<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 565/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.565.2007

Evidenčna številka:VS3003705
Datum odločbe:20.04.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni in predpostavlja odpoved brez pravice do odpovednega roka, za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta osnovni pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč že sam delodajalec, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje in prav s tem ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 30. 6. 2003, ugotovilo, da mu ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in naložilo toženi stranki, da pozove tožnika na delo, ga razporedi na delovno mesto pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma drugo delo, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico in obračuna ter izplača pripadajočo plačo.

2. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so bile hujše kršitve pogodbene obveznosti, ker se tožnik dne 10., 11., 12., 16., 17. in 18. 6. 2003 ter nadaljnje dni ni udeležil vaj za predstavo Cesarjeve preobleke. Ker je vlogo cesarja zavrnil iz osebnih moralnih zadržkov in prepričanj, je sodišče ugotavljalo, ali bi z igranjem takšne vloge prišlo do kršitve oziroma posega v njegovo osebnost. Pri tem je izhajalo iz splošnih, v družbi uveljavljenih meril. Zaključilo je, da takšne kršitve oziroma posega v tožnikovo zasebnost ni bilo, kar pomeni, da je neupravičeno odklonil udeležbo na vajah za predstavo. Tožena stranka pa ni upoštevala tega, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ne pa prenehanje takšnega razmerja šele po odpovednem roku, ki je bil določen že v odpovedi. Določitev odpovednega roka pomeni, da ni bil podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je ta nezakonita.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji najprej navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim razlogom ni nezakonita, temveč nemogoča. Odpoved ima naravo izvrševanja oblikovalne pravice in predstavlja enostranski pravni posel, za katerega se smiselno uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), med temi tudi določba 82. člena. Sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj sta šteli, da gre pri odpovedi (ki je res označena kot izredna odpoved) za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta pomanjkljivost predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Opozarja tudi na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki v individualne delovne spore uveljavlja preiskovalno načelo. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da sodišče presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu s 5. členom ZDSS-1 odloča o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja. Za pravilno in zakonito odločitev bi moralo sodišče najprej ugotoviti, za kakšno vrsto odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sploh šlo. Sodbi tudi nimata razlogov o vprašanju, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje brez odpovednega roka. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje predstavljata sodbi presenečenja, s katerima ji je bila odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita zaradi odpovednega roka, bi moralo sodni postopek voditi drugače, upoštevati načelo odprtega sojenja ter strankama nakazati, kaj je za presojo odločilno. Tega ni storilo, saj je bil praktično celoten postopek namenjen ugotavljanju tega, ali je tožnik utemeljeno zavrnil vlogo v predvideni predstavi, ne pa vprašanju odpovednega roka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stranka v sodnem postopku lahko pravico do izjave dejansko uresničuje le, če ji je "priznana pravica do informacije", to pa niso le navedbe nasprotne stranke, temveč tudi informacije o sodnikovemu razumevanju in uporabi prava. Le s tem je stranki dana možnost, da se zoperstavi tudi mnenju sodišča in da ustrezno dopolni svoje navedbe ter dokazne predloge. Če je sodišče na zadnjem naroku spremenilo svoje stališče glede pravno relevantnih dejstev, bi moralo takšno ravnanje sanirati in toženi stranki omogočiti, da se opredeli do spremenjenega oziroma novega tolmačenja pravno odločilnih dejstev in dokazov. Nasprotno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi v 30 dneh oziroma v odpovednem roku (po tem, ko bi predvidoma in ob normalnem teku dogodkov, v kolikor se ne bi izogibal in izmikal vročitvi, prejel odpoved) ni imel predvidenih delovnih obveznosti, niti ni bilo potrebe ali zahteve po njegovi fizični prisotnosti v prostorih delodajalca (kar izhaja tudi iz priložene izjave direktorja tožene stranke). S tem je bil izpolnjen tudi osnovni namen oziroma razlog izredne odpovedi - da delavec takoj od odločitve o odpovedi ne sodeluje več v delovnem procesu in ne vstopa v prostore delodajalca. Nespretno določen 30 dnevni odpovedni rok v tej zadevi ni imel vpliva na uresničitev tega namena in razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljen.

9. Očitek o pomanjkanju razlogov, zakaj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da gre pri odpovedi tožene stranke dejansko za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Tega namreč sodišči sploh nista bili dolžni izrecno pojasnjevati ali utemeljevati, saj je dejstvo o tem, da je prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi popolnoma jasno in ga v postopku tudi tožena stranka ni zanikala. Njeno zavzemanje za natančnejšo obrazložitev razlogov, zakaj sploh gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zavzemanje v nasprotju z njenimi lastnimi dejanji v sodnem postopku do pravnomočne sodbe in z njenimi dejanji pred in ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako iz pisne obdolžitve na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in vsebine te obdolžitve izhaja, da gre za obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, enako iz vabila na zagovor pred izredno odpovedjo, iz zapisnika o zagovoru in iz same izredne odpovedi, ki se tudi sklicuje na zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (in ne neko drugo odpoved) - to je na določbi 110. in 111. člena ZDR. Navedene revizijske navedbe so tudi v nasprotju s kasnejšimi navedbami tožene stranke v sami reviziji, saj v nadaljevanju ne zanika, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma nadaljnjih navedb ne utemeljuje s tem, da naj bi izredna odpoved dejansko predstavljala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Za zakonitost te je sicer potrebno tudi predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR). V tem kontekstu je povsem zgrešeno tudi sklicevanje tožene stranke na določbe 82. člena OZ, 5. člena ZDSS-1 ter 242. člena ZDR (v zvezi s pravico do denarnega nadomestila pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca).

10. Neutemeljene so revizijske navedbe o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva oziroma pravice do izjave in s tem v zvezi tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Res se je tudi po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje Pdp 1147/2004-3 z dne 17. 3. 2006, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje Pd 670/2003 - 17 z dne 13. 5. 2004, ponovni postopek pred sodiščem prve stopnje odvijal predvsem v smeri ugotavljanja obstoja očitane hujše kršitve pogodbenih obveznosti tožnika, kar pa je bila posledica razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa je sodišče druge stopnje v svojem sklepu izrecno navedlo, da "se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, če je tožena stranka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala vse pogoje iz prvega odstavka 110. člena ZDR (če so obstajale okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka".

11. S tem sta bili tudi obe stranki seznanjeni, da se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku poleg presoje o razlogu za izredno odpoved po določbi 111. člena ZDR opredeliti tudi do osnovnega pogoja za izredno odpoved, ki ga določa 110. člen ZDR. Ko se je sodišče prve stopnje kasneje o tem izreklo, je ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. S tako jasnim napotkom sodišča druge stopnje je moralo biti tudi obema strankama (toženo stranko je zastopal odvetnik) znano, kaj vse je odločilno za presojo. Zato tudi sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s stališčem glede odpovednega roka v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je vprašanje pravilne uporabe prvega odstavka 110. člena ZDR) ni predstavljala sodbe presenečenja, zaradi jasnega napotka sodišča druge stopnje v navedenem razveljavitvenem sklepu pa toženi stranki tudi ni bila odvzeta možnost izjave oziroma navajanja dodatnih dejstev in predlaganja dokazov.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. S pogodbo o zaposlitvi stranki skleneta delovno razmerje in ga podrobneje vsebinsko uredita (prvi odstavek 9. člena in 29. člen ZDR). Predmet pogodbe o zaposlitvi je delovno razmerje, zato ugotovitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR) obenem pomeni nemožnost ohraniti v veljavi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, seveda pod pogoji in v skladu s "postopkom", določenim v ZDR. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni in predpostavlja odpoved brez pravice do odpovednega roka (drugi odstavek 80. člena ZDR), za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 80. člena ZDR). Ta osnovni pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč že sam delodajalec, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje in prav s tem ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Določitev odpovednega roka v primeru izredne odpovedi je res v korist delavca, vendar prav takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Tega dejstva ne spremeni revizijsko zatrjevanje, da tožnik tudi, če bi brez zavlačevanja po normalnem teku stvari sprejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v času odpovednega roka ne bi imel delovnih obveznosti in obveznosti fizične prisotnosti v prostorih delodajalca. Te navedbe namreč ravno obratno pritrjujejo stališču, da sploh ni bilo potrebe, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom. Ker pa je storila prav to, je ravnala v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006 in VIII Ips 324/2007 z dne 6. 4. 2009.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZDR člen 80, 110, 110/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzQ5Mw==