<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 96/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.96.2007

Evidenčna številka:VS3003378
Datum odločbe:06.10.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poskus odtujitve blaga - prepoved škodljivega ravnanja - zagovor - rok za odpoved

Jedro

Tožnica je vabilo na zagovor prejela štiri dni pred napovedanim zagovorom, s čimer ji je bil omogočen razumen rok za pripravo na zagovor.

Revizija navaja, da je bila tožnica že dalj časa pred očitano kršitvijo depresivna in zavrta, kar je vplivalo na njena ravnanja in preprečilo, da bi bila sposobna odpotovati na zagovor. Če je bila tožnica v takšnem stanju že prej, pa je kljub temu hodila v službo, ni mogoče trditi, da bi delodajalec moral to upoštevati in zagovor opraviti kasneje.

Glede prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko škodilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2003, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko z dnem 26.8.2003 vrniti na delo in jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi plače IV. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ji s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji izplačati do dneva vrnitve na delo zapadle plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 16.8.2003, najmanj pa po IV. tarifnem razredu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne plače od 18. dne v vsakem mesecu za plačo za pretekli mesec in vse do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica ne soglaša s stališčem sodišča, da tožena stranka ni prekoračila subjektivnega odpovednega roka, ki je začel teči 24.7.2003 in ne kasneje, kot to menita nižji sodišči. Tožnici tudi ni bila dana možnost zagovora. Šlo je le za formalnost pri omogočitvi zagovora in za zlorabo tega instituta. Tožnici je bila odpoved dana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, čeprav je toženka v pravdi dokazovala kršitev 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, tožnici pa ni mogla biti pogodba o zaposlitvi odpovedana ne zaradi poskusa ne zaradi namere, kot se navaja, in ne zaradi kršitve po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ni v odpovedi z ničemer utemeljila izredne odpovedi, poskusa protipravnega odnašanja blaga iz prodajaln pa zakon ne določa kot kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti, posebej ne v 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in se obenem tudi odloči o pravdnih stroških.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa na revizijo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je upoštevalo sodišče druge stopnje.

Sodba sodišča druge stopnje ni bila izpodbijana zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

ZDR v 2. odstavku 110. člena določa, da mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Iz dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je delodajalec 24.7.2003 sestavil zapisnik glede očitane hujše kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ko je delodajalec 6.8.2003 prejel opravičilo tožnice, da se zagovora ne bo udeležila, je opravil dodatne poizvedbe glede očitane kršitve tožnici pri poslovodkinji, ki je sestavila zapisnik 24.7.2003 in o teh svojih poizvedbah 7.8.2003 sestavil zaznamek. V konkretnem primeru tako obstajajo razlogi, ki so narekovali dodatne poizvedbe o dejanskem stanju. Tožena stranka ni ravnala narobe, ker je ugotovljeno dejansko stanje še dodatno preverila, ko je izvedela, da se tožnica ne bo udeležila zagovora. Zato je šteti, da je tožena stranka v celoti bila seznanjena z razlogi za odpoved 7.8.2003. Pravilen je zato zaključek v izpodbijani sodbi, da je prekluzivni 15-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR začel teči 7.8.2003. Pogodba o zaposlitvi je bila tožnici izredno odpovedana 18.8.2003 in zato je izredna odpoved pogodbe tožnici bila dana v 15-dnevnem roku.

V 2. odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu ne zagovor. Iz teh določb ne izhaja, da gre za strogo formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Glede na okoliščine konkretnega primera je jasno, da je tožnici bil omogočen zagovor. ZDR ne določa roka, ki bi moral poteči od vročitve „pisne obdolžitve“ do zagovora, kar je razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek. Tožnica je vabilo prejela štiri dni pred napovedanim zagovorom, s tem pa ji je bil dejansko omogočen razumen rok za pripravo na zagovor. Tožnica je poslala zdravniško potrdilo, da ni sposobna nastopati na zagovoru, vendar revizija sama navaja, da je bila tožnica že dalj časa pred očitano kršitvijo depresivna in zavrta, kar je vplivalo na njena ravnanja in preprečilo, da bi bila sposobna odpotovati na razgovor. Če je tožnica bila v takšnem stanju že prej, pa je kljub temu hodila v službo, ni mogoče trditi, da bi delodajalec moral to upoštevati in razgovor opraviti kasneje. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da bi s tem prekoračil rok za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Prav tako ZDR ne določa obveznosti delodajalca, da delavca opozori na možnost pisnega odgovora, kot to zmotno trdi revizija. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču v izpodbijani sodbi, da je tožnica imela dovolj časa za pripravo na zagovor in da ji je bil dejansko omogočen, tožnica pa se ga ni udeležila zaradi razlogov na svoji strani.

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). V povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in po drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Iz narave dela tožnice izhaja, da je delala z blagom, ki je bilo v trgovini (in ji je kot delavki bilo zaupano) in nedvomno ji je bilo znano, da se blago iz trgovine lahko odnaša šele po plačilu le-tega. Kot je že navedeno, toženka ni opirala razloga za odpoved pogodbe na 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ampak na naklepno hujšo kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno in sprejelo drugostopno sodišče je, da je tožnica imela blago v vrečki, ki jo je nameravala odnesti domov, tega blaga pa ni plačala. Sodišče je tako zaključilo, da je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Prepoved škodljivega ravnanja delavcu nalaga tudi 35. člen ZDR, pri čemer se ta prepoved nanaša tako na povzročitev materialne ali morale škode, kot tudi drugih ravnanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Zadostuje že verjetnost da bi neko dejanje delodajalcu lahko škodilo. Zaradi narave dela je razumljivo, da je tožnica s takšnim dejanjem porušila ali bistveno omajala medsebojno zaupanje strank, da njuno delo/sodelovanje ni več mogoče.

Ker ni očitanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP)


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 110, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzE2Mg==