Sodba in sklep VIII Ips 84/2007

Jedro

Če delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, ki jo mora delodajalec omogočiti, izredna odpoved ni izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in je nezakonita.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, kolikor se nanaša na odločitev v točki II/4 prvostopne sodbe glede denarnega zahtevka in glede stroškov postopka, in se v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je bil s sklepom (direktorjev) tožene stranke z dne 21.9.2004 odpoklican kot direktor družbe, s sklepom z dne 22.9.2004 pa mu je bila iz krivdnega razloga izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku, ki je popolnoma enak primarnemu, le znesek bruto plače je nekoliko manjši. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je sklep o odpoklicu tožnika kot direktorja nezakonit in da je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Ugodilo je tudi denarnim zahtevkom tožnika za plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve in mu ni omogočila zagovora, okoliščine, ki jih je navajala, pa niso take, zaradi katerih bi bilo od delodajalca nemogoče pričakovati, da omogoči delavcu zagovor.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpoklica kot direktorja zavrnilo. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo glede odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vodila pravilno in v skladu z ZDR. Pravica do zagovora je bila tožniku smiselno in v skladu z namenom ustavne in zakonske pravice do obrambe omogočena preko elektronske pošte, s katero je bil seznanjen z očitanimi kršitvami. Glede teh očitkov so potekali tudi šesturni pogovori med strankama pred podajo odpovedi in v prisotnosti njunih pooblaščencev. Sodišče bi moralo pri odpovedi upoštevati tudi posebnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi 72. člena ZDR. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka utemeljuje z neutemeljenimi in nasprotujočimi razlogi izpodbijane sodbe glede odločitve o plači in s tem, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Tožnik od razrešitve dalje ne bi mogel prejemati plače direktorja.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je deloma utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se opredeli tudi do bistvenih pritožbenih navedb. Sodbo je zato mogoče preizkusiti, ni pa mogoče s sklicevanjem na kršitev določb postopka uveljavljati nestrinjanja z dokazno oceno sodišča. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede odločitve o denarnih zahtevkih tožnika ima revizija sicer prav, da izpodbijana sodba v tem delu nima posebne obrazložitve, točneje nima nobene obrazložitve. Toda tudi pritožbe v tej smeri tožena stranka ni posebej vložila, kar je glede na odločitev sodišča prve stopnje sicer razumljivo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi nezakonitost sklepa o odpoklicu tožnika kot direktorja. Kljub temu pa je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu, saj iz nje dovolj jasno izhaja, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada plača po zadnji pogodbi o zaposlitvi. Ali je taka odločitev tudi pravilna pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Predmet revizijske presoje je odločitev o ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožniku pred odpovedjo ni bila zagotovljena pravica do obrambe.

Pogodba, ki je bila odpovedana, je pogodba o zaposlitvi z dne 10.4.2000. Glede na tak datum sklenitve je povsem neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbo 72. člena ZDR, torej na zakon, ki je pričel veljati šele 1.1.2003. Veljal pa je ta zakon v času odpovedi pogodbe. Neutemeljena in v nasprotju s pogodbo samo je tudi navedba, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je sama predložila med strankama sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnika za nedoločen čas kot komercialista s tem, da je z isto pogodbo tožnik bil tudi imenovan na mesto generalnega direktorja.

Po enotni sodni praksi je tudi v primeru, ko oseba sklepa pravno razmerje kot direktor, od volje strank, ki pravno razmerje sklepajo, odvisno, kakšno pravno razmerje bo med strankama nastalo. Iz značaja pravnega razmerja, ki sta ga stranki soglasno sklenili, izvirajo tudi prave posledice, med njimi tudi prenehanje pravnega razmerja med strankama. Tožnik in tožena stranka sta sklenila pogodbo o zaposlitvi, torej delovno razmerje, s posebnostmi, ki so določene v pogodbi z dne 10.4.2000. Ker je bila pogodba odpovedana v času veljavnosti ZDR, je po določbah tega zakona presojati, ali je bila odpoved zakonita (podobno na primer odločbe v zadevah VIII Ips 65/96, VIII Ips 214/98, VIII Ips 225/99, VIII Ips 86/2000, VIII Ips 90/2000, VIII Ips 201/2001, VIII Ips 126/2005 in VIII Ips 36/2006).

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tudi po določbi 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, delovno razmerje delavca ne preneha, zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči.

Izpolnitev navedene obveznosti zakon v 83. členu natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor. Cilj in namen tako omenjenega zakonskega določila iz 83. člena ZDR kot 7. člena konvencije je v tem, da je delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upravičen sodelovati v postopku. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo zagovora je, da je delavec seznanjen z "obtožbo" - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. ZDR ne določa formalne oblike delavčevega zagovora. Za veljavnost zagovora se ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril obličnosti njenega uresničevanja. Vsebina, oblika, način in obseg te pravice je lahko odvisna tudi od volje delavca - ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom - dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči.

Če delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, ki jo mora delodajalec omogočiti, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in je nezakonita. Spoštovanje predpisov je namreč eno od sredstev, s katerim se prizadetim tudi v delovnem razmerju omogoča uveljavljanje enakih pravic (pri različnih odločitvah in v različnih postopkih) kot drugim, to pa je eden od temeljnih načel poštenega odločanja in vodenja poštenih postopkov. To velja tudi za zakonito izpeljavo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav pri njej ni predviden poseben postopek (tako na primer sodba VIII Ips 210/2006 z dne 24.10.2006).

Kdaj bi bilo v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin. Gotovo morajo biti te okoliščine tehtne. Pri tem je potrebno upoštevati, da v primeru, ko je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor, odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te oziroma vročitvi formalnega vabila na zagovor (tako na primer sodba VIII Ips 154/2006 z dne 10.10.2006).

Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da zaradi "specifičnih okoliščin primera, to je hudih kršitev pogodbe o zaposlitvi" tožniku niti ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Toda bistveni del revizijskih ugovorov se nanaša ravno na nasprotno: zatrjevanje tožene stranke, da je tožniku zagovor dejansko omogočila. Teža očitanih kršitev ni razlog, zaradi katerega bi bilo neupravičeno pričakovati, da bo tožena stranka delavcu omogočila zagovor. Celo nasprotno, prav zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati kaj meni o očitkih, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Možnost delodajalca, da delavcu ne omogoči zagovora iz upravičenih razlogov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po določbah 83. člena ZDR, je treba razlagati restriktivno (tako tudi v citiranih zadevah VIII Ips 210/2006 in VIII Ips 154/2006).

Po presoji sodišča druge stopnje elektronske pošte z dne 30.7.2004 (pravilno 29.7.2004, 30.7. je datum tožnikovega odgovora) ni mogoče šteti za pisno obdolžitev. Glede na vsebino navedene elektronske pošte je taka presoja pravilna, tudi če se upošteva, da jo je delavka revizijske hiše poslala v imenu tožene stranke. Gre le za prošnjo za določene informacije in dostavo dokumentacije v zvezi s poslovanjem tožene stranke, niti približno pa je ni mogoče razumeti kot obtožbe, da je bilo s poslovanjem tožnika karkoli narobe. Zato je tudi sklicevanje tožene stranke na večurne pogovore pred odpovedjo pogodbe, ki na bi med strankama potekali "glede očitkov iz navedene elektronske pošte", neutemeljeno. Tožena stranka v zvezi z navedenimi pogovori tudi ni v odgovoru na tožbo predlagala izvedbe dokazov. Tam namreč teh razgovorov sploh ne omenja in tudi ni zatrjevala, da je tožniku kakorkoli omogočila zagovor - izhaja namreč iz stališča, da mu tega sploh ni bila dolžna omogočiti. Na pogovore se sklicuje prvič šele v pripravljalni vlogi z dne 8.12.2005, torej po prvi glavni obravnavi, in šele v tej vlogi predlaga zaslišanje nekaterih prič, ki jih je prej predlagala v zvezi z drugimi dejstvi. Nikoli in tudi v reviziji ne, pa tožena stranka ni navedla, kdaj, kje so potekali pogovori in kdo je bil prisoten ter kakšna je bila njihova vsebina.

Pri tem je treba upoštevati, da so isti razlogi očitno privedli tako do odpoklica tožnika z mesta direktorja kot tudi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toda tožena stranka je postopke vodila sicer sočasno, vendar ločeno. Tožniku namreč pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi odpoklica z mesta direktorja. Odpovedana mu je bila kot delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas, ki ni več imenovan na poslovodno funkcijo.

Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnika. V izhodišču imata nižji sodišči sicer prav, da ima v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pravico do (nadomestila) plače v višini plače, ki bi mu šla po še vedno veljavni pogodbi. Toda pri tem spregledata vsebino te pogodbe v konkretnem primeru. Tožnik je bil odpoklican kot direktor. V tem delu je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, revizije pa ni vložil. Pri odločitvi bi bilo zato treba kot pravno podlago za denarne zahtevke upoštevati pogodbo o zaposlitvi kot tako, torej brez imenovanja na mesto direktorja. Če odpade imenovanje, pa gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kot komercialist. Tožnik je torej po odpoklicu z mesta direktorja imel pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto in to bi moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o denarnih zahtevkih tožnika.

Ker je bilo glede na navedeno v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno, sodišči pa dejanskega stanja v tej smeri sploh nista ugotavljali, je revizijsko sodišče reviziji deloma ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 232/2008
• VDSS sodba Pdp 1160/2008
• VDSS sodba Pdp 136/2009