VDSS sodba Pdp 364/2015

Jedro

Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka tožniku zagovor omogočila s tem, ko je ga je v dopisu o prenehanju delovnega razmerja pozvala, da predloži dokazila o opravičeni odsotnosti v spornem obdobju. Glede na to, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi že izredno odpovedala, s tem tožniku ni dala možnosti zagovora pred odpovedjo, sploh pa iz dopisa izhaja, da je tožena stranka tožnika pozvala na predložitev dokazil zaradi obračuna plače in ne zaradi ugotovitve morebitne upravičene odsotnosti z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 27. 6. 2014 podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) in da tožeči stranki delovno razmerje dne 19. 6. 2014 ni prenehalo in ji še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati in vrniti na delo na delovno mesto „vinogradniški delavec“ oziroma drugo ustrezno delovno mesto, jo za obdobji od prenehanja delovnega razmerja do 30. 11. 2014 in od 24. 12. 2014 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isti obdobji obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo tožeče stranke v znesku 800,00 EUR, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku (za razliko med prisojenim obdobjem prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in zahtevanim obdobjem ter za razliko med prisojenim obdobjem in zahtevanim obdobjem obračuna in izplačila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 466,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka roka izpolnitve dalje do plačila ter ta znesek nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št.: ... pri UJP A., v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Najprej je zmotno ugotovilo, da je bila tožniku kršena osnovna pravica do zagovora. Tožena stranka ga je namreč v dopisu o prenehanju delovnega razmerja dne 27. 6. 2014 pozvala na predložitev dokazila o opravičeni odsotnosti z dela za 9. 6. 2014 ter dokazila o opravičeni odsotnosti za časovno obdobje od 11. 6. 2014 do 18. 6. 2014, za katero je imela predhodno ustno zagotovilo tožnika o trajanju napovedanega bolniškega staleža. Za 9. 6. 2014 še do danes ni predložil opravičila izbranega zdravnika. Na podlagi vrnjene poštne povratnice o vročeni pošiljki, je tožena stranka tožnika odjavila iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, saj je po njenem mnenju tožnik prekoračil razumen čas za dostavo zdravniškega opravičila za čas odsotnosti z dela. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo zaporedju datumov posameznih dogodkov, tožnik pa je bil tisti, ki ni izpolnil svoje obveze po 31. členu Zakona o zdravstvenem zavarovanju, kar dokazuje njegov malomaren odnos do delovnega razmerja. Tožnik v obdobju po prekinitvi delovnega razmerja ni izkazal nobenega nestrinjanja s prekinitvijo in se je šele kasneje odločil za sprožitev spora. Obveznosti delavca in delodajalca, ki so zapisane v pogodbi o zaposlitvi, so določene v Zakonu o delovnih razmerjih, upoštevati pa je potrebno tudi druge predpise in zakone ter mednarodne pogodbe, pa tudi Zakon o zdravstvenem zavarovanju, teh pa izpodbijana sodba ni upoštevala. S tem pa se delodajalca že vnaprej obsodi, da je slab, ker krši predpise in deluje v škodo svojih delavcev. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni povzročil škode toženi stranki, saj so morali ostali delavci del svojega dohodka, zaradi tožnikove malomarnosti, ko ni pravočasno javil izostanka zaradi bolniškega staleža, prepustiti tožniku. Sodišče prve stopnje je izkazalo omalovaževanje poklica, ki ga opravlja delodajalec ter njegovi zaposleni, ko ni upoštevala njenega dopisa z dne 16. 10. 2014, s katerim je opravičila svoj izostanek s poravnalnega naroka 23. 10. 2014, saj v njem ni videla rešitve spora, opraviti pa je morala tudi zaostala pogodbena dela. Zaradi malomarnega odnosa toženca (verjetno pravilno: tožnika) do tožnika (verjetno pravilno: toženca) v času trajanja delovnega razmerja, je tožena stranka zavrnila možnost poravnave. Sodišče je kot dokazno gradivo navedlo ZDR-1 in obilico mednarodnih pogodb ter v njih iskalo olajševalne okoliščine za tožnika, delodajalca pa je obsodilo za krivca že samo zato, ker je delodajalce dežurni krivec, pri tem pa je spregledalo, da je ravnal dosledno po zakonu in delavca opozarjal na manjkajoče listine, ki bi potrdile verodostojnost njegovih informacij delodajalcu. zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 7. 2013, dne 31. 12. 2013 pa sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu „vinogradniški delavec“ za nedoločen čas od 1. 1. 2014 dalje za polni delovni čas in za osnovno mesečno plačo glede na predviden delovni učinek in ob normalnih delovnih pogojih v višini 800,00 EUR, plačilni dan pa je bil najkasnjeje 18. v mesecu za plačo iz preteklega meseca;

- da iz potrdila o upravičeni zadržanosti tožnika od dela z dne 24. 6. 2014 izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 11. 6. 2014 do 27. 6. 2014 upravičeno zadržan od dela zaradi poškodbe izven dela;

- da je dne 30. 6. 2014 tožniku vročen dopis tožene stranke z dne 27. 6. 2014, da mu tožena stranka na podlagi 1., 2. in 4. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih prekinja pogodbo o zaposlitvi, da naj v roku treh dni predloži dokazila o opravičeni odsotnosti z dela za 9. 6. 2014 in za obdobje od 11. 6. 2014 do 18. 6. 2014 zaradi obračuna osebnega dohodka in da naj se zaradi ureditve statusa brezposelne osebe zglasi na Zavodu za zaposlovanje;

- da tožena stranka ni izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami, tožnika ni vabila na zagovor in mu zagovora tudi ni omogočila (2. odstavek 85. člena ZDR-1);

- da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v skladu s 87. členom ZDR-1, saj tožena stranka ni konkretno navedla in obrazložila okoliščin, iz katerih je razviden dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je posledično ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku in v pretežni meri tudi reparacijskemu tožbenemu zahtevku.

7. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je v točki 27 pravilno ugotovilo dejstvo, da med strankama ni sporno dejstvo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pojasnilo, da okoliščin, ki jih je navedla tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ne sprejema kot opravičljivih za opustitev te tožnikove pravice. Pri tem se je pravilno oprlo na sodno prakso, ki jo je tudi navedlo, da je potrebno okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neopravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, tolmačili restriktivno. Upoštevati pa tudi ni mogoče pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka tožniku zagovor omogočila s tem, ko je ga je v dopisu o prenehanju delovnega razmerja pozvala, da predloži dokazila o opravičeni odsotnosti v spornem obdobju. Glede na to, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi že izredno odpovedala, s tem tožniku ni dala možnosti zagovora pred odpovedjo, sploh pa iz dopisa z dne 27. 6. 2014 (A2) izhaja, da tožena stranka poziva tožnika na predložitev dokazil zaradi obračuna plače in ne zaradi ugotovitve morebitne upravičene odsotnosti z dela.

9. Ostale pritožbene navedbe sicer za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene, saj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita že iz razloga, ker mu zagovora pred odpovedjo ni omogočila. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki kljub temu pojasnjuje, da ji tožnik ni bil dolžan izraziti nestrinjanja z prekinitvijo delovnega razmerja, saj mu zakon daje možnost sodnega varstva. Tožena stranka je namreč tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ta odpoved je stopila v veljavo z dnem vročitve tožniku. Nadalje so neumestne tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče prve stopnje omalovaževalo poklic tožene stranke, ker njenega opravičila izostanka s poravnalnega naroka ni štelo kot opravičljivega. Na podlagi dopisa tožene stranke (l. št. 23), je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka rešitve v poravnalnem naroku ne vidi, kar pa za nepristop na narok ni opravičilo. Glede na dejstvo, da je na dan naroka deževalo, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno dvomilo v navedbe tožene stranke o nujnem delu v vinogradih. S tem, ko je sodišče podvomilo v razlog, zaradi katerega tožena stranka na poravnalni narok ni pristopila, se ni omalovaževalo poklica tožene stranke. Prav tako so neumestne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje toženo stranko „obsodilo za krivca“ že samo zato, ker je delodajalec dežurni krivec in da je v ZDR-1 in mednarodnih pogodbah iskalo olajševalne okoliščine. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določila ZDR-1 in na Konvencijo MOD št. 158, dokazuje le to, da je o zadevi odločilo materialnopravno pravilno in da tožena stranka ni „dežurni krivec“, ampak je tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, jo je zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 232/2008
• VDSS sodba Pdp 1160/2008
• Sodba in sklep VIII Ips 84/2007