VSRS Sodba VIII Ips 180/2018

Jedro

V času, ko je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je ta pogodba že prenehala veljati na podlagi tožnikove odpovedi, zato odpoved tožene stranke ni mogla imeti pravnih učinkov, ne glede na to, ali bi na njeni podlagi tožniku delovno razmerje sicer lahko prenehalo že s prvim dnem odsotnosti z dela. To bi se lahko zgodilo le, če ne bi bilo ovire, da je bila pogodba pred tem že odpovedana in je ta prva odpoved takrat še veljala. Povedano drugače: odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka bi s prvim dnem tožnikove odsotnosti z dela lahko učinkovala le, če bi ta pogodba še veljala v času delodajalčeve odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku 19. 12. 2017 podala tožena stranka. Odločilo je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz njega izhajajo, do vključno 12. 12. 2016, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi tožnikove izredne odpovedi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 2. 12. 2016 do vključno 12. 12. 2016 prijavi v zdravstveno invalidsko in pokojninsko zavarovanje, mu za isto obdobje obračuna sorazmerni del bruto plače, ki bi mu pripadala, če bi delal, od navedenega sorazmernega dela bruto plače odvede prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter tožniku izplača pripadajočo neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila. Zavrnilo je višji zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 13. 12. 2016 do 28. 2. 2017 in za obračun denarnega povračila v višini 7.907,30 EUR bruto. Tožbo je zavrglo v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 1. 12. 2016. Ugodilni del sodbe temelji na presoji, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 12. 12. 2016 in je začela učinkovati z vročitvijo toženi stranki istega dne, zato tožena stranka tožniku s svojo izredno odpovedjo z dne 19. 12. 2016 ni mogla ponovno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki ni več učinkovala, saj takrat delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko ni več obstajalo. Kasnejša izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 19. 12. 2016, je nična, ker predmeta odpovedi (pogodbe o zaposlitvi) ni bilo več.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričela 9. 12. 2016, ker tožnika več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delo, svojega izostanka pa ni opravičil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričela učinkovati s prvim dnem odsotnosti, to je s 1. 12. 2016, zato je zmotno stališče sodišča, da je nična odpoved, ki jo je podala tožena stranka. Bistveno je, da je tožena stranka s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričela pred izredno odpovedjo, ki jo je podal tožnik. Tožnik je zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se je zavedal resničnosti trditev v napovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičeni odsotnosti z dela. Tožnik je odpoved podal zaradi plačila 19,82 EUR, kolikor so znašale zakonske zamudne obresti od nepravočasno izplačanih plač v letu 2016. Tožena stranka obveznosti ni mogla izpolniti v roku treh dni od prejema pisnega opomina, saj je imela v času od 17. 11. 2016 do 12. 12. 2016 blokiran transakcijski račun. Izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na zlorabo instituta izredne odpovedi ne da preizkusiti, saj sodišče druge stopnje v zvezi s tem ni podalo nobene utemeljitve.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na prvi stopnji (pri odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče ni podalo nobene utemeljitve v zvezi s (tožnikovo) zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ne more biti podana že zato, ker navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Za presojo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, ne more imeti pravnih učinkov, zadošča ugotovitev, da je ta pogodba že prenehala na podlagi izredne odpovedi, ki jo je pred tem podal tožnik. Zato se sodišče druge stopnje niti ni bilo dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, da je tožnik s svojo odpovedjo zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je iz izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da sodišče zavrača pritožbeno razlogovanje, ki domnevno zlorabo povezuje s tem, da so bile zamude pri obračunu in izplačilu plač, kar je razlog zaradi katerega je tožnik podal izredno odpoved, minimalne in da so zamudne obresti zaradi nepravočasno izplačanih plač (z njihovim plačilom bi tožena stranka lahko odpravila kršitev) znašale le 19,82 EUR.

8. Za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je tožnik utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi¹, temveč je bistveno, ali je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik pred tem že sam odpovedal in je njegova odpoved že pričela učinkovati. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da delodajalec niti ne more doseči neučinkovanja delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni dopustna delodajalčeva tožba zoper delavčevo odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so odločilna glede na vsebino revizije, predvsem naslednje:

- 5. 12. 2016 je tožnik na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s to zahtevo seznanil tudi Inšpektorat Republike Slovenije za delo;

- 6. 12. 2016 je tožena stranka prejela tožnikovo zahtevo za odpravo kršitev;

- 9. 12. 2016 je tožena stranka tožnika obvestila, da je bil zoper njega začet postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela sedem delovnih dni in ga povabila na zagovor, ki je bil predviden za 15. 12. 2016;

- 12. 12. 2016 je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec za celotno leto 2016 pa tudi v predhodnem obdobju ni izplačeval plač ob zakonsko določenem roku;

- 19. 12. 2016 je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela v času od 1. 12. 2016 do 9. 12. 2016 s tem, da mu delovno razmerje preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je s 1. 12. 2016.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, ne more imeti pravnega učinka, ker je ta pogodba že pred tem prenehala na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi 4. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da delavec lahko izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je nična oziroma bolje rečeno pravno neučinkovita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero delodajalec odpoveduje pogodbo, ki je že bila odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati.² Bistvo takšne presoje je v tem, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da je pravni učinek treba priznati kasneje podani odpovedi delodajalca, ker ta določa, da delovno razmerje preneha s prvim dnem tožnikove odsotnosti z dela, kar je pred dnevom, ko je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Res je, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) pogodba o zaposlitvi delavcu v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR-1 preneha že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je za presojo medsebojnih učinkov odpovedi, ki sta ju podali tožnik in tožena stranka, bistveno, kdaj sta bili podani in ne ali pogodba o zaposlitvi na podlagi odpovedi delodajalca v primeru odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko preneha veljati še pred podajo odpovedi.

12. V času, ko je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je ta pogodba že prenehala veljati na podlagi tožnikove odpovedi, zato odpoved tožene stranke ni mogla imeti pravnih učinkov, ne glede na to, ali bi na njeni podlagi tožniku delovno razmerje sicer lahko prenehalo že s prvim dnem odsotnosti z dela. To bi se lahko zgodilo le, če ne bi bilo ovire, da je bila pogodba pred tem že odpovedana in je ta prva odpoved takrat še veljala. Povedano drugače: odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka bi s prvim dnem tožnikove odsotnosti z dela lahko učinkovala le, če bi ta pogodba še veljala v času delodajalčeve odpovedi.

13. Sicer pa v konkretnem primeru sploh ni mogla nastopiti situacija iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta namreč predvideva, da v primeru iz 4. alineje prejšnjega odstavka pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi torej preneha s prvim dnem odsotnosti le v primeru, če se delavec do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vrne na delo. Tožniku pa ni možno očitati, da se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vrnil na delo, saj mu je že pred vročitvijo delodajalčeve odpovedi pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi njegove (delavčeve) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Tudi sicer se glede na časovno dimenzijo ravnanj obeh strank v zvezi s podajo njunih odpovedi pogodb o zaposlitvi kot nekorektno pokaže namigovanje tožene stranke, da je tožnik odpoved podal, ker se je zavedal resničnosti navedb tožene stranke v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami. Tožnik je „postopek“ izredne odpovedi pričel s pisnim opominom na izpolnitev obveznosti, ki ga je toženi stranki vročil tri dni preden je ta izdelala pisno seznanitev tožnika z očitanimi kršitvami. Navedeno pomeni, da je v resnici tožena stranka tista, ki je s svojimi (navzven vidnimi) aktivnostmi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pričela šele potem, ko je bilo iz ravnanj nasprotne stranke že razvidno, da ta namerava podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče govoriti o zlorabi pravice, če delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki so predvideni v zakonu in ki dejansko obstajajo.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ To vprašanje bi bilo lahko pomembno, če bi tožnik na tej podlagi vtoževal odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kar pa ni predmet tega spora.
² Glej sodbo VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013 in sklep VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 183/2018
• VDSS Sodba Pdp 295/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 205/2016