<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba in sklep Pdp 164/2004
ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.164.2004

Evidenčna številka:VDS03427
Datum odločbe:12.01.2006
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved - odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Če je redna odpoved PZ iz poslovnega razloga že pričela

učinkovati in je delavcu iz tega razloga po izteku odpovednega

roka PZ že prenehala, delodajalec redne odpovedi PZ iz poslovnega

razloga ne more več enostransko preklicati in delavcu podati

izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi

hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja naklepno ali iz hude malomarnosti, ker se delavec po

preklicu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub pozivu

delodajalca ni vrnil na delo.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka

razveljavi izredna odpoved tožene stranke z dne 10.4.2003 tožniku

M. L..

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka

na prvi stopnji v znesku 217.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 25.11.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo

izvršbe.

Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik po pogodbi

o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri

toženi stranki, se zavrže.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v višini 49.500,00 SIT, v 8 dneh pod

izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi, da se razveljavi izredna odpoved tožene

stranke z dne 10.4.2003 tožniku M. L. in da se ugotovi, da je

tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v

delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče je tudi odločilo,

da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti separatne

stroške postopka v višini 26.400,00 SIT, v roku 8 dni od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pod izvršbo in da

preostale stroške tega postopka trpi vsaka stranka sama.

Zoper navedeno sodbo in sicer zoper 1. točko izreka se pritožuje

tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v

izodbijanem delu v 1. točki spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da

je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

izdala iz utemeljenih razlogov, saj je le-ta s tem, da ni prišel

na delo, huje kršil svoje delovne obveznosti. Tako stališče je po

mnenju tožnika napačno, saj sodišče pri svoji odločitvi ni

upoštevalo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki

tisti čas že prenehalo, zaradi česar mu pogodbe o zaposlitvi ni

mogoče več odpovedati. Sodišče na predlog strank tudi ni

upoštevalo dejstva, da je odločitev v predmetni zadevi odvisna od

odločitve sodišča v zadevi, ki se pred istim sodiščem vodi med

istima strankama zaradi redne odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi

in sicer pod opr.št. III Pd 74/2003. Sodišče obeh pravd ni

združilo niti prekinilo postopka do odločitve v drugi zadevi, kar

je po mnenju tožnika vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. V

postopku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga je bilo namreč na drugi stopnji ugotovljeno, da tožena

stranka z enostranskim preklicem prvotne odpovedi ni vzpostavila

nazaj delovnega razmerja, ker je to že prenehalo, zaradi česar

tožnik ni mogel kršiti svojih delovnih obveznosti. Ponovno

poudarja, da je delovno razmerje tožniku prenehalo na podlagi

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

9.1.2003 in sicer z dnem 28.2.2003. Tožena stranka je to odpoved

preklicala dne 6.3.2003, vendar tak enostranski preklic nima

učinka, ker je delovno razmerje med pravdnima strankama takrat že

prenehalo. Zaradi navedenega je jasno, da pogodba o zaposlitvi z

dne 30.6.2000 ni mogla biti izredno odpovedana dne 10.4.2003, saj

le-ta takrat sploh ni bila več v veljavi. To pa pomeni, da

tožniku tudi kršitev delovnih obveznosti ni mogoče očitati.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe

in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne

kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu ugotovilo, da sodišče v postopku ni kršilo

takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po

uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku

- ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), je pa glede na

ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo

materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, navedb

obeh strank in listinskih dokazov, je tožena stranka dne 9.1.2003

izdala tožniku sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje

prenehalo 28.2.2003. Že po vloženi tožbi s strani tožnika, s

katero je le-ta zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in reintegracijo, je tožena stranka tožnika dne

3.3.2003 ustno, dne 6.3.2003 pa še pisno pozvala nazaj na delo,

vendar tožnik na delo ni prišel. Ob ugotovitvi, da je tožena

stranka v dopisu z dne 6.3.2003 navedla, da razveljavlja že

izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2003, ter da

tožnika poziva, da se zglasi na sedežu podjetja, ker se bo sicer

štelo, da je neupravičeno izostal z dela in ob nadaljnji

ugotovitvi, da je tožena stranka s takim ravnanjem sama priznala,

da je bila izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz

poslovnih razlogov nezakonita in da je s pozivom nazaj na delo

tožena stranka vzpostavila stanje, kot je bilo pred izdano

odpovedjo te pogodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da

ugotovljeno dejstvo, da se tožnik pri toženi stranki kljub

pozivom na delo ni zglasil, kaže na kršenje njegove obveznosti do

dela pri toženi stranki. Sklicevanje tožnika, da tožena stranka

ne bi smela enostransko preklicati izdano redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi pa tožnika po mnenju sodišča ne opravičuje, da se na

delo kljub pozivom tožene stranke ni zglasil. Iz navedenih

razlogov in ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) podana

utemeljeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, s katerim

je tožnik uveljavljal razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 10.4.2003 in ugotovitev, da je po pogodbi o

zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri

toženi stranki, v celoti zavrnilo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke dne 10.4.2003 podana

utemeljeno, je materialno pravno zmoten. Sodišče prve stopnje

izhaja iz zmotnega stališča, da je s strani delodajalca vedno

lahko možno preklicati enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi se namreč ne more preklicati, če je

odpoved že začela učinkovati, kot to velja za obravnavani spor.

Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bila tožniku redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi izdana s sklepom z dne 9.1.2003, ki se je

iztekla 28.2.2003. To pa pomeni, da je tožniku delovno razmerje

tega dne tudi prenehalo. Ker je redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku pričela torej že učinkovati, tožena stranka po

tem datumu ne more več enostransko preklicati odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in s tem sama vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred

podano odpovedjo te pogodbe, kot to zmotno meni sodišče prve

stopnje. Tožena stranka kot delodajalec bi v sporu, ki se vodi

pod opr.št. III Pd 74/2003 lahko le pripoznala tožnikov zahtevek,

če je v resnici želela vzpostaviti prejšnje stanje ali dosegla s

tožnikom poravnavo, ne more pa v okviru prostega razpolaganja z

zahtevki preklicati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem

enostransko vzpostaviti stanje, kakršno naj bi bilo pred podano

odpovedjo pogodbe, če se je tožniku po tej pogodbi že iztekel

odpovedni rok in mu je delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo. V kolikor bi tožena stranka tožnika pozvala nazaj na

delo, pa bi mu v tem primeru lahko ponudila v podpis le novo

pogodbo o zaposlitvi, saj enostranski preklic redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, po kateri se je delavcu odpovedni rok že

iztekel, v nobenem primeru ne pride v poštev. Iz navedenih

razlogov je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izredna odpoved

tožniku o zaposlitvi z dne 10.4.2003 podana utemeljeno.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno

ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno

spremenilo tako, da je v 1. točki izreka razveljavilo izredno

odpoved tožene stranke z dne 10.4.2003 tožniku. Tožbo v delu, ki

se nanaša na ugotovitev, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z

dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pa je bilo potrebno

zavreči, saj sodišče prve stopnje ta del zahtevka ne bi smelo

obravnavati po vsebini, ker o tem zahtevku med istima strankama

že teče pravda pod opr.št. III Pd 74/2003.

Ob upoštevanju, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v

pretežni meri uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi

stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je te

stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in tožeči

stranki priznalo 1.650 odvetniških točk, kar predstavlja stroške

za vložitev tožbe, za štirikratni prihod na obravnavo in za čas

trajanja na teh obravnavah in kar glede na vrednost točke ob

odmeri (110,00 SIT) znaša 181.500,00 SIT. Ker je tožeča stranka

upravičena tudi do 20% DDV, ki znaša 36.300,00 SIT, znašajo

skupni stroški tožeče stranke 217.800,00 SIT in stroške v tej

višini ji je dolžna povrniti tožena stranka.

Ker je tožnik uspel s pritožbo, mu je tožena stranka dolžna

povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Te stroške je

pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 375

točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00 SIT) in 20%

DDV znaša 49.500,00 SIT in pritožbene stroške v tej višini je

dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 111, 111/1, 111/1-2, 88, 88/1, 88/1-1, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTk4OA==