VDSS Sodba Pdp 45/2020

Jedro

Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2002 (vključno s pripadajočimi aneksi), ki jo je tožena stranka vročila tožnici 20. 2. 2018, in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 2. 2018, temveč z vsemi pravicami še vedno traja. V posledici teh odločitev je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od 21. 2. 2018 do vrnitve na delo obračunati vse bruto plače (pravilno: nadomestila plače), ki bi jih prejela, če bi delala, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je dolžna tožnico za obdobje od 21. 2. 2018 do vrnitve na delo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s presojo, da je tožnica z očitanim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika, preseglo trditveno podlago tožene stranke. Navaja, da je šlo pri poseganju v evidenco delovnega časa le za izravnavanje minut, pri čemer je bilo vso zabeleženo delo tudi v resnici opravljeno. Ker škodljive posledice niso nastale, očitano ravnanje ni bilo pomembno za poslovni promet v smislu določbe prvega odstavka 235. člena Kazenskega zakonika. Uveljavlja obstoj nasprotja med ugotovitvijo, da je ravnala dobronamerno, in zaključkom, da je izpolnila znake kaznivega dejanja, ki je lahko storjeno le z direktnim naklepom. Opozarja, da je na dnevni ravni počela povsem enako, kar je na mesečni ravni počela tožena stranka, zato o ponarejanju listin ni mogoče govoriti. Z očitanimi ravnanji je želela le izpolniti zahtevo Inšpektorata za delo RS, da delavke s krajšim delovnim časom dela preko dogovorjenega delovnega časa ne smejo opravljati. Te delavke je v praksi zelo težko zaposliti za točno štiri ure dnevno, saj opravljajo delo na terenu, ki je vezano na oskrbovane stranke. Vztraja pri navedbi, da je bila v zvezi s tem, na kakšen način bo uredila vsakodnevna nekajminutna odstopanja od štiriurnega delavnika, prepuščena sama sebi, saj od direktorice ni prejela nobenih navodil, kaj poleg uradnega zaznamka še lahko stori. Po njenem mnenju zapisnik z dne 17. 5. 2016, uradni zaznamek z dne 24. 6. 2015 ter listine v prilogah B 13/1-2 in B 38 ne dokazujejo obstoja navodil tožene stranke v primeru presežka ali manjka ur pri delavcu, ki delo opravlja s krajšim delovnim časom. Izpovedi zaslišanih prič glede obstoja navodil so med seboj v nasprotju. Sklicuje se na elektronsko sporočilo direktorice z dne 11. 1. 2013, v katerem ta izraža upanje, da so bile delavke s krajšim delovnim časom razporejene skladno z navodili. Po njenem mnenju določbi 7. in 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti nista jasni. Namen vodenja evidence o izrabi delovnega časa je v varovanju delavcev, da dobijo plačilo za vso opravljeno delo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni niti zatrjevala niti dokazala odsotnosti navodil tožene stranke glede poseganja v sistem A.. Gre za negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazati. Navaja, da sta priči B.B. in C.C. obstoj navodil tožene stranke zanikali, priča D.D. pa je izpovedala, da so ure prihodov in odhodov na enak način popravljali tudi v enotah E. in F.. Tožena stranka jo je zato s tem, ko ji je kot edini podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obravnavala neenakopravno. Ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca računalniške stroke, ki bi lahko potrdil njene navedbe, da so podatke v sistemu A. popravljali tudi v drugih enotah, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Opozarja, da so bili po izpovedi direktorice tožene stranke naknadni popravki v sistemu A. dopustni. Iz elektronske pošte in zapisnika z dne 30. 6. 2017 izhaja, da je direktorica posegla v evidenco delovnega časa za D.D.. Tudi priča G.G. je v izpovedi priznala, da je "pisarno" kdaj prestavila na naslednji dan. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podpisala dokument, ki je naslovljen z "Način razporejanja delavk s krajšim delovnim časom". Ta dokument je bil namenjen inšpektorju za delo v letu 2013. Izpostavlja, da so jo delavke, ki delo opravljajo na terenu, v izpovedi zelo pohvalile. Po njenem mnenju je bila podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pretiran ukrep. Tožena stranka bi jo lahko le opozorila, naj z očitanimi ravnanji preneha. Glede očitka neupoštevanja navodil direktorice vztraja pri navedbah, da so bila natančnejša navodila potrebna. Sodišče prve stopnje je njeno reakcijo zmotno označilo kot zavračanje navodil direktorice. Sicer pa tudi delavka H.H. na navodilo direktorice ni ustrezno odreagirala, pa ji tožena stranka ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 20. 2. 2018 iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da za odpoved obstajajo zakonski razlogi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi v bistvenem očitala, da je v obdobju od avgusta 2017 do januarja 2018:

- ponarejala uradne evidence o izrabi delovnega časa tako, da je v računalniškem programu za vodenje evidenc o izrabi delovnega časa A. (v nadaljevanju: evidenca delovnega časa) naknadno in nepooblaščeno spreminjala in prirejala prvotno zabeležen čas prihodov in odhodov dveh socialnih oskrbovalk;

- da je v evidenco delovnega časa naknadno in nepooblaščeno (namesto delavke) vpisovala čas domnevnega prihoda oskrbovalke v pisarno in njen odhod iz pisarne;

- da je v evidenci delovnega časa naknadno in nepooblaščeno spreminjala in prirejala predhodne vpise delavk socialnih oskrbovalk;

- da je v evidenci delovnega časa na novo vpisovala prihode in odhode delavk socialnih oskrbovalk v primeru, ko delavka ni evidentirala niti prihoda niti odhoda;

- da je socialnim oskrbovalkam zniževala dnevno delovno obveznost izvajanja storitev pri uporabnikih in jim nepooblaščeno ter samovoljno določala ali omogočala neobičajno večji obseg dela v prostorih zavoda, v evidenco delovnega časa pa je za ta čas vnesla "pisarna";

- da je v obdobju od 29. 1. 2018 do 2. 2. 2018 zavrnila navodilo direktorice tožene stranke, da kot vodja enote razišče in ji poda povratno informacijo glede prisotnosti alkohola in kajenja v prostoru OE I..

8. Tožnica je bila kot vodja organizacijske enote zadolžena za vodenje in organiziranje delovnega procesa in strokovnega dela enote, za koordiniranje dela koordinatorja in socialnih oskrbovalk ter nadzorovanja njihovega dela. Odgovorna je bila tudi za preverjanje podatkov v evidenci delovnega časa, ki so se sicer beležili avtomatsko (za preverjanje pravilnosti beleženja vrste in trajanja storitve pri uporabniku; za spremljanje podatkov za obračun položnic uporabnikom in obveščanje računovodstva v primeru ugotovljenih napak itd.). Tožnica je poseganje v (že zabeležene) podatke v evidenci delovnega časa priznala, vendar je hkrati zatrjevala, da je imela za to ravnanje opravičljive razloge. Sodišče prve stopnje njenim navedbam v tej smeri utemeljeno ni sledilo. Nepooblaščeno spreminjanje podatkov v evidenci delovnega časa, katere vodenje toženi stranki nalaga Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06), razen v izrednih primerih, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ne more biti opravičljivo, saj toženo stranko kot delodajalca med drugim izpostavlja prekrškovni odgovornosti. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so bila očitana ravnanja potrebna glede na zahtevo inšpektorja za delo, da delavke, zaposlene s krajšim delovnim časom, ne smejo opravljati dela preko dogovorjenega delovnega časa. Inšpektorat RS za delo je toženi stranki v odločbi z dne 28. 2. 2013 sicer naložil, da mora v prihodnje zagotoviti opravljanje dela na način, da delavke, ki delajo krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi, ne bodo opravljale dela preko dogovorjenega delovnega časa. Vendar pa iz te odločbe ne izhaja, da lahko tožnica kot vodja enote prireja podatke v evidenci delovnega časa, ki jo je tožena stranka dolžna voditi po zakonu. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva ugotovitev, da je direktorica tožene stranke v elektronskem sporočilu z dne 11. 1. 2013, ki ga je poslala vsem vodjam enot (torej tudi tožnici), izrazila upanje, da so bile delavke, zaposlene s krajšim delovnim časom, razporejene skladno z navodilom inšpektorja za delo. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podpisala dokument "Način razporejanja delavk s krajšim delovnim časom", saj je to razvidno iz same listine v spisu (v prilogi B 7/1). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica s podpisom te listine zavezala k načrtovanju delovnega časa v skladu z veljavno zakonodajo, pri čemer ni bistveno pritožbeno navajanje, da naj bi bila listina sestavljena le z namenom podaje pojasnila inšpektorju za delo v letu 2013. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni listin v prilogah B 11, B 12, B 13/1-2 in B 38, saj je ta pravilna in popolna, zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi teh dokazov, pa so pravilni (glej 11. točko obrazložitve sodbe).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojim delavcem (torej tudi tožnici) podala jasna ustna in pisna¹ navodila o tem, kaj storiti v primeru, če delavka, zaposlena za krajši delovni čas, ta čas preseže. Obstoj navodila, da so morali strokovni delavci v takšnem primeru napisati le pojasnilo oziroma zaznamek, zakaj so ostali dlje, v pritožbi priznava tudi tožnica², zato ni utemeljeno njeno pritožbeno navajanje, da je bila glede tega, na kakšen način bo dosegla izravnavo presežkov in primanjkljajev delovnih ur socialnih oskrbovalk, prepuščena sama sebi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot neverodostojni ocenilo izpovedi prič B.B. in C.C., ki sta obstoj navodil zanikali, saj sta priči pri toženi stranki zaposleni kot oskrbovalki in v okviru svojih delovnih nalog nista bili zadolženi za vnašanje popravkov in sprememb v evidenco delovnega časa. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, ki je kot verodostojne ocenilo skladne izpovedi prič J.J., K.K., .L.L. in H.H., ki so imele kot vodje oziroma koordinatorke enot omogočen tovrsten dostop do podatkov v evidenci delovnega časa.

11. Pritožba pravilno navaja, da so bili naknadni popravki v evidenco delovnega časa dopustni, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa iz 17. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo to dovoljeno le v izjemnih primerih. V teh primerih je morala delavka strokovnemu delavcu sporočiti razlog za to, zakaj časa prihoda ali odhoda ni evidentirala na ustaljen način, pri čemer so bili pravilni podatki zabeleženi v dnevnikih pri uporabnikih, ki so jih morale delavke podpisati. Za presojo utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bistvena tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vodja enote v primeru takšnega izrednega dogodka v evidenco delovnega časa ročno vnesla dejanski čas prihoda ali odhoda delavca (tako da je bila ta evidenca skladna s podatki iz dnevnikov pri uporabnikih), in ne čas, ki ni odražal realnega stanja, kot je to počela tožnica (kar je povzročilo odstopanje med podatki v evidenci delovnega časa in podatki v dnevnikih uporabnikov).

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo potrebe po vsakodnevnem popravljanju stanja evidence na način, da bi imele vse delavke, ki opravljalo delo s krajšim delovnim časom, točno štiri ure dolg delavnik. Tega direktorica tožene stranke ni niti pričakovala niti zahtevala, sankcij za delavke, ki so v posameznem dnevu opravile manj kot štiri ure dela, ni bilo, morebitne presežne ure pa so se bodisi porabile kot proste ure bodisi izplačale. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi ji direktorica dala navodilo v smislu poseganja v dejansko beležen čas prihoda oziroma odhoda delavca z dela. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je zato neutemeljeno.

13. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved priče D.D., da naj bi tudi vodji enot E-M in F-N na enak način popravljali ure prihodov in odhodov svojih delavcev. Priči K.K. in G.G., ki ju je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojni, sta tovrstno prirejanje podatkov v evidenci delovnega časa zanikali³, sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da napačno ravnanje drugih ne upravičuje napačnega ravnanja tožnice in zato za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ni bistveno. Posledično pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki naj bi ugotavljal, ali so podatke v evidenci delovnega časa naknadno popravljali tudi v drugih enotah tožene stranke.

14. Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s to presojo preseglo trditveno podlago tožene stranke, češ da je ta v odpovedi zatrjevala (le) zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve uradne listine iz 259. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Sodišče pri presoji, ali ima kršitev, ki se očita delavcu, tudi vse znake kakšnega kaznivega dejanja, ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo poda delodajalec (lahko takšne pravne kvalifikacije niti ne poda), pač pa le na opis kršitve oziroma okoliščin, ki jo opredeljujejo. Pravilna kvalifikacija delavčevega ravnanja oziroma presoja, ali so v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava (enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevah opr. št. VIII Ips 95/2018 z dne 15. 5. 2018 in opr. št. VIII Ips 52/2018 z dne 30. 5. 2018).

15. V skladu z določbo 25. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep), ali se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica naknadno popravljala oziroma vnašala podatke v evidenco delovnega časa, pri čemer je vedela, da v evidenco vpisuje lažne podatke, je mogoč le zaključek, da je ravnala naklepno. Čeprav je sodišče prve stopnje "razumelo izpoved tožnice, da je ravnala dobronamerno" (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), to lahko predstavlja le nagib oziroma motiv za izvršitev očitanih ravnanj, ki ne vpliva na pravilnost sprejetega zaključka, da so bili v tožničinem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 235. člena KZ-1.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da toženi stranki v posledici ugotovljenega izravnavanja delovnega časa ni nastala nobena škoda, češ da je na dnevni ravni počela enako, kar je tožena stranka sicer počela na mesečni ravni. Nastanek škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in posledično ne vpliva na obstoj razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno uveljavljanje, da je v praksi štiriurni delavnik glede na naravo dela, ki ga opravljajo oskrbovalke, težko doseči. To ne opravičuje nepooblaščenega in samovoljnega poseganja v uradno zabeležene evidence delovnega časa na ugotovljen način.

17. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala tudi utemeljenost očitka iz odpovedi, da je tožnica zavrnila navodilo direktorice, da kot vodja razišče in ji poda povratno informacijo glede prisotnosti alkohola in kajenja v prostorih OE I.. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da direktorica tožnici v zvezi s tem ni dala dovolj natančnih navodil in da ni bilo jasno, kaj je od nje pričakovala. Direktorica je tožnici podala povsem jasno navodilo, naj opravi konkretno dejanje, tožnica pa je tudi vedela (oziroma bi vsaj morala vedeti), na katero steklenico alkohola se navodilo nanaša. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem huje kršila obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1. Ni bistveno, kar poudarja pritožba, da je direktorica omenjeno elektronsko sporočilo poslala tudi delavki H.H., ki se nanj (prav tako) ni ustrezno odzvala. Okoliščina, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala tudi tej delavki (pri čemer njeno ravnanje ni predmet obravnave v tem sporu), na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi nima nobenega vpliva. Ob ugotovitvah, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznost iz delovnega razmerja, ni pomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih primerih.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je obstoj tega pogoja utemeljilo predvsem z ugotovitvami o tožničinem nezakonitem poseganju v zakonsko predpisane evidence delovnega časa, za vodenje katerih je bila zadolžena, in z ugotovitvami o namernem izogibanju jasnim navodil tožene stranke kot delodajalca. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je bila podaja izredne odpovedi glede na vse ugotovljene okoliščine (predvsem da je bila kot vodja enote odgovorna za preverjanje pravilnosti podatkov v evidenci delovnega časa) pretiran ukrep.

19. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, materialnopravno pravilna. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

-------------------------------
¹ V obliki sklepov na kolegijih.
² V pritožbi navaja, da je od direktorice prejela navodilo, da se štiriurnega delavnika ne sme prekoračiti, ni pa prejela navodila o tem, kaj poleg uradnega zaznamka delavke še lahko stori.
³ Priča G.G. je sicer izpovedala, da je občasno "pisarno" prestavila na naslednji dan, vendar nikoli na način, da v evidenci zabeleženi podatki ne bi odražali dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 156/2017
• VDSS Sodba Pdp 476/2019
• VDSS Sodba Pdp 321/2020