<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 141/2021
ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.141.2021

Evidenčna številka:VDS00046393
Datum odločbe:14.04.2021
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - renta - invalid

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da sta ugovora tožene stranke in stranskega intervenienta, da je tožnica upravičena do rente le do prenehanja delovnega razmerja, neutemeljena, saj plačevanje rente ni vezano na trajanje delovnega razmerja, ampak na škodni dogodek. Tožnici namreč škoda ne nastaja zato, ker ni več zaposlena pri toženi stranki, temveč zato, ker je zaradi poškodbe in invalidnosti III kategorije prikrajšana pri zaslužku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se glasi:

„IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 766,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila, stroške odgovorov na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa tožeča stranka krije sama.

IV. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 39.109,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.500,00 EUR od 29. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 285,27 EUR od 19. 3. 2015 dalje do plačila, od zneska 9.539,33 EUR od 31. 12. 2014 dalje do plačila in od zneska 784,68 EUR od 30. 4. 2015 dalje do plačila ter da je dolžna tožnici plačati rento v višini 196,17 EUR od 1. 5. 2015 do 9. 6. 2020 (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka od 10. 6. 2020 dalje dolžna tožnici plačevati rento v višini 62,54 EUR, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo stranskega intervenienta iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 1285/2015 z dne 20. 3. 2019 do septembra 2021, od tega datuma dalje pa je rento dolžna plačevati tožena stranka (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo rente za znesek 133,63 EUR je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 2.491,47 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj odločitev o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnice, oziroma da odločitev razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je treba ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, da je bila terjatev sporna po temelju in višini in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine delnih uspehov, Sodišče je namreč skoraj celotni dokazni postopek vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnica uspela v celoti (100 %), saj se je izkazalo, da je tožena stranka izključno odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Poleg tega pa je tožnica delno uspela tudi z rentnim zahtevkom. Zmotna je odločitev sodišča, da naj bi tožnica v pravdi uspela le z majhnim delom zahtevka. Sodišče zmotno šteje, da pravda po pravnomočni odločitvi v postopku zoper zavarovalnico ni bila več potrebna. Kljub temu, da je stranski intervenient po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1285/2015 izpolnil svojo obveznost, je tožnica imela pravni interes, da se spor proti toženi stranki nadaljuje, saj je bila še vedno „odprta“ t.i. nezapadla renta, ki še ni bila poravnana, posebej upoštevaje dejstvo, da bo zavarovalna vsota po zavarovalni polici septembra 2021 izčrpana in stranski intervenient od takrat dalje rente ne bo več plačeval. Glede na to, da je tožnica po temelju uspela s 100 %, po višini pa delno z rentnim zahtevkom, znaša njen skupni uspeh v najslabšem primeru vsaj 50 %.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka II izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da plačevanje rente ni vezano na trajanje delovnega razmerja (tožnice pri toženi stranki). Višina škode v obliki izgubljenega dobička ter morebitna renta sta odvisni od številnih dejavnikov, sodišče prve stopnje pa bi moralo pri presoji utemeljenosti upoštevati, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo 18. 6. 2019. Tožnica bi morala z zadostno verjetnostjo izkazati svoje prihodke v bodoče ter s tem tudi izgubljeni dobiček (prihodek). Glede na to, da ni zatrjevala nastanka bodoče škode z nobeno drugo trditvijo ali dokazom, kot z razliko med plačo pri toženi stranki pred in po nastanku poškodbe, bi moralo sodišče zahtevek za plačilo rente od 18. 4. 2019 dalje zavrniti. Pri oceni izgubljenega dobička se mora namreč upoštevati tak dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči, v konkretnem primeru glede na posebne okoliščine (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) izgubljenega dobička, ki ga je tožnica zatrjevala na podlagi nižje plače, od prenehanja delovnega razmerja ni bilo več mogoče pričakovati. V primeru upokojitve bi tožnica morala dokazovati izgubljeni dobiček z novimi dokazi, ki bi npr. izkazovali drugačen znesek oziroma razliko v višini pokojnine zaradi poškodbe, bi morala tožnica tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja iz drugih razlogov podati navedbe in predložiti dokaze, ki bi utemeljevali rento zaradi prikrajšanja na dohodku.

4. Stranski intervenient na strani tožene stranke se pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na njegovo solidarno obveznost plačevanja rente od 10. 6. 2020 do septembra 2021 zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima jasnih in razumljivih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Sodišče se sklicuje na izvedensko mnenje finančne stroke, pri tem pa glede odločilnih dejstev odloči v nasprotju z vsebino tega mnenja in v nasprotju z lastnimi napotki izvedenki. Glede na materialno procesno vodstvo tekom spora je sodba presenečenje za stranke. Navaja, da izplačuje mesečno rento po pravnomočni sodni odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1285/2015 - III z dne 20. 3. 2019 v neto mesečnem znesku 68,54 EUR. Za delo, ki ga je tožnica pri toženi stranki opravljala v skladu z odločbo ZPIZ o priznanju invalidnosti III. stopnje, je prejemala nižjo mesečno plačo, pri čemer je bilo v pravdni zadevi P 1285/2015 ugotovljeno prikrajšanje pri plači v znesku 68,54 EUR. Tožnici, ki je rentna upravičenka tudi po izpodbijani sodbi, je 18. 4. 2019 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razlogov na njeni strani. To dejstvo je nastopilo po tem, ko je bil pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na prvi stopnji že zaključen, zato ga pravdno sodišče ni upoštevalo pri odločanju o upravičenosti tožnice do rente. Toženi stranki v pravdi P 1285/2015 (stranski intervenient v delovnem sporu) zato ostane le tožba za ukinitev izplačevanja rente zaradi spremenjenih okoliščin. V delovnem sporu pa bi moralo sodišče upoštevati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj sta tožena stranka in stranski intervenient to dejstvo pravočasno navedla in dokazala. Sodišče je izvedenki finančne stroke A.A. naložilo, naj izračuna razliko med povprečnim dohodkom, ki bi ga tožnica prejemala pri opravljanju dela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga je prejemala po premestitvi na drugo delovno mesto (proizvodna delavka II termoplasti) ter nadomestilom za invalidnost po odločbi ZPIZ. Izvedenka je ugotovila, da znaša povprečna razlika v dohodku v navedenem obdobju 62,54 EUR na mesec, svojo odločitev v zvezi z mesečno rento pa je sodišče utemeljilo z navedbo, da je bila naloga izvedenke izračun razlike med dohodkom tožnice, ki ga je prejemala pred škodnim dogodkom, in dohodkom, ki ga je prejemala po premestitvi na drugo delovno mesto ter nadomestilom za invalidnost. Navedeno ne drži, saj je bila naloga izvedenke, da razliko v dohodku izračuna za obdobje do 18. 4. 2019. Sodišče to nepričakovano spremembo v naziranju glede pravnega vprašanja utemelji s pojasnilom, da je plačevanje rente vezano na škodni dogodek, ne pa na trajanje delovnega razmerja. Obrazložitev je nerazumljiva, saj od 18. 4. 2019 dalje pri tožnici ni več mogoče ugotavljati razlike med dohodkom, ki ga je prejemala pred škodnim dogodkom, in dohodkom po škodnem dogodku. Glede na to, da je plačevanje rente vezano na škodni dogodek, je ta vzročna povezanost z 18. 4. 2019 prekinjena zaradi odpovedi. Tožnica ni podala nobene trditve niti ni ponudila dokaza, ki bi utemeljeval plačevanje rente po 18. 4. 2019, zato bi moralo sodišče njen zahtevek za navedeno obdobje zavrniti.

5. Na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta odgovarja tožnica, ki predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

6. Na pritožbo tožnice odgovarja tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek stranskega intervenienta glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba niti ne konkretizira, v katerem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je mogoče pritožbeni očitek razumeti le kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zavzetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Stranski intervenient ne konkretizira tega očitka, kolikor pa se nanaša na domnevno nepravilno povzemanje sodišča glede nalog, ki jih je dalo sodni izvedenki finančne stroke A.A., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izračun prikrajšanja tožnice zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu pravilen in temelji na izračunu, ki ga je izvedenka naredila glede na navodila sodišča. Tudi v tem delu je mogoče pritožbo razumeti le kot nestrinjanje s stališčem sodišča, da rentni zahtevek ni odvisen od dejstva, da je tožnici 18. 4. 2019 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje prikrajšanje pri plači oziroma prejemkih (upoštevalo je tudi nadomestilo za invalidnost), ki je temelj za priznanje rente, pravilno ugotavljalo glede na obdobje tožničine zaposlitve pri toženi stranki. Ne gre torej za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka, ampak za drug pritožbeni razlog, ki pa je tudi neutemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Tožnica je 8. 6. 2012 utrpela poškodbo na delovnem mestu, ko so ji pri zlaganju izdelkov z vozička vrata vozička nepričakovano padla na levo nogo in jo ob tem močno udarila. Tožnica je utrpela udarnino in odrgnino leve goleni, zvin levega kolenskega sklepa, delno pretrganje notranje stranske vezi levega kolena, nateg - delno poškodbo srednje križne vezi levega kolena, lezijo hrustanca sklepnega dela leve stegnenice, Sudeckovo distrofijo levega kolenskega sklepa, Bakerjevo cisto levega kolena in artrozo kolenskega sklepa. Zahtevala je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 28.500,00 EUR, odškodnine za premoženjsko škodo v višini 10.609,28 EUR ter plačilo mesečne rente od 1. 5. 2015 dalje v višini 196,17 EUR. Tožena stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient (zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti), je zahtevku nasprotovala. Menila je, da tožnica ni dokazala nobene predpostavke odškodninske odgovornosti, udarec pa ni bil hud, saj je tožnica z delom na dan poškodbe nadaljevala do konca delovnega časa. Tožnica o poškodbi ni obvestila nadrejenega delavca niti inženirja za varstvo pri delu, prav tako po poškodbi ni obiskala svojega zdravnika. Z delom je nadaljevala tudi naslednje dni, dokler ni 23. 7. 2012 nastopila dopusta. Bolniški stalež je nastopila šele 20. 8. 2012. Vzročna zveza med poškodbo z dne 8. 6. 2012 in zatrjevano nastalo škodo zato po prepričanju tožene stranke ni dokazana. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke v smislu določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), saj so bila vrata na vozičku okvarjena zaradi izpadlega vijaka, kar je povzročilo snetje vrat in njihov padec. Tožnici je dosodilo odškodnino za negmotno škodo in sicer 11.600,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah in 7.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti je zavrnilo. Tožnici je nadalje dosodilo povračilo potnih stroškov prevozov na zdravniške preglede, prikrajšanje pri plači ter mesečno rento. Skupaj ji je dosodilo 20.160,00 EUR, višji zahtevek v višini 8.340,00 EUR pa zavrnilo. Vendar pa je glede na to, da je tožnica uspela v pravdi pred sodiščem splošne pristojnosti zoper stranskega intervenienta, ki je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnil pred zaključkom sojenja v tem delovnem sporu, tožbeni zahtevek zavrnilo v višini, kot je bila tožnici že plačana po pravnomočni sodbi. Tožnici je dosodilo (le) rento v znesku 62,54 EUR mesečno, ker ji ta še ni bila plačana, pri čemer je solidarna obveznost stranskega intervenienta podana do septembra 2021, ko se celotno zavarovalno kritje izčrpa. Posledično je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica z zahtevkom ni uspela in ji ni priznalo priglašenih stroškov postopka, v plačilo pa ji je naložilo stroške postopka tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta

12. Po določbi prvega odstavka 167. člena OZ ima odškodnina v primeru poškodbe ali okvare zdravja praviloma obliko denarne rente. Pogoja za priznanje denarne rente sta dva: delna ali nepopolna zmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje.1 Pritožbi zmotno menita, da je tožnica upravičena do denarne rente le do dneva, ko ji je zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 18. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je zavelo pravilno stališče, da sta ugovora tožene stranke in stranskega intervenienta, da je tožnica upravičena do rente le do prenehanja delovnega razmerja, neutemeljena, saj plačevanje rente ni vezano na trajanje delovnega razmerja, ampak na škodni dogodek. Tožnici namreč škoda ne nastaja zato, ker ni več zaposlena pri toženi stranki, temveč zato, ker je zaradi poškodbe in invalidnosti III kategorije prikrajšana pri zaslužku. Bolje plačanega dela kot je delo na delovnem mestu, ki ga je opravljala pred poškodbo, zaradi poškodbe ne more več opravljati in ga tudi v bodoče ne bo sposobna opravljati, kar navsezadnje dokazuje odločba ZPIZ z dne 27. 11. 2014 o razvrstitvi tožnice na drugo delovno mesto (proizvodna delavka II na termoplasti). Tožena stranka in stranski intervenient nista zatrjevala, da bi bila tožnica za takšno delo, kot ga je opravljala pred poškodbo, še sposobna, ter da bo lahko takšne prihodke, kot jih je prejemala pred poškodbo, prejemala tudi v prihodnje.2 Škoda, ki jo je utrpela tožnica, je torej bodoča in trajna in ni odvisna od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, tudi če ji je bila podana zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri določanju rente je treba upoštevati običajne okoliščine in ne trenutnih izjemnih razmer, med katere lahko štejemo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je torej prikrajšanje pri plači oziroma izgubljeni dobiček zaradi zaposlitve na drugem delovnem mestu pravilno ugotavljalo glede na prikrajšanje zaradi premestitve tožnice na manj plačano delovno mesto, saj bi takšna razlika tožnici nastajala ob normalnem teku stvari.3 Na tak način je bilo mogoče vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če do škodnega dogodka in škode ne bi prišlo.4 Pritožbi torej zmotno menita, da po prenehanju tožničine zaposlitve pri toženi stranki ni bilo več vzročne povezave med poškodbo in izgubljenim dobičkom, ki ga je tožnica zatrjevala na podlagi nižje plače, in da prikrajšanja ni več mogoče ugotoviti. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe stranskega intervenienta na pravni položaj, ki nastane ob upokojitvi delavca, ki je prejemal rento.

13. Pritožba stranskega intervenienta zmotno uveljavlja, da je izračun prikrajšanja, ki je podlaga za ugoditev rentnemu zahtevku, napačen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da znesek mesečne rente predstavlja razliko med povprečnim mesečnim neto dohodkom, ki bi ga ob opravljanju dela prejemala tožnica, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, ter nadomestilom za invalidnost. Izvedenka finančne stroke A.A. je pripravila izvedensko mnenje z dne 25. 8. 2020 v zvezi z višino rente ter naredila izračun, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Po proučitivi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 645/2015 z dne 6. 7. 2019 sodni izvedenki A.A. naložilo, naj izračuna razliko med povprečnim dohodkom, ki bi ga ob opravljanju dela prejemala tožnica, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga je prejemala po premestitvi na drugo delovno mesto (proizvodna delavka II na termoplasti) ter nadomestila za invalidnost po odločbi ZPIZ, in sicer v času pred podajo izredne odpovedi delodajalca 18. 4. 2019 (točka II izreka). Izvedenka je v svojem mnenju ugotovila takšno prikrajšanje, in sicer povprečna razlika na mesec znaša 62,54 EUR, kar je sicer manj, kot je bilo to ugotovljeno v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. To razliko je izvedenka tudi ustrezno utemeljila z zvišanjem invalidskega nadomestila ter navedla, da je bilo v navedeni pravdni zadevi zajeto krajše število mesecev primerjano z enim mesecem prejema nadomestila, ter upoštevan znesek nakazila v višini 451,00 EUR, ki je bil nižji zaradi plačila kredita, kot je sicer znašal neto dohodek za ta mesec. Izvedenka je poudarila, da gre za razliko, ki je še v dovoljenem razponu do +/- 10 % za takšne namene. Izvedenka je torej podala ustrezno mnenje, ki je v skladu z nalogo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje v navedenem sklepu. Glede na navedeno torej pritožba stranskega intervenienta neutemeljeno navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj so bile strankam znane dejanske in pravne okoliščine spora, sodišče pa je odločitev oprlo na pravno podlago, ki so jo stranke lahko pričakovale.

14. Glede na to, da niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

15. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Tožnica je v pravdi uspela le deloma z rentnim zahtevkom, ki ga pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera ocenjuje na 10 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče pritožbe tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njen uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določbah ZPP ni pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (takšno stališče je zavzelo VS RS v sodbi, opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011). Zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja takšno stališče sodišča prve stopnje. V zvezi s tem se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, saj posamezen primer ne predstavlja sodne prakse, ki jo tudi sicer kreira Vrhovno sodišče RS.5 Pritožbeno sodišče je stališča, da je (praviloma) končni uspeh odločilen za odmero pravdnih stroškov in stališče, da odškodninskega zahtevka pred postopkom ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje v individualnem delovnem sporu, zavzelo že večkrat (glej npr. odločitve: opr. št. Pdp 821/2010 z dne 30. 9. 2010, Pdp 487/2010 z dne 20. 5. 2010, Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014 in Pdp 329/2015 z dne 3. 6. 2015).

17. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnici šteti, da je v postopku uspela z 10 %, pri tem pa je treba poudariti, da je zmotno štelo, da pravda glede odškodnine po pravnomočni odločitvi v postopku zoper zavarovalnico ni bila več potrebna.

18. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) v 38. členu določa, da lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu, če delavec deloma uspe z zahtevkom in če zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta podana oba pogoja, zato je odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da tožena stranka nosi stroške sodnih izvedencev za področje varstva pri delu, medicinske in finančne stroke.

19. V skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15) je tožnici, glede na višino predmeta spora 39.109,28 EUR, ob vrednosti točke 0,60 EUR, priznalo 800 točk za odškodninski zahtevek, 800 točk za tožbo, 2 x po 50 točk za prva dva dopisa (vlogi), 8 x po 600 točk za pripravljalne vloge, 800 točk za prvo obravnavo, 5 x po 400 točk za nadaljne obravnave, za priglašene urnine skupaj 500 točk, in 50 točk za vlogo - postavitev vprašanj izvedencu. Ostalih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so te vloge že zajete v priznanih stroških. Prav tako tožnici ni priznalo stroškov kilometrine njenega pooblaščenca za prihode na sodišče na relaciji Celje - Ljubljana - Celje ter odsotnost iz pisarne zaradi teh potovanj, saj ima pooblaščenec sedež zunaj okrožja sodišča.

20. Tožnici je tako priznalo stroške pooblaščenca v višini 9.850 točk po OT, skupaj torej 5.910,00 EUR. K temu je potrebno prišteti administrative stroške v višini 108,5 točk (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), kar skupaj z DDV znaša 7.289,62 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve sodne takse v višini 582,00 EUR (brez bančne provizije), do potnih stroškov v višini 323,75 EUR, do parkirnine v znesku 35,00 EUR, skupaj do 8.230,37 EUR. Glede na uspeh je torej upravičena do 823,03 EUR stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo stroške v skupnem znesku 2.491,47 EUR, ki pa ob uspehu 90 % znašajo 2.242,32 EUR. Tožnica mora torej toženi stranki povrniti razliko v stroških postopka v znesku 1.419,29 EUR.

21. Stroški izvedencev, ki jih je krila tožnica, znašajo 520,75 EUR za izvedenca za varstvo pri delu dr. B.B., 987,00 EUR za izvedenca travmatologa dr. C.C. (510,00 EUR in 477,00 EUR) ter 678,16 EUR za izvedenko A.A.. Skupaj stroški izvedencev znašajo 2.185,91 EUR.

22. Glede na zgoraj izračunano razliko, ki jo mora plačati tožnica toženki, ter stroške izvedencev, ki jih v skladu z 38. členu ZDSS-1 krije tožena stranka, je po pobotanju tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 766,62 EUR. V tem obsegu je torej pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice ter sodbo v delu odločitve ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je v skladu s 165. členom ZPP upravičena do delnega povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje v višini 50 %. Tožnica je v skladu z OT upravičena do nagrade za pritožbo v višini 500 točk, do materialnih stroškov v višini 2 % in 22 % DDV, kar znaša 373,32 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 186,66 EUR.

24. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Tožnica in tožena stranka tudi sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbe, saj niso bistveno pripomogli k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 295/2012 z dne 26. 11. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 512/2014 z dne 5. 2. 2015.
2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1851/2010 z dne 18. 8. 2010.
3 Primerjaj sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 31/2011 z dne 14. 4. 2011.
4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 656/2008 z dne 9. 12. 2008.
5 Primerjaj sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 935/2016 z dne 17. 11. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 167, 167/1.
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 38.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.06.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4MDc1