<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 617/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.617.2015

Evidenčna številka:VDS0015064
Datum odločbe:26.11.2015
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev delovne obveznosti

Jedro

Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek glede nezakonitosti in razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012, vrnitve nazaj na delovno mesto upravnik pošte IV B v PE A. po pogodbi o zaposlitvi, prijave v zavarovanje od 18. 6. 2014 dalje, obračuna mesečne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi tožnica delala, izplačila neto zneskov plače po odvodu predpisanih davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter glede povračila pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenkah vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in zatrjuje, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov izvedlo zmotne dokazne zaključke, posledično pa je napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in so med seboj v nasprotju. Navaja, da uporaba rezultatov testov integritete pri toženi stranki ne dopušča direktne uporabe ne za kazenski postopek ne za delovnopravni spor in se pri tem sklicuje na stališče tožene stranke, ki ga je podala prek vodje sektorja za .., ki so namenjeni v informacijo zaposlenim delavcem pri toženi stranki. Navaja, da je ista oseba v predmetni zadevi operativno vodila izvajanje testa integritete tožnice. Meni, da sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na rezultate testa integritete tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 120/2014 uporabilo le del argumentacije (da lahko stranke pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi), opozarja pa na nadaljevanje, da ne glede na navedeno sodišče v delovnem sporu praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po njenem mnenju je v obravnavani zadevi sodišče uporabilo rezultate testa integritete, ki jih glede na v Pravilniku navedeni namen izvajanja ni dopustno uporabiti v delovnopravnem postopku, tudi glede na dokazni standard sorazmernosti ravnovesja, v katerega se posega in cilja. Trdi, da gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno zajamčenih pravic in temeljnih svoboščin tožnice, kar je privedlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati načelo sorazmernosti glede na zastavljeni namen in cilje izvajanja testov integritete po pravilniku tožene stranke na eni strani in tožničine pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki skozi izvajanja njenih delovnih obveznosti. Glede na to po njenem mnenju sodišče prve stopnje na rezultate testiranja kot nedopustne dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodbe ne more opreti. Trdi, da je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka izvedla notranjo preiskavo v skladu z Navodilom za delo notranje kontrole, v razlogih izredne odpovedi pa je navedla, da je bila notranja preiskava izvedena s strani inšpektorjev notranje kontrole v obliki kontrolnega pregleda poslovanja pošte kot je to določeno v 5. členu Navodila in na podlagi skozi to preiskavo zbranih dokazov. Navaja, da o tem sodba nima razlogov. Nadalje trdi, da pred podajo zagovora tožnice v spisu pri toženi stranki ni obstajala nobena listina, ki jo predpisuje Pravilnik o izvajanju testov integritete (obrazložen predlog, načrti izvedbe testa, poročilo), vse to se je po njenem prepričanju pojavilo šele kasneje, ko je bila vložena tožba tožnice na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar meni, da je vse očitno prilagojeno za potrebe tega sodnega postopka, čemur tožena stranka v pravdi ni ugovarjala. Navaja, da je bil tudi sam postopek izvedbe testa integritete v direktnem nasprotju z načelom zakonitosti izvedbe tega testa, saj je bil izveden samo z delavci, ki so zaposleni pri toženi stranki, nezakonit pa je tudi način preverjanja vrnjenih zneskov denarja in listin brez prisotnosti tožnice in na lokaciji zunaj poslovnega prostora tožene stranke, v katerem naj bi prišlo do očitanih delovnopravnih kršitev. Zatrjuje pristranskost in solidarnosti izvajalcev testa zaradi njihove zaposlitve in ekonomske odvisnosti od tožene stranke. Glede na to nasprotuje argumentaciji sodišča, da ne najde nobenega razloga, ki bi opravičeval dvom v verodostojnost izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju, niti ne v nasprotju z izrekom, zato je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi z dne 17. 6. 2014, ki je bila tožnici podana na podlagi 109. člena v povezavi s prvim in drugim odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožnica odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica vsakemu od treh strank (delavcev-nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.- ZDDV-1). Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne.

7. Tožnica v pritožbi kot bistveno zatrjuje, da tožena stranka ne bi smela uporabiti rezultatov testa integritete za podajo izredne odpovedi. Pritožbena navedba je neutemeljena, saj iz samega besedila sprejetega Pravilnika o izvajanju testov za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti ravnanja in varnostnem preverjanju z uporabo poligrafske metode pri toženi stranki (B 6) smiselno izhaja, da je na podlagi poročila o izvedenem testu integritete lahko podan tudi predlog za ukrepanje na delovnopravnem področju (drugi odstavek 9. člena Pravilnika). Pravno nepomembno je, kaj je v zvezi s testom integritete objavila tožena stranka oziroma pri njej zaposleni E.E. iz sektorja za ..., ki je bil objavljen v internem glasilu tožene stranke aprila 2012. Odločilno je namreč, kaj po vsebini določa veljavni Pravilnik, pri čemer ni nepomembno, da je bil navedeni članek objavljen pred sprejemom Pravilnika (ta je bil objavljen v Uradnem glasilu tožene stranke 22. 11. 2012). Tudi če bi določbe pravilnika zaradi svoje eventualne nejasnosti potrebovale razlago, pri njihovi razlagi navedeni članek ne bi prišel v poštev, očitno je namreč, da je tožena stranka sprejela v tem delu drugačno ureditev posledic testa integritete, kot izhaja iz članka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki, ki jih zbere tožena stranka v postopku, ki ga poimenuje "test integritete" lahko predstavljajo podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Nadalje tožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zavzemanje tožnice, da rezultatov testa integritete glede na v pravilniku navedeni namen ni dopustno uporabiti v delovnopravnem postopku, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 120/2014, da lahko stranke pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi, tožnica pa ni podala nobenih trditev o tem, katere njene ustavne pravice oziroma temeljne svoboščine naj bi ji bile kršene z uporabo rezultatov testa integritete v dokaznem postopku oziroma kako naj bi ji bilo poseženo v pravico do enakega varstva pravic pred sodišči iz 22. člena Ustave. Iz pritožbe, ki omenja načelo sorazmernosti, ni razvidno, sorazmernost česa naj bi sodišče presojalo. Kolikor je s temi trditvami tožnica zatrjevala, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti ustavnopravni strogi test sorazmernosti, bi morala opredeliti, na kateri poseg se nanašajo (v katero ustavno pravico), ali je poseg nujen (potreben) in primeren za dosego zasledovanega cilja ter ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).(1) Pritožbeno sodišče še dodaja, da v sodnem postopku sodišče prve stopnje svoje odločitve niti ni oprlo zgolj na poročilo testa integritete oziroma druge listinske dokaze, pridobljene v tem postopku, temveč je zaslišalo tudi vse tri osebe, ki so sodelovale pri testu in neposredno ugotovile nepravilnosti pri ravnanju tožnice (B.B., C.C. in D.D.). Svojo odločitev je oprlo še na izpovedi drugih prič in druge listinske dokaze, tako da v predmetni zadevi ni mogoče trditi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na rezultate testa, katerega uporaba je za tožnico sporna. Neutemeljena je tudi navedba, da je bil test izveden nezakonito, ker so ga izvedli delavci tožene stranke in ker je bil nezakonit način preverjanja vrnjenih zneskov denarja in listin brez prisotnosti tožnice na lokaciji zunaj prostorov tožene stranke. Zgolj splošna navedba o tem, da so test izvedli delavci tožene stranke, ki so že zaradi zaposlitve pri toženi stranki po prepričanju tožnice pristranski, ne zadostuje za dvom v pravilnost njihovih ugotovitev o tožničinih kršitvah. Enako velja za ugotovljene zneske denarja. Tožničina odsotnost pri njegovem preštevanju in lokacija preštevanja za odločitev o zakonitosti odpovedi nista pravno pomembni, obenem pa tožnica niti ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da je z neizdajo računa za voščilnico tudi zagrešila očitano kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 220. člena ZDR-1. Tožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče presojati "zakonitost" samega postopka ugotavljanja kršitev tožnice, saj ta postopek ni nikjer predpisan in eventualne "procesne" kršitve v tem postopku niso odločilne (glej tudi 10. točko obrazložitve). Tožena stranka je v predmetnem sodnem postopku lahko dokazovala, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja in je to tudi dokazala.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o njihovi solidarnosti in ekonomski odvisnosti od tožene stranke. Zgolj na podlagi dejstva, da so priče zaposlene pri toženi stranki njihovemu pričanju ni mogoče odreči verodostojnosti. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je do očitanih kršitev prišlo na delovnem mestu in so bile odkrite s pomočjo testa tožene stranke, je logično, da so priče udeleženci tega testa, ki so sicer zaposleni pri toženi stranki. Ob tem je treba poudariti, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki o kršitvah tožnice, enake in skladne z drugimi izvedenimi dokazi. Tožnica tako s smiselnim izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenimi dokazi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priče izpovedujejo verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost izpovedi prič primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, zavrača kot neutemeljene.

10. Pravno nepomembna je pritožbena navedba, da pred zagovorom tožnice v spisu tožene stranke ni obstajala nobena listina, ki jih predpisuje Pravilnik o izvajanju testa integritete, o čemer sta se tožnica in njena pooblaščenka prepričali z vpogledom v spis. Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da postopek pred odpovedjo ni strogo formalni postopek, tako da pravica delavca do obrambe ni kršena, četudi pred odpovedjo pri toženi stranki ne dobi na vpogled originalnih dokumentov oziroma listin v zvezi z očitanimi kršitvami (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 394/2010 z dne 16. 12. 2010). Delodajalec pred odpovedjo ni dolžan izvajati kakšnega posebnega postopka s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki, saj gre za odpoved pogodbe, za katero velja splošno pravilo odpovedi obligacijskih pogodb, s tistimi dodatnimi zahtevami oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca kot praviloma šibkejše pogodbene stranke (sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005). Tako postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni nekakšen dokazni postopek, saj delodajalec sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev razloga za izredno odpoved (na njegovi strani je namreč dokazno breme utemeljenega razloga za izredno odpoved). V sodnem postopku je odločilno, da delodajalec dokaže utemeljen razlog za izredno odpoved, lahko tudi z dodatnimi dokazi, ki jih pridobi šele po izredni odpovedi in ki dodatno potrjujejo obstoj utemeljenega razloga (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006). Tako je pravno nepomembno, ali je tožena stranka v internem spisu imela listine v zvezi z izvedbo testa integritete pri tožnici že v času pred njenim zagovorom, tožnica pa niti ne trdi, da bi ji bila kršena pravica do obrambe, saj so očitki tožnici razvidni iz vabila na zagovor, razlogi za odpoved pa iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedba, da gre pri listinah, ki jih je v zvezi z izvedbo testa integritete predložila tožena stranka, za listine, prirejene za ta postopek, je presplošna, da bi se do nje lahko pritožbeno sodišče opredelilo, zgolj dejstvo, da tožena stranka teh listin ni imela v spisu, ko je v tega pred zagovorom vpogledala tožnica oziroma njena pooblaščenka, pa ne zadostuje za tak sklep. Protispisna je pritožbena navedba, da trditvam o neobstoju listin tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, saj njeno nasprotovanje jasno izhaja iz II. pripravljalne vloge, ki jo je sodišču predložila v dopuščenem roku (prim. zapisnik o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 10. 2014).

11. Ker postopek pred izredno odpovedjo ni dokazni postopek, niti sodišče v sodnem postopku za presojo zakonitosti odpovedi ne presoja zakonitosti posamičnih pravnih aktov tožene stranke, niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o tem, da je tožena stranka izvedla notranjo preiskavo v skladu s pravili Navodila za delo notranje kontrole s strani inšpektorjev notranje kontrole v obliki kontrolnega pregleda poslovanja Pošte. Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zagrešila kršitev 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za izvedbo testa integritete je imela podlago v citiranem Pravilniku, ali pa je imela podlago še v katerem drugem splošnem aktu, pa ni odločilno.

12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, svoje odločitve pa ni oprlo na dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic, tako da tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

------

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 dne 24. 10. 2003.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 110, 110/1, 110/1, 110/1-2
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 81
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzODcy