicu prometnik ter ocenilo, da so tožnikove možnosti za zaposlitev, predvsem glede na izobrazbo in delovne izkušnje in glede na starost dobre, saj se je tožnik kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil ter ni uveljavljal praktično nobenih pravic in nadomestil za čas brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Dosojeno denarno povračilo je v skladu s prisojenimi denarnimi povračili v podobnih primerih (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017, VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 2017, VIII Ips 78/2018 z dne 6. 2. 2019, VIII Ips 205/2018 z dne 2. 4. 2019), zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče pri odločitvi o višini denarnega povračila upoštevati, da je tožena stranka zavestno ali vsaj iz hude malomarnosti ravnala zoper veljavne delovno pravne predpise, ko je podala tožniku izredno odpoved in bi zato moralo sodišče tožniku dosoditi maksimalno višino denarnega povračila (18 plač).

18. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo razlike med nadomestilom plače, ki bi jo tožnik dobil pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejel pri drugih delodajalcih, ter zahtevek za izplačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2020. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 33 sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik v utemeljitev zahtevka za priznanje delovnega razmerja v času zaposlitve pri drugih delodajalcih, v tožnikovem primeru ni uporabljiva. Tožnik je bil v spornem času vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki je v določbi drugega odstavka 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) navedeno kot prva zavarovalna podlaga, in zato na isti podlagi (delovno razmerje, le pri drugem delodajalcu) ne more biti vključen v obvezno zavarovanje.

19. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka mogoče ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tolmačenje tožnika, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana že iz razloga, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 263/2012 zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar pa tožnik tekom postopka ni dokazal. Sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019 pa ni primerno, ker ni šlo za primerljivo zadevo, saj se je zadeva nanašala na nezakonito razrešitev direktorja v posledici protipravnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke, kar pa je že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

20. Druge pritožbene navedbe tožnika za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu (353. člen ZPP).

22. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/2, 172, 172/3.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 13, 13/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwODY4