VDSS Sodba Pdp 331/2018

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj odpovedni razlog (zloraba bolniškega staleža) ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2017 nezakonita (točka I izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 8. 3. 2017, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka), toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožnico pozove nazaj na delo in jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer od 8. 3. 2017 dalje, prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka III izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči o stroških pritožbenega postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, da so bile stranke po vloženem odgovoru na tožbo v postopku mediacije, da je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo, da je tožnica vložila pripravljalno vlogo datirano z 9. 12. 2017, na katero je toženka odgovorila in da je tožnica dne 25. 1. 2018 z novo pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek modificirala in ni več zahtevala reintegracije, ampak plačilo denarnega povračila v znesku 14.688,00 EUR. Tožba ni bila sklepčna, česar se je tožnica zavedala in je nesklepčnost skušala odpraviti šele z vložitvijo prve pripravljalne vloge. O tem, kakšna navodila ji je dal A.A. ob nastopu bolniškega staleža, prihaja tožnica sama s seboj v nasprotja. Iz tožbenih navedb tudi ni mogoče preveriti njenih trditev, da je spoštovala navodila zdravnika, saj je le navedla, da je bila na obisku pri sinu in v trgovini, blizu katere živi, vendar za to ni predlagala nobenega dokaza. Izredna odpoved tožene stranke je bila utemeljena, saj tožnice ob kontroli bolniškega staleža dne 9. 2. 2017 ob 10.23 uri ni bilo doma, tožničin osebni zdravnik pa je detektivu dne 15. 2. 2017 dal navodila, ki jih je morala tožnica spoštovati in sicer so ji bili dovoljeni sprehodi v okolici doma dvakrat na dan po eno uro. Tožnica v tožbi ne navaja, kje se je dne 9. 2. 2017 dejansko nahajala, navedla je le, da dejstvo, da detektivu klica ob koncu dneva ni vrnila, še ne pomeni, da je ni bilo doma. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagovor omogočila zgolj formalno, ne pa tudi dejansko in ji je s tem odvzela možnost, da učinkovito predstavi svoje argumente in se ustrezno zagovarja. Tožnica je vabilo na zagovor prejela dne 23. 2. 2017 in istega dne toženi stranki predlagala, da bi se na zagovor zglasila 24. 2. 2017, ker bo dne 27. 2. 2017 operirana. Tožnica je istega dne za zastopanje pooblastila odvetnika. Tožena stranka zagovora nikakor ni mogla prestaviti, saj je glede na to, da je tožnica kršitev storila 9. 2. 2017, morala postopek izredne odpovedi izpeljati do 8. 3. 2017. Tožnica bi lahko podala tudi pisni zagovor. Tožnica je dne 28. 2. 2017 preko pooblaščenca posredovala pisno opravičilo in zahtevo za preložitev zaradi operativnega posega. Toženo stranko je sodišče prve stopnje skupaj s prejemom izpodbijane sodbe pozvalo tudi, da naj odgovori na tožbo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je zavzelo stališče, da odgovor na tožbo ni bil prepozen. Tako glede na navedeno tožena stranka meni, da so njeni pritožbeni razlogi glede na storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, kršitve ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava utemeljeni.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže oziroma jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko 2. odstavka 339. člena in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pritožbo vložila tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, čeprav se zamudna sodba, skladno z drugim odstavkom tega istega člena, ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je ta pritožbeni razlog nedovoljen, pritožbenih navedb s tem v zvezi pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila, čeprav ji je bila tožba pravilno vročena (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Zmotno je sicer zapisalo, da je bil postavljen rok 30 dni, čeprav je bil dejansko postavljen pravilni rok 15 dni in tožena stranka ni odgovorila v tem roku. Prav tako so pravilne tudi ugotovitve, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (2. in 3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

8. Iz dejstev navedenih v tožbi izhaja:

- da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 3. 2004, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2014 na delovnem mestu izvajalka ročne embalaže,

- da ji je bila dne 23. 2. 2017 vročena pisna obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor zaradi zlorabe bolniškega staleža za 1. 3. 2017 ob 14.00 uri,

- da je tožnica istega dne toženo stranko obvestila po elektronski pošti, da se zagovora ne more udeležiti, ker bo dne 27. 2. 2017 hospitalizirana v Splošni bolnišnici B. zaradi operacije žolčnih kamnov in ji hkrati predlagala, da se pri njej zglasi v petek dne 24. 2. 2017, česar tožena stranka ni sprejela in ji je 24. 2. 2017 predlagala, da poda pisni zagovor,

- da tožnica pisnega zagovora ni podala, saj iz pisne obdolžitve ni uspela razbrati, očitanih kršitev in zakaj tožena stranka meni, da je zlorabila bolniški stalež in po pooblaščencu ponovno zaprosila za preložitev datuma zagovora, a tožena stranka njeni prošnji znova ni ugodila in ji je dne 6. 3. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi,

- da je bila v domačo oskrbo odpuščena 2. 3. 2017, kar je dan po predvidenem datumu zagovora,

- da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se dne 9. 2. 2017 v času kontrole bolniškega staleža ni nahajala doma in je šele ob 21.44 uri istega dne detektiva, ki je opravljal nadzor, obvestila, da je šla v trgovino in na obisk k sinu, s tem pa je ravnala v nasprotju z navodili svojega osebnega zdravnika, ki naj bi jih pridobila tožena stranka, da so ji dovoljeni le izhodi v okviru doma dvakrat na dan po eno uro,

- da ji zdravnik A.A., ni prepovedal daljših potovanj, zlasti pa ji ni omejil dovoljenih sprehodov, kar izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnica predložila sodišču s tožbo.

9. Na podlagi tega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj odpovedni razlog ni utemeljen. Zaradi tega je posledično tudi ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na poziv nazaj na delo in prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

10. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba sklepčna, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o njeni nesklepčnosti. Iz dejstev, ki jih je tožnica v tožbi navedla, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnica kasneje delno spremenila tožbeni zahtevek in sicer zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, pa zagotovo ne dokazuje tega, da tudi tožnica sama meni, da je tožba nesklepčna, s čimer želi tožena stranka podkrepiti svoje pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Prav tako listine, ki jih je tožbi priložila tožnica, ne samo, da ne nasprotujejo dejstvom, na katera je tožnica oprla tožbeni zahtevek, ampak jih tudi potrjujejo. Ker se pogoji za izdajo zamudne sodbe presojajo po stanju, ko je toženčeva zamuda nastala, ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb o tem, da sodišče ni navedlo, da so bile stranke po vloženem odgovoru na tožbo v postopku mediacije, da je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo in da je tožnica modificirala tožbeni zahtevek. Dejstvo je, da tožena stranka na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila, delna zamudna sodba pa je posledica ravnanja tožene stranke, na podlagi katerega se domneva, da toženec tožbene trditve priznava.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in skladno s 353. členom ZPP potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 155. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 111/2006
• VDSS Sodba Pdp 278/2020
• Sodba VIII Ips 113/2006