Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 3/2006
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.3.2006

Jedro

V skladu z 2. odst. 125. člena ZDR/02, bi morala tožena stranka

tožnici podati pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem

delu in šele na podlagi te ugotovitve podati izredno odpoved

pogodbe o zaposliti po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa je tožnici že po preteku

3 dni podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je povsem

v nasprotju z veljavno delovnopravno zakonodajo. Zato je podana

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odst. 111.

člena ZDR/02, nezakonita.

V kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že

vročena, potem je za kasnejši preklic te odpovedi in vzpostavitev

prejšnjega stanja potrebna vedno tudi delavčeva privolitev

oziroma njegovo soglasje. Ne more pa delodajalec napak pri redni

ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sanirati tako, da po

vložitvi tožbe enostavno prekliče odpoved pogodbe o zaposlitvi in

pozove delavca nazaj na delo.

Delavcu ni mogoče očitati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti

iz delovnega razmerja (neupravičeni izostanek z dela) zato, ker

se na poziv delodajalca, ki je bil podan takoj po vročitvi

izredne odpovedi, ni javil na delo. Zato je izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi podana po 2. alinei 1. odst. 111. člena

ZDR/02, nezakonita.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

2. alinei 2. točke izreka spremeni tako, da se glasi:

"- za čas od 29.4.2005 do 21.11.2005 izplačati nadomestilo plače

v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. 06/05 z dne 21.4.2005, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do

plačila."

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene

stroške v višini 26.400,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta

bili izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena

stranka podala tožnici dne 28.4.2005, zaradi neuspešno

opravljenega poskusnega dela in izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 23.5.2005, zaradi neupravičenega izostanka z

dela, nezakoniti. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri

toženi stranki zaradi obeh teh odpovedi ni prenehalo 28.4.2005,

ampak ji je trajalo do 21.11.2005 (1. točka izreka sodbe). Tožena

stranka je dolžna tožeči stranki vpisati v delovno knjižico čas

od 29.4.2005 do 21.11.2005 kot delovno dobo, za čas od 29.4.2005,

do 9.5.2005 izplačati nadomestilo plače v skladu s pogodbo o

zaposlitvi št. 06/05 z dne 21.4.2005, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, ji izplačati

odškodnino v znesku 319.215,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse v 8 dneh pod

izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve

stopnje zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke,

vloženo dne 13.6.2005, ki se je vodila pod opr.št. Pd 236/2005, v

skladu z določbo 3. odst. 189. člena ZPP zavrglo.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške

postopka v znesku 148.278,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 21.11.2005 dalje do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v

delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za

plačilo nadomestila plače (za čas od 9.5. do 21.11.2005) ter

zoper odločitev o stroških postopka, zaradi nepravilne uporabe

materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v

izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni,

podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje

sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je

tožnici delovno razmerje trajalo do 21.11.2005, zato se

pritožnica ne strinja z odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahtevka

za izplačilo nadomestila plače za čas od 9.5.2005 do 21.11.2005.

Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so po mnenju

pritožbe nepravilni, saj je tožnica upravičena do nadomestila

plače ne glede na to, ali je pri toženki po prejetju odpovedi

pogodbe o zaposlitvi odklonila nadaljevanje dela. Glede na podano

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnica niti ni bila več

upravičena niti dolžna nadaljevati z delom pri toženi stranki.

Zato zaradi te okoliščine ni mogla odpasti pravna podlaga za

nadomestilo plače, kot to nezakonito ugotavlja sodišče prve

stopnje. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo tudi

stroške postopka, saj sta bili po mnenju pritožnice obe

pripravljalni vlogi, za kateri sodišče ni odmerilo stroškov

postopka, potrebni, zato bi moralo sodišče prve stopnje priznati

stroške tudi za sestavo teh vlog v skupni višini 450 točk + 20%

DDV. Glede na denarni zahtevek pa je bila tožnica upravičena tudi

do nagrade za zastopanje pooblaščenca na obravnavi v višini

dodatnih 300 točk + 20% DDV.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka

in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti

zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in slednji naloži v

plačilo pravdne stroške tožene stranke vključno s pritožbenimi, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila,

oziroma podrejeno, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v

novo odločanje, pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške

tega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da sodišče druge

stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem

delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži

v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Neresne so navedbe

tožene stranke, da ni imela namena kršiti delovnopravne

zakonodaje. Tožena stranka je očitno spregledala, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi enostranski pravni posel, na katerega zakon

veže določene pravne učinke. Ko je tožena stranka tožnici vročila

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno

opravljenega poskusnega dela, so z vročitvijo odpovedi nastale

tudi pravne posledice odpovedi, zaradi česar je tožnici tudi

prenehalo delovno razmerje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene

stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna

dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, razen

glede dela reparacijskega zahtevka. Sodišče v postopku tudi ni

bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v

zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z

dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne

ponavlja. Z izpodbijano sodbo, ki vsebuje razloge o vseh pravno

odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo

tožničinemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti

podanih izvedenih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa

tudi o tožničinem reparacijskem in odškodninskem zahtevku, razen

glede nadomestila plače za čas od 9.5. do 21.11.2005. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožene stranke niso

bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP sodišče

druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo,

saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo

vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve

stopnje o nezakonitosti podanih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v

zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke

pa dodaja:

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno

zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana

zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v smislu 4. alinee

1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur.l.

RS št. 42/2002) nezakonita. Po citirani zakonski določbi lahko

delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

pri čemer mora upoštevati tako določbe, ki se nanašajo na

institut poskusnega dela (125. člen ZDR/02), kot tudi postopek,

ki ga ZDR/02 predpisuje zaradi podaje izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. S sklenjeno pogodbo o zaposliti za določen čas enega

leta med tožnico in toženo stranko je bilo izrecno dogovorjeno

3-mesečno poskusno delo. S tem je bilo spoštovano tako določilo

1. odstavka 125. člena ZDR/02, ki določa, da se poskusno delo

lahko dogovori s pogodbo o zaposlitvi, ne pa tudi omejitev iz 2.

odstavka 125. člena ZDR/02, ki določa, da na podlagi ugotovitve o

neuspešno opravljenem poskusnem delu delodajalec lahko ob poteku

poskusnega dela izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Skladno s

citirano določbo ZDR/02, bi morala tožena stranka tožnici podati

pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu in šele

na podlagi te ugotovitve podati izredno odpoved pogodbe o

zaposliti po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Ker 2. odstavek 83. člena ZDR/02 določa, da mora

delodajalec delavcu pred podano izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi omogočiti zagovor ob smiselni uporabi 1. in 2.

odstavka 177. člena ZDR/02, bi morala tožena stranka tožnici

vročiti pisno oceno oziroma ugotovitev o neuspešno opravljenem

poskusnem delu in v zvezi s tem omogočiti zagovor ter ji šele

nato podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tega tožena

stranka ni storila in tožnici ni vročila pisnih ugotovitev v

zvezi z oceno poskusnega dela niti ji v zvezi s temi ugotovitvami

ni omogočila zagovora.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila

tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o

zaposlitvi z dne 21.4.2005 za določen čas (za eno leto), to je od

25.4.2005 do 24.4.2006, na delovnem mestu administratorke

(komerciala) s pogojem trimesečnega poskusnega dela. Tožena

stranka pa je tožnici že po preteku 3 dni podala izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, kar je povsem v nasprotju z veljavno

delovnopravno zakonodajo. Zato je tožnica utemeljeno uveljavljala

v skladu s 3. odst. 204. člena ZDR/02 ugotovitev nezakonitosti

podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim

sodiščem.

Ker z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastanejo tudi

pravne posledice odpovedi, tožnici tudi ni mogoče očitati

neupravičenega izostanka z dela zato, ker se ni javila na delo na

poziv njene delodajalke, potem ko ji je že vročila izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega

poskusnega dela. Izpodbijana sodba ni formalistična, kot navaja

pritožba tožene stranke, ampak je sodišče prve stopnje z

izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo in zaključilo, da tožena

stranka ni mogla preklicati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

brez soglasja delavke.

Delovno razmerje je dvostransko pogodbeno razmerje med delavcem

in delodajalcem, urejeno z zakonom. Tako ZDR/02 določa vsebino

pogodbe o zaposlitvi, kot postopek in pogoje za njeno odpoved.

Ravno zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče,

da bi delodajalec, ki je delavcu že vročil pisno odpoved pogodbe

o zaposlitvi in je učinek te odpovedi že nastopil, to lahko

preklical in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne

velja več, čeprav delavec s takšnim ravnanjem delodajalca ne

soglaša. V kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu

že vročena, potem je za kasnejši preklic te odpovedi in

vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna vedno tudi delavčeva

privolitev oziroma njegovo soglasje. Ne more pa delodajalec napak

pri redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sanirati

tako, da po vložitvi tožbe enostavno prekliče odpoved pogodbe o

zaposlitvi in pozove delavca nazaj na delo. V primeru vložene

tožbe, s katero delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi

(kar se je v danem primeru tudi zgodilo), stranki lahko spor

rešita z izvensodno poravnavo (s katero pa se obe strinjata, da

preklic odpovedi velja in se strinja tudi s posledicami takšnega

preklica, kar predpostavlja soglasje volje obeh strank, na kar

tožnik umakne tožbo) ali tako, da tožena stranka pripozna tožbeni

zahtevek, ali da stranki skleneta sodno poravnavo. Ne more pa

delodajalec le izvensodno preklicati odpovedi pogodbe o

zaposlitvi delavcu, tako da delavca pozove nazaj na delo in če se

ne odzove, da mu poda novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti in sicer zaradi

neupravičenega izostanka.

V posledici ugotovitve, da je izredna odpoved, ki jo je tožnica

prejela zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (že tretji

dan po nastopu dela), nezakonita in ker tožnica ni dala k

preklicu izredne odpovedi soglasja, je sodišče prve stopnje

pravilno in utemeljeno ugotovilo, da je tudi "sklep" o izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.5.2005 zaradi

neupravičenega izostanka z dela, nezakonit. Tožnice od 28.4.2005

dalje res ni bilo več na delo, vendar to iz razlogov na strani

delodajalca, tako kot izhaja iz zgoraj navedenega. Zato tožnici

ni mogoče očitati, da je izostala z dela neupravičeno, ker se ni

javila na poziv delodajalke in v ravnanju tožnice ni zaznati

kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

To pa pomeni, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR/02. Zato je

sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno

ugotovilo, da je tudi ta odpoved nezakonita.

Po 1. odst. 118. člena ZDR/02 lahko sodišče, če ugotovi, da je

odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja

delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega

razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje

(najkasneje do konca zadnje glavne obravnave, na kateri sodišče

razglasi sodbo na podlagi 2. odst. 321. člena ZPP). Glede na nov

delovnopravni institut uveden s 1. odst. 118. člena ZDR/02

(prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe) ni utemeljen

pritožbeni očitek, da se je z nudenjem takšnega sodnega varstva,

kot ga je v obravnavanem primeru nudilo sodišče prve stopnje,

namen varovanja delovnega razmerja sprevrglo v svoje nasprotje.

Delodajalec mora delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi v skladu

z zakonom, če pa sodišče v individualnem delovnem sporu ugotovi,

da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na predlog

delavca odloči o trajanju delovnega razmerja do določenega dne,

če ne želi več nadaljevati z delom pri konkretnem delodajalcu in

se s tem odpove zakonski pravici do reintegracije. V takem

primeru pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodbe, sodišče pa

delavcu prizna vse pravice iz dela in po delu, vključno z

nadomestilom plače, za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja, do sodne odločitve o datumu tega prenehanja.

Ker je tožeča stranka sodišču v smislu citirane zakonske določbe

predlagala ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva izdaje

sodbe na sodišču prve stopnje, ter priznanje delovne dobe in

drugih pravic iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni

odločilo o vrnitvi tožnice nazaj na delo k toženi stranki, ampak

ji je priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami iz dela in po

delu, vključno z nadomestilom plače za čas nezakonitega trajanja

prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča, to je

21.11.2005. Zaradi odločitve delavca, da se ne vrne nazaj k

delodajalcu, je delavec upravičen tudi do odškodnine po pravilih

civilnega prava.

Odškodnino po načelih civilnega prava, opredeljeno v 1. odst.

118. člena ZDR/02, sodišče lahko prizna ob ugotoviti vseh

elementov odškodninskega delikta in sicer, da škoda izvira iz

nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna

zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja

odgovornost na strani povzročitelja škode. V danem primeru je

sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente civilnega delikta,

zlasti nedopustno ravnanje delodajalca, zato je tožnici tudi

utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 2,5 mesečne plače

tožnice, ki bi jo prejela v času od 9.5.2005 do poteka preizkusne

dobe.

Utemeljeno pa uveljavlja pritožba tožeče stranke pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče prve

stopnje ni imelo pravne podlage za nepriznanje nadomestila plače

za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od

9.5. do 21.11.2005. V kolikor sodišče odloči po 1. odst. 118.

člena ZDR/02, torej ko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na

podlagi sodbe, mora delavcu priznati delovno dobo za ves čas

trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa tudi

nadomestilo plače, vključno s prispevki za socialno varnost po

Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96

- 97/2001). Zato je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da

tožnici ne pripada nadomestilo plače tudi za čas po 9.5.2005,

zato ker je tožena stranka tožnico na ta dan povabila naj pride

na delo in nadaljuje s poskusno dobo, vendar je tožnica to

možnost odklonila. Ta okoliščina ne predstavlja razloga, zaradi

katerega tožnica ne bi bila upravičena do reparacijskega zahtevka

za ves čas, torej od trenutka nezakonitega prenehanja do

odločitve sodišča, s katero se ugotovi datum prenehanja pogodbe o

zaposlitvi, to je v danem primeru 21.11.2005, ki tudi predstavlja

datum prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka

dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovilo, je pa zmotno

uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4.

točke 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo

tako, da je tožnici priznalo nadomestilo plače za ves čas

trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je

trajalo do odločitve sodišča.

Ni pa utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče

prve stopnje priznati stroške tudi za sestavo dveh vlog v skupni

višini 450 točk + 20% DDV, saj v skladu z veljavno Odvetniško

tarifo za ti dve vlogi sodišče prve stopnje utemeljeno ni

priznalo priglašenih stroškov. Pri odločanju o tem, kateri

stroški naj se priznajo stranki, upošteva sodišče samo tiste

stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so

bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po 155. členu ZPP

po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je tudi po

oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo potrebne stroške za

to pravdo in tožnici priznalo po 300 točk za vsako od vloženih

tožb, nadalje 300 točk za zastopanje na glavni obravnavi, za

trajanje 150 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrina

2.000,00 SIT, 2% administrativnih stroškov in 20% DDV. Pravilno

je tudi postopalo, ko stroškov za opomin pred tožbo ni priznalo,

saj za postopek opomin ni bil potreben. Povsem enako velja tudi

za obe pripravljalni vlogi. Ker gre v danem primeru za spor o

prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno

priznalo stroške za pristop na glavno obravnavo le po tar.št. 15

tretji alinei 1.b točki v zvezi s 3.a točko Odvetniške tarife,

saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Zato

tožnica ni upravičena še do nagrade za zastopanje pooblaščenca na

obravnavi in sicer do dodatnih 300 točk + 20% DDV glede na to, da

uveljavlja v tem sporu denarni zahtevek, saj njen denarni

zahtevek predstavlja reparacijo v posledici nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja, kar pa se pri priznavanju stroškov

upošteva kot en spor in sicer spor v zvezi s prenehanjem

delovnega razmerja.

Glede na to, da je tožnica s svojo pritožbo delno uspela, je

pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici

povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče

je priznalo stroške pritožbenega postopka v skladu z Odvetniško

tarifo v višini 26.400,00 SIT (po tar.št. 15 1.b in 4. tč. OT -

160 točk + 25% za pritožbo + 20% DDV).

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k razjasnitvi

sporne zadeve, zato pritožbeno sodišče teh stroškov na podlagi

155. člena ZPP ni štelo za potrebne in jih ni priznalo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno

sodišče odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154.

členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 1592/2004
• VDS sodba Pdp 1287/2005
• VDS sodba Pdp 1455/2005