<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 450/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.450.2008

Evidenčna številka:VS3004127
Datum odločbe:23.02.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 775/2008
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - policist - povzročitev prometne nesreče - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja

Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo in ob trčenju ni ustavil, ampak je odpeljal naprej. Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno šteli, da je tožena stranka dokazala, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V trenutku nesreče tožnik ni bil v službi, bil pa je v uniformi in v službenem vozilu ter se vračal z odprtja policijske postaje, ki se ga je udeležil po nalogu nadrejenega. Od pomočnika komandirja policijske postaje je tudi izven delovnega časa pričakovati ravnanje v skladu s predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo in ob trčenju ni ustavil, ampak je odpeljal naprej. Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, razveljavitev sklepov tožene stranke ter za reintegracijo in denarne zahtevke zavrnilo. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik storil očitano dejanje, ki pomeni razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je nebistveno, ali je bil tožnik vinjen ali ne, saj mu tožena stranka tega v odpovedi ni očitala. Podan je tudi razlog (pogoj) po prvem odstavku 110. člena ZDR, da obstoje okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Res bi sodišče prve stopnje lahko bolj podrobno obrazložilo zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov kot nepotrebnih, vendar to na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagane priče so bili tožniku podrejeni policisti, ki so tožnika po nesreči res ustavili, vendar so morali nadaljnji postopek po uveljavljenih pravilih kot podrejeni oziroma sodelavci opustiti. Tožena stranka je upravičeno opozarjala, da bi te priče težko objektivno izpovedovale, pa tudi če bi izpovedale, kaj je tožnik zatrjeval ob ustavitvi, to ne bi dokazovalo, da tožnik v resnici ni vedel, da je zadel drugo vozilo. Strinjalo se je tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s kraja nesreče lahko pobegnil le naklepno.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da prihaja sodišče druge stopnje v razlogih sodbe samo sebi v nasprotja s tem, ko se opre na izpoved priče S., obenem pa navede, da zaslišanje ostalih prič ne bi dokazovalo tega, da tožnik ni vedel, da je zadel drugo vozilo. Predlagane priče predstavljajo relevanten dokaz, katerega izvedbo bi sodišče moralo zagotoviti. Tožniku je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki se kaže v obliki kršitve določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na zakonitost sodbe, s tem, da je v obrazložitvi poskušalo nadomestiti dolžnost sodišča prve stopnje, da pojasni, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo in sicer določbo 110. člena ZDR, ko sta šteli, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik je na (prvem in edinem) naroku glavne obravnave predlagal zaslišanje policistov, ki so ga ustavili s pojasnilom, da je prišlo do prometne nezgode in ki bi vedeli izpovedati, da tožnik do tistega trenutka za to nezgodo ni vedel. Sodišče je zaslišalo tožnika in policista Postaje prometne milice Postojna, ki je bil poklican na kraj dogodka oziroma kraj, kjer so tožnika ustavili. Druge dokazne predloge je sodišče prve stopnje s sklepom kot nepotrebne zavrnilo. V pritožbi je tožnik uveljavljal bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi mu bilo z zavrnitvijo predlaganega dokaza onemogočeno dokazovanje trditev, da v trenutku, ko so ga policisti zaustavili, za prometno nesrečo ni vedel.

7. Dejstvo, da je tožnik ob ustavitvi s strani policistov trdil, da za nesrečo ni vedel, izhaja že iz izpovedi zaslišane priče S.. Zasliševanje dodatnih prič v zvezi s tem dejstvom je zato res nepotrebno in tudi posebne obrazložitve ne potrebuje. Z njihovim zaslišanjem bi se lahko le dodatno ugotavljalo, kaj je tožnik v zvezi s tem izjavljal ob ustavitvi. Ugotovitev zakaj ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje tej trditvi tožnika ne verjame, pa pomeni dokazno oceno obeh sodišč, torej dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP) revizije ni mogoče vložiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče ni verjelo tožniku, da ni vedel za povzročitev prometne nesreče in je presodilo, da je s kraja nesreče lahko pobegnil le naklepoma. Tako dokazno oceno je sprejelo na podlagi ugotovljenih posledic trčenja oziroma oplazenja, zaradi katerih je povsem neverjetno, da ga tožnik ne bi zaznal. Obe udeleženi vozili sta utrpeli poškodbe po levem boku in pri obeh je prišlo do predrtja gum na levem sprednjem kolesu. Tožnik je še 10 km vozil s predrto gumo in nekaj časa celo brez nje (le po kovinskem obroču). Zato je pravilno ocenilo, da je bilo tožnikovo ravnanje, ko je pobegnil s kraja nesreče, lahko le naklepno. Ugotovitvi, da je njegovo ravnanje šteti za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tožnik ne oporeka.

10. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (niti) do izteka odpovednega roka. Sodišči sta utemeljeno šteli, da je tožena stranka dokazala tudi ta pogoj. Tožnik je s svojim ravnanjem nedvomno kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu policije. Čeprav v trenutku nesreče ni bil v službi, bil pa je v uniformi in v službenem vozilu, vračal pa se je z odprtja policijske postaje, ki se ga je udeležil po nalogu nadrejenega. Od pomočnika komandirja policijske postaje je tudi izven delovnega časa pričakovati ravnanje v skladu s predpisi.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2021

Opombe:

P2RvYy02NTYwMw==