<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 354/2020
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.354.2020

Evidenčna številka:VDS00043007
Datum odločbe:01.12.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonita odpoved

Jedro

V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.

V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni:

- v prvem odstavku točke I izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2017 dalje do plačila zavrne;

- v točkah II, III in IV izreka tako, da stroškovni zahtevki zavrnejo;

- v točki V izreka tako, da se znesek 5.272,19 EUR zviša na 6.130,45 EUR.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 359,33 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2017 do plačila (prvi odstavek), višji tožbeni zahtevek za razliko do 50.000,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna na račun sodišča plačati pravdne stroške tožnika 462,90 EUR (točka II izreka), iz naslova nagrade sodnemu izvedencu 161,74 EUR (točka III izreka) in del sodne takse za tožbo v višini 57,96 EUR (točka IV izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.272,19 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova nezakonite izredne odpovedi in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izvedenec je ugotovil, da je bil tožnik več let pri dnevnih aktivnostih omejen za polovico. Poslabšani so družinski odnosi. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Ob prejemu odpovedi je imel močan primarni strah, saj je s svojim delom preživljal štiri otroke in soprogo ter pomagal pri preživljanju staršev. Nato je več let trpel sekundarni strah zaradi negotove prihodnosti. Sodišče mu je naložilo plačilo previsokih stroškov tožene stranke, medtem ko je njemu priznalo prenizke stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča o njeni odškodninski odgovornosti zaradi podane odpovedi. Odpoved je bila ugotovljena za napačno zaradi ugotovljene neprištevnosti tožnika, sicer pa je bila izdana zakonito, na podlagi zakonito izvedenega postopka. Ni sprejemljiv zaključek sodišča, da je tožena stranka postopala nezakonito, ker ni preložila datuma zagovora na kasnejši datum. V sodbi Pd 55/2013 je sodišče zavzelo stališče, da zagovor ni bil potreben glede na okoliščine primera. Ravnala je v skladu z zakonsko možnostjo. Sodišče ji neutemeljeno očita, da bi lahko tožnik po svoji pooblaščenki podal pisni zagovor. Protispisen je zaključek, da bi tožnik po preložitvi zagovora lahko podal prepričljiv zagovor. V spisu je zdravniško potrdilo, da ni bil sposoben udeležbe na zagovoru. Enako izhaja iz tožnikove izpovedi. Teh trditev tožnik niti ni podal. Nejasno je, v čem naj bi bilo nedopustno ravnanje tožene stranke. Sodišče ji očita odgovornost, da je premalo skrbno preučila tožnikova ravnanja in da bi morala iz njih sklepati, da ima zdravstvene težave. To je napačno. Tudi ji tožnik tega ni očital. Poleg tega nima psihiatričnega znanja, tožnik pa je bil na zdravniških pregledih ocenjen kot delazmožen. Sodišče ni raziskalo, kakšen je vpliv samovoljnega zmanjšanja antidepresivov tožnika v letu 20125, ni razmejilo vzročne zveze in obsega škode zaradi dogodka z dne 24. 9. 2012 in odpovedi z dne 9. 10. 2012.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno presodilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodišče tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR. Višji zahtevek iz tega naslova, kot tudi celotno vtoževano odškodnino iz naslova trpinčenja, je zavrnilo. Tožnik vlaga pritožbo le v smeri zvišanja odškodnine zaradi nezakonite odpovedi, tožena stranka pa se zavzema za zavrnitev tega zahtevka že po temelju.

7. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima in odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1 se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo povzroči delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

8. Tožena stranka je tožniku 3. 10. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Delovno sodišče v Kopru je s pravnomočno sodbo Pd 55/2013 z dne 11. 8. 2014 v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča Pdp 1400/2014 z dne 4. 2. 2015 ugotovilo, da je bila izredna odpoved nezakonita zato, ker tožnik v času očitanega ravnanja (24. 9. 2012 med 22.00 in 22.30 uro je v pisarni vodje obrata pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari) zaradi zdrastvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, 24. 9. 2012 pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motnje), ni bil prišteven. Zato je izredno odpoved razveljavilo in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Tožniku je tako delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 12. 6. 2014 na podlagi sodbe sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015 v pretežnem delu potrdilo pravilnost odločitve nižjih sodišč (razen glede odločitve o denarnem povračilu, ki ga je znižalo).

9. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je tožena stranka s podajo izredne odpovedi ravnala protipravno, češ da bi morala ravnati drugače, upoštevaje okoliščine, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da gre za okoliščine, ki bi utemeljevale protipravno ravnanje tožene stranke. Ravno v tem je namreč bistvo napačne odločitve sodišča prve stopnje, da je toženi stranki v zvezi s podajo odpovedi očitalo protipravno ravnanje. Gre predvsem za okoliščine, da je bila tožena stranka seznanjena z določenimi neprimernimi ravnanji tožnika v času trajanja delovnega razmerja (zlasti, da se je v letu 2004 neprimerno vedel do nadrejenega A.A. in do direktorja proizvodnje B.B. ter mu je bilo v zvezi s tem izdano opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposliti in da je tožnik v letu 2009 fizično napadel takratnega vodjo logistike). V navedenem je sodišče prve stopnje napačno razbralo kot relevantno tožnikovo odstopanje od "običajnejših" nedopustnih ravnanj delavcev, ki da bi morala toženo stranko voditi k spremljanju njegovega obnašanja z vidika tožnikovih morebitnih duševnih težav. Tudi to, da je bil po dogodku 24. 9. 2012 odpeljan z reševalnim vozilom in še istega dne obravnavan v Psihiatrični bolnišnici C., ni pomembna okoliščina za presojo protipravnega ravnanja tožene stranke. Enako velja za predpostavljanje sodišča, da bi tožena stranka glede na tožnikovo zdravstveno stanje lahko preložila zagovor na kasnejši datum. Vse navedeno ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka pri podaji odpovedi ravnala protipravno.

10. V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem 24. 9. 2012, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve z dne 24. 9. 2012 izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.

11. V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.

12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ugodilno odločitev spremenilo v zavrnilno (358. člen ZPP), medtem ko je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni zavrnilni del sodbe (353. člen ZPP).

13. V posledici spremenjene odločitve o glavni stvari se je spremenil tudi delež uspeha strank v postopku (uspeh tožene stranke se je dvignil s 86 % na 100 %). Zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je potrebne stroške tožene stranke (prvi odstavek 155. člena ZPP) v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) odmerilo v višini 6.130,45 EUR. Zato se prisojeni stroški tožene stranke zvišajo s 5.272,19 EUR na 6.130,45 EUR, tožnikovi stroški iz naslova brezplačne pravne pomoči pa se ne prevalijo na toženo stranko oziroma se tovrstni stroškovni zahtevki zavrnejo.

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik, ki krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan povrniti za pritožbo 200 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 149,33 EUR, s stroškom sodne takse pa 359,33 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-1, 179, 179/2.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MTA4