<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 130/2020
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.130.2020

Evidenčna številka:VDS00037119
Datum odločbe:16.06.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

Jedro

Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim nadaljnjim pogojem za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da je bila tožnica že dalj časa pred spornim obdobjem v bolniškem staležu in da je bilo s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave ugotovljeno, da je bila tožnica tudi v obdobju od 19. 12. 2018 do 17. 1. 2019 nezmožna za opravljanje dela, da tožnica sploh še ni začela z delom v poslovalnici na C., kamor je bila premeščena 12. 9. 2018, torej v času bolniške odsotnosti, ki jo je nastopila 27. 7. 2018, ter da je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2008 dalje, torej več kot 11 let. Tožnica res ni sprotno obveščala tožene stranke o svojem stanju, vendar pa je tožena stranka vedela, da tožnica ni sposobna delati in da zato na delo ni prišla. Tako njeno ravnanje ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja tožene stranke do tožnice in tudi ne organizacije dela v poslovni enoti na C., kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru tožničine bolniške odsotnosti, v kolikor bi ZZZS tožnici pravilno podaljšal bolniški stalež tudi po 17. 12. 2018, bi tožena stranka morala organizirati delovni proces, kot ga je. Tožena stranka je bila obveščena, da se je tožnica pritožila zoper odločbo ZZZS z dne 13. 12. 2018 in da je v socialnem sporu izpodbijala tudi odločbo zdravstvene komisije ZZZS z dne 9. 1. 2019. Iz tega izhaja, da je tožnica utemeljeno pričakovala podaljšanje bolniškega staleža, saj za delo ni bila zmožna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno niti do izteka odpovednega roka, saj ugotovljena kršitev tožnice ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja, njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v točkah I/1 in I/2 izreka tako, da se glasita:

"1. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019 razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje med toženo stranko in tožečo stranko na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 ni prenehalo dne 12. 2. 2019." ter

- delno razveljavi v preostalem izpodbijanem delu in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. da se ugotovi, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019 tožene stranke razveljavi; 2. da se ugotovi, da delovno razmerje med toženo stranko in tožečo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 ni prenehalo dne 12. 2. 2019 in traja neprekinjeno tudi od tega dne dalje; 3. da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo v roku 15 dni, pod izvršbo; 4. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018, iz naslova neizplačanih plač oziroma nadomestil plače, obračunati 773,74 EUR bruto mesečno, od tega obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter pripadajoči neto znesek plačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datuma zapadlosti posameznega zneska, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; 5. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neto znesek 11.671,20 EUR ter od pripadajočega bruto zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datuma zapadlosti posameznega zneska, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) pa v vsakem primeru naloži povrnitev stroškov. Zmotna je ugotovitev, da je tožena stranka v izredni odpovedi dovolj konkretizirala razlog odpovedi. Tožnici se očita kršenje izrecnih navodil tožene stranke v zvezi z obveščanjem, iz sodbe pa ne izhaja, kakšna naj bi ta navodila bila. Tudi A.A. ni izpovedal, da bi tožnici dal kakšna navodila o obveščanju. Ne drži, da je bilo med strankama nesporno, da je tožnica od 19. 12. 2018 do 31. 12. 2018 koristila letni dopust. Tožnica je toženo stranko (B.B.) obvestila o odločbi ZZZS, po kateri je bila od 18. 12. 2018 zmožna za delo, ta pa ji je dejala, da bodo počakali do odločbe pritožbene komisije. Torej je bila tožena stranka o razlogih tožničine odsotnosti obveščena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da je B.B. tožnici pred novim letom dejala, da ni problema, če bo tožena stranka tudi tri tedne čakala na odločbo ZZZS in pri tem uporabila besede: " Ko boš lahko, boš." Tega dela izpovedi tožnice pa sodišče v sodbi ni niti navedlo niti obrazložilo, čeprav gre za odločilno okoliščino za presojo razlogov odpovedi. Napačno je povzelo izpovedi prič B.B. in A.A.. Iz izpovedi A.A. ne izhaja, da so bila "pravila obveščanja" jasno postavljena. B.B. je izpovedala tudi, da je bilo večkrat povedano, da tožnica ni sposobna delati, da ima zdravstvene težave, in še, da se večkrat ni mogla javiti na telefon, zato ne drži povzetek sodišča, da je tožnica le vračala klice B.B.. Izpodbijana sodba ne vsebuje ključnih razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni jasno, katero ravnanje tožnice naj bi predstavljalo naklepno ali hujšo kršitev iz hude malomarnosti pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovitve sodišča so abstraktne, saj iz njih ni mogoče razbrati niti enega tožničinega ravnanja, ki bi ustrezalo pogojem za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Edino konkretno navodilo tožene stranke je bilo, da se mora tožnica 11. 1. 2019 zglasiti na delovnem mestu, kar je tožnica tudi storila. Pravila delodajalca o obveščanju delavcev v primeru bolniške odsotnosti bi morala biti urejena s splošnim aktom delodajalca, tožena stranka pa tega ni imela urejenega na ta način. Sodišče se je sklicevalo na to, da je tožnica že v preteklosti prepozno dostavljala bolniške liste, vendar tega tožena stranka ni navedla v izredni odpovedi in tudi ne v svojih vlogah, zato se tožnica o tem ni mogla izreči. S tem je bila seznanjena šele na naroku 28. 11. 2019, pa še to je izhajalo iz izpovedi B.B.. S tem je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče svoje odločitve ne more utemeljiti le na izpovedi ene priče, saj nobena druga zaslišana priča ni zatrjevala, da bi tožnica kadarkoli bolniške liste dostavila kasneje kot 4. v mesecu. Prav tako se sodišče napačno opira na izpoved A.A., ko ugotovi, da tožnica ne želi delati, saj že iz izpovedi B.B. izhaja, da ji je tožnica dejala, da ni sposobna delati, da ji je tožnica 4. januarja povedala, da ji dokazil o bolniški odsotnosti ne more dostaviti in ne, da jih noče, iz zaslišanja nobene priče pa ne izhaja, da naj bi tožnica 14. 1. 2019 v zvezi s prejemom odločbe drugostopenjskega organa ZZZS dejala, da odločbe ni prejela, potem pa priznala, da je odločba prišla, da pa ne želi delati. Iz izpovedi B.B. izhaja, da jo je tožnica pravilno razumela, in sicer da naj jo obvesti šele, ko bo prejela kakšno novo informacijo. Tako tožnica do prejema odločbe ZZZS z dne 14. 1. 2019 ni razpolagala s kakšnimi novimi dejstvi, s katerimi bi bila dolžna seznaniti toženo stranko, ki je zgolj slučajno to odločbo prejela pred tožnico. Napačen je zaključek sodišča, da je bil zaradi tožničine odsotnosti otežen delovni proces v poslovalnici na C.. Iz izpovedi B.B. in A.A. izhaja, da je bil delovni proces na C. moten zaradi kadrovskih težav, in sicer zaradi odpovedi in premestitev in ne zaradi tožničine odsotnosti. Tožnica zaradi bolniške odsotnosti dela v tej poslovalnici sploh še ni začela opravljati, tožena stranka pa je morala pričakovati, da bo tožnica najverjetneje nezmožna za opravljanje dela še nekaj časa. Sklicuje se na sodbo Pdp 100/2016. Navaja še, da iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da tožnica ni huje kršila nobenih drugih pravil, navodil in dolžnosti iz delovnega razmerja. V zvezi z medsebojnim zaupanjem tožnice in tožene stranke je potrebno upoštevati tudi tožničino preteklo delo, vključno s trajanjem zaposlitve, česar sodišče ni storilo. Tudi ni upoštevalo, da tožnica dela v poslovalnici na C. ni nikoli nastopila, ter da je vsaj trikrat toženi stranki sporočila, da dela dejansko ni mogla opravljati. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je to, da tožnica s tem, ko 11. 1. 2019 ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, predstavljalo tudi razlog za izredno odpoved po 4. alineji 110. člena ZDR-1, saj je tožnica že ob obisku poslovalnice tega dne jasno povedala, da zaradi nespremenjenega zdravstvenega stanja dela ni sposobna opravljati. Glede na to, da je tožnica o enakih težavah toženo stranko obvestila vsaj že dvakrat pred tem, in sicer ko je prejela odločbo prvostopenjskega organa in 4. 1. 2019, ko je B.B. izročila bolniški list, je napačna ugotovitev sodišča, da toženka ni bila obveščena o razlogih za tožničino odsotnost. Tožnica je 14. 1. 2019 prejela obvestilo toženke, da naj poda odpoved ali pa prošnjo za odobritev dopusta, kar je tudi storila.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v povrnitev stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je 11. 2. 2019 podala tožena stranka iz odpovednih razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožnici je bilo očitano, da delodajalca ni obveščala, da na delo ne bo prišla in da je neopravičeno izostala z dela od 1. 1. 2019 do 23. 1. 2019, ker je prejela odločbo ZZZS z dne 13. 12. 2018, po kateri je bila za delo nezmožna do 18. 12. 2018, njena pritožba zoper to odločitev pa je bila z odločbo z dne 9. 1. 2019 zavrnjena, tako da je bila od 19. 12. 2019 zmožna za delo.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklicevanje sodišča na izpoved B.B., da tožnica že v preteklosti ni pravočasno dostavljala bolniških listov, za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno. Presoja se namreč ravnanje tožnice v obdobju, ki se ji očita v izredni odpovedi, ne pa ravnanje v preteklosti. Ker odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na tožničinem ravnanju v preteklosti, tožnici ni bila kršena pravica do izjave.

8. Tožnica je sprožila socialni spor, v katerem je izpodbijala odločitev ZZZS. V sporu je uspela, saj je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dne 22. 11. 2019 pod opr. št. V Ps 131/2019 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero sta bili odločba ZZZS št. ... z dne 9. 1. 2019 in odločba ZZZS št. ... z dne 13. 12. 2018 odpravljeni v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 19. 12. 2018 zmožna za delo, ugotovljeno pa je bilo še, da je tožnica nezmožna za delo tudi od 19. 12. 2018 do 17. 1. 2019. Tožnica je 18. 1. 2019 ponovno nastopila bolniški stalež.

9. Glede na navedeno tožnica z dela ni izostala iz neupravičenega razloga, saj za delo ni bila zmožna od 19. 12. 2018 dalje in tako tudi od 1. 1. 2019 do 23. 1. 2019, kar ji je v izredni odpovedi očitala tožena stranka.

10. Preostane vprašanje, ali je tožnica kršila svojo obveznost, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedi prič A.A., ki je bil pri toženi stranki regionalni vodja od 1. 10. 2016 in tožničin nadrejeni od 1. 1. 2019, D.D., regionalnega vodje prodaje od 1. 10. 2013 in tožničinega nadrejenega do konca leta 2018, ter B.B., ki je bila vodja v poslovalnici na C. in tožnici neposredno nadrejena v spornem obdobju, ugotovilo, da je tožnica neustrezno obveščala toženo stranko o svoji odsotnosti, trajanju odsotnosti in vrnitvi na delo in s tem kršila izrecna navodila tožene stranke iz Pravilnika o odsotnostih z dela z dne 29. 4. 2014, ki v 4. členu določa, da so delavci dolžni vsako odsotnost z dela, ki ni bila predhodno dogovorjena oz. odobrena, vključno z bolniško odsotnostjo javiti delodajalcu nemudoma, najkasneje pa v roku treh dni od nastopa odsotnosti z dela.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka v izredni odpovedi ni dovolj konkretizirala odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bil odpovedni razlog dovolj konkretiziran, da je tožena stranka navedla konkretne okoliščine in razloge za podajo izredne odpovedi, in sicer neobveščanje tožene stranke v zvezi z razlogi za odsotnost ter kršenje navodil tožene stranke v zvezi z obveščanjem od 1. 1. 2019 dalje ter neopravičen izostanek z dela od 1. 1. 2019 do 23. 1. 2019, ter ji na podlagi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje pa je tudi v zadostni meri pojasnila okoliščine in interese, zaradi katerih delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče nadaljevati (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica seznanjena s Pravilnikom tožene stranke o odsotnosti z dela, tako da je vedela, da mora toženo stranko o svoji odsotnosti obveščati in je dejansko klicala B.B. v poslovalnico na C., kamor je bila razporejena, vendar zaradi bolniške odsotnosti z delom v tej poslovalnici sploh ni pričela.

13. Kot že izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica samoiniciativno klicala B.B. le 14. 12. 2018 in 3. 1. 2019. Dne 11. 1. 2019 se je na delovnem mestu zglasila in povedala, da ne želi delati, ker ne more in da nima ničesar, s čimer bi lahko opravičila svojo odsotnost. Toženo stranko je šele v pisnem zagovoru z dne 23. 1 2019 obvestila, da je od 18. 1. 2019 ponovno začasno nezmožna za delo zaradi zdravstvenih razlogov. Dejstvo je, da se je z 18. 1. 2019 spremenil status tožnice, saj je bila s tem dnem zopet v bolniškem staležu, tožene stranke pa o tem ni pravočasno obvestila. Tako je tožnica dejansko najmanj iz hude malomarnosti kršila določbo 4. člena Pravilnika o odsotnosti z dela, s tem pa tudi določbe 34. člena ZDR-1 o izpolnjevanju pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, 36. člena ZDR-1 o obveznosti obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje delavčevih pogodbenih obveznosti ter 37. člena ZDR-1, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (sodišče se je sicer po pomoti sklicevalo na prvi odstavek 110. člena ZDR-1), in sicer da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem dodatnem pogoju je potrebno presojati, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, in možnost nadaljnjega sodelovanja, pri tem pa se upošteva predvsem delavčevo preteklo delo in trajanje zaposlitve. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse npr. odločbe v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005, VIII Ips 278/2008, VIII Ips 255/2012 in VIII Ips 184/2015, temelji pa tudi na 4. členu Konvencije Mednarodne organizacije dela - MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ( Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92), iz katerega izhaja, da delovno razmerje ne preneha, če za to ni utemeljenega, torej resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

15. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim nadaljnjim pogojem za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da je bila tožnica že dalj časa pred spornim obdobjem v bolniškem staležu in da je bilo s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave ugotovljeno, da je bila tožnica tudi v obdobju od 19. 12. 2018 do 17. 1. 2019 nezmožna za opravljanje dela, da tožnica sploh še ni začela z delom v poslovalnici na C., kamor je bila premeščena 12. 9. 2018, torej v času bolniške odsotnosti, ki jo je nastopila 27. 7. 2018, ter da je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2008 dalje, torej več kot 11 let. Tožnica res ni sprotno obveščala tožene stranke o svojem stanju, vendar pa je tožena stranka vedela, da tožnica ni sposobna delati in da zato na delo ni prišla. Tako njeno ravnanje ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja tožene stranke do tožnice in tudi ne organizacije dela v poslovni enoti na C., kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru tožničine bolniške odsotnosti, v kolikor bi ZZZS tožnici pravilno podaljšal bolniški stalež tudi po 17. 12. 2018, bi tožena stranka morala organizirati delovni proces, kot ga je. Tožena stranka je bila obveščena, da se je tožnica pritožila zoper odločbo ZZZS z dne 13. 12. 2018 in da je v socialnem sporu izpodbijala tudi odločbo zdravstvene komisije ZZZS z dne 9. 1. 2019. Iz tega izhaja, da je tožnica utemeljeno pričakovala podaljšanje bolniškega staleža, saj za delo ni bila zmožna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno niti do izteka odpovednega roka, saj ugotovljena kršitev tožnice ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja, njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka.

16. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožnici podala tožena stranka zakonita in posledično zavrnilo celoten tožničin tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo in skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je razveljavilo in da tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 12. 2. 2019, v preostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, prav tako pa tudi ni izvedlo vseh potrebnih dokazov. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi dokazni postopek, predvsem pa pravno presojo glede reintegracijskega zahtevka (povezanega z vprašanjem sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter denarnim nadomestilom po 118. členu ZDR-1) ter višino reparacije izvajalo prvič.

17. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali obstajajo okoliščine po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, od tega pa je odvisno tudi trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Ugotoviti bo moralo tudi višino reparacijskega zahtevka po mesecih in v primeru sodne razveze tudi višino nadomestila po 118. členu ZDR-1.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1-2, 110/1-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMDg2