VDSS sodba Pdp 213/2016

Jedro

Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še pred vročitvijo vabila na zagovor, ki je vsebovalo tudi opis očitanih kršitev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2015 in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 5. 2015, temveč 17. 12. 2015, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 11. 2013 sodno razvezalo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 14. 5. 2015 dalje do 17. 12. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z obračunom nadomestil mesečnih plač v višini 790,73 EUR bruto na mesec, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto mesečne plače dalje, v 15 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku priznati delovno dobo, ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter v matično evidenco ZPIZ za čas od 14. 5. 2015 do 17. 12. 2015. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 790,73 EUR bruto, odvesti predpisane dajatve ter tožniku izplačati neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila je zavrnilo (zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil). V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 18,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek ali pa tožbo zavrže oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora in do pooblaščenca, zato ker naj zagovor dne 21. 5. 2015 ne bi bil opravljen. Dejstvo, da tožnik zapisnika o zagovoru ni podpisal, ne pomeni, da zagovor ni bil opravljen. Dne 21. 5. 2015 je bil opravljen zagovor, tožnik pa se je strinjal z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Tožnik je prišel 21. 5. 2015 k toženi stranki z dvourno zamudo z željo, da uredi vse potrebno za prenehanje delovnega razmerja, ne pa zato, da bi delal. Tega dne je z direktorico opravil 10 do 15 minutni razgovor (ki je bil zagovor), nakar mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe zakonite zastopnice izhaja, da ji je tožnik tega dne rekel naj „spiše vse karte“, torej uredi vse potrebno za prenehanje delovnega razmerja, ob tem, da je tožena stranka zoper tožnika že začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu je bilo vabilo na zagovor že poslano. Tega vabila, preden je prišel v pisarno z dvourno zamudo, tožnik še ni prejel. Iz izpovedbe zakonite zastopnice ne izhaja, da zagovor ne bi bil opravljen pred vročitvijo odpovedi, da se tožnik z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strinjal, oziroma da naj bi bil zapisnik o zagovoru sestavljen šele po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi priča A.A. je potrdil, da je tožnik spornega dne opravil zagovor. Tožnik poleg tega ni prerekal navedb tožene stranke, da je želel kljub strinjanju z izredno odpovedjo še nekaj iztržiti od tožene stranke in da je začel s pomočjo „pravnih svetovalcev“ na nedopusten način izsiljevati toženo stranko. Neresnična je njegova izpovedba, da pred odpovedjo ni imel zagovora, da to potrjujejo tudi druge njegove neresnične izjave (da naj bi A.A. obvestil, da bo zaradi dopusta izostal z dela, …). Ker se do teh dejstev sodišče prve stopnje ni opredelilo, je kršilo tudi pravila postopka. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da 21. 5. 2015 ni prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ker je kot datum prenehanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen 14. 5. 2015. Interes za prenehanje delovnega razmerja je tožnik izkazal že s tem, da je prišel 21. 5. 2015 k toženi stranki z dvourno zamudo. Toženo stranko se je dejansko kaznovalo, ker je šla tožniku preveč na roko. Tudi denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je prisojeno napačno, saj za to denarno povračilo niso izpolnjeni niti materialni niti dejanski pogoji. Tožnik je star 23 let, pri toženi stranki je bil zaposlen manj kot dve leti, toženi stranki je povzročal številne težave in škodo, v spornem obdobju se je očitno dogovarjal tudi za drugo službo. Ker je soglašal s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ker od 14. 5. 2015 dalje ni ničesar več delal, tudi do denarnega povračila ni upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih dejstev, ki izhajajo iz dokazov in listin, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev, ki je tožena stranka niti ne konkretizira, ni podana, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

7. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa tožena stranka izraža nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in zaradi katere naj bi prišlo do nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (in posledično do zmotne uporabe materialnega prava). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 21. 5. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B3) po četrti alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) z obrazložitvijo, da tožnik od 14. 5. 2015 do 21. 5. 2015 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Na podlagi te izredne odpovedi je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s prvim dnem neupravičene odsotnosti, tj. s 14. 5. 2015.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s tem pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku pred podajo te izredne odpovedi ni bil omogočen zagovor. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnika dne 20. 5. 2015 vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (B2), pri čemer naj bi tožnik ta zagovor podal 26. 5. 2015 ob 9.00 uri v direktorjevi pisarni. To vabilo je tožnik prejel 22. 5. 2015, kar je razvidno iz dokazila o vročitvi (B2). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že 21. 5. 2015 (B3) in mu jo istega dne tudi vročila. Ker je bila torej tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še pred vročitvijo vabila na zagovor, ki je vsebovalo tudi opis očitanih kršitev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik 21. 5. 2015 opravil z direktorico tožene stranke krajši razgovor, ki pa po zaključku prvostopenjskega sodišča ni imel narave zagovora (saj tožnik vabila na zagovor z opisanimi kršitvami takrat sploh še ni prejel). Z zagovorom delavec uresniči svojo pravico, da se o pisnih očitkih delodajalca izjasni. Delavec lahko to svojo pravico izkoristi le, če ve, zaradi katerih ravnanj mu delodajalec namerava izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Pomen delavčevega zagovora potrjuje tudi drugi odstavek 85. člena ZDR-1, ki določa rok najmanj treh delovnih dni, v katerih se lahko delavec kvalitetno pripravi na zagovor. Pravica delavca do zagovora je pravilo, izjemo od tega pravila pa določa že omenjeni drugi odstavek 85. člena ZDR-1, ki daje delodajalcu možnost, da delavcu zagovora ne omogoči, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagotovi pravico do zagovora. Teh okoliščin pa tožena stranka niti ni zatrjevala, pri čemer je tudi iz njenega ravnanja zaključiti, da je štela za potrebno, da tožniku zagovor omogoči (na zagovor ga je vabila za dan 26. 5. 2015, vendar pa tožnik zagovora ni mogel opraviti, saj mu je tožena stranka že 21. 5. 2015 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik 21. 5. 2015 opravil zagovor. Tožnik zapisnika o zagovoru (B5) ni podpisal, zatrjeval je, da zagovora ni opravil, iz izpovedbe zakonite zastopnice pa izhaja, da je po izredni odpovedi po posvetu z odvetnikom pripravila zapisnik o zagovoru. Ker je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor, pa tega dokaznega bremena tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni zmogla, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

10. Glede na to, da iz zapisnika o izpovedbi zakonite zastopnice izhaja, da je tožniku pripravila izredno odpoved, nato pa skupaj z odvetnikom oziroma po njegovem nasvetu pripravila tudi zapisnik o opravljenem zagovoru (narok za glavno obravnavo dne 9. 11. 2015), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno povzelo izpovedbo zakonite zastopnice. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi A.A. potrdil, da je tožnik 21. 5. 2015 opravil zagovor, saj to na podlagi njegove izpovedbe ni mogoče zaključiti. A.A. pri spornem razgovoru tožnika z zakonito zastopnico tožene stranke ni prisostvoval. A.A. je izpovedal le, da sta se direktorica in tožnik nekaj časa pogovarjala, nato pa je prišla direktorica do njega in mu povedala, da bi tožnik rad zaključil, da poziva še ni dobil in da je dejal, da bi lahko isto, kot bi povedal čez 3 dni, povedal tudi danes. Takšna izpovedba A.A. pa ne potrjuje pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik tega dne opravil zagovor.

11. Nebistvene in tudi neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi se tožnik z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi strinjal, kar naj bi izhajalo iz tega, da je prišel 21. 5. 2015 v službo z dvourno zamudno, ker naj bi zakoniti zastopnici dejal, naj mu „spiše vse karte“, oziroma ker naj bi to izhajalo tudi iz njegovih preostalih ravnanj. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1 je enostranski akt delodajalca, ki učinkuje naslednji dan po vročitvi, strinjanje oziroma nestrinjanje delavca s takšno odpovedjo pa nima nikakršnega vpliva na njeno veljavnost. V kolikor bi tožnik želel, da bi mu pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala, bi bodisi sam podal odpoved te pogodbe o zaposlitvi (83. člen ZDR-1, 111. člen ZDR-1) ali pa s toženo stranko sklenil pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (81. člen ZDR-1). V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi na enega od zgoraj omenjenih načinov.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da niso bili izpolnjeni niti materialni niti dejanski pogoji za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. V postopku je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je prišlo na predlog tožnika, sodišče prve stopnje pa je višini denarnega povračila tožniku (prisojeno mu je bilo denarno povračilo v višini tožnikove ene bruto plače), upoštevalo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki do odpovedi zaposlen leto in pol, da ima tožnik 23 let, da ima končano osnovno šolo in nedokončano šolo za oblikovalca kovin, kar ga ne uvršča med težje zaposljive delavce, poleg tega pa tožnik ni mogel uveljavljati pravic iz zavarovanja za primer brezposelnost zaradi načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Navedene okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nudijo podlago za ugotovitev, da je tožnik upravičen do denarnega povračila (najmanj) v višini ene njegove bruto plače. Druge pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu, ki je bilo tožniku prisojeno (da se je tožnik dogovarjal za drugo službo, da je toženi stranki povzročal škodo, da od 14. 5. 2015 dalje ni ničesar delal, …) pa so povsem nebistvene in tudi nedokazane.

13. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker o kakršnikoli zlorabi procesnih pravic s strani tožnika ni mogoče govoriti, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 777/2016
• VDSS Sodba Pdp 84/2021
• VDSS Sodba in sklep Pdp 498/2021