Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sklep Pdp 923/2005
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.923.2005

Jedro

1. Pisna obdolžitev delavca je pomembna zgolj zato, da se delavec

lahko seznani z očitanimi kršitvami in se pripravi na zagovor. Če

delodajalec presodi, da obstajajo okoliščine iz 2. odstavka 83.

člena ZDR, zaradi katerih delavcu ne bo omogočil zagovora, pisna

obdolžitev nima pomena.

2. Pri presoji, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je

od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči

zagovor, ni odločilna le teža očitane kršitve in ugotovitev,

ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ampak je pomembna tudi

narava kršitve, dejstvo, da je delavec zaloten pri kršitvi, proti

komu je storitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca) in

tudi, kakšni odnosi so sicer med delavcem in delodajalcem.

3. Če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki ni nastala z namerno

povzročivijo škode, tožena stranka pa v pobot uveljavlja

terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode, ne pride v

poštev 3. točka 316. člena OZ, ki določa, da s pobotom ne more

prenehati terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode.

Namen te določbe je namreč v tem, da varuje interese upnika tiste

terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode in ne

obratno. Zato sme upnik takšne terjatve privoliti v prenehanje

svoje terjatve na podlagi pobota z naprotno terjatvijo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne

11.8.2003, v posledici česar je odločilo, da mu delovno razmerje

še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na

delo v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe ter mu v delovno

knjižico vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja, mu iz naslova neto plače izplačati

1.443.683,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo

iz sodbe, mu od ustreznih bruto zneskov plačati pripadajoče davke

in prispevke ter mu plačati neto regres za leto 2004 skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2004 dalje do plačila ter od

bruto zneska regresa odvesti davek, vse v 8-ih dneh (1., 2. in 3.

tč. izreka izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo

pobotni ugovor tožene stranke (4. tč. izreka izpodbijane sodbe)

in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške

postopka v znesku 115.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh (5.

tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu

sodišču predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča

prve stopnje o absolutno kršenem postopku pred izredno odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je potrebno v dokaznem postopku

ugotoviti, ali bi bila odločitev tožene stranke drugačna, če bi

bil izveden predhodni postopek z zagovorom. Da se ugotovi

morebiten obstoj absolutne kršitve določb postopka pred izredno

odpovedjo je torej potrebno vsebinsko obravnavanje. Nadalje se

sklicuje na določbo 2. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ki predvideva možnost, da

delodajalec delavcu ne omogoči zagovora v postopku pred odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi

bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati. Zakonodajalec je

opredelitev teh okoliščin prepustil sodni praksi, kar pomeni, da

mora te okoliščine v vsakem konkretnem primeru posebej

ugotavljati sodišče. Tožena stranka je v postopku ocenila, da je

tožnik "nesporno storil dejanja takšne teže, da obstajajo

okoliščine, ki opravičujejo neizvedbo zagovora." Tožnik je v

dopisu z dne 13.8.2003 celo priznal uničenje računalniških

podatkov in storitev dejanja, ki se mu očita. Sodišče nadalje ni

upoštevalo, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, sicer pa bi

moralo pri odločitvi o njegovem reintegracijskem zahtevku

upoštevati 2. odst. 118. čl. ZDR. Ker je od 1.6.2004 zaposlen pri

drugem delodajalcu, mu pripada le sorazmerni regres za letni

dopust. Tožena stranka se pritožuje tudi proti odločitvi sodišča

prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora. Pri tem opozarja na

316. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001,

32/2004), ki določa, da ne more prenehati s pobotom terjatev, ki

je nastala z namerno povzročeno škodo. Ta prepoved pa je določena

le zaradi varstva subjekta, ki mu je nastala škoda z namerno

povzročitvijo. To ne preprečuje upniku takšne terjatve, da jo

uveljavlja v pobot. Tožena stranka je navajala dejstva in

predlagala dokaze za ugotovitev obstoja svoje denarne terjatve,

vendar sodišče dokazov ni izvedlo. Prereka tudi odločitev o

stroških postopka, saj je ta napačna zaradi napačne odločitve o

tožbenem zahtevku. Sodišče je tožniku za vlogo z dne 15.11.2004

tudi neupravičeno priznala 275 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.

l. RS, št. 67/2003), saj bi mu iz tega naslova pripadalo le 225

točk.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v 1. tč. izreka

utemeljilo s tem, da je tožena stranka v postopku pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika kršila postopek, kot ga

določata 83. in 177. čl. ZDR. Tožena stranka namreč tožnika ni

pisno obdolžila kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz

delovnega razmerja ter mu ni določila časa in kraja, kjer bi

lahko podal zagovor (1. odst. 177. čl. ZDR v povezavi z 2. odst.

83. čl. ZDR). Po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka

tudi ni dokazala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi

bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči

zagovor (2. odst. 83. čl. ZDR). Štelo je, da gre v zvezi s temi

okoliščinami za razloge, ki so pripeljali do tako konfliktnega

položaja, da med delodajalcem in delavcem ni več možna

komunikacija. V nadaljevanju je navedlo, da je te razloge

potrebno tolmačiti restriktivno; med takšne okoliščine je šteti

npr. fizično odsotnost delavca na prestajanju zaporne kazni. V

postopku izredne odpovedi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti,

ki ima po oceni delodajalca znake kaznivega dejanja, ne gre za

tak primer, saj se odgovornost storilca šele ugotavlja in je

delavcu, ki mu je očitana takšna kršitev, potrebno omogočati, da

se do nje opredeli, predhodno pa, da se ga s takšnimi kršitvami

sploh seznani. V konkretnem primeru niso bile podane okoliščine

na strani tožene stranke, zaradi katerih tožnika ni niti pisno

obdolžila in mu omogočila zagovora. Zato je sodišče prve stopnje

zaključilo, da gre za absolutno kršen postopek pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, glede na to pa je nezakonita tudi

izredna odpoved.

Zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen, saj določbe 2.

odst. 83. čl. ZDR v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih bi bilo

od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči

zagovor ni ustrezno tolmačilo in v posledici tega ni izvedlo

nekaterih predlaganih dokazov.

Iz 2. odst. 83. čl. ZDR izhaja, da mora delodajalec pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. tega zakona, razen če

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec

to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na

zagovor. Običajno postopek pred izredno odpovedjo torej poteka

tako, da delodajalec najprej vroči delavcu pisno obdolžitev ter

določi čas in kraj, kjer bo lahko podal svoj zagovor, ter mu nato

zagovor tudi omogoči. Izjema od tega pravila je določena v treh

primerih, t.j., če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo

od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči,

če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove

povabilu na zagovor. V zadnjih dveh primerih (če delavec izrecno

odkloni zagovor ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na

zagovor) se predpostavlja, da je delodajalec pred tem vročil

delavcu pisno obdolžitev. V prvem primeru (če obstajajo

okoliščine, za katere bi bilo od delodajalca neupravičeno

pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor) pa od delodajalca

ni mogoče zahtevati niti tega, da delavcu najprej vroči pisno

obdolžitev. Gre namreč za primer, ko delodajalec lahko že vnaprej

presodi, da delavcu ne bo omogočil zagovora, zaradi česar je

nelogično in nesmiselno, da bi delavca pred tem pisno obdolžil in

mu to obdolžitev vročil. Pisna obdolžitev je pomembna zgolj zato,

da se delavec lahko seznani z očitanimi kršitvami in se pripravi

na zagovor; torej obratno, če delodajalec že vnaprej presodi, da

delavcu zagovora ne bo omogočil, pisna obdolžitev nima pomena.

Obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je potrebno

ugotavljati v vsakem sporu posebej. Gre za oblikovanje pravnega

standarda, katerega vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega

primera. Pri tem ni pomembna le teža posamezne kršitve pogodbenih

in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter ali ima kršitev

znake kaznivega dejanja, čeprav tudi to niso zanemarljive

okoliščine, ki jih bo delodajalec in kasneje sodišče upoštevalo.

Pomembna je lahko tudi narava kršitve, dejstvo, da je delavec

zaloten pri kršitvi (ki ima celo znake kaznivega dejanja), proti

komu je kršitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca,

ipd.) in tudi, kakšni so sicer odnosi med delodajalcem in

delavcem.

V primeru porušenih odnosov, predvsem zaradi ravnanja delavca

samega, bo v nekaterih konkretnih primerih (z upoštevanjem narave

in teže kršitve) lahko prišlo do presoje, da so podane

okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno

pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

V tej zadevi že iz vsebine tožbe lahko sklepamo, da so bili

odnosi med strankama zaostreni že daljše obdobje pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, posebno od konca julija 2003. Ta

dejstva izhajajo iz izvedenih dokazov - iz stališč in zahtev

zaposlenih glede upravljanja, vodenja in poslovanja tožene

stranke z dne 6.6.2002, zapisnika razgovora z v.d. predsednikom

upravnega odbora tožene stranke z dne 14.5.2003, izjave kolektiva

zaposlenih strokovnih delavcev z dne 28.7.2003, zapisnika

sestanka kolegija tožene stranke z dne 29.7.2003 ter zapisnika

sestanka kolegija tožene stranke z dne 5.8.2003. Nadalje je

potrebno upoštevati, da je bil tožniku 5.8.2003 že izdan sklep o

prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka sicer

preklicala oz. razveljavila s "sklepom o izredni odpovedi pogodbe

o zaposlitvi z dne 11.8.2003". O napetih in zaostrenih odnosih

pri toženi stranki je mogoče sklepati tudi na podlagi

dokumentacije o medijskih objavah v zvezi z dogajanjem pri toženi

stranki, pa tudi iz vsebine zapisnika Inšpektorata R Slovenije za

delo, enote mesta Ljubljane z dne 18.8.2003, ki povzema izjavo

E. L. o tem, da bi bilo glede na zaostrene odnose med zaposlenimi

in delodajalcem neupravičeno pričakovati, da se delavcem omogoči

zagovor v skladu s 83. čl. ZDR. Iz izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi izhaja, da ta že v izreku vsebuje odločitev

delodajalca, da na podlagi 2. odst. 83. čl. ZDR tožniku sploh ne

omogoči zagovora.

Tudi tožena stranka se je na te okoliščine sklicevala že v

odgovoru na tožbo in predlagala zaslišanje prič. Sodišče prve

stopnje dokaza z zaslišanjem prič ni izvedlo, kljub temu, da že

iz listinske dokumentacije v spisu (ki jo je vpogledalo) izhaja,

da so bili odnosi med delavko in vodstvom tožene stranke

zaostreni, in kljub temu, da iz zapisnika inšpektorata izhaja

tudi pojasnilo E. L., zakaj tožniku zagovor sploh ni bil

omogočen. Sodišče prve stopnje se v razlogih svoje sodbe ni

opredelilo do izvedenih listinskih dokazov, iz katerih lahko

sklepamo o zaostrenih razmerah tudi med strankama, sicer pa kot

navedeno, tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko

konkretneje opisale dogajanje pred izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi tožniku in kar bi šele omogočilo dokončno sklepanje o

tem, ali so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, zaradi

katerih je bilo od delodajalca dejansko neupravičeno pričakovati,

da tožniku omogoči zagovor.

Za pravilno presojo okoliščin, ki utemeljujejo postopanje tožene

stranke bo torej potrebno ugotoviti dejstva v zvezi z dogajanjem

neposredno pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in

v tej smeri izvesti tudi predlagane dokaze. Ker sodišče prve

stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 355.

čl. ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje

razveljavilo v 1., 2. in 3. točki izreka ter jo v tem obsegu

vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje

bo moralo biti pri novem sojenju pozorno tudi na pritožbene

navedbe v zvezi z reintegracijskim zahtevkom tožnika in zahtevkom

za povrnitev regresa za letni dopust za leto 2004 (seveda le pod

predpostavko, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev

nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za reintegracijo).

Pritožbeno sodišče razveljavlja tudi sodbo v 4. tč. izreka, v

katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor tožene

stranke. V zvezi s to odločitvijo opozarja na nasprotja med

izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v obrazložitvi sami, saj

sodišče prve stopnje najprej govori o neutemeljenem in

nedokazanem pobotnem ugovoru, v nadaljevanju pa, da pobot sploh

ni dopusten. Sodišče prve stopnje nepravilno tolmači 3. tč. 316.

čl. OZ, ki določa, da ne more prenehati s pobotom terjatev,

nastala z namenom povzročitvijo škode. Tožena stranka v pritožbi

pravilno opozarja, da to velja le za primer, če nekdo s tožbenim

zahtevkom uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno

škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo

terjatev. Ne velja pa to v primeru, če tožeča stranka uveljavlja

s tožbenim zahtevkom terjatev, ki ni nastala z namerno

povzročitvijo škode, nasprotna stranka pa v pobot tej terjatvi

uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode.

Namen določbe 3. tč. 316. čl. OZ je torej varovati interese

upnika tiste terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo

škode in ne obratno. Zato je razumljivo, da sme upnik takšne

terjatve privoliti v prenehanje svoje terjatve na podlagi pobota

z nasprotno terjatvijo (glej tudi načelno pravno mnenje, ki je

bilo sprejeto na obči seji VSS dne 14.12.1995). Pritožbeno

sodišče se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje,

da se tožena stranka ni odločila, s katero denarno terjatvijo

tožnika želi pobotati svojo odškodninsko terjatev, niti do kakšne

višine. To namreč niti ni bila posebna dolžnost tožene stranke.

Evidentno je, da se lahko pobotata le terjatvi, ki se glasita na

denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti

in če sta obe zapadli (311. čl. OZ), kar v konkretni zadevi

pomeni, da je načeloma pobotanje možno le med terjatvijo tožnika

za izplačilo neto plače in odškodninsko terjatvijo tožene

stranke. Tožnik je konkretni denarni zahtevek postavil le za

izplačilo zneskov neizplačanih plač, ne pa tudi za izplačilo

regresa za letni dopust. Zato pobotanje regresnega zahtevka in

odškodninskega zahtevka tožene stranke ni dopustno. Znano je

tudi, da je pobotanje mogoče izvesti le do višine ugotovljene

terjatve tožeče stranke in ne nad tem zneskom.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zaključilo, da tožena

stranka v pobotnem ugovoru ni zatrjevala vseh elementov

odškodninske obveznosti, zaradi česar tudi ni sledilo njenim

dokaznim predlogom za izvedbo dokazov v zvezi z pobotnim

ugovorom. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tem, da so

navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom pomanjkljive, vendar ne v

tolikšni meri, da bi bilo mogoče že na podlagi tega (torej brez

izvedbe predlaganih dokazov) zavrniti pobotni ugovor. V zvezi z

odločanjem sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru pritožbeno

sodišče nenazadnje opozarja tudi na ustrezen izrek sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi

odločitev o pobotni terjatvi v 4. tč. izreka izpodbijane sodbe,

sicer pa to narekuje že zgolj dejstvo, da je sodišče razveljavilo

odločitev o tožbenih zahtevkih tožnika. V posledici tega je

razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v 5. tč. izreka

izpodbijane sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve

stopnje, je odločilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji

stroški postopka. Pri tem vendarle opozarja na 5. odst. 41. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da

delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid

postopka v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja,

razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v

postopku zlorabljal procesne pravice.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 821/2004
• VDS sodba Pdp 482/2004
• VDS sodba Pdp 1179/2004