Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba in sklep Pdp 1592/2004
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.1592.2004

Jedro

Pogoj za zakonitost izredne odpovedi PZ po 4. odstavku 125. člena

ZDR je predhodna pisna ugotovitev delodajalca, da delavec ni

uspešno opravil poskusnega dela. Navedena pisna ugotovitev ima

naravo pisne obdolžitev (1. in 2. odstavek 177. člena ZDR) in

mora biti vročena delavcu skupaj z določitvijo časa in kraja,

kjer delavec lahko poda zagovor. Če je delavcu kršena pravica do

zagovora, je izredna odpoved PZ nezakonita (razen v izjemnih

primerih, ki jih opredeljuje 2. odstavek 83. člena ZDR).

 

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba v

2. odst. 2. točke izreka in 2. odst. 3. točke izreka, izpodbijani

sklep pa v 1. tč. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem

delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe

razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 107/04 z dne

19.2.2004 in dopolnitev z dne 24.2.2004. V 2. tč. je ugotovilo,

da tožnici delovno razmerje 24.2.2004 ni prenehalo ter da ji še

traja do pravnomočne odločitve naslovnega sodišča. Kar je tožnica

zahtevala iz naslova delovnega razmerja po pravnomočni odločitvi

naslovnega sodišča, je zavrnilo. V 3. tč. je naložilo toženi

stranki, da obračuna tožnici bruto plačo za čas od 24.2.2004 do

pravnomočne odločitve sodišča v vtoževani višini, kar je tožeča

stranka zahtevala iz naslova plač po pravnomočnosti sodbe pa je

zavrnilo. V 4. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici

obračuna regres za letni dopust za leto 2004 v vtoževani višini

ter ji po odvodu davkov izplača neto regres z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 do plačila, v 8 dneh in pod

izvršbo. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z 2. tč. tožbenega

zahtevka, na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka

dolžna tožnico pozvati nazaj na delo (1. tč. izreka sklepa),

poleg tega pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici

povrniti stroške postopka v višini 501.600,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi obrestmi od izdaje sodbe v 8 dneh in pod

izvršbo (2. tč. izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper sklep o zavrženju

tožbe se pritožuje tožnica, zoper ugodilni del sodbe in zoper

odločitev o pravdnih stroških pa tožena stranka, obe iz vseh

pritožbenih razlogov.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku

in naloži toženi stranki, da tožnici povrne tudi njene pritožbene

stroške. V pritožbi navaja, da je tožnica že v tožbi zahtevala,

da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, saj je v 2. tč.

njenega tožbenega zahtevka navedla, da je dolžna tožena stranka

tožnici ves čas do vrnitve na delo izplačati pripadajočo plačo.

Tako oblikovani del tožničinega tožbenega zahtevka je vseboval

tudi zahtevo tožnice za vrnitev na delo. Ker je tožnica zahtevala

razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pomeni, da je

zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja, torej ponovno

uveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnica zato ni zamudila roka

za vtoževanje reintegracije, kot je to zmotno ugotovilo sodišče

prve stopnje. Z vlogo z dne 9.9.2004 je tožnica le specificirala

tožbeni zahtevek po višini in ga bolj natančno opredelila.

Tožena stranka predlaga v pritožbi, da pritožbeno sodišče del

sodbe, v katerem je tožnica uspela z delom tožbenega zahtevka,

spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa

naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče

prve stopnje dopustilo razširitev tožbe z dne 9.9.2004, čeprav je

tožena stranka temu nasprotovala. Sodišče prve stopnje ni

obrazložilo, zakaj naj bi bilo to smotrno za dokončno ureditev

razmerja med strankama, zato je podana absolutna bistvena kršitev

določb postopka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s 118. čl.

ZDR ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč

da ji še traja do pravnomočnosti odločitve naslovnega sodišča.

Tožnica pa takšnega zahtevka sploh ni postavila, saj je zahtevala

reintegracijo, ne pa ugotovitve prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče lahko odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tudi brez

predloga delavca, vendar le če so izpolnjeni pogoji po 2. odst.

118. čl. ZDR. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je

podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZDR. Izrek sodbe je sicer nerazumljiv, saj je

sodišče prve stopnje tožnici priznalo povračilo plač do

pravnomočnosti, zavrnilo pa je izplačilo razlike v plači po

pravnomočnosti sodbe. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje,

da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonito

izvedena, ker naj tožena stranka tožnici ne bi vročila pisne

obdolžitve in ker odpoved ni bila pisno obrazložena. Postopek

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strogo obličen, kar je ugotovilo

tudi VDSS v sklepu Pdp 1996/2003, iz katerega izhaja, da

izostanek pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, ki bi sama po

sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnici omogočila zagovor in

da je tožnica poznala razlog odpovedi. Pravilnost postopka

odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče prve stopnje

ugotavljati tudi z zaslišanjem prič.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v

katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne

kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe in

sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe, tožnici pa

naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni

utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v

mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6.,

7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je v zvezi

z delom tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na priznanje

pravic iz delovnega razmerja po pravnomočnosti sodbe, zmotno

uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko

stanje glede navedenega dela zahtevka nepopolno ugotovljeno,

razen tega pa je nepravilno zavrglo tožbo v zvezi z 2. tč.

vtoževanega tožbenega zahtevka, v kateri je tožnica predlagala

reintegracijo. V preostalem je sodišče prve stopnje na popolno in

pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožena

stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na

podlagi 4. odst. 125. čl. Zakona o delovnih razmmerjih (ZDR,

Ur.l. RS, št. 42/02) in v zvezi s 4. alineo 1. odst. 111. čl.

ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil

postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit že zato,

ker tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi ni podala pisne ugotovitve o neuspešno opravljenem

poskusnem delu in ji v zvezi s tem ni omogočila zagovora, kot to

določa 2. odst. 83. čl. ZDR, sklicujoč se na 1. in 2. odst. 177.

čl. ZDR. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi po 4. odst. 125. čl. ZDR je predhodna pisna ugotovitev

delodajalca, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Ta

pisna ugotovitev, ki ima značaj pisne obdolžitve, kot jo

predvideva 1. oz. 2. odst. 177. čl. ZDR, mora biti vročena

delavcu. Z vročitvijo te pisne ugotovitve in z določitvijo časa

in kraja, kjer lahko delavec poda svoj zagovor, se uresničuje

pravica delavca do zagovora. Če je delavcu ta pravica kršena, je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (razen v izjemnih

primerih, ki jih opredeljuje 2. odst. 83. čl. ZDR). V zvezi s tem

je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je s tem,

ko naj bi s tožnico opravila več razgovorov, omogočila tožnici,

da poda svoj zagovor. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje,

da zatrjevani razgovori tožene stranke s tožnico, ne da bi ji

tožena stranka vročila pisno oceno neuspešno opravljenega

poskusnega dela, ne pomenijo zagotovitve pravice do zagovora, kot

ga opredeljuje 177. čl. ZDR. Ker je bila izredna odpoved pogodbe

o zaposlitvi na podlagi navedenega nezakonita, jo je sodišče prve

stopnje utemeljeno razveljavilo in posledično utemeljeno ugodilo

tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

reparacijo za obdobje do pravnomočnosti sodbe sodišča prve

stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v

zvezi z odločanjem o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

reintegracijo tožnice k toženi stranki in na priznanje pravic iz

delovnega razmerja za obdobje od pravnomočnosti prvostopenjske

sodbe do vrnitve na delo, zmotno uporabilo materialno pravo

zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. 3.

odst. 204. čl. ZDR določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva

vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred

pristojnim sodiščem. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je

tožnica tožbo za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in za priznanje pravic iz delovnega razmerja vložila

pri pristojnem sodišču 4.3.2004. Tožnica je izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi prejela 23.2.2004 (A 1), dopolnitev te

odpovedi (odpoved je bila dopolnjena s pravnim poukom - A 2) pa

24.2.2004. Glede na to je bila tožba pri pristojnem sodišču

vložena v okviru zakonskega 30 dnevnega prekluzivnega roka iz že

omenjenega 3. odst. 204. čl. ZDR. Tožnica je v III. tč.

obrazložitve tožbe navedla, da zahteva razveljavitev izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vse pravice iz delovnega

razmerja tudi po 24.2.2004 dalje s pravico do plače in drugih

prejemkov iz delovnega razmerja. Pri tem je v 2. tč. tožbenega

zahtevka predlagala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da ji

delovno razmerje 24.2.2004 ni prenehalo ter ji še traja, tožena

stranka pa ji je dolžna za ves čas do vrnitve na delo izplačati

plačo z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače v

plačilo do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Po stališču

pritožbenega sodišča je tožnica s tako oblikovanim tožbenim

zahtevkom vtoževala tudi reintegracijo, tako da je potrebno njeno

pripravljalno vlogo z dne 9.9.2004 obravnavati kot vlogo, s

katero je tožnica le specificirala svoj tožbeni zahtevek za

vrnitev na delo in za izplačilo pripadajočih zneskov mesečne

plače in s katero je razširila tožbo še na izplačilo regresa za

letni dopust za leto 2004. Ker je torej tožnica zahtevek za

vrnitev na delo postavila že v tožbi in ne šele v pripravljalni

vlogi z dne 9.9.2004, kot je to zmotno ugotovilo prvostopenjsko

sodišče, je ravnalo nepravilno, ko je del tožbe, v okviru

katerega je tožnica vtoževala reintegracijski zahtevek, s sklepom

zavrglo oz. ko je zavrnilo preostali del njenega tožbenega

zahtevka. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice

ugodilo, sklep o zavrženju tožbe in zavrnilni del sodbe

razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. čl. ZPP, 3. tč. 365. čl. ZPP). V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu

tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev

trajanja delovnega razmerja tožnice po pravnomočnosti odločitve

sodišča prve stopnje (torej o tem, da tožnici delovno razmerje

pri toženi stranki traja tudi po pravnomočnosti sodbe sodišča

prve stopnje), na dolžnost tožene stranke da tožnico pozove nazaj

na delo in na priznanje vseh vtoževanih pravic iz delovnega

razmerja za to obdobje.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s

sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje

na naroku za glavno obravnavo dne 22.9.2004 ugodilo spremembi

tožničine tožbe. Razloge za izdajo tega sklepa, zoper katerega ni

posebne pritožbe (7. odst. 185. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje

pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da ni utemeljena

pritožbena navedba tožene stranke, da ta sklep ni obrazložen.

Dopustnost razširitve tožbe zaradi smotrnosti, zaradi česar naj

bi se dokončno uredilo sporno razmerje med strankama pravdnega

postopka, temelji na načelu ekonomičnosti (1. odst. 11. čl. ZPP).

Eden bistvenih elementov tega načela je reševanje spornega

razmerja med pravdnima strankama s čim manjšimi stroški. Če

sodišče prve stopnje predlagane spremembe tožbe ne bi dopustilo,

bi morala tožnica za izplačilo regresa za letni dopust za leto

2004 vložiti novo tožbo, sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s

tem tožbenim zahtevkom izvesti nov dokazni postopek in po

opravljeni obravnavi izdati novo sodno odločbo, kar bi nedvomno

povečalo stroške obeh pravdnih strank. Glede na navedeno je po

stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno

dopustilo spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka tudi

za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo

118. čl. ZDR, saj sodišče prve stopnje v tem individualnem

delovnem sporu o tožničinem tožbenem zahtevku ni odločilo glede

na navedeno določbo ZDR. Tožnici je namreč, kot je bilo že

ugotovljeno, prisodilo vtoževane terjatve za obdobje le do

pravnomočnosti sodbe zato, ker je zmotno zaključilo, da je bila

tožnica z reintegracijskim delom tožbenega zahtevka prekludirana.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VDSS

opr. št. Pdp 1996/2003, ki govori o tem, da opustitev pisnega

obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga po 3. odst. 83. čl. ZDR še ne pomeni

avtomatično nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. Tožena stranka v postopku izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi neuspešno opravljenega

poskusnega dela ni podala pisne ugotovitve o neuspešno

opravljenem poskusnem delu. Te pisne ocene o ugotovitvi neuspešno

opravljenega dela, ki je predpostavka za to, da se delavcu

omogoči opravljanje zagovora, pa ni mogoče enačiti s pisnim

obvestilom o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga.

Ker je sodišče prve stopnje v 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa

odločilo o pravdnih stroških glede na dosedanji uspeh tožnice v

tem individualnem delovnem sporu in ker je sodišče v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, je vzdržalo v veljavi 2. tč.

izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške postopka.

Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, je pritožbeno sodišče

njeni pritožbi ugodilo, zavrnilni del izpodbijane sodbe in 1. tč.

izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. čl. ZPP, 3. tč.

365. čl. ZPP). Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot

neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano

sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti

uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP, 2. tč. 365.

čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165.

čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 3/2006
• VDS sodba Pdp 1287/2005
• VDS sodba Pdp 1455/2005