Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
VDS sodba Pdp 1508/2004
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.1508.2004
| Evidenčna številka: | VDS03430 |
|---|---|
| Datum odločbe: | 12.01.2006 |
| Področje: | DELOVNO PRAVO |
| Institut: | izredna odpoved - rok - tek pritožbenega roka |
Jedro
1. Če ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega
razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, to vpliva le na tek
objektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Objektivni rok za
podajo izredne odpovedi PZ v primeru, če ima kršitev vse znake
kaznivega dejanja, traja ves čas, ko je možen kazenski pregon, v
vseh ostalih primerih pa znaša 6 mesecev od nastanka razloga za
izredno odpoved. Če je subjektivni 15-dnevni rok za podajo
izredne odpovedi že prekoračen, ni potrebno ugotavljati, ali je
bil zamujen tudi objektivni rok za podajo izredne odpovedi.
2. V ZDR ni podlage za razlikovanje začetka teka roka iz 2.
odstavka 110. člena ZDR. Zato je zmotno stališče, da subjektivni
15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz 2. odstavka 110.
člena ZDR v primeru izredne odpovedi PZ po 2. alinei 1. odstavka
111. člena ZDR začne teči ob podaji ustnega zagovora tožnice, v
primeru podaje izredne PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR
pa s potekom roka, v katerem bi tožnica morala vrniti
neupravičeno pridobljen denar. V konktretnem primeru je bila
tožena stranka s kršitvijo seznanjena že pred podajo zagovora, ki
ga je tožnica podala po tem, ko je potekel rok za vrnitev
neupravičeno pridobjenih sredstev tožene stranke.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu.
Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003 nezakonita
in jo razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna
tožečo stranko v roku 8 dni od izdaje sodbe pozvati nazaja na
delo na ustrezno delovno mesto in ji izplačati za čas od
28.6.2003 do ponovnega nastopa dela pripadajoče plače z vsemi
dodatki, od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno zavarovanje
ter plačati davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače
do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala
več oziroma drugače, t.j. poziv nazaj na delovno mesto "urednik
oddaj II", je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 130.645,00 SIT
skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe
dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.
Zoper zgoraj navedeno sodbo v ugodilnem delu, se v odprtem
pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve
določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in
predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano
sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo
odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Iz izredne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003 izhaja, da je bila pogodba o
zaposlitvi izredno odpovedana tudi zato, ker ima ravnanje tožnice
vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244.
členu Kazenskega zakonika, v takem primeru pa Zakon o delovnih
razmerjih določa izjemo od splošnega pravila za določanje
objektivnega roka. Sodba v zvezi s tem odločilnim dejstvom nima
nobenega razloga, zato je ni mogoče preizkusiti. Dokazne predloge
v zvezi z ugotavljanjem znakov kaznivega dejanja je sodišče
neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar je ostalo zmotno in nepopolno
ugotovljeno dejansko stanje. Tudi ostali razlogi, ki jih sodišče
navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso pravilni, saj Zakon
o delovnih razmerjih določa kot začetek teka objektivnega roka
čas šestih mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved,
sodišeč pa napačno ugotavlja, da je razlog za izredno odpoved
nastal 27.9.2002, ko je tožnica prejela denar po sporni pogodbi.
Tožena stranka je pri pregledovanju avtorskih pogodb ugotovila,
da je bilo plačilo po sporni avtorski pogodbi, ki ga je za
tožnico podpisala njena sodelavka, izvršeno brez naročila
avtorskega dela, avtorsko delo pa tudi ni bilo opravljeno. Tožena
stranka je to obravnavala zgolj kot napako pri obračunu izplačil,
zaradi česar je tožečo stranko pozvala, da napako odpravo in
denar v treh mesecih vrne. Po mnenju tožene stranke je tako šele
17.4.2004, torej po poteku postavljenega roka, nastal razlog, kot
ga predvideva Zakon o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je
prišlo samo s seboj v nasprotje, ko za začetek teka objektivnega
roka pri izredni odpovedi izhaja iz datuma prejema denarja
27.9.2003, pri razlagi nastankov razlogov za izredno odpoved pa
rok od dneva, ko je potekel rok za vrnitev prejetega denarja.
Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka
pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša
stroške odgovora na pritožbo. Opozarja na določbe 2. odstavka
110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora
pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati
najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo
izredno odpoved, kar pomeni, da bi morala biti izredna odpoved
pogodbe o zaposlitvi tožnici v vsakem primeru podana v roku 15
dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved,
oziroma od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge
obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, zato morebitni
ugotovljeni znaki kaznivega dejanja, na katere se sklicuje tožena
stranka, vplivajo le na potek objektivnega roka. Tožena stranka
pa je bila najkasneje dne 17.1.2003 seznanjena z razlogi, ki po
njenem mnenju utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje tega dne
izvedela za zatrjevano kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz
delovnega razmerja in storilca.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na
pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve
pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena
Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in
naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da
sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev
pravil postopka, katere očita pritožba, in na katere pazi
pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo
sodišča prve stopnje, da je popolno in pravilno ugotovilo
dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno
uporabilo materialno pravo.
Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo
zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih
razlogov na strani delavca. Tožena stranka je izredno odpovedala
pogodbo o zaposlitvi tožnici na podlagi določbe 1. in 2. alinee
1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l.
RS, št. 42/2002). Tožnici je očitala, da je kršila delovno
obveznost po 64. členu kolektivne pogodbe zavoda s tem, da je
zlorabila svoj položaj in si neupravičeno pridobila 1.977.264,00
SIT, kar pomeni tudi kršitev pogodbene obveznosti, ki ima vse
znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244.
Kazenskega zakonika. Tožnici so očitali, da je s toženo stranko
sklenila avtorsko pogodbo, po kateri ji je bil izplačan honorar v
zgoraj navedeni višini dne 27.9.2002. Generalni direktor tožene
stranke je dne 17.1.2003 zahteval od tožnice, da vrne izplačani
honorar, ker sam avtorske pogodbe ni potrdil, niti se s tožnico
ni dogovarjal o sklenitvi le-te. V postopku pred sodiščem je
bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici dala rok treh
mesecev, da povrne izplačani honorar, ki se je iztekel 21.4.2003.
Tožena stranka je v zvezi z očitano kršitvijo tožnici opravila
ustni zagovor v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR dne
13.6.2003, izredno pa ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne
26.6.2003. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je pravilen
dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka
izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici po poteku
15-dnevnega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, zaradi
česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003
nezakonita.
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje
moralo ugotavljati, ali imajo očitane kršitve delovne obveznosti
tudi znake kaznivega dejanja, saj to dejstvo na tek t.i.
subjektivnega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, ni
imelo nobenega vpliva. Po zaključku sodišča prve stopnje, s
katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, je tožena stranka
najkasneje dne 21.4.2003 bila seznanjena z razlogi, ki
utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kajti takrat
se je iztekel rok, ki ga je tožena stranka dala tožnici, da
prostovoljno vrne denarni znesek, ki ga je prejela na podlagi, po
mnenju tožene stranke, neupravičeno sklenjene avtorske pogodbe.
Najkasneje tega dne se je izvedelo tudi za kršitev pogodbene ali
druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, zato je tudi
15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi
iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo
obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznitvega
dejanja, začel teči tega dne. Dejstvo, da ima kršitev pogodbene
ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake
kaznivega dejanja, namreč vpliva le na različno dolg tek, t.i.
objektivnega roka, ki je v ostalih primerih šest mesecev od
nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v
primeru, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa traja
objektivni rok ves čas, dokler je možen kazenski pregon. V
konkretnem primeru pa je potekel že subjektivni rok, zato sodišču
ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka in ugotavljati, ali
je bil še odprt objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Saj na odločitev sodišča to ne
bi imelo nobenega vpliva, ker je odpoved nezakonita iz razloga,
ker je podana po poteku 15-dnevnega roka, od kar se je zvedelo za
kršitev in storilca.
Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi neutemeljeno razlikuje
začeteke teka 15-dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110.
člena ZDR, ko se postavi na stališče, da je v primeru odpovedi iz
krivdnega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ta rok
začel teči šele ob ustnem zagovoru, ki ga je tožnica podala dne
13.6.2003, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob 1.
alinei 111. člena ZDR pa 21.4.2003, to je dne, ko je tožnici
potekel rok, da prostovoljno vrne denar, saj za tako razlikovanje
ni podlage v zakonu. Tožena stranka je za kršitev pogodbene
obveznosti in za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved,
izvedela najkasneje 21.4.2003, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj
in v tem konkretnem primeru ustni zagovor ni razjasnil dejanskega
stanja, v tej smeri, da bi lahko govorili o tem, da je šele ob
ustnem zagovoru bil delodajalec seznanjen z razlogi, ki
utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil
s tem razlogi seznanjen že znatno prej, preden je tožnico vabil
na ustni zagovor po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Vendar
tako razlogovanje sodišča prve stopnje na zakonitost njegove
odločitve ni vplivalo, zato so tudi pritožbene navedbe v tej
smeri neutemeljene.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot
neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.
Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega
postopka, tožena stranka iz razloga, ker v sporih o prenehanju
delovnega razmerja delodajalec zmeraj nosi svoje stroške
postopka, na podlagi določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o
delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in
naslednji), tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo
k njeni rešitvi ni pripomogel.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
