<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 159/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.159.2017

Evidenčna številka:VS00006826
Datum odločbe:07.11.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in Sklep VDSS Pdp 552/2016
Datum odločbe II.stopnje:16.02.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - huda malomarnost - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti

Jedro

Kazenskopravne opredelitve malomarnosti (zavestne ali nezavestne) ni mogoče enačiti z navadno oziroma hudo malomarnostjo v civilnem pravu, ki jo uporablja tudi ZDR-1. Pri civilnopravni opredelitvi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (ali škoda), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu.

Vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, terja kritično presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank ob zavedanju, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo vsaj še opomin oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato potreben pomemben razlog oziroma takšne okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženke nezakonita; da delovno razmerje tožniku ni prenehalo z dnem 10. 8. 2015, temveč še traja, in sicer od 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za poln delovni čas, od 28. 10. 2015 dalje pa za krajši delovni čas; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto operater II in mu za čas od 10. 8. 2015 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, da mu za čas od 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 obračuna in izplača plačo za poln delovni čas s pripadajočimi dodatki, od 28. 10. 2015 do poziva nazaj na delo pa plačo za poln delovni čas s pripadajočimi dodatki, zmanjšano za plačo, ki jo prejema pri delodajalcu A., z. o. o. Hkrati je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki je v bistvenem enak s primarnim, s to razliko, da zahteva ugotovitev delovnega razmerja pri toženki do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas (od 28. 10. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zmanjšano za plačo, ki jo je prejel pri delodajalcu A., z. o. o.) ter odškodnino v višini 18.636,90 EUR namesto reintegracije. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je toženka dokazala, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu (razen glede stroškov postopka toženke) je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, vendar ne iz hude malomarnosti, temveč kvečjemu iz navadne malomarnosti. Takšna oblika krivde ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 s spremembami). Poleg tega je zaključilo, da toženka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je huda malomarnost podana le, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma da škoda ne bo nastala. Za hudo malomarnost gre takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek oziroma običajen delavec. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo definicijo malomarnosti, ki jo podaja kazenska zakonodaja in ki nima zveze s civilnim ali delovnopravnim pojmom malomarnosti. Poleg tega tudi ZDR-1 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pogojuje z nastankom škode, niti z možnostjo nastanka škode. Tožnik se je zavedal, da svojega dela ni opravil vestno in skrbno in da ni upošteval vseh navodil delodajalca, zato je ravnal hudo malomarno. Ob enakih pogojih je tožnik napako, ki je bila povsem običajna, že neštetokrat odpravil. Sodišče druge stopnje je poseglo v ugotovljeno dejansko stanje. Hkrati je obrazložitev sodbe sama sebi v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik do 19. 7. 2015 do 15.30 ure ni izvedel nobene aktivnosti, ki bi vodila k odpravi napake, medtem ko sodišče druge stopnje drugače ugotavlja, da je ključno, da je bil prepričan, da je napaka odpravljena. Tožnik se ni prepričal v delovanje blagajne, zato ni mogel biti prepričan, da blagajna deluje. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno presodilo, da toženka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka. Sodišče takšen zaključek utemeljuje na dejstvu, da kršitev ni bila storjena iz hude malomarnosti, vendar slednja ni predpogoj za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Zakon zahteva presojo vseh okoliščin, zato se sodišče ne bi smelo opreti le na stopnjo krivde delavca. Gre za hujšo kršitev, čemur sodišče druge stopnje argumentirano ne nasprotuje, zaradi česar je povsem izgubila zaupanje v tožnika.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu operater II. Toženka mu je 29. 7. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik med vikendom 18. in 19. 7. 2015 opravljal redno pripravljenost na domu. V času pripravljenosti je imel navodilo, da prek računalnika periodično spremlja delovanje blagajn v garažni hiši toženke v M., posebej blagajn št. 41, 33 in 39, ki so bile najbolj obremenjene. Naloga tožnika ni bila, da takoj zazna napako. Ko jo je opazil, jo je bil dolžan odpraviti računalniško na daljavo, oziroma če to ni bilo mogoče, fizično v garažni hiši. Tožnik je v soboto 18. 7. 2015 ob 13:52 opazil napako na blagajni št. 41 in izvedel daljinski "reset" blagajne (iz sistema izhaja, da je napaka nastala tega dne ob 11:57 uri, ko je sistem sporočil "kartica zataknjena med izdajanjem"). Sistem je sedem sekund po "resetu" izpisal "v delovanju", štiri sekunde kasneje pa zopet "kartica zataknjena med izdajanjem". Sistem nadaljnjih aktivnosti za odpravo napake tega dne ni več zabeležil. Nov "reset" je bil opravljen naslednjega dne, 19. 7. 2015 ob 15:30 uri. Nato je bilo še nekaj resetov, blagajna pa je bila ob 16:57 fizično odprta.

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, ker bi v okviru svojih zadolžitev moral po tem, ko je oziroma naj bi bila napaka na blagajni odpravljena, preveriti, ali je bila odprava napake uspešna, pa tega ni storil. Tožnik je poznal navodila delodajalca glede ukrepanja v primeru ugotovljene napake, a teh navodil v času pripravljenosti od 18. 7. 2015 od 13:52 do 19. 7. 2015 do 15:30 delno ni upošteval. Če zaradi slabega internetnega signala ni prek računalnika preverjal opravljene transakcije na blagajni, bi lahko poklical varnostnike, da na mestu samem preverijo delovanje blagajne, a tega ni storil. Revizijsko sodišče na tej podlagi soglaša s presojo, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da je opustil svojo osnovno dolžnost - preveriti, ali je napaka odpravljena - je toženka kršitev tudi utemeljeno opredelila kot hujšo.

9. Nepravilen je zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik ni ravnal hudo malomarno. Tožnik bi moral v skladu z navodili toženke po tem, ko je oziroma naj bi napako odpravil, preveriti, ali je bila odprava napake uspešna (vsaj tako, da bi poklical varnostnike). Ta navodila je tožnik poznal. Pri toženki je bil zaposlen že več let in je podobne napake na enak način odpravljal vsaj enkrat mesečno. Kljub temu navodil toženke ob poskusu odprave napake dne 18. 7. 2015 ni upošteval, čeprav je šlo za napako na eni od pomembnejših blagajn, ki bi morala delovati ves čas. Z neupoštevanjem navodil je tožnik zanemaril tisto skrbnost, ki se pričakuje od vsakega delavca, saj je upoštevanje delodajalčevih navodil ena od osnovnih obveznosti delavca. Glede na ugotovljena dejstva je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal hudo malomarno.

10. Stališče sodišča druge stopnje, da je huda malomarnost po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana, če se delavec zaveda možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa lahkomiselno misli, da jo bo preprečil oziroma da škoda ne bo nastala, ni pravilno. Škoda oziroma možnost nastanka škode ni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tudi hudo malomarnost v zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti pri izredni odpovedi ni mogoče pogojevati z zavedanjem o možnosti nastanka škode. Revizija tudi utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje pri opredelitvi hude malomarnosti očitno izhajalo iz kazenskopravne opredelitve malomarnosti, ki jo je vseboval nekdanji Kazenski zakonik (Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami)1, kar ni pravilno. Kazenskopravne opredelitve malomarnosti (zavestne ali nezavestne) ni mogoče enačiti z navadno oziroma hudo malomarnostjo v civilnem pravu, ki jo uporablja tudi ZDR-1. Pri civilnopravni opredelitvi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (ali škoda), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu. Ugotovitev, ali se je tožnik zavedal možnosti nastanka škode, zato ni pomembna pri presoji hude malomarnosti v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

11. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podan odpovedni razlog in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče druge stopnje je kljub ugotovitvi, da odpovedni razlog po drugi alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan (ker ni ugotovilo hude malomarnosti) ugotavljalo, ali delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka in presodilo, da tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen. Pri tem je svoj zaključek med drugim utemeljilo z napačno ugotovitvijo, da je tožnik ravnal z navadno malomarnostjo, vendar pa tudi s tem, da tožnikovo ravnanje v okoliščinah tega primera ni moglo porušiti medsebojnega zaupanja. Opozorilo je tudi na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep za sankcioniranje kršitev delovnih obveznosti.

12. Vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, terja kritično presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank ob zavedanju, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo vsaj še opomin oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato potreben pomemben razlog oziroma takšne okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje pogodbe.2 Takšne okoliščine v konkretnem primeru niso podane.

13. Tožniku se očita, da zaradi njegovega ravnanja približno 24 ur ni delovala ena od sicer sedmih blagajn v garažni hiši pri UKC M., kar pomeni, da je bilo parkirnino možno plačevati tudi na preostalih blagajnah (šestih oziroma v nedeljo popoldne, ko delno ni delovala še ena blagajna3, na petih). Tožniku nadrejena delavka B. B. je izpovedala, da tožniku ne bi mogla več zaupati izvajanje pripravljenosti na domu, ki jo sicer delavci toženke izvajajo zgolj približno enkrat mesečno, ne pa o porušenem zaupanju v siceršnje redno delo tožnika. Sodišče prve stopnje je prav tako ugotovilo, da je tožnik navodila toženke glede ravnanja v primeru nedelovanja blagajn sicer (razen 18. 7. 2015) upošteval, toženka pa v reviziji tudi sama navaja, da je tožnik prav takšne napake uspešno odpravljal že vrsto let, torej je šlo za enkratno kršitev. Poleg tega je treba upoštevati, da posledice, ki jih navaja toženka (delno onemogočeno plačevanje parkirnine, nezadovoljni uporabniki, varnostna služba je morala dvigniti izhodno rampo), niso nastale zgolj zaradi spornega tožnikovega ravnanja, temveč zaradi spleta okoliščin (ker se je naslednji dan pokvarila še ena blagajna, v zvezi s katero toženka tožniku ne očita ničesar, saj je to napako tožnik odpravil v skladu z navodili toženke). Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, predvsem dejstva, da je šlo za enkratno kršitev v času pripravljenosti za delo na domu in da tožniku nadrejena delavka ni imela pripomb na tožnikovo siceršnje delo, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da sporno tožnikovo ravnanje ni moglo porušiti zaupanja med delavcem in delodajalcem do te mere, da ohranitev delovnega razmerja ne bi bila mogoča niti do izteka odpovednega roka.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
1 Ta v 18. členu med drugim določa, da je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru možnost nastanka prepovedane posledice zgolj zamenjalo z možnostjo nastanka škode.
2 Dejstvo, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne pomeni nujno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Zgolj izjemoma je že narava ali teža dejanja takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sicer je treba upoštevati, da je izredna odpoved že v osnovi rezervirana za hujše kršitve delovnih obveznosti in kljub obstoju kršitve ugotavljati, ali so obstajale okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja.
3 Glede te, druge blagajne, toženka tožniku ne očita kršitve delovnih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/2, 110/2-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTQx