<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 952/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.952.2004

Evidenčna številka:VDS03342
Datum odločbe:29.09.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved - hujša kršitev delovne obveznosti - alkoholiziranost - prepoved

Jedro

Vinjenost delavca na delovnem (1,70 promila alkohola v izdihanem

zraku), predstavja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti

iz delovnega razmerja, zaradi katere lahko delodajalec izredno

odpove PZ.

Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu upravljalec procesa

čistilne naprave, bi bila lahko ogrožena varnost prizvodnje in

ostalih delavcev in njegove varnosti, saj je pri vojemdelu hodil

po 3 m visokih stezah, tožena stranka pa je tudi izgubila

zaupanje v tožnika, mu je zakonito prepovedala opravljati

nadalnje delo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da je odločba tožene stranke z dne 19.6.2003 o

izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se

razveljavi. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za vrnitev

tožnika nazaj na delo z dnem 20.6.2003, prijave v socialno

zavarovanje po osnovi osebnega količnika plače tožnika 1,85 od

tega dne dalje, vpisa delovne dobe v delovno knjižico in

povrnitve pravdnih stroškov. Odločilo je, da tožena stranka sama

krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožnik je vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega

prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in odloči o

pravdnih stroških postopka. Navajal je, da je sodišče prve

stopnje zmotno štelo, da je bil tožnik vinjen in da je bil

preizkus alkoholiziranosti opravljen v skladu z zakonom in

splošnimi akti tožene stranke in njeno podjetniško kolektivno

pogodbo z aparaturo, za katero je sodišče štelo, da je bila

brezhibna. Prav nobenega dokaza ni bilo, da je bil tožnik

preizkušan z aparaturo znamke Drager, ki je sicer last tožene

stranke. Tožnik bi bil lahko preizkušan z drugo aparaturo v lasti

podjetja X, za katero pa ni bilo podatka o kalibraciji. V dvomu

bi bilo tako potrebno šteti navedeno v korist tožnika. Dejstvo

je, da tožnik ni kazal znakov vinjenosti in se ni počutil

vinjenega, čeprav je po podatkih merjenja imel 1,70 promile

alkohola v izdihanem zraku. Tožnik ne bi mogel normalno delati in

govoriti, kaj šele delati na višini in hoditi po cca 0,5 m ozkih

premostitvah med objekti vzdrževanja. Tožnik je priglasil

pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo

absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se

strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje,

glede na podane pritožbene ugovore pa le dodaja:

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča po pravilno

izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dne

11.6.2003 pri tožniku v prisotnosti preiskovalca T. K. in

odgovorne osebe A. B. opravila preizkus alkoholiziranosti z

elektronskim alkotestom znamke Drager, ki je pokazal 1,70 promile

alkohola v izdihanem zraku. Tožena stranka je v nadaljevanju

tožniku izdala izredno odpoved delodajalca po 2. alinei 111.

člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR),

ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Tožnik je bil predhodno vabljen na razgovor

oz. zagovor, ki pa se ga kljub prejetemu vabilu ni udeležil.

Tožena stranka je tožniku poskušala vročiti izredno odpoved v

prostorih delodajalca dne 19.6.2003, vednar je le-ta brez

utemeljenega razloga vročitev odklonil, zato je bilo v skladu s

144. členom ZPP v zvezi z določilom 19. člena Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) šteti, da je

bila vročitev pravilno opravljena.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da iz zapisnika o

preizkusu alkoholiziranosti z dne 11.6.2003 ni zaslediti, da je

pooblaščeni delavec podjetja X dejansko opravil preizkus

alkoholiziranosti z napravo, ki je bila predhodno v lasti tožene

stranke, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča

prve stopnje in glede na podani pritožbeni ugovor v zvezi z

navedenim dodatno ugotavlja, da je dne 11.6.2003 opravil preizkus

alkoholiziranosti tudi T. K. in delovodja A. B. in je aparat

ustrezno pokazal, da ni bil prisoten alkohol v izdihanem zraku,

potem, ko je opravil alkotest tožnik, pa je kazal rezultat 1,70

promila alkohola v izdihanem zraku. Iz zapisnika o razgovoru oz.

zagovoru z dne 19.6.2003 tudi izhaja, da sta vodja izmene OE

čistilne naprave in pooblaščeni delavec družbe Y Ljubljana

skladno izpovedala, da je pred začetkom opravljanja delavec bil

seznanjen s postopkom izvedbe preizkusa in je tudi povedal, da je

doma spil 5 brizgancev in je celo predlagal, da namesto njega še

enkrat piha vodja izmene, s tem, da je bil predlog s strani vodje

izmene kakor tudi s strani pooblaščene osebe kategorično

odklonjen. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno

sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil tožnik

alkoholiziran na delovnem mestu, s čemer je storil hujšo kršitev

pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz hude

malomarnosti po določilu 2. alinee 111. člena ZDR.

Glede na podani pritožbeni ugovor o tem, da ni bilo izkazano, da

ni bilo v postopku dokazano, da je dejansko šlo za aparat tožene

stranke, ki je bil dan v uporabo poslovnemu partnerju tožene

stranke, ki je izvajala kontrole alkoholiziranosti, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je priča T. K. pojasnil, da je tožena

stranka imela v lasti le en alkoskop, aparat pa se dejansko

nahaja na vhodu št. 1 pri toženi stranki in to pri varnostnikih.

Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil test opravljen

prav s tem aparatom.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka tožnikovo

morebitno alkoholiziranost lahko ugotavljala tako z aparatom za

preizkus alkoholiziranosti kot tudi s pričami in ob tem izrecno

poudarja, da delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne omogoča

analogne uporabe določil Zakona o varnosti v cestnem prometu, ko

naj bi po stališču tožnika morala tožena stranka odrediti za

tožnika odvzem telesnih tekočin (kri in urin).

Poudariti je, da je tožnik delal na delovnem mestu upravljalec

procesa in pri delu vršil nadzor in uravnaval procesne naprave na

osnovi procesnih parametrov in pridobljenih rezultatov kontrolnih

analiz ter ukrepa in usklajuje vodenje procesnih naprav z drugimi

fazami procesa, kar zahteva natančnost pri delu, neovirano

sposobnost odločanja in razvite ročne spretnosti, kar v opitem

stanju nikakor ni mogoče zagotoviti. Zaradi tožnikovega ravnanja

je bila tako ogrožena varnost proizvodnih procesov in ostalih

delavcev ter tudi samega tožnika in s tem porušeno zaupanje

delodajalca v delo delavca, ker je tožena stranka ocenila tudi

možnost ponavljanja kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je pri

svojem delu moral hoditi tudi na višini 3 m po ozkih stezah in

brez ograje in bi tako lahko prišlo do hujše nesreče pri delu,

kar se je nedvomno moral zavedati tudi tožnik. Tako je bila

tožena stranka tudi dolžna, da mu je takoj po preizkusu

alkoholiziranosti prepovedala opravljati nadaljnje delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka

upoštevaje pri tem uspeh v pravdi, kot to določa 154. člen ZPP in

2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l.

RS št. 19/94 - ZDSS) ki določa, da delodajalec v sporih v zvezi s

prenehanjem delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka,

ne glede na uspeh v pravdi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v 353.

členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2, 111/2, 111, 111/1, 111/1-2, 111/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTc1Nw==