<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1179/2004
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.1179.2004

Evidenčna številka:VDS03458
Datum odločbe:02.02.2006
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved - pogodbena odgovornost - zagovor

Jedro

Tožnica, zaposlena na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, v

večjem številu primerov sklenjenih zavarovanj ni oddala

dokumentacije in inkasa v predvidenem roku. Pri toženi stranki je

zato nastal manjko v znesku več kot 700.000,00 SIT, prav tako pa

je toženi stranki nastala škoda na ugledu, saj je tožnica s takim

ravnanjem pri strankah lažno vzbudila prepričanje, da je bila

sklenjena pogodba o zavarovanju realizirana. Zato je izkazan

razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena

ZDR.

ZDR ne določa, da je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti

15-dnevni rok za podajo zagovora po 2. odstavku 83. člena

ZDR. Zato tožnici ni bila kršena pravica do obrambe, ker je

imela od prejema pisne obdolžnitve do dneva, ko naj bi

podala zagovor za pripravo zagovora, manj kot 15 dni.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne

24.2.2003; zavrnilo zahtevek za razveljavitev prepovedi

opravljanja dela z dne 13.2.2003; zavrnilo zahtevek za

ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne

25.2.2003 ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo mora tožena

stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od dne 26.2.2003 do

vrnitve vpisati delovno dobo v delovno knjižico; zavrnilo

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 26.2.2003

dalje obračunati bruto plačo, odvesti predpisane davke in

prispevke ter tožnici izplačati neto zneske v višini, razvidni iz

izreka sodbe. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi

svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka

utemeljeno in na zakonit način izredno odpovedala tožnici pogodbo

o zaposlitvi.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov

po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14.

čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da tožena stranka v sporu ni dokazala, da delovnega razmerja ne

bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V postopku

je kršila njeno pravico do obrambe, saj je po vročeni obdolžitvi

razpisala narok za zagovor v manj kot 15 dnevnem roku, kar je v

nasprotju z določbo 280. čl. ZPP. Sodišče tudi po vsebini ni

pravilno razsodilo. Ne drži očitek, da je iz hude malomarnosti

zadrževala gotovino in čeke od skupno 253 dokumentov. V tej zvezi

je samo priznala, da je pri odvajanju gotovine in čekov prišlo do

delnega zamika, vendar iz razloga višje sile in okoliščin, ki jih

sama ni povzročila. V mesecu oktobru in novembru 2002 je bila

bolna, poleg tega je bila takrat zaradi hude bolezni

hospitalizirana tudi njena hčerka. V mesecu oktobru 2002 ji je

bila ukradena denarnica z vsemi dokumenti in denarjem. Sodišče bi

moralo dati navedenim dejstvom večji pomen. Nadalje se ne strinja

z višino očitanega manjka, ki ji je bil delno odtegnjen od plače

že v mesecih do konca leta 2002, del zneska pa je poravnala takoj

po opozorilu računovodstva v mesecu januarju 2003. Iz teh

razlogov toženi stranki ni mogla nastati nikakršna škoda. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevkom

v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. Tožnici je bil omogočen zagovor, na katerem

očitane nepravilnosti, ki so ji bile dokazane z listinsko

dokumentacijo, ni mogla ovreči. Poleg tega tako njenih

zdravstvenih težav kot hčerkine hospitalizacije ni mogoče vzročno

povezovati z očitanimi nepravilnostmi. V postopku izredne

odpovedi je v celoti postopala po določbah ZDR. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na

ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano

sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere

je opozorila pritožba in na katere je moralo paziti po uradni

dolžnosti. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih

razlogov v izpodbijani sodbi na tožničine pritožbene navedbe še

odgovarja.

Tožena stranka je tožnici dne 24.2.2003 izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi, ker je iz hude malomarnosti kršila

obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dne 10.2.2003

na izredni kontroli ugotovila, da je tožnica v 253 primerih

sklenjenih zavarovanj zadržala gotovino in čeke ter prejetega

inkasa ni predala toženi stranki najmanj v roku 4 dni, kot je to

določeno v pravilih zavarovalniškega poslovanja. V tej zvezi je

bil ugotovljen finančni manjko v višini 791.747,41 SIT, ki je bil

tožnici delno odtegnjen pri plači, preostali del v višini

430.000,00 SIT pa je tožnica po opozorilu računovodstva sama

nakazala. Tožena stranka je zaradi takšnih nepravilnosti

ugotovila večjo materialno škodo in zmanjšan ugled pri strankah,

zaradi česar je tožnici v nadaljevanju prepovedala opravljati

delo. Nato je tožnico s pisno vlogo z dne 13.2.2003 seznanila z

obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ji

določila narok zagovora za dan 21.2.2003, ki se ga je udeležila.

Poleg tega je tožnica podala zagovor tudi v pisni vlogi.

Sodišče prve stopnje je v sporu z izvedbo listinskih dokazov,

zaslišanjem prič in tožnice preizkusilo utemeljenost izredne

odpovedi tako v postopkovnem smislu kot po vsebini. Po tako

izvedenih dokazih je štelo za dokazano, da tožnica pristojnih

delavcev tožene stranke ni nikoli obvestila o izginutju

denarnice. Nadalje je ugotovilo, da v 253 primerih sklenjenih

zavarovanj ni oddala dokumentacije in inkasa v predpisanem roku.

Po izpovedbi direktorja poslovalnice so tožnico bremenili samo za

police, pri katerih je prejela od strank gotovino ali čeke. Ker

prejetega inkasa ni oddala, je pri strankah povzročila lažno

prepričanje, da je bila sklenjena polica o zavarovanju ustrezno

realizirana. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je zaradi

takšnega tožničinega ravnanja nastala škoda pri ugledu

poslovalnice, da bi bila nadaljnja tožničina prisotnost na delu

moteča, kot ugotovilo obstoj resne nevarnosti, da bi tožnica

kršitve ponavljala.

Neutemeljena je pritožba, da v zadevi niso bili podani resni in

utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča ima izpodbijana izredna odpoved

podlago v določbah 110. in 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Po določbi 1. odst. 110. čl. ZDR

lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če

obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju

vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče

nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do

poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu dokazala razlog

tožničine kršitve pogodbenih obveznosti iz določbe 2. alinee 1.

odst. 111. čl. ZDR, kot nadalje razloge glede neizkazanih

možnosti za nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja iz

določbe 1.odst. 110. čl. ZDR.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne morejo ovreči obstoja

očitanih kršitev okoliščine, glede katerih tožnica zatrjuje, da

so objektivne in rezultat višje sile. Iz izvedenih listinskih

dokazov je razvidno, da je bila tožničina hčerka v času od 10. do

21. oktobra 2002 na zdravljenju v bolnici. Sama tožnica je bila

14 dni odsotna z dela v mesecu novembru 2002 zaradi nege otroka,

12 dni v mesecu decembru 2002 pa je bila v bolniškem staležu. V

januarju 2003 nima evidentirane odsotnosti z dela. Navedeni

podatki dokazujejo, da tožnica v zadnjih štirih mesecih pred

kontrolo njenega poslovanja dne 10.2.2003 le ni bila v takšni

meri odsotna z dela, da ne bi mogla toženi stranki predati

dokumentacije od sklenjenih zavarovanj in prejeti inkaso. V

kolikor ji je bila v tem času odtujena denarnica z osebnimi

dokumenti, kar naj bi po njeni izpovedbi vplivalo tudi na

plačilno nezmožnost, bi lahko o tej okoliščini takoj obvestila

pristojne pri toženi stranki še v letu 2002, in ne da je

manjkajoči inkaso v celoti poravnala šele v letu 2003 po

opozorilu računovodstva.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na možnosti nadaljevanja

tožničinega delovnega razmerja. Tožena stranka je v sporu

dokazala, da je bil zaradi ugotovljenih nepravilnosti okrnjen

ugled poslovalnice pri strankah. Dodatno k temu dejstvu kaže tudi

pisna odstranitev tožnice z dne 13.2.2003 oz. prepoved

opravljanja dela v času trajanja postopka, kar vse potrjuje

neobstoj možnosti in interesa tožene stranke za nadaljevanje

tožničinega dela pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da je bila v zvezi z vročanjem pisne

obdolžitve in opravljenim zagovorom kršena tožničina pravica do

obrambe, ter da bi se glede tega moral upoštevati rok 15 dni. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe ZDR ne predvidevajo roka,

ki bi moral teči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka

zagovora. V določbi 2. odst. 83. čl. ZDR je le predpisano, da

mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu

zagovor. Takšne obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine,

zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati,

da mu ga omogoči, oz. v primeru, če ga delavec odkloni, ali če se

delavec neopravičeno odzove vabilu. V skladu s tako predpisano

normativno ureditvijo v ZDR je potrebno samo ugotoviti, ali je

bil delavcu omogočen zagovor. Zato ni mogoče pogojevati, da mora

imeti delavec za pripravo obrambe na razpolago najmanj 15 dni

časa, kot to zmotno opozarja pritožba. Smiselno enako stališče je

do tega vprašanja zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips

215/2004. Zato v konkretnem primeru, ko je bil tožnici po pisni

obdolžitvi z dne 13.2.2003 v nadaljevanju omogočen zagovor dne

21.2.2003, ki se ga je tožnica udeležila, in poleg tega dodatno

še pisno pojasnila razloge očitanih nepravilnosti, ni mogoče

šteti, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe

kakorkoli kršila tožničine pravice do obrambe. Nenazadnje tako iz

zapisnika tožene stranke o opravljenem zagovoru kot iz pisnega

zagovora tožnice to v ničemer ne izhaja.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, nanašajo pa se predvsem

na uporabo določb podjetniške kolektivne pogodbe in predpisane

disciplinske kršitve, pa niso pomembni oz. ne vplivajo na

drugačno odločitev (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni

uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl.

ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-2, 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjAxOQ==